Narava je v nas razvila zaveznika, ki nima tako zavezniškega imena – amigdalo. V skladu s PSI jo bom imenovala Instinkt. To je center za preživetje, ki bliskovito oceni  nevarnost situacije in nas pahne v boj ali beg. Deluje po načelu, da je najprej treba ukrepati, šele nato razmišljati. Tako ob srečanju z razjarjenim bikom bežimo pred njegovimi rogovi ali mu mahamo z rdečo cunjo, še preden se sploh zavemo situacije.  Hipokampus, ki ga bom imenovala Emocio, organizira informacije. Tretji člen je prefrontalni korteks, ki premelje vse informacije s pomočjo spomina in predvidevanj. Imenovala ga bom Racio, saj razumsko nadzoruje naše doživljanje in vedenje. Racio prepozna, da je pred nami mlad teliček, ne razjarjen bik in da je naše brezglavo tekanje pred mladim teličkom ali mahanje z rdečo cunjo pred njegovim začudenim obrazom ( za karkoli od tega se je pač pred tem odločil naš Instinkt ), milo rečeno nenavadno. Emocio zato umiri situacijo, prekliče alarm in pomiri Instinkt. Sedaj napoči trenutek, ko se lahko nasmejimo sami sebi oziroma našemu Instinktu.

Mislim, da razumem kako deluje ta proces. Prav tako razumem zakaj je narava razvila v nas Instinkt. Ne razumem kako proces deluje v primeru samomora. Kako pregovori prefrontalni korteks hipokampus, da ta tako vpliva na amigdalo, da ta ne izvrši svoje osnovne funkcije? Ohranjanje življenja? Imajo samomorilci okvarjeno amigdalo? Vsak je lastnik in posestnik svojega življenja, zato sprejemam takšen rezultat vzajemnega delovanja Instinkta, Emocia in Racia. Vem pa, da ne razumem, kako si nekdo drzne vzeti v svoje roke poleg svojega, toliko drugih življenj?  Hladnokrvno pilotirati letalo polno potnikov v stolpnico, polno ljudi? Kaj pri tem pravi Instinkt, kaj Emocio in kaj Racio? In kje je tu srce?

2983 imen je izklesanih v črni kamen. Njihov Instinkt je bil ujet v brezizhoden položaj. Rešitev ni bila niti boj niti beg.