Turandot zame nima srečnega konca, še več, zdi se mi najbolj tragična od vseh oper. Ne zaradi številnih nesojenih snubcev z odrobljenimi glavami. Tragična je zaradi tragične junakinje Liù. Edina resnična ljubezen se mi zdi njena. Zanj, ki gori v “ljubezni” do druge, se odreče svojemu življenju, vpričo obeh, zavedajoč se, da mu s svojo smrtjo utira pot v življenje skupaj s Turandot. Maščevalna Turandot se s svoje pozicije moči, ko za njo stoji celoten dvor, v svoji ledeni bleščavosti in hudobiji znaša   nad ubogo, prave ljubezni polno, sužnjo. Za njeno ravnanje trpljenje njene daljnje prednice ni nikakršno opravičilo, kvečjemu izgovor v njenih nagibih. Calaf samo pasivno stoji ob strani in ne naredi ničesar, ko Liù izpove svojo zatajevano ljubezen.  Puccinija je smrt dohitela, še preden je dokončal opero Turandot. Dohitela ga je v času Liùjine smrti. Mogoče bi bilo takrat treba spremeniti libreto? Mogoče bi se moral Calaf postaviti za njo, jo braniti in umreti tudi sam? Vsekakor je v trenutku Puccinijeve smrti libreto že bil napisan, opero pa je dokončal njegov učenec Alfano, na osnovi njegovih skic. Krstna izvedba je bila dve leti po mojstrovi smrti v milanski Scali pod taktirko Artura Toscaninija.  Dirigiral je samo do dueta, potem je glasba obstala, obrnil se je proti občinstvu in rekel:” Tu se je ustavil Puccini, smrt je bila močnejša od njegove umetnosti.” Naslednji večer so opero uprizorili do konca. In od takrat naprej se premiere odvijajo v enem večeru. V milanski Scali in po celem svetu. Vsako leto kar nekajkrat.

Včeraj je bila v Mariboru letošnja slovenska premiera. Zastavila nam je pet ugank, prve tri je rešil Calaf, četrto Turandot in zadnja je ostala nerešena.

Calaf je hitro uganil, da je mavrična prikazen, ki se z nočjo rodi in z dnevom umre, ki nosi naprej človeški rod, upanje. Tudi druga uganka mu ni delala prav nič težav. Vroča, divja in goreča je seveda kri. Pri tretji uganki je malo postal in razlezlo se je prepričanje, da je z njim konec. Rešitev pa je bila lahka, mogoče najlažja. Kaj le je tisto, kar še ogenj zaledeni? Turandot, seveda.

Četrto uganko je postavil Calaf svoji ljubezni v ledenem oklepu, Turandot. V noči, ko nihče ni spal, ji je rešitev prelil v ustnice. Z njim je pregnal temo in posijalo je sonce. Vincerò! Kako je ime zmagovalcu? V bistvu zmagovalki? Ker to ni on, je ona. Je ljubezen.

Prve štiri uganke so razrešene. Peta se mi je zastavila sama od sebe in glasi takole: “Kaj se je zgodilo z mariborsko opero, da so v tej sezoni naredili tak premik naprej?”  Kaj se je zgodilo, da se vsi deli zlijejo v ubrano celoto, ki diha kot nova kvaliteta, iz katere nič ne štrli in kateri nič ne manjka? Iz Liù   se izlije eros tanatos, ob Calafu ne da nihče ne zaspi, vsi smo budni kot nikoli, Turandot je v ledenem oklepu in ko se raztali, jo v določenem trenutku celo začutiš, jo razumeš, zbor je tih ali mogočen, kakor je pač treba, orkester podčrtuje dogajanje na odru, scena in kostumi so sivi, ko je tragično, bleščeči, ko je veličastno. Ping, Pang in Pong pa z očali v maniri Johna Lennona prinašajo svežino in asociirajo na mir.

Kaj je le rešitev pete uganke?