” Če ti je nekaj namenjeno, se zgodi vse, da se to tudi uresniči,” je prepričan Uroš Močnik. In ker mu je bilo namenjeno, da se sreča s Caminom, se je zgodilo vse, da se je to tudi uresničilo. Po poti Camina se je podal s kolesom. Njegova izkušnja, opredmetena v knjigi, nosi naslov V 14 dneh do konca sveta s podnaslovom Popotovanje v notranji mir. Camino.

Sprva je mislil, da bo potoval sam, potem pa je naneslo, da se je zbližal s Carlosom, Nemcem španskega rodu in Jakobovo pot sta prekolesarila skupaj. Zaradi Carlosovega španskega porekla in posledično njegovega poznavanja   tamkajšnje kulinarike, sta skupaj uživala tudi v kulinaričnih radostih pokrajine. Spoznal je, da so krvavice v severni Španiji zelo popularna specialiteta. Imenujejo jih mortillas, najraje pa jih pripravijo z jajci na oko. V San Juan de Ortega je poskusil tamkajšnjo specialiteto – česnovo juho. Tudi Uroš sam se je izkazal kot kuhar, saj je v albergu skuhal riž v ribji omaki. In menda so si vsi, ki so jed poskusili, oblizali prste. Na pot se je podal oktobra, ko je bila Galicija polna kostanja. Galicija je namreč najbolj poznano področje po kostanjih v Evropi. Nabral ga je in v albergu je slasten vonj pečenih kostanjev privabil romarje v skupno kuhinjo.
Zanimiv je bil njegov boj s samim seboj. Nikoli ni hotel kolesariti stoje in kolesarje, ki so to delali, je kar malo omalovaževal. Vendar se zarečenega kruha največ poje. Pri kolesarjenju na O’Cebreiro, je bil tudi sam prisiljen v to. Ne samo, da je moral stoje kolesariti v prvi prestavi, celo sestopiti je moral in se na vrh povzpeti peš, ob kolesu. To je občutil kot veliko ponižanje samega pred seboj.  

Najprej je doživljal Camino kot romantično in mistično popotovanje k spremembi. Pravi, da Camino verjetno ponuja marsikaj, vsakdo pa sprejme tisto, kar je zmožen in pripravljen sprejeti. Camino pa tudi prinaša in združuje: “Prinaša posluh za drugega, toleranco, priznavanje različnosti in spoštovanje. Združuje različne veroizpovedi, združuje ljudi različnih starosti, narodnosti in pogledov.”

Eno poglavje v knjigi je namenjeno tudi vitezom templjarjem, ki so bili tudi zaščitniki in “bančniki” romarjev. Delovali so od leta 1118 do 1308. Ustanovljeni so bili z namenom varovanja romarjev na njihovi poti v Jeruzalem, po prvi križarski vojni, ko je spet postal krščanski. Postali so uradna papeška vojska, ki je aktivno delovala na področju kjer so se stikale tri religije: židovska, krščanska in muslimanska. Templarjem pripisujejo, da so poznali resnice, ki jih takratno življenje ne bi moglo sprejeti in prenesti. V prvih letih 13.stoletja naj bi prišli do takrat še neodkrite Amerike. O poti so izdelali zemljevid, na osnovi katerega naj bi Kolumb prišel v Ameriko. Preko njih naj bi indijanska plemena ob prihodu Kolumba, že poznala križ kot simbol krščanstva. Začuda so imeli tudi veliko srebra, saj rudnikov v Evropi skoraj ni bilo. Z vojnim plenom, z darovi romarjev in zaradi vojne pomoči proti muslimanom, so pridobili ogromno premoženje. Varovali so tudi prenos denarja po Evropi in romarjem omogočili, da so denar shranili v raznih evropskih mestih. Na ta način so bili začetniki poslovanja z bančnimi čeki, saj so kot nadomestilo za shranjeni denar, romarji dobili vrednostno pismo, ki so ga po potrebi vnovčevali na poti. Posojali so denar in frankovska država je bila njihov velik dolžnik. To je povzročilo njihov propad. Kralj Filip Lepi je leta 1308, v petek, 13. oktobra, pozaprl vse templjarje na ozemlju Francije in se tako izognil vrnitvi izposojenega denarja. Od tu izvira petek trinajstega kot slab dan, ki ga je najbolje prespati, da se ne bi zgodilo kaj slabega.
Na poti se je v mislih igral igro, ki jo je poimenoval Oseba dneva. Vsak dan je izbral poznano osebo iz svojega življenja in premišljeval o njej. Ugotovil je: “Neverjetno, kaj vse hranimo v spominu in če mu dovoliš, da pove svoje, stvari kar bruhajo na dan.” Za spravo s preteklostjo pa se mi zdi neprecenljiva njegova misel, da dogodkov v preteklosti ne moreš spremeniti, saj so bili takšni kot so bili, lahko pa spremeniš pogled nanje.Njegovih misli o brezčasju nisem najbolje razumela. Mogoče je za njihovo razumevanje potrebna energija Jakobove poti. Mogoče jih začutim, ko bom na Poti: “Za trenutek sem z mislimi obstal v brezčasju, kot da bi združil občutenje za tisto nekoč in to zdaj in zazdelo se je, da vem kako je bilo tukaj nekoč. Prav tako pa sem čutil, da nekoč in danes nekako sodita skupaj, in da med njima ni razlike. Vse to se je odražalo kot aha izkušnja, občutek brezčasja ali pa hkratnega obstoja tega in nekaj preteklih obdobij hkrati. ”
Po opravljeni poti, je Uroš Carlosa spraševal, kaj mu je Camino dal. Zanimiv je njun dialog: Carlos: “Camino me je še utrdil v pripravljenosti sprejeti vse, s čimer ti življenje postreže.”
Uroš: “Se ti ne zdi to pasivno? Življenje gre lahko mimo tebe.”
Carlos: “Odvisno, kako gledaš na to. Z zornega kota spoznanja, kaj je tvoja naloga življenja, je to zelo aktiven in pragmatičen pristop. Z zornega kota dokazovanja, da s svojimi talenti in voljo lahko narediš vse, kar si zastaviš, pa je pasivno. Dvomim v moč želje in volje. Obe sta v vlogi ega in sta njegovi motivacijski sili. Problem ega je, da pogosto zgreši smer, vzame na muho napačno tarčo. Včasih minejo leta preden ego uvidi, da je zgrešil.” Po moje je res vsa resnica ta, da je treba sprejeti, kar ne moremo spremeniti, imeti moramo pogum, da spremenimo tisto, kar lahko, in modrost, da spoznamo razliko.

Moram priznati, da sem ob branju knjig o Caminu najbolj razumela in čutila ženske avtorice, vendar se me je tudi Uroš z njegovo knjigo, prav posebej dotaknil. Velikokrat sem prebrala njegov sestavek: “Prav tako sem ponovno doživel nekatere občutke, med katerimi je bil en prav poseben in ki ga že dolgo nisem doživel – notranji mir. Niti ne vem, kdaj se je naselil vame. Bil je močan, vseprisoten, hkrati pa miren, spokojen, tih in prav zato je bil nekaj posebnega. Doživljal sem ga kot stabilnost, suverenost, kot nekakšen ovoj, ki te obdaja in te brani pred dvomi, slabimi mislimi, problemi in malimi strahovi. To je občutek tišine v sebi, skladnost samega s seboj, nekakšne samozadostnosti in zavedanja, da to, kar je, je dovolj in ravno prav in tako, kot je, je najbolje zame.”