Nekje v opernem podzemlju biva fantom. Z izjemnim posluhom za glasbo in nebeškim glasom. Obsojen na temo zaradi iznakaženega obraza. Odločen, močan, skrivnosten, strasten, z globokimi čustvi. Ljubko mlado dekle Christine nauči peti.  In se zaljubi vanjo. Zavzema se za njeno kariero, tudi s pomočjo ustrahovanja drugih. Takrat se pojavi, mladi, lepi, limonaden Raoul in na mah se s Christine zaljubita. Kot v lahkih, plehkih ameriških filmih. Oba sta lepa in mlada in to je vse. Fantom v svoji globoki bolečini, besen nad lastno usodo, zaslepljen od ljubezni, streže ljubimcu po življenju, ker se je Christine odločila zanj. Christine v želji, da bi preprečila smrt svojega ljubimca, poljubi fantoma. V tem trenutku se fantom zave kaj počne in oba nažene iz podzemlja. Izgine za vse večne čase, za njim ostane samo maska.

In zakaj je Fantom iz opere musical, ki ga predvajajo že skoraj 29 let na West Endu in Broadwayu? Prvo mesto si delita dva razloga: strasten, skrivnosten, tragičen fantom in odlična glasba. Lep, kljub svoji iznakaženosti. Z odra se širi njegova lepota v obliki njegovega glasu in njegove glasbe. Lepoto še potencira njegova tragična usoda in strastna ljubezen, ki jo poje. Christine, ko se ti fantom Ramin Karimloo izpove tako, kot se ti je ob petindvajseti obletnici predvajanja  leta 2012 v Royal Albert Hallu v Londonu, vse ostalo ni pomembno. Je vse, kar je potrebno da doživiš. Potem lahko tudi umreš.

Odtenek življenja: Ali je res tako pomembno, da imamo lep obraz in gladko kožo ? Celovita oseba, globoka ljubezen in angelski glas nasproti nekaj kvadratnih centimetrov povrhnjice? Ali bi se katera izmed Christine iz resničnega življenja odločila za fantoma, kljub temu, da ga je videla brez maske? Po moje ne. Verjetno tudi jaz ne. Razumem fantoma, zakaj nam je pustil samo masko, sam pa izginil v neznano, razkrit.