AVSTRALIJA SKOZI DRUGE OČI

Verjetno so bili angleški filmi tisti, ki so mi v mladosti zarisali Avstralijo kot celino kaznjencev. Še zdaj imam pred očmi, kako so prestopniške izobčence, z verigami okoli nog, nalagali na ladje od skorbuta brezzobi mornarji, ki so jih suvali v podpalubje in jih po dolgi plovbi odmetavali v divjino tuje dežele. Tam so trčili na eno izmed najstarejših ljudstev, ki je živelo v popolni skladnosti z naravo. Desettisočletja jih niso okužila z nemirom osvajanj, vojn, bogastva, lastnine, pohlepa, ki je gnal druga ljudstva po svetu. Priseljenci so njihovo zemljo zavzeli, sveta mesta oskrunili, aboridžine skoraj iztrebili. Kako nepravično so bili kaznovani za svoje z naravo skladno, poduhovljeno življenje! Ampak ta svet pač ni pravičen.Naslednji risar moje risbe o Avstraliji je bila knjiga. Imela je naslov Imenovali so jo dvoje src. Napisala jo je Američanka, ki je potovala z avstralskimi domorodci po puščavi. Spomnim se, da je po nekaj dneh hoje in življenja pod milim nebom brez kopalnice začela zaudarjati, zato so jo aboridžini zakopali v pesek do vratu in jo na ta način očistili. Pesek ji je odvzel smrad, muhe pa so ji z obraza, nosu in ušes očistile umazanijo. Še danes se sprašujem ali je res, da smo si z umivanjem uničili zaščitni plašč iz našega telesa, ki je deloval nekako samočistilno. So bili naši predniki res samočistilni? Ali niso smrdeli po potu in raznih drugih telesnih izločkih? Po filmih in knjigi pa je bil moj tretji, nedavni pogled na Avstralijo, skozi oči nekoga drugega, skozi Damirjeve oči. 18 prispevkov in 18 krat toliko slik je poslal, da je Avstralija postala del petdesetih odtenkov življenja. Oglasil se je že iz letala in v popolnem soglasju z njim, sem objavila njegovo misel : “Vsako srečanje ima svoj namen in vsak, ki se s tabo pogovarja ali te ogovori, je v resnici prišel s sporočilom zate. Samo poslušati moraš in doumeti tisto, kar ti je namenjeno. ”

Najprej sem pripotovala v Melbourne. Obiskala sem center mesta, pediatrično kliniko, živalski vrt, ohladit sem se šla v nakupovalni center, zvečer pa seveda v Casino. Tam je bilo zunaj vse rdeče od ferrarijev, znotraj pa od božičkov. Ko sem se ponoči vozila skozi mesto, me je za trenutek zmedel osvetljen Eifflov stolp in pomislila sem, da sem na kakšni drugi celini in ne v Avstraliji.
Pogled na sveto goro aboridžinov, ob samem sončnem vzhodu me je fasciniral. Uluru, gora ki čez dan spreminja barve in ima magično moč. V svoji skrivnostnosti me je popolnoma prevzela. Nisem plezala nanjo, ker aboridžini zapovedujejo spoštovanje svetosti gore in iz istega razloga nisem slikala njene zahodne strani.
Ko je Damir zapisoval besede občudovanja puščavske pokrajine, Uluruja in Kings Canyona: “Narava je res neverjeten arhitekt in slikar. V naravi ni neskladja in kiča, ni barvnih kombinacij, ki bi se teple, motile oko, vse je usklajeno, ” je mislil moje misli iz Islandije: “ Kako je mogoče, da narava nikoli ne zgreši pri lepoti? Vedno je vse popolno, oblike in barve so usklajene, vsega je ravno prav, da zadiha kot usklajena celota.” Na poti iz Kings Canyona v Cairns, sem se na prazni cesti, sredi ničesar, dokaj nelagodno počutila, še posebej, ko sem ob cesti zagledala na pol obžrtega kenguruja in se spomnila na popadljive puščavske pse, dingose. Iz Cairnsa sem skoraj pobegnila domov. Kljub bujnosti in čarobnosti tropskega rastlinja me je dež, vlaga in mokrota spravljala ob pamet. Pa krokodili zaradi katerih se nisem mogla plaži niti približati, kaj šele, da bi se lahko kopala v tisti pasji, vlažni, enolično konstantni vročini! Povrh vsega pa še vse takšne in drugačne tropske bolezni katerim si tam izpostavljen. In ti nadležni komarji!
V Sydneyu sem bila popolnoma drugačnega razpoloženja. Kopala sem se na prostranem Bondi Beachu, sprehajala po dolgem, glavnem in centralnem St. George Streetu in občudovala Harbour Bridge. Razmišljala sem, kako bi izgledala sydnejska opera, če ne bi Jørn Utzon jedel pomaranč in mu ne bi po nerodnosti olupki padli na tla. Bi bila potem sydnejska opera ena izmed naimpozantnejših stavb 20. stoletja, poznana vsem in uvrščena na UNESCOv seznam svetovne kulturne dediščine? Zagotovo ne. Zato jejmo pomaranče, ker po statistiki upada poraba pomaranč iz absurdnega razloga: ljudem se jih ne ljubi lupiti!? Jørn Utzon je poleg veličastne zunanjosti zasnoval tudi veličastno notranjost, zato sem se jezila, da so Avstralci pri gradnji tako velikopotezne stavbe, bili tako “malenkostni”, se sprli z arhitektom in notranjost končali s cenenimi materiali.

V novo leto sem vstopila kar nekaj ur prej kot vsi ostali v Sloveniji, seveda v Sydneju, z ognjemetom za bogove. Veličastno, dostojanstveno, vzvišeno, vzneseno, spektakularno, evforično, v ekstazi, v deliriju….. Občutila sem poljub kobre, občudovala najprijaznejša, najljubkejša, najprisrčnejša, najbolj zaspana in najbolj lena bitja tega sveta, koale, bila sem na otoku kengurujev brez kengurujev in na stezi formule ena brez formul ena. Jokala sem skozi Damirjeve oči, jokala skupaj z osirotelimi mladiči morskih levov, ki sestradani zaman čakajo na svoje mame, da jim prinesejo hrano iz morja. Končale so v želodcih morskih psov in svoje mladiče obsodile na počasno smrt od lakote. Je to del evolucije?
Aboridžini poznajo sanjski čas, ki je hkrati čas večnosti. To je verjetno razlog, da je Damir toliko  sanjal, še posebej v Adelaidi, kjer so se skozenj budili romantični občutki, ki so vzbujali hrepenenje. Skozi njegove odprte in zaprte oči sem se ozirala po plaži, po morju in pod morjem, da bi tako romantično razpoložena ugledala kakšnega Adelaida, a zaman, videla sem same Adelaide. Kot pravi Damir : “…mesto je pravi raj, je mesto prelepih dam in je mesto za zaljubljene.” Meni so manjkali prelepi gospodje. Gospodov Damirjeve oči pač niso videle. Jih bom morala iti pogledat z mojimi lastnimi 🙂

Ob ponovnem obisku Melbourna je bil krog sklenjen. Če bi celotno pot opravili z avtomobilom bi zanjo porabili 99 ur in opravili 8897 kilometrov.

zemljevid - 1

Iz prihodnosti je poletel nazaj, v preteklost, domov. V letalu je razglabljal o relativnostni teoriji, ki jo kot blondinka nisem nič razumela, intuicija pa mi govori, da tudi če bi Damir dejansko imel letalo, ki bi potovalo s svetlobno hitrostjo, na opisan način z jackpotom, ne bi obogatel. Pa nič zato. Zapisal je, da se vrača:”…poln ene same ljubezni, poln dobrote, umirjen in srečen.” Kaj le rabi še glavni dobitek na jackpotu?

DSC_4687

KINGS CANYON

Tri  dni pred Božičem si v sredini ničesar privoščimo kopanje. V geografskem središču Avstralije ob 13.16 ( 1.16 pm), v bazenu hotela Outback Pioneer v Ayers Rocku. Smo v pričakovanju naslednjega dne. Pri nas v Sloveniji je to nekje okoli 04.45 zjutraj. V Slovenskih Konjicah je temeperatura -2 stopinji, v Kopru 7, v Ljubljani pa -3 stopinje. Iz zvočnikov poleg bazena se slišijo predbožične pesmi ( jingel bell… in podobno) in vsi leno poležavamo na vročem soncu, 29 stopinj Celzija je. Nekaj opečenih kopalcev, ki še ne čutijo, da so opečeni, še vedno leno leži na ležalnikih in vztraja. Tanja se je ravno kar odpravila v bazen. Prav prijetno je. Listje visokih dreves v puščavski oazi nad nami šelesti in te kot naravni ščit ohlaja. Danes ni puščavske pripeke. Jutri je za nas nov dan. Začeli ga bomo ponovno zelo zgodaj ob 04.05 am. Pred nami je Kings Canyon in okoli 650 km vožnje v sicer klimatiziranem avtobusu do Alice Springsa.

Kings Canyon je erozija hriba, ki je nastala skozi stoletja. Rdeči hrib je izdolbla in razdelila na dva dela oziroma zajedla je njegovo notranjost podobno kot v kamnolomu.  Ustvarila je široko in ozko dolino v podnožju dolgo približno 3 km in globoko približno 250 m. Obe poti  namenjene turistom so krasne. Vrhnja, dolga približno 6 kilometrov, poteka ob obrobju prepada. Spodnja, tista v podnožju je bogata z eksotično vegetacijo in rastlinami. V obdobju dežja je prepojena z vodo in hudourniki in neprehodna. Odločili smo se za varnejšo in manj vročo pot, pot po dnu kanjona, bogatega z vegetacijo, petjem ptic in predvsem senco. Področje je napolnjeno z nadležnimi mušicami tako, da če nimaš posebej za ta namen narejene mreže (prodajajo jo v vseh trgovinah in postajankah), ki jo položiš čez klobuk tako, da si zaščitiš obraz, ne zdržiš. Njihova napadalnost in nadležnost je neznosna in neprestana, traja dan in noč. Zanimivo, te majhne in brneče mušice so prisotne samo v divljem okolju, izven vodnih oaz in naseljenih postojank…

Po ogledu tega naravnega fenomena nadaljujemo pot. Še 6,5 ur vožnje po nepregledni cesti, med rdečo zemljo, puščavsko makijo in skakajočomi kenguruji. Cesta ni samo ravna in nepregledna, ampak zavita in s hribčki, vendar asfaltirana in dobro utrjena. Tukaj ni telefonskega signala, interneta ali obcestne telefonske govorilnice. Ob cesti smo kot v filmih videli mrtvega kenguruja, ki ga je verjetno podrl kakšen redko vozeči avtomobil ( mi smo srečali samo štiri) ali napadalni dingosi ( puščavski psi). Kenguru že razpada in je na pol obžrt. Zadovoljen sem da ne potujemo sami, s sposojenim avtomobilom, avtodomom, motorjem ali kolesom ( tudi te smo namreč opazili počivati na postajankah), ker si v tem primeru na cesti dejansko sam samcat….. Cesta je sicer dobro označena z vsemi cestnimi opozorili, tudi s tem, da se v Avstraliji vozi po levi strani cestišča. Hotel Ibis v Alice Springsu je naša daljna naslednja postaja.

ULURU

Damir je s svojo družino že obiskal Uluru, kjer se je podobno kot jaz na Islandiji  …sprašujem se kako je mogoče, da narava nikoli ne zgreši pri lepoti … Vedno je vse popolno, oblike in barve so usklajene, vsega je ravno prav, da zadiha kot usklajena celota…  on čudil puščavski pokrajini in Uluruju: “Narava je res neverjeten arhitekt in slikar. V naravi ni neskladja in kiča, ni barvnih kombinacij ki bi se teple, motile oko, vse je usklajeno.”

Damir piše:

Uluru znan kot Ayers Rock in uradno ULURU/AYERS ROCK je velika skalnata gmota sredi rdeče puščave v predelu NORTHEN TERRITORY v centralni Avstraliji. Od naše naslednje destinacije, Alice Springsa je oddaljen 450 km ( 208 milj). Tja smo se odpravili z letalom. Na letališču v Melbourneu smo  s pritiskanjem na ponujene odgovore na velikem zaslonu uspeli oddati prtljago in si izstiskati letalske vozovnice. Nenavadno, vendar samoumevno, na vseh domačih letih je “self service check-in” edina opcija. Nato smo se po tekočih stopnicah odpravili do našega izhoda številka 50. Spotoma smo popili dobro in v Avstraliji z obveznim cimetom začinjeno kavico. Po približno uri in pol čakanja, smo se vkrcali na letalo. Iz Melbourna smo poleteli z letalsko družbo Jetstar in po prijetnem letu pristali v Ayers Rocku/ Uluruju. Po pristanku smo morali premakniti ure nazaj za 1,5 ure, kar samo po sebi govori , kako je Avstralija velika in kako se z lahkoto z letali sprehajamo med poldnevniki.

Pristali smo v deževnem vremenu na približno 40 stopinj Celzija, zato dež ni bil niti malo osvežujoč, nasprotno, dež je bil vroč kot da bi stal pod vročo prho. Še dobro, da je to področje s suho puščavsko klimo, ker je bilo za nekaj stopinj nižjo, vendar soparno vročino v Melbournu, težje prenašati. Uluru je uvrščen na UNESCOv seznam svetovne kulturne dediščine. Že ob spuščanju letala je pilot opozoril na čudovit pogled na to 400.000.000 let staro znamenitost. Takrat smo vsi potniki samoumevno pogledali na levo stran letala in skozi majhno letalsko okno zagledali rdečo gmoto, ki se je v fascinantni lepoti dvigovala od nikoder. “Uoooo…..!!!!” se nam je spontano izvilo iz prsi.

Naš postanek v Uluru/Ayers Rocku je šele začetna postaja na naši poti do Alice Springsa. Dvodnevni postanek smo izkoristili za ogled Uluruja v sončnem zahodu, kamor smo se odpravili s kamelami.

Za dokaj neudobno ježo na kameli smo bili bogato nagrajeni. Kot iz pravljice se je naenkrat pojavila vsemogočna fascinantna rdeča gmota, ki se dviguje 358 m visoko v nebo. Podobno kot mora biti na Marsu, je tudi tukaj prav vse rdeče. Kombinacija zelenih krošenj z bujnimi zelenimi listi in nizka čopasta trava daje prav posebno barvitost tej puščavski pokrajini. Narava je res neverjeten arhitekt in slikar. V naravi ni neskladja in kiča, ni barvnih kombinacij ki bi se teple, motile oko, vse je usklajeno.

Stavbe, ki jih lokalne oblasti gradijo za muzeje, trgovine, prodajalne se prav tako zlijejo z naravo. Po aboridžinskih pravilih so zvite, okrogle in podolgovate. Ni točno jasno ali so se zaradi poznavanja feng-shui zakonitosti tako prilagajali obstoječi naravi ali je mogoče to sam izvor feng- shuija.

Uluru je sveto mesto Aboridžinov, njihovo zavetišče in bivališče. Na stenah so izražali svoj navdih, pisali sporočila in slikali z barvami, ki so jih proizvajali iz dreves, listov, trav in zemlje. Za redčenje barv nikoli niso uporabljali vodo ( ker je ni nikoli bilo veliko ) ampak živalsko maščobo in kri. Zahodna stena Uluruja je sveta in se ne sme slikati. Če bi jo slikal, bi tvegal večno prekletstvo, denarno kazen lokalnih oblasti in zaseg foto opreme. Pri tem so zelo striktni. Z avtobusom ali najetim avtomobilom se lahko pelješ mimo in si vso barvitost stene in fascinantne erozije, ki je podobna njihovim slikam samo vtisneš v spomin in jo tako zapakirano odneseš z sabo za vedno.

Ime gore bi lahko preprosto poangležili v “luckyland” saj tukaj rastejo samo štiriperesne deteljice 🙂