Ljubljančani imajo svojo Šmarno goro, mi, Konjičani, pa Konjiško. Seveda je naša za celih 323 m višja 🙂
Konjiška gora je od nekdaj burila mojo domišljijo z zgodbo o konjiškem zmaju saj me še danes zanima, koliko je lahko resnice v tem, da je, ali je bila, v notranjosti dejansko podzemna jama s podzemnim jezerom. Glede na to, da je sestavljena iz apnenca, se mi zdi ta možnost dokaj verjetna. Kraški svet s podzemnimi jamami, ponikalnicami in podzemnimi jezeri, mi je poznan še iz otroštva, iz sveta mojih starih staršev, iz cerkniškega. Že kot otrok sem tam pozimi občudovala teloh in jeseni zaman iskala kostanj. Enako je na Konjiški gori, zato si razlagam, da je apnenec tisti, ki je zaslužen za preproge bujno cvetočega teloha in krivec, zaradi katerega ni kostanjev na cerkniškem in na Konjiški gori.
Konjiška gora je zelo priljubljena izletniška točka. Oziroma, če upoštevamo, da rekreácija pomeni dejavno preživljanje časa na način, ki osvežuje človekovo telo in/ali duh, bi lahko rekli, da je priljubljena konjiška rekreacijska točka. Po moji oceni, je še bolj kot najvišji vrh Stolpnik, s strani Konjičanov obiskana Skala, ki je na 750 m nadmorske višine ( še vedno višja kot Šmarna gora 🙂 ). Destinacija nam je prirasla k srcu, kar je ponazorilo tudi PD Slovenske Konjice s srčno markacijo 🙂
Do Skale vodi strmejša, na zadnjem delu celo plezalna in položnejša pot, ki vodi mimo gradu.
Za izhodišče vzpona po položnejši poti služi parkirišče nad pokopališčem pri cerkvi Svete Ane. Celotna pot je dolga 5,01 kilometra, z njo pa porabite 727 kalorij in 2 decilitra vode. Vodo vsekakor nadomestite, raje še kakšen deciliter dodajte, kalorije pa, še posebej če ste ženska mojih let, nikakor. To so namreč ta nerodna leta, ko se zredimo že ob misli na čokolado, kaj šele ob pogledu nanjo 🙂
Z dosego cilja je trud bogato poplačan z navdihujočim razgledom. Meni je še posebno ljub takrat, ko se z vzponom na Skalo dvigneš nad morje megle…
…in so vrhovi Pohorja samo otok….
….Konjice pa so potopljene nekje na dnu. Razgaljene izgledajo iz zornega kota Skale takole…
Iz vpisne knjige, ki je varno shranjena v škatli, pritrjeni na hrbtni strani klopi, je razvidno, da nekaterim predstavlja Skala dnevni cilj, saj se njihovo število vzponov približa številu dni v letu. Nekateri smo zelo tekmovalni, zato smo si Skalo izbrali za silvestrski cilj. Če že ne moremo biti v vpisni knjigi vpisani največkrat, bomo vpisani vsaj prvi v letu 🙂 
Kljub morilskim minus šestnajstim stopinjam, nas ni prav nič zeblo. Vse zasluge za to pripisujem svečanim oblekam, ki smo jih v skladu z modnimi trendi naplastili v približno toliko plasti kot jih premore čebula. Zaradi snega in dokaj svetle noči nam po poti niti ni bilo potrebno prižgati svetilk. Na Skali pa nismo silvestrovali sami. Na isto idejo je prišel mlad domačin, ki je pripeljal s seboj svojo punco iz Zasavja, da ji še z višine razkaže silvestrske lepote Konjic. 
Poskrbela je za obilico smeha, ko jo je po telefonu klicala kolegica iz Španije in ji je razložila, da silvestruje na “ROCK ON HILL”. Zasavka je tako nehote skreirala evropsko ime za konjiško Skalo 🙂 . Mlad par je prišel na silvestrovanje pripravljen, saj sta točno opolnoči odčepnila steklenico penine, ki sta jo nesebično delila z nami. Penina je bila zaradi ekstremno nizkih zunanjih temperatur prav prijetno hladna. Bilo je lepo, zato smo se dogovorili, da se srečamo ob letu obsorej. Nič nas ni bilo strah, čeprav je z nami ob pokanju petard in razsvetljevanju neba z raketami, silvestroval tudi snežni volk, bolj točno snežna volkuljica 🙂
SLOVENSKE KONJICE
KRALJESTVO ZLATOROGA
Pred davnimi časi je bil v Sloveniji raj. Takrat še ni bilo računalnikov, telefonov, elektrike in avtomobilov. Prav tako še ni bilo smeškotov, tistih iz dvopičja, pomišljaja in zaklepaja. Ljudje so nasmehe nosili izrisane na obrazih, ne na papirju in računalniških zaslonih. Tudi všečkov še niso poznali, zato jih niso lepili kar vsepovprek. Če je bilo komu kaj resnično všeč je to povedal kar tako, v živo, ker so se ljudje takrat v glavnem samo pogovarjali in si niso skoraj nič dopisovali. Tako odrasli kot otroci so bili skoraj enaki kot smo danes. Mogoče so samo malo drugače izgledali. Vendar, če bi vzeli človeka iz tistih časov, ga oblekli v današnja modna oblačila in odpeljali k frizerju po modno pričesko, ne bi bilo nobene razlike. Prav tako kot mi, so se znali veseliti, se igrati, delati, hrepeneti, se imeti radi, prav tako jih je bilo strah tisoč in ene reči.
Temu raju na zemlji so pravili kraljestvo Zlatoroga. Ime je dobilo po krasnem snežnobelem kozorogu z dvema mogočnima zlatima rogovoma, ki sta se bleščala na soncu in svetila v temi. Z njim so bivale tri bele žene, ki niso bile nič drugega kot bele visokogorske vile. S svojimi belimi kozami so se zadrževale v bližini Zlatoroga, nekje pod Triglavom, v Julijskih Alpah, ki so bile takrat še pravi cvetoči vrt. Prekrite so bile z debelo odejo belih, modrih in rdečih rož, ki so jim pravili triglavske rože.
Zlatorog je prišel v deželo istočasno kot je dobila gora, katere čuvar je bil, ime Bogatin. V notranjosti je skrivala jamo z vsem srebrom in zlatom, ki ga je premogla dežela. Vanjo ga je dal odpeljati vladar, ki se je razsrdil nad pohlepnostjo ljudi. Nič jim ni bilo važno, ali si dober ali prijazen, ali si delaven in pošten, čislali in udvarjali so se samo tistemu, ki je imel več srebra in zlata, ker so mislili, da bodo tudi sami imeli kaj od tega. Njegova zlata rogova sta odpirali kamnita vrata do jame z zakladom, ki je bil tako velikanski, da so ga morali pripeljati kar s sedemsto vozovi. Bele visokogorske vile so se zavedale kakšno pomembno in hkrati nevarno vlogo ima Zlatorog, zato so mu podarile nesmrtnost. Četudi bi ga zadela krogla naravnost v srce, bi iz vsake kaplje krvi, ne glede na to, kam bi padla, pri priči iz zemlje, skale ali snega, pognala zel čudovite zdravilne moči, Triglavska roža. Ko bi Zlatorog použil list te zeli, bi se rane na mah zacelile in Zlatorog bi ozdravel.
Ljudje so imeli Zlatoroga radi in so ga spoštovali. Nihče ni niti pomislil na to, da bi poskusil škoditi Zlatorogu. Vedeli so, da je nesmrten. Pogosto so ga opazili nad strmim gorskim grebenom, katerega stene so se strmo spuščale v Sočo. Ljudem je prišlo v navado, da so pogledovali proti nebu in če so ga zagledali na njegovem mestu, v njegovi mogočni drži, kako strmi v daljave, so bili kar nekako pomirjeni. Čutili so se bolj varni. Tudi prisotnost belih vil jih je pomirjala. Vedno, ko se je v dolini rodil otrok, se je nad Triglavom prižgala nova zvezda in takrat so prijazne vile, ki so jim pravili tudi rojenice, prišle v dolino in otroku napovedale prihodnost. Njihova prerokba se je vedno izpolnila. Bile so nežna in sočutna bitja, pogosto so se pojavile v dolini, da so pomagale siromakom. Stale so ob strani vsem materam in vzele njihove otroke pod posebno zaščito. Pastirje so učile o zdravilnih učinkih zelišč, zaradi njih je po strmih pobočjih rasla krepka trava in so se koze siromakov lahko do sitega najedle. Niso pa marale zahval za njihova dobra dela. Bog ne daj, da je kdo po pomoti ali zaradi domišljavosti zašel v njihovo bližino. V takem primeru so jih odgnale z jeznimi kretnjami, za njimi pa so se sprožili kamniti plazovi, z neba se je vsula toča in zadivjale so nevihte. Ljudi so imele rade, zato so jim prinašale pravico, bogat pridelek, srečo in dolgo življenje, tako da jim nič ni manjkalo. Zaklad je bil varno spravljen, pohlep ljudi je splahnel in ljudje so živeli v slogi in spravi.
V tistih časih je stala ob sotočju Koritnice in Soče krčma. Danes bi temu rekli gostilna, okrepčevalnica ali mogoče restavracija, takrat pa je bila to krčma. Krčma je daleč okoli slovela po dobri pijači in jedači, še bolj pa po krčmarjevi hčeri Ančici, ki je veljala, za najlepše dekle v dolini. Ančica je bila zaljubljena v fanta, katerega ime se je pozabilo, saj so ga od nekdaj klicali trentarski lovec. Dolino Trente in vse okoliške gore je poznal kot lastni žep. In ta vesel in dober fant je bil nadvse zaljubljen v Ančico. Vsak dan je zahajal v krčmo loviti njene poglede in vpijati njene besede.
V krčmo so pogosto zahajali bogati beneški trgovci, ki so s seboj tovorili dragocenosti. Njihove mule so bile obtežene s težkimi vrečami, polnimi biserov, dragih kamnov, srebra in zlata. Tudi pri beneških trgovcih je Ančica s svojo lepoto vzbujala pozornost, laskali so ji, jo osvajali in snubili. Ančica je vse po vrsti zavračala, dokler ni nek postaven trgovec iz svoje malhe, kot so včasih rekli popotnim torbam, izvlekel prekrasno biserno ogrlico, ji jo zapel okoli vratu in ji polaskal z besedami, da tako lepo ogrlico lahko nosi samo tako lepo dekle kot je ona. Ančici so besede godile, ogrlica ji je bila všeč in pogosto se je ustavljala pred ogledalom in se občudovala. S tem ko ji je Benečan nadel dragocen nakit se je zdelo, da ji je nadel tudi kanček napuha, ki je v njej vzbudil še ščepec ošabnosti. In namesto, da bi se razveselila trentarskega lovca, ki jo je prišel obiskat, je osorno dvignila nos in mu očitala, da ji nikoli ne prinese nobenih daril. Vsak dan pohajkuje po okoliških gorah pa ji še ni prinesel niti šopka rdečih Triglavskih rož. Trentarski lovec, presenečen nad njenimi besedami, niti pomislil ni, da bi Ančico opozoril, da so ji lišp, zlato in biseri zmešali glavo in naj raje prisluhne svojemu srcu. Tudi ni razmišljal o tem ali si sploh želi ljubezni dekleta, ki si jo lahko pridobi z darili. Grobi očitki so povzročili, da se mu je zameglil um in iskrica pohlepa, ki je v vsakem od nas, se je razplamtela. V navalu jeze ji je odgovoril, da ve, kje je ključ od Bogatina, s katerim bi postal kralj v primerjavi z beneškimi kramarji. Včasih so namreč stvarem pravili krama in trgovcem kramarji, vendar se je z leti, ko se je ugotovilo, kako pomembne so ljudem stvari, celo tako zelo pomembne, da jih kujejo v oblake, ta malo slabšalni izraz izgubil.
Trentarski lovec je besen zapustil Ančico in jo vrezal v smeri Bogatina. V svojih hudih mislih sploh opazil ni, kdaj se mu je približal Zeleni lovec. Še danes nihče ne ve, zakaj so ga tako klicali, saj beseda zeleni pomeni vse kaj drugega kot hudobija in privoščljivost, po kateri je slovel. Takrat so pravili zelenec tudi hudiču in mogoče kakšna povezava z njegovim imenom izvira tudi od tukaj. Mogoče je bila ena izmed njegovih lastnosti tudi zavistnost, tako da je bil zelen od zavisti, lahko pa je k imenu doprinesla tudi barva obleke, saj lovci že od nekdaj nosijo zeleno obleko. Zeleni lovec je opazil, kako je mimoidoči vznemirjen, ustavil ga je in izprašal. Trentarski lovec je izkoristil priložnost, da se je lahko nekomu potožil, zato mu je, kljub slabemu slovesu zelenca, razložil celotno zgodbo v zvezi z Ančico in beneškim kramarjem. Zeleni lovec mu je v svoji pohlepnosti takoj ponudil pomoč in skupaj sta se odpravila proti gorskemu pašniku pri Triglavskih jezerih, da poiščeta Zlatoroga in mu odvzameta ključ od Bogatina. Naglo sta se vzpenjala v hrib in kmalu naletela na cvetoča prostranstva najlepših triglavskih rož. Trentarskemu lovcu je začel pogled na to lepoto buditi dobroto v njem, korak mu je začel zastajati, dokler se ni ob pogledu na planike čisto ustavil. Spomnil se je na hvaležnost svoje slepe matere, ko ji je iz planike skuhal zdravilo za oči in kakšno olajšanje ji je ta cvet narave prinesel. Spomil se je njenih naukov, da mora biti naravi hvaležen za to, kar mu daje in jo čuvati še za naslednje rodove. Pred očmi mu je vstala njena podoba, kako zre proti grebenu, kjer je stal mogočni Zlatorog. Dajala je občutek kot da bi ga videla. Na licih je imela izrisan blažen nasmeh in zaslišal je njen šepet: “Še slepa vidim, da živimo v raju, v kraljestvu Zlatoroga. “ Že se je hotel obrniti in steči nazaj v dolino, ko ga je Zeleni lovec spomnil na Ančico, na njene hlepeče ustnice in zvonki nasmeh. Stisnil je zobe v ustih, puško k sebi in nadaljeval pot. Na čelu so se mu izrisale potne srage in mu začele polzeti po obrazu. Sonce je pripekalo, iz daljave pa se je z veliko hitrostjo začela približevati nevihta, tako da je bilo samo vprašanje trenutkov, kdaj ga bodo prekrili oblaki. Kmalu sta zagledala Zlatoroga, kako mogočno je stal ob prepadu in se razgledoval po dolini. Zavladala je smrtna tišina.
Trentarski lovec je nameril in ustrelil v nič hudega slutečega Zlatoroga. Prav v trenutku, ko je lovec ustrelil, se je Zlatorog obrnil proti napadalcu, zdrznil se je in na njegovih snežno belih prsih je začel nastajati rdeč madež, ki se je hitro širil. Težke rdeče kaplje krvi so začele padati na tla…in glej: urok je deloval! Iz vsake kaplje krvi je v trenutku, ko je padla na tla, pognala krvavordeča roža, krasna roža mogota, čudežna Triglavska roža. Zlatorog je použil nekaj rož . Rana se mu je v hipu zacelila, kri je prenehala kapljati. Trentarski lovec je stekel proti Zlatorogu, da bi se polastil zlatega roga in v tem trenutku so se Zlatorogu v trenutku povrnile moči, dvignil je glavo in strahovito zarjul, da je odmevalo po vsem njegovem kraljestvu. Trentarski lovec se je ustrašil, odblesk sonca od zlatih rogov ga je zaslepil, opotekel se je in omahnil v globino. Zaslišal se je krik in nad celotnim kraljestvom Zlatoroga je nastala črno črna tema in razbesnela se je huda nevihta, ki je trajala vso noč. Veter je zavijal kot da je sodni dan, dež je lil v potokih, grmelo je in bliskalo, strele so parale nebo in bičale skale. Med divjanjem narave je divjal tudi Zlatorog. Pobesnel zaradi človekovega pohlepa, jezen zaradi njegove pogoltnosti, razočaran zaradi njegove nehvaležnosti in hudobije, je razril lepe travnate pašnike. Zapustil je triglavsko kraljestvo, ki se je spremenilo v apnenčasto puščavo. Še dandanes se vidijo v skalnatih tleh vtiski njegovih zlatih rogov. Tudi užaloščene bele žene so z belimi kozami za zmeraj zapustile te kraje. Niti Rojenic niti Zlatoroga od takrat naprej ni nihče več nikoli videl. Zeleni lovec pa se je potuhnil neznano kam in še dandanes se samo čuti njegova prisotnost, srečal pa ga ni več nihče.
Zjutraj je na dolino posijalo čudovito sonce. Ančica, neprespana in skesana zaradi nepremišljenih besed, ki jih je izrekla svojemu ljubemu, trentarskemu lovcu, je šla k potoku, da bi oprala oblačila. Nevihta, ki je divjala prejšnji večer, je dvignila gladino v potoku tako, da Ančica ni pomnila, da bi bila že kdaj tako visoka. Zazrla se je v grozeče temne valove naraslega potoka in v daljavi zagledala nekaj plavajočega. Spominjalo jo je na hlod. Zabredla je v ledeno hladno vodo in prebledela. Na vodi je plavalo truplo njenega ljubega lovca, ki je na prsih stiskal šopek krvavordečih Triglavskih rož. Vedela je, da je šopek namenjen njej. Mrzli pot jo je oblil in s solzami v očeh je stegnila roko proti njemu. Ali je bila voda prederoča, da ji je spodnesla tla pod nogami, ali se je sama pognala v valove, se še danes ne ve. Ve pa se, da jo je z levico trdno oklepajoč se trentarskega lovca, z desnico pa šopka, odnesla s seboj.
Prerokba pravi, da bo 700 let kasneje na sredini kamnitega kraljestva Triglava, zraslo visoko zimzeleno drevo. Vsak, ki ga bo opazil, naj ga trikrat obkroži z željo, da ponovno nastopi kraljestvo brez pohlepa in hudobije. Ko bo nevidni zelenec izginil za vedno , bo vseh dva milijona zvezdic nad Triglavom še močneje zažarelo in Zlatorog se bo skupaj z belimi vilami vrnil v naše kraje.
KAKO SEM ZAČELA TEČI IN SE TRIKRAT NASMEJALA :-)
Nekako so sovpadle tri stvari: ugotovitev, da se premalo gibljem, bližajoči se Konjiški maraton in dejstvo, da je treba v današnjih efektivnih časih narediti čim več, v čim krajšem času. V trenutku je padla odločitev: začela bom teči.
Trije maratonci s svojima navijačicama
Na moj iPhone 6 sem si naložila aplikacijo za beleženje teka in se začela na glas smejati. Spomnila sem se heca, ko si je neki moj vrstnik kupil iPhone 6, začel z njim teči, se spotaknil in padel na bok. Nekaj je glasno zahrstalo in zavpil je: “ Upam, da je moj kolk, ne iPhone, bo ceneje.” 🙂 Kljub temu sem ga dala v žep vetrovke in začela razmišljati s koliko kilometri bi začela. Na letošnjem dunajskem maratonu, kjer sem bila v spremljevalni ekipi, so bile kategorije na 5, 10, 21 in 42 km. Se pravi: začeti je treba z najmanjšo, s 5 km. Pritisnila sem na start in začela teči.
Po prvih par metrih sem opazila, da se je telo samo postavilo v položaj za tek, hrbtenica in vrat sta se zravnala, glava se je dvignila, roki sta se pokrčili in dvignili ob telo, dlani sta se oblikovali v pest. Dihanje se je samodejno uskladilo s premikanjem nog in rok, desna roka je pokrčena v komolcu šla naprej istočasno z levo nego in obratno. Mojemu telesu se je čudil moj drugi del, ki je verjetno nekje v glavi, čutil je povezanost s telesom in ugotavljal, kako usklajeno in samodejno deluje, zadovoljno je opazoval in nadziral to usklajenost, koordinacijo gibov, mirno je pustil teči tok misli, opazoval je okolico, vzniklo pšenico, letečo štorkljo, polje koruze, prve jesenske meglice. In začutila sem neizmerno zadovoljstvo nad skladnostjo obeh delov. Takrat je v dogajanje posegel še tretji del, neki važič, ki je začel vnašati nemir, skrbi, dvom in pomisleke. A prvima dvema ni bilo mar za njega. Daj zdaj mir, sprosti se in uživaj, je dobil sporočilo od njiju. Misli so same od sebe prihajale in tudi same od sebe odhajale in me niso niti za trenutek obremenjevale. Ko je važič ugotovil, da se nihče ne ukvarja z njegovimi sporočili, se je tudi sam sprostil in začel opazovati okolico in uživati v gibanju, koordinaciji in harmoniji. Po petih pretečenih kilometrih sem se vrnila domov in se nasmejala drugič, samo tiho, sama pri sebi: bila sem sproščena, prijetno utrujena in osvobojena nadležnih misli.
Med tekom in po njem
Svojemu mlajšemu in seveda pametnejšemu 🙂 bratu , izkušenemu maratoncu sem seveda povedala, da sem začela teči in prvi dan z lahkoto pretekla 5 kilometrov. Vzkipel je, da se bom preforsirala, da moram začeti z manj in sčasoma podaljševati dolžino. Takrat sem se nasmejala tretjič, tudi tokrat na glas. Spomnila sem se na Jobsovega sodelavca, ki je bil prepričan, da je na obisku pri konkurenci videl neko rešitev zato jo je želel ponoviti tudi sam. Cel mesec se je trudil, večkrat je že skoraj obupal, ker se mu je zdela zadeva nemogoča, hotel je že odstopiti od iskanja rešitve, a ga je k vztrajanju priganjala misel, da če zmore to konkurenca, zmore tudi on. In to prepričanje, da je zadeva mogoča, ga je pripeljala do rešitve. Kasneje je ugotovil, da tega pri konkurenci sploh ni videl in da je izumil nekaj, kar je veljalo za nemogoče. Seveda je primerjava neznatna, ampak vseeno lahko potegnem vzporednico, da sem tudi jaz v prepričanju, da če je za maraton najnižja kategorija 5 kilometrov, potem je pač normalno da prvi dan teka začneš s petimi kilometri. In zdaj ko vem, da to zmorem, to tudi vsak dan z lahkoto pretečem.
Reakcija telesa mi je pokazala, da nam je tek vrojen z geni, da je tako kot hoja, naše naravno gibanje. In da ga potrebujemo. Zato obujte tekaške copate in stecite. Vaše telo bo naredilo svoje.
SEM ŽE KONJIČANKA?
most+cesta+ovinek+velik avto-risanka=Konjice je enačba, ki sem jo računala komaj nekajletna. Enkrat mesečno smo se podali na v takratnih časih pravo popotovanje, popotovanje od Ptuja do Cerknice, od mojega doma do doma mojih starih staršev. Cesta je vodila skozi Konjice in če sem imela srečo, smo se nemoteno peljali preko mosta čez Dravinjo, s pravokotnim ovinkom pri gostilni Jelen zavili s cesto in nadaljevali pot proti Ljubljani. Če nisem imela sreče, sta se avtobusa ali tovornjaka srečala v ovinku in nastal je zastoj, ki mi je v Cerknici odnesel risanko, tako da so šli Cik Cak zajčki spat brez mene. Vračali smo se ob nedeljah popoldan in takrat je bila verjetnost zastoja v Konjicah bistveno manjša. Lahko pa se je zavleklo ob našem postanku pri očetovih sorodnikih v gostilni ob cesti v Tepanju. Oče se je tam vedno s hvaležnostjo ustavljal in mi razlagal, kako se je v času njegovega študija medicine v Ljubljani, ko je bil najbolj lačen, usedel na vlak, z vsejugoslovansko brezplačno vozovnico sina železničarja v žepu, šel za par dni v Tepanje, se tam najedel pohanih pišk, se ob rezanju bedrc učil anatomijo tudi praktično in se sit vrnil v Ljubljano. Ko smo sedeli v gostilni in se pogovarjali s sorodniki, nisem vedela, da se nekaj metrov stran igra moj bodoči mož. Njegova mama in moji sorodniki iz Tepanja so imeli enak priimek, tako da sva potem, ko sva se spoznala med študijem v Ljubljani in sva že imela določene namene, morala preveriti, če sva kaj v sorodu. Pa na srečo nisva bila. In tako sem se pred osemindvajsetimi leti iz najstarejšega in najlepšega slovenskega mesta omožila v Konjice.
Ob mojem prvem prihodu v Slovenske Konjice sem bila precej napeta, ker me je čakalo prvo srečanje s taščo in tastom in me je držala tesnoba z imenom Nidrugepriložnostizaprvivtis. Bodoči mož me je počakal na avtobusni postaji in že takoj ko sem izstopila, je vame buhnil socialistični duh novejšega dela Konjic: stavbe Dravinjskega doma, blokov za avtobusno postajo in zraven razkošen, lep, bahačast kapitalističen kontrast: Konusova poslovna stavba. Vau, takšne ni imel niti mogočni Carrington iz Dinastije. Spomnim se visokih barskih stolčkov ob vijugasto speljanem šanku bifeja v Hotelu Dravinja, kamor sva šla na borovničevec Zaodpravljanjetesnobe. Borovničevec je odlično opravil svojo funkcijo in ko sva se že odpravljala ven, se je iz kuhinje zaslišalo: »Micka, f… zile v sklejdo, ludi bojo prišli jejst.« 🙂 Konjiščina mi je odpihnila še zadnjo kapljico tesnobe, ki je še ostala po borovničevcu.
In tako so Konjice postale moj dom. Iz Konjic sem skoraj dnevno odhajala in tudi prihajala. Odhajala v službo zjutraj, ko so doma še vsi spali in prihajala domov, ko so bili že vsi doma. V Celje, kasneje v Maribor. Iz Konjic sem odhajala na izlete, na potovanja po Evropi, na druge celine. Vedno bogatejša sem se vračala v Konjice, domov. Enkrat sem se po nekaj dneh vrnila v Konjice z nekaj dni starim novim Konjičanom in čez pet let z novo Konjičanko. V Konjicah sem zares živela in si jih ogledala v času obeh porodniških dopustov, ko sem najprej z Gašperjem in kasneje z Mašo v vozičku dnevno večkrat prevandrala Konjice po dolgem in počez. Ko sta bila že na svojih nogah smo ob popoldnevih najraje hodili v park spuščati ladjice po Gospodični, pozimi pa, če je le bilo kaj snega, sankat na hribček pred vrtcem ali v Škalce. Ob vetrovnih dnevih smo spuščali zmaja na Zlatem griču. V Konjicah smo si postavili hišo, otroka sta hodila v vrtec, osnovno šolo, glasbeno šolo. Ko sta otroka hodila v srednjo šolo, smo dnevno odhajali iz Konjic trije. In tako je v nekaj slikah, ki se mi odvrtijo pred očmi minilo osemindvajset let.
Za enako število let so se postarale tudi Konjice. Postale so mesto cvetja in vina, začela se je ceniti in zapisovati lokalna zgodovina, razvijati turizem. Velika podjetja so žal z izgubo jugoslovanskega trga propadla. Stari trg je lepo obnovljen in z zadovoljstvom se sprehodim po njem. V Konjice je medtem prišel internet, glavna pridobitev, ki je zadelala ogromen prepad, ki je pred tem zeval na eni strani med življenjem v manjših mestih ali na vasi in na drugi strani v velikih mestih in svetovnih prestolnicah. Vsa leta sem robantila, da Konjicam prinašam denar, saj se v občinski proračun mesečno stekajo davki in prispevki od moje plače, jaz pa v Konjicah ne morem nič urediti, če si ne vzamem dopusta. Še cestnino sem morala plačevati vsa leta na cestninski postaji, Bistričanom pa je ni bilo treba, kar je bilo zelo prijazno do tistih, ki so v druge občine hodili služit denar. Kot dnevni migrant hodim v Konjice, ko je knjižnica, banka in upravna enota že zaprta. Trgovine so sicer odprte, a ponudba v manjših mestih je seveda skromna. Z internetom so tovrstne težave odpravljene, saj lahko v petnajstih minutah kadarkoli naročim knjigo iz ljubljanskega NUK-a, plačam položnico, z E-certifikatom oddam ugovor na odmero dohodnine in naročim čevlje iz newyorškega Macyja.
V Konjicah imam stalno bivališče, tukaj imam dom in družino, poročena sem s Konjičanom, z njim imam dva otroka Konjičana, v Konjicah sem posadila drevesa in zgradila hišo. Obdelujem vrt in jem, kar zraste na konjiški zemlji. Tukaj hodim na volitve. Kot vsak pravi Konjičan hodim na Skalo, včasih celo po plezalni poti. Že nekaj let se udeležujem tradicionalnega prednovoletnega pohoda na Stolpnik. Vem, kje je Konjska smrt in kje na Konjiški gori raste čemaž. Vem, v kateri trgovini so prijazne prodajalke in da dežurnega zdravnika ni v Zdravstvenem domu takrat, ko ga rabiš. Obiskovalcu znam razložiti, da Konjice nimajo več železniške postaje, od kdaj je nimajo in zakaj. Vem, da pozimi ob nizkem pritisku smrdi po kurjavi. Tujcu znam našteti konjiške znamenitosti. Obiskujem konjiški gledališki abonma. Po konjiško ne govorim, razumem pa vse, tudi to, kaj je turšca. Tukaj spim. Vem, kdaj je občinski praznik. Vem, kdo je bila Adelma Van de Vaya, kje se je rodil Ivan Minatti, kaj je bila Zdenka Serajnik po poklicu, kdo je napisal Hudo Mravljico. In včasih tudi pripevam pesmi na radiju: »V Konjicah je lepo, kjer jablane cveto …« Ja, mislim, da sem Konjičanka z leti postala.
MESTO SLOVENSKE KONJICE
Kraj brez imena postane Konjice
Tisočletja so minila, odkar so naši predniki opazovali konje, da bi jih udomačili in si jih podredili. Človeku niso postali hrana, postali so njegov tovariš, pomočnik pri delu, soborec v vojnih spopadih, pomočnik pri lovu, vlečna sila pri prevažanju. Človek je bil z njim hitrejši, močnejši, skupaj z njim je bil bitke, skupaj z njim je živel in umiral. Konjičani so dobili svoj začetek od konjev in s konji, bili so izvor in bistvo kraja. Ljudje so se preseljevali, naseljevali, si stvari izmenjevali in jih tovorili iz kraja v kraj. Utirali in izdelovali so poti, ki so jih povezovale. In ob taki poti so nastale Konjice. Konji so prinašali ljudi in dogodke, prinašali so novice, način življenja in zaslužek. Konj je prinesel tudi ime, ime s pozitivnim, sončnim prizvokom, saj so beli konji v našem kolektivnem nezavednem svetloba, dobro, duhovno bogato življenje, ljubezen. Beli konj je prinesel Svetega Jurija, ki je prinašal pomlad, prebujanje, odpiranje, bil je prispodoba življenja. S svojo sulico je pokončal staro in omogočil ponovno rojstvo, z novim imenom, Konjice. In Konjice so cvetele in dihale s konji, ki so prinašali in odnašali jezdece, tovor in kočije. Sčasoma so začeli konje nadomeščati stroji. Železno pot so si utrli 15 kilometrov stran od Konjic. Leta 1846 je po tej poti zapeljal prvi vlak, ki je bil na poti iz Gradca v Celje. Ljudje in dogodki so se začeli voziti mimo Konjic.
Konjice postanejo Slovenske Konjice
Konj je zaslužen tudi za pridevek, ki so ga Konjice dobile leta 1934. In to konj neznanca, ki je iskal hrano in zavetje v neki vasi v Bosni, ki jo je kasneje zaradi skoposti in brezsrčnosti njenih prebivalcev preplavilo Boračko jezero. Samo dobra ženica je s svojim sinom in neznančevim konjem lahko odšla do kraja, kjer se je konj ustavil in trikrat s kopitom udaril ob tla. Tam je nastal Konjic, s katerim smo bili v času kraljevine Jugoslavije v skupni državi. Tako kot danes prihaja do zamenjav med Slovenijo in Slovaško, tako je prihajalo do zamenjav Konjic in Konjica, zato so leta 1934 Konjice dobile tudi priimek Slovenske. Še danes pa smo prebivalci Slovenskih Konjic in Konjica, Konjičani in Konjičanke. Konjičani iz Slovenije in Konjičani iz Bosne.
Slovenske Konjice postanejo mesto
Mesto Slovenske Konjice se je rodilo v Jugoslaviji, 30. junija 1955. Letos bomo meščani praznovali v Sloveniji in na torti v obliki konja upihnili šestdeset svečk. Kot človeka na nek način določa njegovo ime, določa njegovo ime tudi mesto. Konje so nadomestili hitrejši, močnejši, trpežnejši. Stroji brez srca. Povezanost človeka in konja pa je ostala. S pomočjo konj se izvajajo zdravljenja, človek s človekom s konjem tekmuje v športu. Nekje iz globin našega kolektivnega nezavednega pa vstaja konj kot bitje, bitje gibanja, ki je človeku najbližje, ki ga krasi s svojo živostjo, močjo in vzdržljivostjo, lepoto in eleganco. Pri pihanju svečk si bom zaželela, da bi nastopil trenutek, ko bodo Konjice ponovno postale mesto Konjičanov in konj. In cvetja in vina.
Fotografirala je Zlatka.
KRAJ BREZ IMENA DOBI IME
Od ust do ust se je prenašala zgodba o strašnem zmaju, ki je nekoč živel v Konjiški gori. Moja ušesa so slišala, oči prebrale, glava predelala, prsti pa zapisali v internetno večnost.
Nekoč je bila votla gora brez imena. V njej je bilo jezero in strašen zmaj. Pod goro je bil kraj, ki je bil prav tako brez imena. V tistih časih še neke potrebe po krajevnih imenih ni bilo. Ljudje še niso imeli avtomobilov in interneta, živeli so, kjer so se rodili, in ker so svoje življenje preživeli v istem kraju, niso niti vedeli, da obstajajo še drugi kraji, zato jih tudi niso poimenovali.
Ta zmaj je seveda bil hudoben, ker zmaji imajo hudobijo že prirojeno. Poleg tega se je sam samcat v votli gori s podzemnim jezerom dolgočasil in nekega dne se je domislil, da bi malo spustil gladino jezera in poplavil dolino. Vse vreščanje in kričanje, ki ga je s tem povzročil, ga je silno zabavalo, zato se je začel pogosto igrati poplave. Krajani z imeni iz kraja brez imena so bili prestrašeni in obupani, zato so sklenili povprašati graščaka, ki je sicer živel v gradu na gori in je bil na ta način zavarovan pred poplavami, kaj jim je storiti.
Graščak je bil silno zadovoljen, ker je delegacija krajanov prišla k njemu samo po nasvet in ne z željami, ali bog ne daj, zahtevami. Poleg tega je bilo dajanje nasvetov včasih njegovo najljubše opravilo. Nasvete je dajal od jutra do večera, pa še v sanjah. Nasvete je delil vsem in o vsem. Dokler ni nekoč svoji ženi graščakinji svetoval, naj odpusti vse osebje in začne sama pospravljati in kuhati. Žena graščakinja ga je samo strupeno pogledala in mu zabičala, da ima pravico dajati nasvete samo tistemu, ki ga izrecno prosi zanj, in tistemu, ki je v smrtni nevarnosti. Če ne bo tega upošteval, ga bo zapustila. In ker je graščak ljubil svojo ženo, je njeno zahtevo vestno spoštoval. Zdaj, ko so nam poznane vse okoliščine, nam je toliko bolj razumljivo, kako se je graščak prošnje krajanov razveselil. Izpolnjevala je celo oba pogoja, ki mu jih je postavila žena, zato je nasvet lahko dal brez strahu, da bi ostal brez nje. Kako bi pa to bilo videti v časih, ko so žene graščake zapuščale samo mrtve, ali po naravni smrti ali v primeru, da jo je graščak sam ubil, nobeden pa ni ostal brez nje, ker bi ga zapustila po svoji volji in to živa.
V času, ko nasvetov ni smel dajati, je prišel malo iz vaje, zato je ob obisku izvoljencev krajanov z imeni kraja brez imena mrzlično tuhtal in čakal na preblisk, kako bi krajanom pomagal iz stiske. Ker ga ni in ni bilo, je v paniki begal z očmi po sobi za avdienco in zagledal letak iz bližnje šole, ki mu ga je prinesel poštar, še preden so sploh šole, letaki in poštarji bili. Na njem je bilo natiskano: “Ustavimo nasilje. Pogovorimo se.“ Ker je pa nasilje že od nekdaj obstajalo, se je graščaku to zazdel razumen nasvet, zato je krajanom z imeni iz kraja brez imena svetoval: “Pogovorite se z zmajem. Pogodite se z njim.” In ker so takrat graščaki svojo avtoriteto pridobili že z rojstvom, tako formalno kot tudi neformalno in so bili vsi nasveti graščakov eno samo suho zlato, so tako tudi storili.
Zmaju je igranje s poplavami postala najbolj zabavna igrica, saj je v podzemni jami živel dokaj osamljeno življenje. Da bi se je odrekel, je postavil zelo visoko ceno. Vsako leto mu morajo pripeljati šest devic, da jih bo požrl. Krajani so se sicer spraševali, od kod njegov čuden, nikakor krajevno prilagojen okus, spraševali so se, ali so device mogoče okusnejše od nedevic in ali ni za okus pomembna samo starost mesa, nekdo je celo omenil, da mu žena kuha samo kurje juhe, nikoli piščančje, ker pač takrat še ni vedel za Hrvate in njihov pregovor: “Stara koka, dobra supa”, da bi svojo izjavo podkrepil z njim. Kruta resnica za vse device kraja brez imena je bila, da se zmaji pač ne pogajajo, ampak postavljajo ultimate. Zato so od takrat naprej živele v stresu, krajani so bili varni pred poplavami, zmaj pa je vsako leto užival v njegovemu okusu prilagojeni pojedini lokalnega izvora. In prišlo je leto, ko je bila med izbranimi devicami, namenjenimi zmaju, tudi graščakova hčerka Marjetica. Graščak si je sicer obupano vil roke in goreče molil k njeni rešitvi, ampak v tistih časih graščakove hčere niso imele nobene protekcije. Ravno v trenutku, ko je procesija s šestimi devicami že krenila proti zmajevi votlini, pa je od nikoder prijahal na belem konju lep, močan in pravičen Sveti Jurij, ki ni pristajal na takšne in drugačne ultimate, posebej ne na zmajeve, ubil je zmaja in rešil Marjetico. Mogoče pa so le imele že takrat graščakove hčere malo protekcije.
Krajani z imeni iz kraja brez imena so ugotovili, da jim je beli konj, ki je na svojem hrbtu prinesel njihovega rešitelja, zagotovil obstoj, zato so kraj po njem poimenovali Konjice, votlo goro imenovali Konjiško goro, njegovo podobo pa zarisali v grb z zeleno travo in modrim nebom.
Zmajeva kri se še danes cedi izpod Konjiške gore. Nekateri, ki ne vedo, da so imeli zmaji prozorno kri, jo imenujejo Zmajeva slina. Verjetno jim tudi ni znano, da so se zmaju, ki bi ga lahko imenovali Konjiški zmaj, že zdavnaj nehale cediti sline.
Fotografirala je Zlatka.
MINATTIJEV MORAŠ
Ivan Minatti se je rodil v Konjicah. Prvih nekaj let je v Konjicah tudi preživel. Pisal je pesmi. Izpovedne. Intimistične v kolektivističnih časih. Sedaj je v Konjice prišel za kar nekaj let. Ves bronast in zamišljen, sedi na klopi z zaprto knjigo. Samotnež in čudak. S kravato trdno zavezano okoli vratu deluje zaprt, mrk, neprijazen, razočaran nad človekom. Že Coelho je razglabljal, zakaj si ljudje nadevamo takšne in drugačne kravate, saj nas samo utesnjujejo in stiskajo pri vratu, da ne moremo zajeti sape s polnimi pljuči. Mogoče kot opomin sebi, da se ne smemo preveč sprostiti, preveč razkriti, da moramo ravnati razumno. MORAMO mogoče kot posledica časa, v katerem smo živeli in v katerem je bil naš dan napolnjen z moram. In nekje proti polovici življenja me v mlajši družbi, ki trdi, da je kravata že davno iz mode, vprašajo: “V vsakem stavku imaš moram. Ali se ti kdaj vprašaš kaj želiš?” In sem obmolknila. In se zamislila. Se spomnila na članico kolektiva, petnajstletno Kitajko, ki je bila na izmenjavi. Pri nas je bivalo njeno disciplinirano telo, njena glava je bila drugje, del večje, sestavljene iz neštetih moram. Njeno bivanje pri nas sem hotela narediti prijetno, hotela sem ji ugoditi, zato sem jo spraševala, kaj si želi delati, kaj si želi jesti, kako bi ji lahko še ustregla. Nič ni želela, dosledno pa je poročala kdaj mora kje biti, v katero uniformo mora biti oblečena, kakšno poročilo mora napisati. Celo drugo ime si je morala izbrati za čas bivanja v Sloveniji, da ne bo povzročala težav gostiteljem s težko in tujo izgovorjavo. Na prigovarjanje, da bi želeli poskusiti z njenim pravim imenom, je mehanično odgovorila, da ga v Sloveniji ne sme uporabljati.
In spet smo pri Minattiju, ki s svojim moram sedi na klopi in mojim mislim ne da miru. Čeprav… Nekoga moraš imeti rad. Njegov moram razumem kot moram zaradi človeka samega, ker ljubezen osrečuje in osmišlja človeka. Ljubezen je sine qua non človekovega obstoja. Nekoga moraš imeti rad.
Čeprav: ali je res tisti, ki ga moraš imeti rad jaz, je ljubezen do sebe res nujni pogoj za ljubezen do drugih? Ali ni ljubezen nekaj kar se učimo skozi odnos? Ali ni nujno ravno obratno? Da v življenju moramo srečati človeka, ki nam s svojo ljubeznijo do nas pokaže, da smo vredni ljubezni. In ni nujno, da so to starši, da je to v otroštvu, da se ljubezni lahko naučimo, čeprav smo imeli nesrečno otroštvo, ker nam takrat nihče ni pokazal, da smo vredni ljubezni. Ko ljubezen sprejemamo, se učimo ljubiti sebe. Ko ljubimo druge, se učimo ljubiti sebe. To učenje se dogaja v vseh smereh in v vseh obdobjih življenja. Učenje ljubezni ni vedno napredovanje iz ljubezni do sebe. V določenih odnosih do ljudi, ki jih ne maram, ne maram niti same sebe.
Razvežimo kravato, odprimo gumbe na srajci, zajemimo zrak s polnimi pljuči in si zaželimo, da bi imeli radi vsakogar. In vse.
50 ODTENKOV ŽIVLJENJA 