“Gorje mu, ki v nesreči biva sam! A srečen ni, kdor srečo uživa sam!” je zapisal naš goriški slavček, Simon Gregorčič. Tega so se zavedali tudi andaluzijski Romi, ki so bili dolgo časa zatirani, stoletja so trpeli lakoto, revščino in poniževanje. Svoje trpljenje so zmanjšali tako, da so si ga delili skozi glasbo in ples. Nam vsem lastno prvinsko potrebo po izražanju čustev so uresničevali najprej skozi čustveno izpovedno petje, ki je občasno skoraj mejilo na kričanje. Petje je divje spremljala kitara. Sčasoma so dodali ples, burnost čustev so začeli podčrtovati s topotanjem z okovanimi čevlji ob tla, ritem so poudarjali s kastanjetami , plesalke v rdečih oblekah z naborki so dvigovale krila in razkazovale noge, ki so v ritmu udarjale ob tla. Razvil se je flamenko, eden izmed najbolj strastnih in privlačnih plesov. Flamenko so vpletli v svoj vsakdan, peli in plesali so ga ob ob krstu, poroki, pogrebu, pri pranju perila, v kovačnicah, rudnikih, kuhinjah. Sčasoma se je flamenko preselil v lokale, ki so jih imenovali Café cantante, kjer se je razvijal naprej, krenil je v različne smeri.

Lani je umrl glavni španski predstavnik novega flamenko stila, virtuoz flamenka na kitari,  Paco de Lucía, ki je nastopal tudi v koncertni dvorani Palau de la Música Catalana v Barceloni. Je edina dvorana v Evropi, ki je  podnevi v celoti osvetljena z naravno svetlobo. Svetloba prihaja skozi vitražne  stene na obeh straneh, ki so speljane v prelepih lokih in skozi ogromno vitražno strešno okno, v sredini zlato kot sonce,  okrog modro kot nebo.  Palača glasbe je zgrajena v stilu katalonskega  modernizma. Zasnoval jo je Gaudijev sodobnik, arhitekt Lluís Domènech i Montaner, ki je zaslužen tudi za eno izmed stavb barcelonskega jabolka spora, za meni najlepšo od treh, Caso Lleó Morera.

Palača katalonske glasbe je zelo pogosto prizorišče čustveno nabitih predstav flamenka. Ob zadnjem obisku smo gledali flamenko, posvečen Carmen Amaya, ki velja za najbolj izredno osebnost vseh časov v flamenko plesu. Rojena v slumu v Barceloni, sredi zime pod vagonom, kjer je stanovala njena družina, se je s petimi leti začela učiti flamenka od svoje mame in se povzpela v sam vrh flamenka. Carmen Amaya je osvajala srca vseh, ki so jo videli, tako s svojim plesom kot s svojo izrazito  cigansko duhovitostjo. Življenska pot jo je vodila po Španiji, Portugalski, Franciji, Argentini, Mehiki, New Yorku, Hollywoodu. Dvakrat je celo nastopala v Beli hiši. Pokopana je v Barceloni.