AVSTRALIJA

AVSTRALSKI VEČER

SnežanaKomentiraj

Najprej je bil Uluru, največji kamen  na svetu. Kamen in ne skala. SSKJ mi je potrdil kámen kot trdno snov, iz katere je sestavljena zemeljska skorja in skálo kot trdno sprijeto kamnito gmoto, ki je del zemeljske skorje. In ta, globoko v zemljo pogreznjen kamen, mi buri domišljijo. Pred očmi mi riše ogromno goro, ki je priletela nekje iz vesolja, v geometrično središče Avstralije, s tako silo, da se je globoko pogreznila v zemljo. S seboj je prinesla življenje. Najprej je življenje dolga desettisočletja samo sanjala. V tem času so vse na zemlji ustvarili duhovi prednikov avstralskih staroselcev, ki jih Slovenci, v skladu z novo leksiko, lahko imenujemo aborigini ali aboridžini. Meni ljubše je slednje, saj naravnost obožujem to strešico na i slovenske abecede, črko ž, z njenim trdo žuborečim zvokom vred. Uradno so se v slovenski besedni zaklad komaj uvrstili, čeprav so dejstvo že 40.000 let. V primerjavi z njimi, so praktično od včeraj, kolonizatorji Avstralije, njihovi potomci in priseljenci iz vseh vetrov in smeri neba, ki so na zlati podlagi ustvarili prihodnost, v kateri živijo. In od tam sta Taja in Damir prišla nazaj v preteklost. DSC_4676Kmalu po njuni vrnitvi je prišlo povabilo na avstralski večer. Veseli smo bili, da sta njuno doživljanje Avstralije želela tudi osebno deliti z nami. DSC_4630Taja nam je pričarala avstralsko kuhinjo, ki je zdrava in sveža. Zaradi britanske kolonizacije bi bila lahko avstralska kulinarika zelo revna. Pa temu ni tako. Obogatili so jo priseljenci z vseh vetrov, ki so s seboj prinesli domače kulinarične vplive. In imeli so jo iz česa. Na voljo jim je bil bogat izbor odličnih, lokalno pridelanih in ulovljenih svežih sestavin. Na ta način je avstralska kuhinja postala zanimiva mešanica okusov in vplivov z vsega sveta.

Uživali smo v pestrosti okusov, za glasbeno spremljavo pa je poskrbel Damir, ki nam je zaigral na tradicionalno avstralsko glasbilo. Slišalo se je nekako takole: “diiidžeeriiiduuuu”. Po zvoku, ki prihaja iz tega, mogoče najstarejšega pihala na svetu, je glasbilo dobilo ime didžeridu. Aboridžinom je didžeridu, tako kot večina stvari v njihovem življenju, svet. Po njihovih pravilih ga sme igrati le moški. Avstralka, Nicole Kidman, si je kljub temu drznila zaigrati na pihalo, s čimer je po aboridžinskem verovanju nase priklicala prekletstvo in ne bo mogla več zanositi. Po sliki sodeč v samo igranje ni vložila toliko strasti kot Damir, zato sem prepričana, da se tudi glasba, ki jo je izpihala iz didžeriduja, ni mogla kosati s presunljivimi zvoki, ki jih je iz glasbila izvabil Damir.

Damir se je s svojimi prispevki izkazal in dokazal. Ob vrnitvi iz Avstralije je za barvit avstralski odtenek življenja prejel nagrado, nalivno pero, z vgravirano besedo “dopisnik DD”. Z njim bo lahko drsel po papirju in nanj izlival svoj odtenek kot interkontinentalni dopisnik. Njegova naslednja destinacija je namreč Indija. Upam, da bosta skupaj z njegovo  življenjsko spremljevalko in modelom, na te strani dodala tudi indijski odtenek življenja. Hkrati se tudi že veselim.

AVSTRALIJA SKOZI DRUGE OČI

Snežana1 komentar

Verjetno so bili angleški filmi tisti, ki so mi v mladosti zarisali Avstralijo kot celino kaznjencev. Še zdaj imam pred očmi, kako so prestopniške izobčence, z verigami okoli nog, nalagali na ladje od skorbuta brezzobi mornarji, ki so jih suvali v podpalubje in jih po dolgi plovbi odmetavali v divjino tuje dežele. Tam so trčili na eno izmed najstarejših ljudstev, ki je živelo v popolni skladnosti z naravo. Desettisočletja jih niso okužila z nemirom osvajanj, vojn, bogastva, lastnine, pohlepa, ki je gnal druga ljudstva po svetu. Priseljenci so njihovo zemljo zavzeli, sveta mesta oskrunili, aboridžine skoraj iztrebili. Kako nepravično so bili kaznovani za svoje z naravo skladno, poduhovljeno življenje! Ampak ta svet pač ni pravičen.Naslednji risar moje risbe o Avstraliji je bila knjiga. Imela je naslov Imenovali so jo dvoje src. Napisala jo je Američanka, ki je potovala z avstralskimi domorodci po puščavi. Spomnim se, da je po nekaj dneh hoje in življenja pod milim nebom brez kopalnice začela zaudarjati, zato so jo aboridžini zakopali v pesek do vratu in jo na ta način očistili. Pesek ji je odvzel smrad, muhe pa so ji z obraza, nosu in ušes očistile umazanijo. Še danes se sprašujem ali je res, da smo si z umivanjem uničili zaščitni plašč iz našega telesa, ki je deloval nekako samočistilno. So bili naši predniki res samočistilni? Ali niso smrdeli po potu in raznih drugih telesnih izločkih? Po filmih in knjigi pa je bil moj tretji, nedavni pogled na Avstralijo, skozi oči nekoga drugega, skozi Damirjeve oči. 18 prispevkov in 18 krat toliko slik je poslal, da je Avstralija postala del petdesetih odtenkov življenja. Oglasil se je že iz letala in v popolnem soglasju z njim, sem objavila njegovo misel : “Vsako srečanje ima svoj namen in vsak, ki se s tabo pogovarja ali te ogovori, je v resnici prišel s sporočilom zate. Samo poslušati moraš in doumeti tisto, kar ti je namenjeno. ”

Najprej sem pripotovala v Melbourne. Obiskala sem center mesta, pediatrično kliniko, živalski vrt, ohladit sem se šla v nakupovalni center, zvečer pa seveda v Casino. Tam je bilo zunaj vse rdeče od ferrarijev, znotraj pa od božičkov. Ko sem se ponoči vozila skozi mesto, me je za trenutek zmedel osvetljen Eifflov stolp in pomislila sem, da sem na kakšni drugi celini in ne v Avstraliji.
Pogled na sveto goro aboridžinov, ob samem sončnem vzhodu me je fasciniral. Uluru, gora ki čez dan spreminja barve in ima magično moč. V svoji skrivnostnosti me je popolnoma prevzela. Nisem plezala nanjo, ker aboridžini zapovedujejo spoštovanje svetosti gore in iz istega razloga nisem slikala njene zahodne strani.
Ko je Damir zapisoval besede občudovanja puščavske pokrajine, Uluruja in Kings Canyona: “Narava je res neverjeten arhitekt in slikar. V naravi ni neskladja in kiča, ni barvnih kombinacij, ki bi se teple, motile oko, vse je usklajeno, ” je mislil moje misli iz Islandije: “ Kako je mogoče, da narava nikoli ne zgreši pri lepoti? Vedno je vse popolno, oblike in barve so usklajene, vsega je ravno prav, da zadiha kot usklajena celota.” Na poti iz Kings Canyona v Cairns, sem se na prazni cesti, sredi ničesar, dokaj nelagodno počutila, še posebej, ko sem ob cesti zagledala na pol obžrtega kenguruja in se spomnila na popadljive puščavske pse, dingose. Iz Cairnsa sem skoraj pobegnila domov. Kljub bujnosti in čarobnosti tropskega rastlinja me je dež, vlaga in mokrota spravljala ob pamet. Pa krokodili zaradi katerih se nisem mogla plaži niti približati, kaj šele, da bi se lahko kopala v tisti pasji, vlažni, enolično konstantni vročini! Povrh vsega pa še vse takšne in drugačne tropske bolezni katerim si tam izpostavljen. In ti nadležni komarji!
V Sydneyu sem bila popolnoma drugačnega razpoloženja. Kopala sem se na prostranem Bondi Beachu, sprehajala po dolgem, glavnem in centralnem St. George Streetu in občudovala Harbour Bridge. Razmišljala sem, kako bi izgledala sydnejska opera, če ne bi Jørn Utzon jedel pomaranč in mu ne bi po nerodnosti olupki padli na tla. Bi bila potem sydnejska opera ena izmed naimpozantnejših stavb 20. stoletja, poznana vsem in uvrščena na UNESCOv seznam svetovne kulturne dediščine? Zagotovo ne. Zato jejmo pomaranče, ker po statistiki upada poraba pomaranč iz absurdnega razloga: ljudem se jih ne ljubi lupiti!? Jørn Utzon je poleg veličastne zunanjosti zasnoval tudi veličastno notranjost, zato sem se jezila, da so Avstralci pri gradnji tako velikopotezne stavbe, bili tako “malenkostni”, se sprli z arhitektom in notranjost končali s cenenimi materiali.

V novo leto sem vstopila kar nekaj ur prej kot vsi ostali v Sloveniji, seveda v Sydneju, z ognjemetom za bogove. Veličastno, dostojanstveno, vzvišeno, vzneseno, spektakularno, evforično, v ekstazi, v deliriju….. Občutila sem poljub kobre, občudovala najprijaznejša, najljubkejša, najprisrčnejša, najbolj zaspana in najbolj lena bitja tega sveta, koale, bila sem na otoku kengurujev brez kengurujev in na stezi formule ena brez formul ena. Jokala sem skozi Damirjeve oči, jokala skupaj z osirotelimi mladiči morskih levov, ki sestradani zaman čakajo na svoje mame, da jim prinesejo hrano iz morja. Končale so v želodcih morskih psov in svoje mladiče obsodile na počasno smrt od lakote. Je to del evolucije?
Aboridžini poznajo sanjski čas, ki je hkrati čas večnosti. To je verjetno razlog, da je Damir toliko  sanjal, še posebej v Adelaidi, kjer so se skozenj budili romantični občutki, ki so vzbujali hrepenenje. Skozi njegove odprte in zaprte oči sem se ozirala po plaži, po morju in pod morjem, da bi tako romantično razpoložena ugledala kakšnega Adelaida, a zaman, videla sem same Adelaide. Kot pravi Damir : “…mesto je pravi raj, je mesto prelepih dam in je mesto za zaljubljene.” Meni so manjkali prelepi gospodje. Gospodov Damirjeve oči pač niso videle. Jih bom morala iti pogledat z mojimi lastnimi 🙂

Ob ponovnem obisku Melbourna je bil krog sklenjen. Če bi celotno pot opravili z avtomobilom bi zanjo porabili 99 ur in opravili 8897 kilometrov.

zemljevid - 1

Iz prihodnosti je poletel nazaj, v preteklost, domov. V letalu je razglabljal o relativnostni teoriji, ki jo kot blondinka nisem nič razumela, intuicija pa mi govori, da tudi če bi Damir dejansko imel letalo, ki bi potovalo s svetlobno hitrostjo, na opisan način z jackpotom, ne bi obogatel. Pa nič zato. Zapisal je, da se vrača:”…poln ene same ljubezni, poln dobrote, umirjen in srečen.” Kaj le rabi še glavni dobitek na jackpotu?

DSC_4687

AVSTRALIJA, POTOVANJE V PRIHODNOST

SnežanaKomentiraj

Še zadnji Damirjev prispevek iz Avstralije, bolje rečeno s poti domov, ki jo je prespal in presanjal….

Letalo ali leteči korožnik, ki bi imelo svetlobne pospeške, bi ti vsekakor pomagalo do bogastva. Recimo: Slovenija je v primerjavi z Avstralijo v 10 urnem zamiku, se pravi, da si primerjalno v Avstraliji deset ur v prihodnosti.  Če v Avstraliji spremljaš žrebanje jackpota v Sloveniji, si jih zapišeš, se s svetlobno hitrostjo vrneš nazaj v Slovenijo pred žrebanjem in vplačaš izžrebane številke, v hipu obogatiš. Tako se ves srečen in zadovoljen, s pridobljenimi milijoni, ki so bili “easy take and no dirty many” , znajdeš na poti nazaj v Avstralijo in se prepustiš dvajset urnemu, počasnemu uživanju na letalu. Veš, da boš užival v letu v “first classs cabin”, ležanju na zložljivem fotelju, sproščen, komot, da boš gledal veliki tv ekran z daljincem v roki, da te bodo razvajale lepe stevardese s “slow foodom” in te zvečer, ko boš zaspal, pokrile s kvalitetno in toplo “gray blanket” odejo, ti svetovale še uporabo prekrivala za oči in ti prisrčno, s širokim nasmeškom voščile: ” Good night, sir. If I can do anythyng more for you, just call.”  Ves srečen in zadovoljen ji boš vrnil prijazen nasmešek in malo začuden z njenim zadnjim vprašanjem:  “Kaj bi lahko naredila več za tebe zvečer v postelji?” boš počasi, počasi utonil v sen in mirno zaspal. Naenkrat se ti bodo odprle sanje in doživete slike Avstralije.

V Avstraliji zares živiš v prihodnosti. Je bogata država, ena od najbogatejših na svetu, ima nešteto možnosti in potenciala, naravnih resursov, zlata, diamantov, srebra, nafte…. dežela resničnih sanj. Politično-varnostna stabilnost države čistega kapitalizma se dejansko vidi vsepovsod in v vsem. Tudi sam jo čutiš dobesedno na vsakem koraku in za vsakim vogalom. Od kapitala je odvisno vse in vse je njemu podrejeno. Tukaj ni planskega gospodarstva in državne lastnine. Tukaj ni patentiranega delavskega in družbenega samoupravljanja. Tukaj so zakoni privatne lastnine in trga, povpraševanja in ponudbe. Politika nima vpliva na kapital privatne lastnine in posameznika, kvečjemu obratno. To se pozna tudi na zdravstvu, ki ni zatrpano s čakalnimi vrstami, gnečami v ambulantah. Ni jeznih in slabo plačanih zdravnikov in ostalega zdravstvenega osebja. Vsi hočejo delati več in bolj, saj je večje število obiskov povezano tudi z večjim zaslužkom. Vpliv kapitala prinaša vsem, vsi so zadovoljni, bolniki in pacienti, vsi dobijo vse. Tudi z obrtjo, ki jo tam lahko odpreš za 60 AUD se zasluži super, saj že z vloženim povprečnim trudom ni možnosti, da propadeš. Veliko ljudi je na enem mestu, velik srednji sloj z denarjem in kupno močjo, je zagotovilo za dobiček in zaslužek, ki zagotavlja dobro in spokojno življenje. Vse je povezano, vse je v krogu zagotovljene sreče in napredka. Kriza se trenutno ne pozna, vsi lahko prodajajo, služijo in prosperirajo.

Počasi tako plavaš med slikami resničnega sveta in sveta sanj, prepletajo se slike prekrasnih morskih plaž, lepih deklet, razburkanega in toplega morje, mehke mivke, prijetnega šelestenja evkaliptusovih listov, koal, pa tudi puščave in gore Uluru, deževnega pragozda, kač, krokodilov, kengurujev, nakupovalnih centrov, Cityjev, steze formule 1, ki to ni, veličastnega Sydneya, opere, Harbour Bridgea, “double penny” četrti, Kangaroo Island-a brez kengurujev, morskih levov in njihovih mladičev, ki jokajo in umirajo, zaman čakajoč na starše, krasne Adelaide, zaljubljenega para, ki se poljublja in objema, prizorišča Avstralien open-a……

Vsega se spominjaš nekako z nostalgijo in spomniš se tudi Andreje “psihoterapevtke”, ki ti je rekla : ” Ja Avstralija je moja ljubezen. Osem tednov bom tukaj in še nimam dovolj…”!!! Ob teh sanjah in slikah iz Avstralije dobiš naenkrat občutek topline in zadovoljstva. Po celem telesu te preplavi nekakšna sreča in zazdi se ti, da plavaš v topli vodi lagune koralnega grebena pri Cairnsu. Nekako še ves v mislih in prijetnih občutkih, naenkrat začutiš čudno nelagodno tiščanje, začutiš dotik na levi rami in zaslišiš prijazen in monoton glas stevardese: “Sir, we will landing soon. Please, fasten your seatbelt”. Prebudiš se, pogledaš okrog sebe in se zaveš, da si celo pot prespal. Doživljal si svoje sanje.

Nobeden te ni zbujal za zajtrk, kosilo in večerjo, vidiš, da si obkrožen s številnimi potniki, ki se ravno tako prebujajo, pretegujejo in pritrjujejo varnostni pas. Lačen si. Nekaj bi pojedel in spil, vendar je prepozno. Postrežbe ni več. Zaveš se, da ne sediš v kabni “first class”,  ampak v “economy class”, stisnjen med ostale potnike. Ni tiste lepe stevardese, ki bi ti ponudila nekaj več. Zaveš se, da nisi več v prihodnosti, letiš nazaj, vračaš se v preteklost. Vračaš se domov. Vračaš se z enega čudovitega potovanja, prepoln vtisov in spoznanj. Počutiš se poln ene same ljubezni, poln dobrote, umirjen in srečen. Lepo je, da si potoval in prepotoval Avstralijo, lepo ja, da si veliko videl in doživel, lepo je tudi, da se je končalo, da si spet nazaj, da se vračaš v svoje ustaljene tirnice, domov, med prijatelje, sodelavce, poznane, svojce,……ki si jih po malem že dolgo pogrešal. Konec je, potovanje po Avstraliji se je končalo.

Prihajajo novi dogodki, nove dogodivščine, nova potovanja, prihajo nove sanje. Najprej bo tiho prišla pomlad.

OTOK KENGURUJEV, KI TO NI

SnežanaKomentiraj

To je otok posebnih živalski vrst, ki jih lahko vidiš samo še na otoku Galapagosu. Res je potrebno, da se iz Adelaide odpraviš že dokaj zgodaj. Ob 06.15, če kreneš iz centra Adelaide, izpred hotela Hindmarsh Square.  Po približno dveurni vožnji z avtobusom skozi center mesta, prideš do trajekta, ki te v štiridesetih minutah prepelje čez zaliv, na otok kengurujev. Na drugi strani te prevzame lokalni avtobus s šoferjem, ki je obenem tudi vodič. Takrat se šele začne tvoja odiseja. Otok je bogat z naravnimi habitati redkih živalskih vrst, tudi koalami, ki ji lahko samo na tem mestu vidiš v njihovem naravnem domovanju, v evkaliptusovem gozdu, ki ni del nekega živalskega vrta, ampak je enostavno gozd, ki je poln koal. Na drevesu so lahko dve ali tri skupaj.

Njihovo število v prirodnih okoljih se drastično zmanjšuje, ne vedo pa zakaj. Nekako mi je na osnovi našega potepanja po Avstraliji, le postalo jasno zakaj. Človeški faktor, ki je v ospredju in gonilna sila, kapital, je glavni krivec počasnemu iztrebljanju redkih živalskih vrst. Money, money, ……money, makes the world go round – znameniti refren s katerim Liza Minnelli zaključi točko v kabaretu Boba Fossa, ki je kabaret vseh kabaretov in postane slavna za vse čase…… Zaradi velikih požarov, ki pogosto zajemajo ta kontinent, obsežnega krčenja gozdov zaradi ustvarjanja novih farm in stanovanjskih naselij, načina življenja ljudi v Avstraliji in ekspanzije priseljevanja. Npr. mesto Melbourne je v približno dvajsetih letih podvojilo število svojih prebivalcev, iz dveh milijonov je naraslo na štiri milijone in še nekaj čez. Vse skupaj je zagotovo vplivalo na to, da so se začele živali umikati človeku, njihovo število pa se je začelo manjšati. Polovica otoka je še neizkrčena, prvotna in bogata z nekaterimi specifičnimi in redkimi drevesnimi vrstami, ki jih drugod ne vidiš.

Otok je slabo poseljen. V pristaniškem delu je nekaj farm.  Svetilnik je točno na jugu in opozarja ladje in mornarje na čeri in besno naravo tega k Arktiki obrnjenega, vetrovnega otoka. V času zimskih divjih vetrov oskrba svetilničarjev s potrebščinami izostane za šest mesecev ali več. Hrano drugače dobivajo na tri mesece, Oboji, človeški in živalski prebivalci otoka, ljubijo samoto, divjo naravo in besen veter. Narava je na določenih mestih otoka ustvarila presenečenja. Na gozdnatem delu obale, se naenkrat od nikoder, kot da bi bila vržena iz višin, znajde granitna skala, ki so jo valovi, orkanski vetrovi in dež, skulpturno oblikovali po svojem navdihu. Nevarno je, če se radovedno povzpneš in navdušen stopiš na rob skale, gledaš v daljavo  ali navzdol v globino, kjer se razbijajo besni valovi. Naenkrat se pojavi orkanski piš vetra iz antarktične smeri in lahko te zabriše globoko dol, na skale in valove, za vedno. Tam spodaj, na čereh kjer prebivajo morski levi in izčrpani spijo polnih trebuhov, te razbije in razkosa ostra skala in odplakne val. Pa te ni več. Opozorila slikovno zelo nazorno prikazujejo te možnosti , zato te prestrašijo, da se boječe in previdno odpraviš na štrlečo skalo nad morje in se trdno držiš pričakujoč, da bo zdaj, zdaj, divje zapihalo in te odpihnilo v globino. Morski levi, ki spijo v globini, te prav gotovo ne bi bili  veseli, saj so izčpani od neprenehnega, krutega življenskega tempa. Resnično potrebujejo mir in čas za spanje. Njihov življenjski cikel je vezan na številko tri. Imajo tridnevni ritem lova v morju in tri dni življenja na kopnem, počivanja, hranjenja mladičev in lizanja ran, ki so jih pridobili v nenehnem boju z morskimi psi, ki jih tukaj kar prekipeva. To je tudi njihov prehrambeni teritorij, ki  kaj hitro lahko postane tudi njihovo pokopališče. Umrejo raztrganih trebuhov, v čeljustih morskih psov kot eden od členov v verigi prehrambenega cikla podvodnega sveta. Ubogi mladiči postanejo sirote in jokaje kličejo svoje matere, ki jih ni. Nobeden stric ali teta se jih ne usmili in ne prevzame pod svoje okrilje. Tako se morajo tudi oni na silo posloviti od življenja, ne v čeljustih plenilca, ampak v mukah lakote, ki jih počasi sestrada do smrti.

Kenguruji? Ne, nismo jih niti našli, niti videli na tem otoku.

NAKUPOVALNI CENTRI

SnežanaKomentiraj

V shopping centrih Melbourna brez uporabe GPSa ne gre. Nepregledni kilometri hodnikov, premičnih stopnic, trgovin, lokalov….. vse je v funkciji čimvečjega zaslužka in dobička, vse je podrejeno kapitalu. Dobesedno vse svetovne znamke, vseh svetovnih ustvarjalcev mode, za vsakega, vsako in vse. Tukaj najdeš najnovejšega Chanella, Diorja, YSL, Louis Vuittona, Michael Korsa, D&G, Armanija…. vse znamke visoke mode, ki krasijo izložbe, okne in hodnike centrov. Tukaj so vsi modni trendi od visoke, pravkar prikazane najnovejše mode iz  New Yorka, pa vse do H&M, kot trenutno najcenejšega ponudnika mode za mase.

Tukaj so tudi ameriški, japonski in avstralski proizvajalci, ki se borijo za svoj kos potice. Glede na gnečo, ki je vsepovsod, imaš občutek, da je kupna moč Melbournčanov neizmerna. Nakupovalne centre lahko razdelimo na mestne in periferne, s tem da se periferija z bliskovito hitrostjo širi.  Tu se neprenehoma krčijo gozdovi, odkupujejo in rušijo farme, gradijo nova mega naselja, novi povezovalni tiri, nove avtobusne povezave, nastajajo nove primestne četrti  in v vsaki četrti novi shopping centri. Tukaj je vse veliko, gromozansko in prestižno. Ruši, zidaj, gradi, prodaj. In spet kupi poceni in drago prodaj. Velike zgradbe, ogromni parkingi, ogromne reklame. Preden zapustiš vozilo, moraš obvezno narediti zaznamek, fotografirati prostor na katerem si pustil avtomobil, parkirišče, nadstropje, etažo, oznako nadstropja…. in še kakšno podrobnost. V nasprotnem primeru se kaj lahko zgodi, da  pri vračanju svojega avtomobila ne najdeš več. Pravi labirinti, neizmerna parkirišča in nešteta nadstropja se vrstijo na poti do tvojega avtomobila. Dobiš občutek, da je to narejeno namerno, zaradi poneumljanja ljudi, da te zadržijo v notranjosti na silo, da čim več zapraviš.

Zunanji nakupovalni centri, v primestju, so podobnega tipa kot pri nas: velika stavba, veliko parkirišče in veliko trgovin, lokalov, kavarn…. V centru Melbourna pa je zgodba drugačna. Strogi center sestavljajo stavbe, ki so nekoč imele povsem drugi namen. Mogoče so bila stanovanja, uradi, poslovni prostori…. Danes je vse to eno veliko nakupovalno središče. Stavbe so od zunaj ohranile svoj izgled, dejavnost v notranjosti pa se je zamenjala.

Med seboj so jih povezali s prehodom za kupce, tako da je znotraj nastal en velik konglomerat nakupovalnih prostorov, hodnikov, stopnic in stopnišč, lokalov, kavarn…… Samo še smučišče in skakalnica jim manjka, pa bi se lahko primerjali z Molli v Dubaju, ki so zaradi tega prvo svetovno, vsemogoče nakupovalno središče. Kmalu bodo v imenu kapitala pregnali tudi ostale stanovalce, da se bo nakupovalno središče še dodatno razširilo.  Takrat bo dovolj prostora tudi za smučišča in skakalnice, tako da se bo izenačilo s tistim v Dubaju. Vendar, če bo pa nafta še naprej gonilna sila sveta, dvomim da bo dolgo tako tudi ostalo.

ZLATA MRZLICA

SnežanaKomentiraj

Kako močno te prevzame zlata mrzlica se še sam ne zavedaš. Uro vožnje iz Melbourna proti notranjosti, v državi Viktorija, blizu mesta Ballarat, naletiš na vasico oziroma hrib Sovereign Hill. Če tukaj nekaj malega  izkoplješ, malo pogrebeš, malo izpiraš rečni pesek, hitro najdeš zlato. Vse je nekako blizu in pod površjem. V teh hribih, v rudnikih, rovokopih in rečnih brzicah so mnogi obogateli, obubožali in tudi umrli.

Ballarat je bil v prejšnjem stoletju meka za mnoge avanturiste, iskalce hitrega zaslužka in bogastva. Kot v vseh stripih in tipičnih kavbojskih filmih, je imelo mesto vse kar je potrebnega in pomembnega za življenje. Edino stalno delo in zanesljiv vir zaslužka pa je imel edino pogrebnik. Tukaj niso umirali v medsebojnih dvobojih po pijančevanju, prepirih in ropih, tukaj so umirali v rudnikih, zgarani, zastrupljeni z živim srebrom in ostalimi kemikalijami, ki so potrebne za obdelavo zlata, onemogli od izčrpanosti in brezplodnega iskanja. Podobno kot pri ruski ruleti, če si imel smolo, zlata nisi našel in kot pri vsaki obliki zasvojenosti, tudi prenehati nisi mogel. Ponavadi so te našli obnemoglega, izčrpanega in mrtvega. Pogrebnik je za svoje storitve lahko računal tudi v zlatu. Zmeraj je pobral svojo provizijo, tako kot jo pobere krupje v igralnici. Tisti, so zaslužek od najdenega zlata investirali v industrijo, stroje za masovno izkopavanje zlata in odprtje zlatokopov, pa so dejansko obogateli. Bili pa so seveda tudi takšni, ki so svoj zaslužek zapili ali zapravili in so bili prisiljeni vse začeti na novo. Od 1851-1916 se je tukaj po današnjem tečaju, izkopalo za več kot 18 bilijonov avstralskih dolarjev zlata, kar v naravi predstavlja 10.157.050 unč. Zato ni nič čudnega, da je Avstralija tako bogata država. Ne čudi, da tisti, ki nima dela ali je zaradi bolezni nesposoben za delo, dobi 1.200    avstralskih dolarjev na mesec. Če mu je to dovolj, ni potrebno da se zaposli, ker mu daje država tako podporo za vedno. To je doživljenska renta. Zato v Avstraliji ne vidiš veliko brezdomcev, ni siromašnih četrti in favel, ni getoizacije. Vsi imajo dovolj za preživetje. Socialna skrb je na visokem nivoju.

Še danes se lahko na tem zlatem hribu poskušaš v najbolj osnovnem načinu iskanja zlata, v izpiranju rečnega peska. V vasici Sovereign hill v mestu Ballarat je manjši, hitro deroči potok, ki ima peščeno dno. Z lopato zajameš pesek in ga odložiš v železni lavor. Posodo z nagrabljenim peskom dobro pretreseš, da se zlato usede. Najprej izplakneš večje kamne in postopoma nadaljuješ, dokler ne prideš do dna, do usedline v kateri je tvoja nagrada, zlato. Zmeraj se najde še nekaj drobtin zlata, v vsakem lavorčku, tudi sedaj, ko je zlato že v vseh rudnikih izkopano in izkoriščeno. Reka ga v drobtinah prinaša s seboj. Nobeden ne ve od kod in zakaj. Kupiti moraš eno ali več manjših steklenic, epruvetk za en avstralski dolar in to je to. Če delaš tukaj celi dan, lahko nabereš polno posodico zlata, ki jo enostavno obdržiš. Kolikor izpereš, toliko lahko obdržiš. Dober in zanimiv posel. Okrog potoka se hitro nabere veliko iskalcev in dokaj hitro lahko postaneš zasvojen z izpiranjem, zaradi pričakovanja bajnega zaslužka. Pravijo, da so nekateri obiskovalci že odnesli domov zavidanja vredne količine zlata. Z izkupičkom so si lahko poplačali počitnice in še marsikaj.

Zanimivo je videti na stotine obiskovalcev, ki pridejo gledat  življenje iskalcev zlata na Sovereign Hillu, nato pa naenkrat tudi sami podležejo zlati mrzlici. Še sreča, da je za obiskovalce vasica odprta samo do 17. ure , drugače bi se zgodovina hitro ponovila.

POLJUB KOBRE

SnežanaKomentiraj

Blue Mountain se za svoje ime lahko zahvali plavkastim meglicam, ki jo ovijajo zaradi  evaporacije smole evkaliptusov. Evkaliptusi so tukaj,  50 km iz Sydneya avtohtone rastline. To je planinsko področje s kanjonom, podobnim znanemu Grand Canyonu v Texasu v Arizoni. Globoka, ogromna dolina, z obeh strani obdana z velikmi klifi, je pokrita s pragozdom evkaliptusov, ki izločajo te posebne meglice.

Posebna znamenitost tega področja so tri sestre Meehni, Wimlah in Gunnedoo. Aboridžinska legenda pravi, da so se tri sestre, ki so živele na levi strani kanjona v Katoomba plemenu, zaljubile v tri brate iz plemena Nepean na drugi strani klifa. To je bila z zakonom in tribunalnim pravom prepovedana ljubezen. Trije zaljubljeni bratje so organizirali vojni pohod na drugo stran, na stran Katoomba plemena, da bi svoje ljubljene ugrabili. Vrač je v želji, da dekleta zaščiti, vse  tri sestre spremenil v kamen. V vojni je vrač umrl in s seboj na drugi svet odnesel čarobne besede, ki so imele moč sestre oživeti. Zato so sestre še dandanes okamenjene. Postale so posebna turistična atrakcija tega kanjona, ki je v bistvu nastal zaradi erozije, ki je bila posledica delovanja vetra, vode in rečnih struj. Kanjon je dolg 91 km in globok 1,2 km.

Na podiju na levi strani klifa, v predelu pred tremi sestrami iz Katoomba, je turistično urejena cona. Žičnica vozi radovedne turiste 1,2 km globoko, na dno kanjona, v pragozd evkaliptusov. Po dolini vijuga reka proti morju. Glede na to, da je to pragozd,  tukaj vse vrvi od življenja.

V pragozdu so nepogrešljive tudi kače. Mi smo jih doživeli v turistični varianti, pred vstopno postajo žičnice, kjer je poskrbljeno za živahno dogajanje, pogostitev, petje in ples. V šotoru, ki je nadstrešen in urejen v obliki pragozda, z obilico evkaliptusovih vej in listja, se nahajajo kače, ki se prosto ovijajo okrog debel, ti zlezejo na roko, ramo, glavo, pač tja,  kjer se jim zdi primerno. Tudi kakšen poljub ti mimogrede pripnejo, če si jim le simpatičen ali jim posebej dišiš. Izvorno so to strupene kače, ki jim dnevno praznijo strupnike. Zanimivo delo za vzdrževalce, zanimivost za turiste, ki se nič hudega sluteč sprehajajo mimo, jih božajo, se slikajo z njimi in jih občudujejo. Nevarno pa je, če se ti kakšna “naravna” prikrade za hrbtom, iztegne vrat, se približa tvoji roki, vratu ali obrazu in potem …… svizzzz.!!!!

BONDI BEACH

SnežanaKomentiraj

Bondi beach ne pusti nikogar ravnodušnega. Plaža ima podoben UUUUUUAAAAAOOOOO efekt kot razgibani zaliv, opera ali The Harbour Bridge. V bistvu imaš občutek, da naravne lepote zavite sydneyske lagune omogočajo te UUUAAAOOOO efekte. Tak učinek bi imelo karkoli bi tam sezidali, naredili in postavili. Tam te vse na nek način preseneti, navduši in je atraktivno. Bondi beach nima te sreče, da bi bil ob tej razvpiti in zaviti laguni. Postavljen je čisto na južno stran mesta in je sam po sebi naravna lepota in poseben dogodek. Srečanje s to plažo je občutek, podoben srečanju in doživetju Markovega trga v Benetkah, ko se po ozkih neuglednih ulicah prebijaš do njega, nepričakujoč se naenkrat pojaviš pred to fatalno, veličastno lepoto, ki te preseneti, vznese in prebudi v tebi prelepe občutke ugodja, veselja in sreče naenkrat. Od te lepote ti skoraj pritečejo solze.

Nekaj podobnega je, ko zagledaš Bondi beach in vidiš to veličastno, veliko in ogromno plažo, nabito z obiskovalci in veselim živ žavom, valovi, surferji, posebno, prhko, rumeno mivko , ki je tu pred tabo v vsej svoji veličini. UUUUAAAAOOOO si rečeš in zalijejo te občutki veselja in samo malo ti manjka tudi do solz. Ne moreš priti k sebi, globoko dihaš, ker kaj takega vidiš prvič v življenju, zato si vsega skupaj ne moreš pojasniti in si očaran.

Naenkrat zagledaš par tisoč ljudi skupaj na enem mestu, ob enem pa je dovolj prostora za vse saj ni utesnjenosti in pomanjkanja prostora. Vse je ogromno, vsega je ogromno, še valovi so ogromni in veliki, dolgi in visoki. Seveda so tukaj tudi lepote narave, takšne ali pa drugačne, z oblinami in brez, tetovirane in s klobuki, v toplesu ali bikinkah, ohhhh tukaj je ogromno različnosti in multikulturalnosti, barv, obarvanosti… in to na enem mestu. Tukaj je izobilje vsega in za vse okuse….. Bondi beach je prava paša za oči.

OGNJEMET ZA BOGOVE

SnežanaKomentiraj

Sydney ima še eno spektakularno turistično atrakcijo – ognjemet. Iz vseh koncev Avstralije in sveta, se v Sydney privalijo množice atraktivnega ognjemeta željnih turistov. Zasedejo posebej za to določene točke, ki jih mestna oblast določi, zavaruje in zagradi. Vsakega, ki želi biti na teh najbolj atraktivnih lokacijah, posebej pregledajo, vključno z njegovo osebno prtljago, premečejo ženske torbice, nahrbtnike, vse prav vse in ko se določena točka napolni z obiskovalci, jo zaprejo. Vnos alkohola in alkoholnih pijač je tam strogo prepovedan. Petard in podobne pirotehnike ni. Tudi prodajajo jo ne, je prepovedano. Čeprav je to tudi dežela Kitajcev , nimajo pirotehnike v prodaji niti v China Townu. Edina pirotehnika, ki se je lahko uporabljala so bile bombice, ki izstreljujejo rolico papirja, ki je raznobarven. Pok ob vžigu je neslišen, zaslišiš samo “flop” in rolca papirja se razmota, poleti v zrak kot barvna sled in pade na tla. Teh rolic papirja – konfet je bilo ogromno po tleh, saj smo nazaj grede, po spektaklu na St. George Streetu, ki je bila seveda v vsej svoji dolžini zaprta za promet, dobesedno hodili po njih, da se nam je papir omotaval okrog nog. Vsi obiskovalci spektakla so bili disciplinirani, razumevajoči, neprenehoma so se opravičevali s “sorry” in nasmehi ob nehotnem dotiku, vsi so ubogali redarje, prepirov, kreganja, nejevolje zaradi vrst, čakanja in kolon, ni bilo. Vsi razumevajoči, potrpežljivi, nobenemu se nikamor ne mudi. Visok nivo tolerance in medsebojnega spoštovanja…!!! Vsaka zaprta točka je imela dovolj toaletnih prostorov, prodajali so hrano, sokove in vse, kar takšne množice potrebujejo. Najbolj vztrajni so čakali na začetek ognjemeta že od zgodnjih jutranjih ur in so ves dan poležavali na vročini in soncu, zaščiteni z osebnimi šotori, marelami in podobno. Eni so imeli piknike na travi, drugi so posedali v gostilni, jedli pripravljene steake, cheeseburgerje, hamburgerje, solate, fish and chips…. in pili obvezne sokove, limonade, smoothije, vodo in podobno. Alkoholnih pijač gostinci niso smeli prodajati na ta silvesterski dan. Na vse mogoče načine so si krajšali čas do prihoda novega leta 2016 in ognjemeta.Čeprav so na poljanah, parkih, pod mostom ležale množice (pravijo, da je bilo 1,5 milijona ljudi) nisi imel občutek strahu, vznemirjanja in nerodnega občutka zaradi množice, ki te je obkrožala, ni bilo občutka prepolnosti ali zatrpanosti. Nisi imel strahu, da bodo zdaj, zdaj, ti ljudje na najmanjši krik, pok, eksplozijo podivjali in te zaradi strahu in panike poteptali. Bilo je res prijetno in umirjeno vzdušje. Kot, da bi vsi poslušali glasbo Leonarda Choena in se umirjeno pozibavali v ritmu njegove easy rider glasbe. Tudi ulični nastopači, ki jih je bilo na vsakem koraku polno, so pomirjali vzdušje. Eden izmed njih je igral Chopinov Fantasie Importu, dovršeno, virtuozno in pianistično izpiljeno. Razmišljaš ali je mogoče, da tako dovršen pianist ne koncertira nekje drugje, na bolj primernem koncertnem podiju in kako je mogoče, da tak virtuoz še ni slaven. Drugi je spet zabaval množice z akrobacijami, tretji je enostavno predvajal glasbo iz svojega mobilnika prek ojačevalnih zvočnikov, ki jih je imel pred sabo na majhni mizici in preprosto kot vsi, je imel postavljen , klobuk, vrečo, torbo ali kaj podobnega, primernega za drobiž, za zaslužek. Velika St. George Street ni bila glamurozno okrašena po dolgem in po čez. Samo umetne, večje, bogato rasvetljene smrečke so bile na določenih mestih, predvsem v predverjih poslovno nakupovalnih centrov, ki jih je tukaj na vsakem vogalu veliko.

Vse, prav vse, se je leno pripravljalo bolj na ognjemet kot na sam preskok v novo leto 2016, na vriskanje, voščila in obvezni šampanjec. Tukaj se ni smelo piti. In potem naenkrat, ko se je že bližala polnoč , so zasijale luči, reflektorji na Harbour Bridgeu, ki so pokazali in osvetlili celo nebo nad prizoriščem. Svetloba je množice povzdignila iz lenega ležečega in sedečega položaja. Vsi so naenkrat vstali. Nato je zadonelo. Barvna serenata appassionata, večbarvnost kaskad in barvnih slapov iz mostu, najprej nežna oda, nato postopni crescendo allegro in vključitev celotnega orkestra tudi iz osvetljenih ladij na vodi. Nato veliki moderato maestozo, crescendo allegro in prestissimo maestozo. Barvni spektakel, raketne kaskade, glasni zvonovi,  vse prepleteno, usklajeno in doneče. Množica vriska.

Celotno področje je bilo obarvano, spektakularno, v ekstazi. Zadnja, dvanajsta minuta je bila minuta kulminacije, minuta ekstaze in delirija. Zaporedno hitro spuščanje raket, ki so se odpirale v rože, zvezde, krogle in slapove… vse, prav vse je postalo vzneseno, kričeče in evforično. Potem veliki ritenuto espressivo. Množica kriči: “more, more, more…..” Po treh minutah ponovno veliki pok, v nebo se poženejo številne raznobarvne krogle in kaskadni slapovi, nastopi finale vseh finalov – grande finale deciso maestosso. Na koncu se zadnja ogromna krogla raztrešči na sydneyskem nebu, ga obarva v tisoče barv in zvezdic, in molk, tišina, nič več, kraj, e un grande fine. Konec velikega ognjemeta za bogove, konec sanj za množice. La comedia e finita. Ljudje veseli, vzneseni, v ekstazi. Napetost popusti šele deset minut po novem letu, šele zdaj si lahko voščijo in se začenjajo objemat. Konec je, leto 2016 je tukaj, danes je novi dan.

ŠE VEDNO V CAIRNSU

SnežanaKomentiraj

Tanja nasprotno od Damirja, ki je hotel čimprej pobegniti iz Cairnsa, pravi:“Tropska klima je čudovita, ker tukaj rastejo rastline s prekrasnimi dišečimi cvetovi, mogočna drevesa, tukaj domujejo raznolike ptice, tudi veliki netopirji. Nekateri se mogoče malo bolj potijo, tako kot moj Damir,mene nič ne moti,celo zelo uživam….”

In tudi Damir je ob izboljšanju vremena postal malo bolj optimističen: Vreme se nas je usmililo. Prišli so bolj suhi in lepi dnevi. Celo sonce je posijalo. Namočenosti in ubijalske vlage začuda zadnja dva dneva ni bilo več. Dež je padal samo proti večeru in na kratko, samo kot topla prha. Ležim ob hotelskem bazenu in se kopam. Na sončni in vroči terasi poležavajo gosti hotela. Popoldan je. Iz zvočnikov duet Kidman & Williams in krasna Something Stupid. Uooo, krasna pesem in inspiracija za ta članek. Med poležavanjem na terasi me preletavajo občutki o dopoldanski turi z vlakom skozi pragozd do bližnje vasice na hribu Kuranda Village, ki je preurejena v pravo turistično atrakcijo, turistično vas s številnimi trgovinicami , kavarnami in restavracijami. Vrnili smo se s starinsko gondolo. Vse prepolno je  bilo turistov iz vseh koncev sveta ( prevladovali so Kitajci ). Leno so posedali ob pivu in kavici, tisti lačni  so se spopadali z  obveznim “ham and eggsom”. Srečali smo psihoterapevtko Andrejo iz Maribora, katere starši imajo kmetijo v okolici Gornje Radgone.

Sama ima stanovanje v Mariboru.  Po Avstraliji potuje že 4 tedne in štiri tedne še bo. Potuje sama in z avtobusi, prenočuje po “hostlih” za 15-29 AUD na noč. Pot je začela 1.12. v Darwinu in potuje ob obali proti Sydneyu. Pravzaprav bi bili čudno, če ne bi srečal kakšnega Slovenca na popotovanju. Zmeraj srečamo koga iz Slovenije. Pozanimal sem se tudi kako imajo urejene zdravniške ordinacije v Cairnsu. Ugotovil sem, da tako kor drugod v Avstraliji, nekaj zdravnikov ali zobozdravnikov ustanovi medicinske centre, v katerih pregledujejo in zdravijo bolnike.

Pred odhodom iz Cairnsa smo si seveda ogledali tudi svetovno znana okna v katedrali St. Monicas’, ki predstavljajo ustvarjanje zemlje in pragozda iz vesoljskih spremeb. Risba na steklu!

Spet zaslišim glas Nicole Kidman, ki mi vzbudi spomine na film Moja Avstralijja. Vsepovsod na poti smo srečevali Aboridžine, tudi tukaj so. Leno poležavajo na travi, igrajo v tradicionalno pihalo “didgeridoos”, ki spušča zanimiv in enakomeren zvok, ki te spominja na zvok oboe.

Tanja me je slikala na hotelski terasi z zanimivo rdečo damo, ki se je prišla kopat oblečena v kopalke, preko katerih si je ogrnila prosojen negliže, bila je opečena in prav močno pordela samo po sprednji strani telesa in obrazu, kot da bi zaspala na hrbtu. Izgledalo je prav hecno. Bila je tipična angleška rdečelaska prekomernih oblin, privrženka tukajšnje tradicionalne angleško-avstralske hrane “ham and eggs, fish and chips, kingburger, kangarooburger in chickenwrap…” No, pa bom imel lep spomin na kopanje v bazenu v tipično angleško-avstralskem okolju 🙂

Prejšnji dan smo bili  na Great Barrier Riffu, ki  je zelo zanimiva destinacija. Po vožnji s katamaranom približno poldrugo uro iz Cairnsa, smo imeli možnost potapljanja, plavanja ali ogledovanja življenja na dnu te biološko-geološko zelo zanimive in svetovno znane destinacije. Koralna kolonija se razprostira od Cairnsa do Brisbanea, širok pas teh izjemnih koralnih enklav s čudovitim podmorskim svetom je prepoln eksotičnih in raznobarvnih rib, morskih psov in ostale eksotike. Koralni grebeni so bili usodni za mnoge ladje, ki so plule na tem območju v eri odkrivanja in raziskovanja tega področja v preteklih stoletjih, bile so tudi navdih številnim pisateljem in poetom in mnogi so tukaj postali plen te eksotike.

Tudi sam Cairns je zanimiv zato, ker se Mulgrave River in Barron River prav v Cairnsu izlivata v to koralno morje in s sabo prinašata mulj, krokodile in motno vodo. Nekaj kilometrov stran proti koralnim lagunam pa morje postane naenkrat čisto in toplo. Vidi se ostro odrezan rob med motno in kristalno čisto vodo. Temperatura morja je vseskozi 28 stopinj Celzija! V bližini je tudi Green Island, postajališče katamarana, ki prevaža turiste, željne kristalno čistega in toplega morja, miru, tropskega gozda in prisrčnih, okolju prijaznih hotelov, ki nudijo oddih, namestitev in hrano. V Avstraliji je sezona dopustov. Dopusti se začnejo vsako leto 20.12., trajajo pa do 20.01. naslednje leto. Velika večina kopalcev v laguni Barrier Riff in na plažah Green Islanda se kopa v posebni zaščitni obleki, ki je podobna potapljaški ( kupi se lahko v vsaki trgovini s kopalno opremo). Te obleke jim prekrijejo celotno telo. Uporabljajo jo zaradi zaščite pred meduzami. V koralnem atolu, kjer smo se mi kopali in razgledovali ga tudi pod vodo se nam ni bilo treba kopati posebej oblečeni. Nam so inštruktorji na katamaranu, ki so nas pripravljali na kopalne podvige in potapljanje povedali, da je kopanje v laguni popolnoma varno. Očitno si tukaj v Avstraliji, vsaj v tem severnem delu, niso enotni glede varnosti kopanja in občutek imamo, da primernih kopališč, takšnih brez strahu in zadržkov, kot smo jih vajeni mi, ni.  Jutri gremo v Sydney, mogoče bo tam drugače.