HORACEVA ODA NA GORI IDA

Na pobočju gore Ida, v rojstnem kraju Zevsa, je ugrabljeni general Kreipe ob pogledu na zasneženi vrh dobil asociacijo na goro Soracte, pokrito s snegom, z drevesi, ki imajo veje obložene s snegom in ledom,  na začetek iz Horaceve ode.  Dobil je vzgib in začel glasno recitirati v latinščini: “Vides ut alta stet nive candidum Soracte” (“Poglej kako gora Soracte stoji vsa bela v globokem snegu”). Po prvem verzu je nadaljeval Leigh Fermor, navdušen oboževalec Horaca. Nadaljeval je s prizorom, ki  je postavljen kot kontrast na prizor zime, z opisom topline znotraj hiše Thaliarchus , kjer teče vino in gori ogenj. In jo odrecitiral do konca. Kot je kasneje povedal Leigh Fermor sta se takrat zavedela, da sta oba v življenju pila iz istega vodnjaka, iz vodnjaka znanja.

Vsi pijemo iz istega vodnjaka človečnosti

Kako je res kar pravi Horace v pesmi, da bi morali uživati mladost in se veseliti teh preprostih užitkov, kot je toplina ognja in ljubezen. Začutila sta Horaca, ki s kontrastom med zunanjimi okoliščinami kot je zimski mraz in toplo notranjostjo domovanja, ki si ga ustvarimo,  svetuje, naj se nehamo spraševati kaj bo jutri. O vsem odločajo bogovi, zato jim zaupajmo in se jim prepustimo. Dogodek me presune vedno znova, ko se spomnim nanj. Globoko v sebi čutim, kako nesmiselno je, da ju je življenje pripeljalo do točke, ko sta postala vojna nasprotnika, ki drug drugemu strežeta po življenju. Vsi smo ljudje, iz mesa in krvi, naše fizično in druga telesa imajo v sebi zelo podobne potrebe, občutke za lepo, podobne želje, hrepenenja, čustva, ljubezen do življenja. Isto univerzalno substanco. Nista pila samo iz skupnega vodnjaka znanja, pila sta iz istega vodnjaka človečnosti in na ta dan bi morala imeti človečnost svoj praznik.


Literal English Translation 

You see how [Mount] Soracte stands out white
with deep snow, and the struggling trees can
no longer sustain the burden, and the rivers
are frozen with sharp ice.

Dispel the cold by liberally piling logs on
the fireplace, and draw out more generously,
o Thaliarchus, four-year-old unmixed wine
from the two-handled Sabine jar.

Entrust everything else to the gods; as soon as
they have stilled the winds battling on the heaving
sea, neither the cypress trees nor
the ancient ash trees are shaken.

Leave off asking what tomorrow will bring, and
whatever days fortune will give, count them
as profit, and while you’re young don’t scorn
sweet love affairs and dances,

so long as crabbed old age is far from
your vigor. Now let the playing field and the
public squares and soft whisperings at nightfall
(the appointed hour) be your pursuits;

now too the sweet laughter of a girl hiding
in a secret corner, which gives her away,
and a pledge snatched from her wrists
or her feebly resisting finger.
Vides ut alta stet nive candidum
Soracte nec iam sustineant onus
silvae laborantes geluque
flumina constiterint acuto?


Original Latin

Dissolve frigus ligna super foco
large reponens atque benignius
deprome quadrimum Sabina,
o Thaliarche, merum diota.

Permitte divis cetera, qui simul
stravere ventos aequore fervido
deproeliantis, nec cupressi
nec veteres agitantur orni.

Quid sit futurum cras, fuge quaerere, et
quem fors dierum cumque dabit, lucro
adpone nec dulcis amores
sperne, puer, neque tu choreas,

donec uirenti canities abest
morosa. Nunc et Campus et areae
lenesque sub noctem susurri
composita repetantur hora,

nunc et latentis proditor intumo
gratus puellae risus ab angulo
pignusque dereptum lacertis
aut digito male pertinaci.