KAKO SEM POSTALA BLONDINKA S FILOZOFSKE FAKULTETE, 7.DEL

Od nekdaj sem si želela veliko družino, približno tako veliko kot je bila tista iz filma Moja grška poroka, kjer pater familias hodi naokoli z nekim razpršilcem v roki, ki še najbolj spominja na Stelex, ga razprši na vsako družinsko težavo, pa naj bo to madež na obleki, mozolj ali nadležna muha in težava čudežno izgine. set_my_big_fat_greek_wedding_posterIz tega razloga sem bila zelo vesela, ko sem slišala pogovor med mojim sinom in že visoko nosečo snaho, Tajko Jaj. Gašper ji je rekel:
“ Želim si sedem otrok 👶👶👶👶👶👶👶. Jih bova imela?” Začela je zmajevati z glavo, pri tem nekaj preračunavala in mu odgovorila:
“ Gašper, jaz ne bom mogla, ” pri čemer sem jo razumela kaj misli, saj je od Gašperja nekaj let starejša, “ kaj če bi se raje zmenila za tri 👶👶👶, to bi pa šlo.”
“ No, potem pa tri 👶👶👶, “ je zapečatil njun medsebojni sporazum. Pomislila sem na Mašo, ki si je prav tako želela tri otroke, čeprav je rekla, da jih bo lahko rodila komaj tik pred menopavzo glede na to, da študij medicine traja šest let, potem ima še pol leta staža in štiri do šest let specializacije, preden bo lahko, če lahko sploh bo, delala samostojno kot zdravnica. Torej Gašper tri in Maša tri, vsega skupaj šest 👶👶👶👶👶👶 vnukov, vsekakor dovolj, da Iztoku kupim Stelex. a008c4dafb862760bb6f185a1ec58631
V času tega pogovora je bil moj vnuk Miha že trideset tednov v trebuhu in verjetno je bil najmanjši dojenček od vseh tridesettedenskih dojenčkov v Sloveniji. Pravim jim dojenčki, čeprav še nikoli niso bili dojeni, ker so bili še vedno v trebuhu, ampak drugega ustreznega izraza ne najdem, saj jih v nobenem primeru ne želim poimenovati plodovi ali fetusi, ker sta besedi preveč robati za nekaj tako ljubkega kot je človeški posameznik, preden se rodi. Kljub temu, da je bil Mihec eden izmed najmanjših 30 tednov starih, še nedojenih dojenčkov, pa ni imel dovolj prostora v trebuhu. Moja snaha je imela ogromen trebuh, vendar je ogromen samo zgledal v primerjavi z njenim telesom🤰🏻. Miha se je v njem tlačil, kar se je kasneje, ko se je že rodil in postal dojeni dojenček, pokazalo s preloženim vrhom desnega ušesa. Kar nekaj dni je minilo, da se mu je preloženo uho poravnalo v normalni položaj👂. Zdravnik je po osmih mesecih nosečnosti celo omenil, da bo mogoče potrebno predčasno inducirati porod, ker bi se Miha verjetno hitreje razvijal zunaj, na prostosti. Ob spremljanju vseh teh dogodkov, je moja hči Maša postajala kar rahlo obsedena s tem, da bo postala teta. Čakala je Mihca, preštevala ure in dneve do predvidenega poroda in se dogovorila z Jaj, da bo smela prisostvovati ob prihodu svojega nečaka na ta naš lep, vendar stresni svet. Trenutno je namreč v letih, ko ji mati narava z namenom reprodukcije pristransko meša koktajl hormonov v svojo prid. Posledično se razneži že ob pogledu na plenice v trgovini, ker jo asociirajo na dojenčka 👶.
In v takih razmerah mi je nekega dne, ravno ko sem vneto študirala Junga in njegovo ali bolje naše skupno kolektivno nezavedno, saj mi je končno uspelo prerasti Freuda, njegov id, ego in superego, zazvonil mobitel. Klicala me je snaha in ko sem se oglasila, me je presenetil moški glas, slovenski mož njene tajske prijateljice:
“Jaj je v salonu in ji teče voda.” Seveda sem najprej pomislila na vodovod.
“Kaj se je pa zgodilo, kaj je počila kakšna cev?”
“Pa kakšna cev! Tukaj je prava poplava!” Kar preko mobitela sem ga videla kako zavija z očmi, pa mi še vedno ni bilo jasno zakaj. Spomnila sem se, kako je pred leti na dan, ko smo na novo položili parket zmanjkalo vode. Preden sem šla v službo sem v naglici pustila odprto pipo v kuhinji, ko pa sem prišla domov je voda tekla že po stopnicah, ven na dvorišče.
“Kaj pa je potem? Je pustila pipo odprto?” Zaslišala sem samo vzdih obupa, ko se mi je le posvetilo:
“Kaj ji je odtekla plodovnica?”
“Ja, seveda. Kar naenkrat je začela voda curljati na tla, rekla je, da lula, pa sem ji povedal, da to ne lula, saj njen mehur zagotovo ne drži celi hektoliter, kolikor vode je steklo po tleh. Kaj mislite že priti sem?” je zavpil slišno vznemirjen.
“Čez 10 minut bomo tam,” sem zaključila in v trenutku prešla iz študija Junga v akcijo z naslovom Porod. Maši sem zavpila naj spakira, da gremo v porodnišnico. Dala sem ji pet minut časa, da navleče nase vso nujno potrebno dekorativno kozmetiko za izhod iz hiše in ker v sili hudič muhe žre, ji je to tudi uspelo. V polni bojni opremi, z vso literaturo za izpit iz radiologije, ki ga je imela čez tri dni, prenosnikom, mobitelom in polnilcem je sedela na zadnjem sedežu avta, še preden sem uspela Iztoku, za katerega že vemo, da se ob presenečenjih ne odziva najbolje, nastaviti čevlje, zimsko jakno, mu potisniti ključe od avta v roke in umirjeno, lahko bi rekla celo naveličano in monotono, reči:
“Prosim, pojdi v avto, Jaj moramo odpeljati v porodnišnico, ker ji je odtekla plodovnica, Gašperja pa ni doma.”
V salonu smo bili v manj kot desetih minutah. Takoj po vstopu sem zagledala plodovnico, ki se je v velikih lužah širila po tleh, zato sem Jaj nemudoma prijela pod roko in skupaj sva odčofotali proti avtu. Kar oddahnila sem si, da popadkov še ni imela, ker si nikakor nisem želela vratolomne vožnje s cviljenjem gum in rojevajočo snaho na zadnjem sedežu. Roko na srce, me ženske bi verjetno še zmogle opraviti porod, saj taka reč se pač zgodi sama od sebe, malo pa dvomim, da bi Iztok zmogel vožnjo po dveh, občasno tudi z enim ali nobenim kolesom na cesti, saj sem vedno verjela, da to v filmih opravijo kaskaderji, Iztok pa bo z lahkoto postal dedek, nikakor pa ni v njegovi naravi, da bi bil kaskader.
Čez dobro uro sva se z Iztokom že vrnila iz Maribora in ponovno sem se zakopala v študij Jungovega sebstva, Jaj in Maša pa sta v porodni sobi čakali na popadke. Maša, ki je približno tako gospodarna kot jaz in izrabi vsako minuto za kakšno koristno delo, pa se je pri tem učila radiologijo. Seveda je beseda ‘koristno’ relativna in s tem mislim, da se meni zdi koristno tudi tekanje po trgovinah🏃‍♀️in lakiranje nohtov 💅🏼, marsikomu pa ne. Vse je relativno, tudi absolutno😜. Ko je Maša ob polnoči zaspala 😴 v porodni sobi, naslonjena na skripto iz radiologije, je Jaj poklicala Iztoka naj pride ponjo, saj naravnih popadkov nima, umetne pa ji bodo dali komaj naslednje jutro.
Naslednji dan me je že navsezgodaj zbudilo ropotanje v kuhinji. Maša si je pripravljala zajtrk, ker je želela čimprej v porodnišnico, da ne bi zamudila poroda.
“Mami, nikoli ne uganeš o čem se mi je sanjalo.”
“O Mihcu?” sem poskusila s prvo rečjo, ki mi je padla na pamet, čeprav sem vedela, da bi v tem primeru rekla: “Lahko si misliš o kom se mi je sanjalo.” Poleg tega ima Maša vedno nenavadne in nepredvidljive sanje, ki bi jih zagotovo z dobršno mero znanstvene radovednosti analiziral sam Jung, če bi bil še živ. Pogosto so njene sanje tudi lucidne, se pravi, zaveda se, da sanja, zato lahko zavestno posega v dogajanje in vpliva na razplet sanj. Včasih sem si želela, da bi lahko živeli takšna lucidna življenja in bi lahko vplivali na njegov razplet, pa mislim, da nam je dano samo, da zavestno posegamo v življenje, na razplet pa nimamo bistvenega vpliva. Ne vem, če se nisem malo nalezla od Jaj, ki bi ob pogledu na Sizifa, kako vedno znova vali skalo na vrh, od koder se mu takoj zvali nazaj na vznožje, rekla samo ‘karma’, parkrat vskočila namesto njega, da bi mu olajšala delo in nikakor ne bi niti pomislila na to, da bi ga želela odgovoriti od nespametnega početja, mu pomagala razstreliti skalo ali zravnati vrh gore.
“Seveda ne. Sanjalo se mi je o tem, kako egoistična je narava,” me je iztrgala iz razmišljanja Maša, “kako je poskrbela sama zase in z oksitocinom manipulira z vsemi nami. Oksitocin, ki je hormon ljubezni in povezovanja, igra med našim rojstvom ključno vlogo – krči maternico, zato umetne popadke sprožijo z oksitocinom. Si moreš misliti? Oksitocin krči maternico in pri materi in otroku zbuja občutke zaljubljenosti. Že med rojevanjem oksitocin oblikuje našo sposobnost ustvarjanja intimnih odnosov v prihodnosti.” Če je temu tako, ne bi bilo nič narobe, če bi v trgovinah prodajali oksitocin na litre, za Valentinovo❤️❤️(danes ne pozabite nanj!) bi bilo to še posebej primerno darilo, se je v meni oglasila ekonomistka, na glas pa sem rekla:
“Ja, grozno, le zakaj narava ni poskrbela še, da bi bilo rojevanje brez bolečin, če je lahko za vse drugo?” V negotovosti sem pogledala proti Maši saj me je bilo strah, da bi njena izkušnja v porodni sobi vplivala na njeno željo po otrocih. Rekla je:
“Nisem si mislila, da ženske trpijo take bolečine pri porodu. Veš kako vpijejo! Ko sem slišala prvo, sem mislila, da je kaj narobe z otrokom.”
“Takrat, ko sem jaz rodila ni vpila nobena razen mene 😵. Nisi smel, ni bilo dopuščeno. Od vpitja tudi ni nobene koristi. Prijateljica mi je povedala, da je samo malo zastokala ob popadku pa jo je babica skregala, če misli roditi z usti 👄. Potem ni upala več niti pisniti 🤐.” Spomnila sem se moje mame in njenih besed, da če bi moški rojevali, bi že zdavnaj pogruntali brezbolečinski porod. Verjetno res.
Maša se je ponovno odpeljala v porodnišnico, tokrat drugič in se med vpitjem porodnic do štirih popoldan učila radiologijo, Jaj je dobila dve dozi umetnih popadkov, oksitocin nikakor ni začel krčiti maternice, na obzorju pa ni bilo niti p-ja od popadkov, zato se je Maša pripeljala domov na kosilo. Ko je pojedla, se je izčrpana od dogodkov potegnila v posteljo, da bi zadremala za par minut, ki so se razvlekle do pozno ponoči, ko jo je zbudil pisk MMSa, s sliko njenega pravkar rojenega nečaka Mihca 👶.

Miha v tajščini pomeni veliko veselja
Miha v tajščini pomeni veliko veselja

Bila je vesela in bilo ji je hudo, da ni prisostvovala porodu, na koncu katerega je Jaj dobila pohvalo porodne ekipe, da porodnice s takim občutkom za svoje telo že dolgo niso imeli. Ves čas poroda je sodelovala ravno v pravem času in ravno v pravi obliki. To je potrdilo moj občutek, da ima Jaj zaradi odraščanja na podeželju severne Tajske nek prvobiten odnos do narave, svojega telesa in življenja nasploh.
Maša je prepovedi obiskov zaradi gripe navkljub nestrpno čakala, da bo napočil naslednji dan, ko bo končno videla Mihca 👶. Pol ure po njenem odhodu mi je zazvonil mobitel. Maša. Razočarano je izdavila v telefon:
“Mami, zaradi gripe me ne spustijo k Mihcu.” Seveda se mi je zasmilila v dno duše in mrzlično sem začela tuhtati, kaj bi lahko naredila. Koliko ur že čaka, da bi videla svojega nečaka, poleg tega je že v tretje v Mariboru, zato tokrat nikakor ne sme vreči puške v koruzo. Kaj nimamo pregovora: V tretje gre rado🍀? Še Angleži pravijo Third time lucky🍀. Spomnila sem se na njeno belo haljo, ki jo ima kot študentka tretjega letnika medicine shranjeno v omarici na medicinski fakulteti, na njej pa pripeto prepustnico:
“Pa pojdi na faks po belo haljo in prepustnico študentov medicine saj velja vsak dan, tudi takrat ko nimaš študijskih obveznosti na UKC-ju.”
“Če mi je pa nerodno to izkoriščati.”
“Kaj ti bo le nerodno, si videla kdaj Mr. Beana, da bi mu bilo nerodno hoditi po bolnici s sposojeno haljo in prepustnico? Ti imaš pa svojo, ” sem jo pregovarjala in si mislila, da je ona pa res bolj papeška kot papež, kakršno primerjavo je zame zelo pogosto uporabila moja mama, ko sem iskala dlako v jajcu. Spet se je zaslišal njen obup:
“Če ne vem, če je v nedeljo faks odprt.”
“Pa pojdi pogledat, drugače ne boš nikoli vedela.” In čez 10 minut je že vedela:
“Mami, faks je ob nedeljah zaprt, ne morem k Mihcu.”
“Europark pa je ob nedeljah odprt, pojdi si kupit belo haljo, študentsko izkaznico medicinske fakultete pa imaš s sabo?”
“Ja. Kaj pa, če me vseeno ne bodo spustili?”
“Si bova že kaj izmislili. Zdaj pa pojdi.”
In čez pol ure sem prejela sliko najbolj blažene tete v vesolju, s svojim nečakom Mihcem v naročju.

Najbolj srečna teta v vesolju
Najbolj srečna teta v vesolju

SI LAHKO DOBRA TAŠČA?

Ponedeljek, 16. januar je bil s strani tistih, ki se na depresijo spoznajo, napovedan kot najbolj depresiven😒😱😩😔😨 dan v letu. Takšno označbo dobijo vsi tretji ponedeljki v novem letu, preprosto zato, ker se do takrat vse dobre novoletne zaobljube pozabijo, ponedeljki pa so tako ali tako najslabši dnevi v tednu. O tem čivkajo vrabci 🐦🐦 na strehah in pojejo pesmi🎼 na radiu, tako kot na primer vsem poznana  I don’t like Mondays 🔫💣🔪. Sama se sicer ne nagibam k nobeni depresiji, prej obratno, prej bi rekla, da sem na drugi strani hriba Gaussove krivulje, imenovani evforija, zato sem bila dokaj dobro razpoložena, ko sem mojo snaho peljala v Maribor, na pregled z ultrazvokom. Kot sem že na nekem drugem mestu razložila, je moja snaha drugačna, ker je Tajka. In v Sloveniji ji ni lahko. Navajeno na drug način življenja, na drugem koncu sveta, jo tlačimo v naše standarde, v naše mere in razmere. Majhna kot je, je pod srcem nosila za naše razmere majhnega otroka, ki se je komaj uvrstil na spodnjo mejo rastne krivulje evropskih otrok. Verjetno so na Tajskem rastne krivulje drugačne in tam ne bi bil najmanjši. Vendar lestvica je lestvica, mi smo v Evropi, vnukov razvoj je bilo treba redno spremljati, zato sva se na najbolj depresivni dan v letu peljali na pregled z ultrazvokom, da so izmerili, če se Mihec še vedno drži na spodnji rastni krivulji ali je padel iz nje. Jaj so začela naša pravila in navade begati, postajala je negotova in zdelo se ji je, da ne zna nič prav delati, niti spati ne. Glede na to, da je bil najbolj depresiven dan v letu, ni bilo nič čudnega, da je med potjo izbruhnila svojo stisko in ker je bila njena stiska velika, je trajalo kar nekaj časa, da je prišla v celoti na plano:
“Zgleda, da že celo življenje spim narobe in tega sploh nisem vedela. Odkar pomnim sem spala na hrbtu, z rahlo pokrčenima nogama, kolenoma obrnjenima navzven in dvignjenima rokama, v komolcu pokrčenima💪💪 in položenima na vsako stran glave. Na hrbtu, na tleh pogrnjenih rogoznicah, spijo tudi vsi moji bližnji. Ko sem prišla v Slovenijo, sem začela spati na postelji, položaj pa sem ohranila isti. Položaju pri spanju nisem nikoli posvečala nobene pozornosti, zdaj pa mi je ginekologinja naročila, da moram zaradi velikega trebuha spati na desnem boku. Od takrat naprej nemirno spim. Ponoči me zbuja slaba vest, ker spim na hrbtu. Hočem se prevaliti na desno stran in mi nikakor ne uspe. Ne najdem naravnega položaja, kar naenkrat imam preveč rok in nog, postale so predolge in toge. Ker nisem več vedela kaj naj storim, sem pogledala Gašperja, ki je spal na boku, odkrila odejo in gledala kako ležijo njegove noge in roke. Trudila sem se, da bi jih postavila v isti položaj. Šele čez nekaj časa se mi je uspelo udobno namestiti na boku. Zaspala sem in glej ga vraga, čez nekaj časa sem se spet zbudila na hrbtu. Ponovila sem postopek: odkrila Gašperja, nastavila svoji nogi in roki tako kot jih je imel on, zaspala in se čez nekaj časa spet zbudila na hrbtu.” V bistvu me je sililo na smeh, ko sem si predstavljala kako se trudi nastaviti roki in nogi na način, ki se nam ne zdi nič posebnega in ga naredimo samodejno. Pa sem se zadržala in jo poskusila potolažiti:
“Nič se ne sekiraj, Jaj. Po moje je najboljše, da spiš tako kot si vajena. Kako pa spijo dojenčki na Tajskem?”
“Enako kot odrasli. Po tleh pogrnemo rogoznico, nanjo damo veliko brisačo, na veliko brisačo položimo dojenčka, namesto plenice mu damo malo brisačo in to je vse, kar za dojenčka potrebujemo. ” Pomislila sem na vse gore stvari, ki so že čakale v njunem stanovanju na malega Miheca.
Medtem, ko sva čakali pred ordinacijo, sem jo opazovala izpod obrvi. Sklenila sem, da ji moram olajšati in polepšati življenje tako daleč od njenega doma, v drugi kulturi. Želim ji biti dobra tašča sem pomislila in čakala, da vame udari strela⚡️⚡️, ker sem združila tako nasprotujoči si besedi. Spomnila sem se šale o novopečeni tašči, kateri sta se pred kratkim poročila sin in hčera. Na vprašanje prijateljice, kako se obneseta njuna zakona, ji je tašča začela ogorčeno razlagati, da je njen sin dobil eno izmed najbolj lenih žensk na svetu! Mora ji kuhati, prati in pospravljati. Kljub temu pa ga je čisto obnorela, saj jo vozi na večerje, nosi ji rože💐 in bogata darila🎁. Prijateljica je ves čas zmajevala z glavo, saj se ji je fant res smilil. Ko pa jo je vprašala za hčerin zakon, se je tašča pohvalila, da je pa hči res imela srečo, da je dobila zlatega moža, ki ji vse naredi, skuha, opere, pospravi. Pa kako je pozoren, nosi ji rože💐 in bogata darila🎁, vsaj enkrat na teden pa jo pelje ven na večerjo. Ni se mogla načuditi, kako jo ima rad! 😀 Včasih sem se šali na glas smejala, zdaj pa iz nje bolj črpam nauk kot smeh. Starejši si, bolj moder postajaš. Upam, da tega mojega stavka ne bo prebrala Svetlana Makarovič in me potolkla, saj se spomnim njenih trditev izpred kar nekaj let (kako veliko let je v resnici nočeva vedeti niti ona niti jaz😜) , da mlad bedak z leti lahko postane kvečjemu star bedak, nikakor moder ( seveda je beseda moder tukaj vzeta v prenesenem pomenu, ker zagotovo ni zanemarila dejstva, da se lahko star bedak pač obleče v modro in dobesedno postane moder👕👖👔🤷‍♂️). Modrost mi je prinesla spoznanje (roko na srce, nekaj je pripomogel tudi Camino), da je v trenutku, ko se pojavi vprašanje, v tvoji bližini tudi odgovor, samo prepoznati ga moraš. Nehote sem ujela pogovor starejše gospe z drugo starejšo gospo, ki je bila verjetno njena mama:
“Se spomniš, kako je na bratrančevi poroki pred 25 leti pustila našega sinkota samega z moškimi, ki so pili za šankom 🍷🥃🍺 in se za dva dni odpeljala🚗 k svoji mami? Že takrat ga je hotela komandirati, pa se ji ni pustil.”
“V vseh 25 letih si je v tistih dveh dneh vsaj malo oddahnil od nje,” je z neizmernim sovraštvom izustila druga, mlajša, verjetno sinkotova sestra. In na to iztočnico se je vsul plaz, s pravo hudobijo sta pričeli udrihati po tej osebi, ki je bila verjetno njuna snaha in svakinja. Jaj ju je v njuni glasnosti prestrašeno gledala in v tistem trenutku sem bila vesela, da ne razume slovensko. Meni pa se je ta oseba, ki je pustila sinkota samega za šankom zazdela prav simpatična. Namesto, da bi grdo gledala na poroki, streljala s pogledi in sikala z besedami, se je umaknila iz prizorišča in dopustila možu, da popiva do onemoglosti. Z odhodom k svoji mami pa je preprečila prepir v naslednjem dnevu. Poleg tega z dobršno mero zaničevanja (do samega dejanja, ne do oseb) gledam na tista moška pijančevanja za šankom, ko navidezno drug drugemu nabijajo ego, ker sem prepričana, da nikoli nobenemu niti najmanj ne koristijo, kvečjemu povzročijo, da jih kakšen naslednik Ruglja okarakterizira, da so brez jajc🥚🥚, kakšna samska ženska pa jih poimenuje Slovenceljni👨. Zazdelo se mi je, da je imel sinko srečo, da si je v teh 25 letih lahko oddahnil od take mame in sestre. In skoraj je bil moj jezik👅 hitrejši kot moja pamet, bruhnil nesnago ven in z izbruhki povzročil kaos, pa so naju na srečo poklicali v ambulanto. Sklep, da se bom trudila biti dobra tašča pa je ostal in vame celo ni udarila strela⚡️.

SVA RES PRESTARI ZA AGENTA 007?

V standardni postavi smo se peljali k skupnim prijateljem na obisk🚙, Iztok in Veljko spredaj👬, midve z Zlatko zadaj👭. Razvneli sva se ob pogovoru, v kateri trgovini v Benetkah sva videli modro rebrasto pleteno kapo z modrim krznenim cofom in izvezenimi kristalčki v obliki drobnih snežinkic, ki bi jo nujno potrebovala kot dodatek k mojemu temno modremu športnemu outfitu, ker ima pripadajoča prešita temno modra bundica s kapuco enak vzorec izvezenih kristalčkov na rokavih in obžalovali, ker je kapa ostala v Benetkah zaradi Iztokove superjazovke, ki je samo poblisnila iz njegovih oči, mi preprečila nakup in povzročila nepopravljivo travmo, ker sedaj pač nimam popolnega outfita, ko sva postali popolnoma pozorni na pogovor🗣🗣, ki se je odvijal spredaj. Popolnoma pravim zato, ker naju je življenje z njima že toliko izučilo, da morava biti stalno delno pozorni, se pravi s kotičkom očesa👁 in delčkom ušesa👂, in biti pripravljeni na nujni preklop k popolni pozornosti, da lahko pravočasno preprečiva kakšne neumnosti.  Dvakrat sva na dopustu v tujini to čuječnost opustili in obakrat sva utrpeli škodo. Na Kreti, ko sva se zatopili v butik z ženskimi torbicami, medtem pa sta se moška neopazno izmuznila v trgovino z moškimi pasovi in našla dve mladi prodajalki iz Srbije, ki sta jima prodali polno vrečo moških pasov različnih dolžin, ki jima bodo zadostovali za to in vsa nadaljnja življenja, za takratni in vse nadaljnje obsege pasu, ki bi jih lahko kadarkoli imela. Čeprav bo Veljkov verjetno vedno enak, saj mu je njegov špartanski način življenja obseg pasu zmanjšal na minimum, da bi pa v tem ali kakšnem drugem življenju ne bil Špartanec, se mi ne zdi možno.  V njuni vnemi nakupovanja sta pozabila na čas in posledično smo zamudili ladjico, ki je vozila na Otok ljubezni😍. Drug tak primer se je zgodil v New Yorku, na legendarnem stopnišču vrhovnega sodišča. Za trenutek sva ošvrknili bližnje izložbe👗👚👒👜, pa sva jih že zagledali na vrhu stopnišča v živahnem pogovoru z dvema mladima slovenskima pravnicama. Iztok je pri tem raztegoval usta v tako širok nasmeh, da sem se začela spraševati, če se nisem poročila z mačko🐱 v žaklju, saj kaj takega pri njem še nikoli nisem videla. Pogovor je trajal neprimerno dolgo🙄🙄, saj smo zamudili modno revijo v Fashion districtu. Najprej sva se čudili, kako je možno, da prideta dva Konjičana v New York in tam na stopnišču sodišča naletita na dve slovenski pravnici, ki sta bili, roko na srce, zelo mladi, luštni in prijetni, potem pa sva sklenili, da morava imeti stalen nadzor 24/7 nad njima. In to je povzročilo zastoj v pogovoru o modri kapi, da sva skrivoma prisluhnili Iztoku:

“Ti, kaj si videl silvestrske slike iz opere?”

“Vau, videl in ostrmel! Saj bolje zgledava kot agent 007. Si ti videl tisti najin pogled? Neubranljiv. Pa celoten izgled? Magično privlačen.”

“Pa še kako res. Samo nekaj moti.”

“Vem, kaj misliš. Najini👵👵 sta skupaj več stari kot 8👧👧🏼👧🏾👧👧🏻👧🏼👧🏽👧 njegovih. Si misliš, da bi se Bond slikal s takimi starimi?” in sta planila v neukrotljiv smeh. Veljko je čez nekaj časa komaj izdavil:

“Seveda, to moti” nisem slišala nadaljevanja, ker se je moja samopodoba začela pogrezati v negativne vrednosti, zato je moj id izklopil sluh🙉. Z Zlatko sva, sicer že vsega hudega vajeni, utihnili🙊🙊. Čez nekaj časa sem ji le siknila:

“Ti pa še šovinistično razlagaš, da je moški najlepši okrasek ženske,” kot da bi bila ona kaj kriva, da nisva tiste prekrasne, mlade kandidatke 👸👸👸 za miss🤢, ki z osupljivo snežno belim nasmehom😁 povedo, da je njihova največja želja, da ne bi bilo lakote na svetu in se zavzemajo za krpanje ozonske luknje, ne pa da se ukvarjajo s tem, kje so videle modro kapo. Za Zlatko ne vem, jaz sem se pa počutila kot zadnja smet, ki ni niti toliko vredna, da bi bila odvržena na smetišče. Pa ne za dolgo. Moj napuhnjeni ego je vzel v roke škarje in platno in se spravil na delo. Ko sem pravemu agentu 007 v očeh prebrala, da sem njegov okrasek jaz, ne glede na moja leta, se je moja samopodoba dvignila v višave, nazaj na svoje mesto.

dsc_0735-e1483268261266-1
Z agentoma 007 v barvah
Z Bondoma 007
Črno – beli z agentoma 007

 

KAKO SEM POSTALA BLONDINKA S FILOZOFSKE FAKULTETE, 6.del

Eno izmed mojih globokih prepričanj je, da je važna volja in vztrajanje. V vseh teh letih so me preizkušali manjši, večji, največji in ogromni, takšni in drugačni padci, kljub temu pa se je moja volja z leti kvečjemu okrepila. Nikoli ne mečem pušk🔫 v koruzo🌽, saj nobene nimam (niti puške niti koruze), že vse življenje pa zelo pogosto hodim na led. Po vseh teh padcih pa je nastopil v mojem življenju trenutek, ko se je začelo maslo obilno raztapljati po moji življenski poti👍. Skoraj bi lahko rekla, da se je razlezlo po celotni širini poti. Gladko sem podrsavala po maščobni podlagi, ko se je v reki stopljenega masla pojavil problemček v obliki čeri. V pomivalnem stroju je začela zastajati voda. Črpalka enostavno ni izčrpala vode. Že vrsto let sem poznala zlato pravilo, da v primeru, ko se zmeša nečemu, ki namesto možganov vsebuje elektroniko, najprej reč izklopiš in jo ponovno vklopiš, pa se vse uredi samo od sebe (ljudje žal on/off tipke nimamo, ko se nam enkrat zmeša, zmešani tudi ostanemo). To sem vedela že takrat, ko sva kupila najinega prvega, zadnjega in nikoli več mercedesa, v časih povojne Bosne, ko je po Sloveniji krožila šala, po Sarajevu pa Mujo, v mercedesu, z eno roko na volanu, z drugo pa naslonjeno na odprto okno. Da se zelo očitno važi je opazil vsak, tudi Haso, ki je Mujotu že od daleč zavpil:
“Ej, Mujo, se važiš, ker imaš mercedesa?”
“Pa kakšen mercedes, budalo jedna,” mu je nič kaj prijazno odvrnil Mujo, “kaj se bom važil z mercedesom, v Sarajevu ga ima vsak. Ampak roke, Haso, obe roki pa nima vsak.”
V Sloveniji nismo imeli tako hudih vojnih posledic, obe roki sta bili takrat pravilo, mercedese pa so že pregovorno imeli “gasterbajterji” in mesarji, katerim smo se pridružili še novopečeni “venmetalci”, kamor so naju z Iztokom uvrstili sokrajani. In če sva že imela določen status, sva seveda morala imeti tudi ustrezen statusni simbol🚙. Privoščila sva si mercedesa🚙 in se iz trgovine z avtomobili odpeljala naravnost na Dunaj, da bi preskusila nakup. Kar lezla sva narazen od pomembnosti, ko sva se zelo dobro razpoložena vozila po širokih avstrijskih cestah. Poleg tega sva se počutila zelo varna, verjetno približno tako, kot se počutiš v tanku, saj sva cesto pred seboj opazovala preko mercedesovega merka, besedo, ki se je iz slovenščine skoraj izgubila, saj so naši fantje vojsko služili v Jugoslaviji, kjer prav tako nihče ni vedel kaj je to merek, vsi so pa vedeli kaj je to nišan in kakšne vrste nišan ima mercedes.

Merek je pripomoček za namerjanje na zadnjem delu cevi strelnega orožja
Merek je pripomoček za namerjanje na zadnjem delu cevi strelnega orožja

Kar naenkrat pa se je začelo dogajati nekaj zelo nenavadnega. Najin novi ponos je zmanjšal hitrost na 50 km/h 🚜 in naj je Iztok še tako pritiskal na pedalko za plin, se ni zgodilo nič😤😤. Najprej sem pomislila, da so pametni Nemci naredili avto, ki samodejno vozi po omejitvah, pa sem kaj hitro zavrgla to misel, ker ni imela nobene logike, saj ni bilo nikjer sledu o kakršnikoli omejitvi, prehitevali pa so naju vsi, še tisti, ki so zjutraj, ko sva krenila iz Maribora, sladko spali😴. Iztok je z vso silo pritiskal na pedal za plin in začel s potnimi kapljicami na čelu ugotavljati, da je nekaj narobe z elektroniko. Predlagala sem mu naj podobno, kot bi v takem primeru storil z mobitelom, avto izklopi in ponovno vklopi. Ponavadi v prvo mojih nasvetov ne upošteva, ker kam bi pa prišli, če bi babe komandirale, takrat pa je bilo drugače. Sam se ni spomnil nobene druge rešitve, voda nama je pa drla v grlo od sramote😳😳, zapeljal je na odstavni pas, ugasnil avto, ga ponovno prižgal in zadeva je delovala. Na poti na Dunaj in nazaj sva morala še nekajkrat ponoviti vajo. Šele čez čas so ugotovili, da je bila kriva neka črpalka.
In kar se Janezek nauči, to Janezek tudi zna (analogno to velja za Snežano), zato sem pomivalni stroj ob prvih težavah takoj resetirala, kar po slovensko pomeni ‘ponastavila napravo’. Niti reset niti ponastavitev ni nič pomagala. Voda je ponovno ostala v stroju. Iztok je s pomočjo brisače odstranil zastalo vodo iz stroja, vklopil pomivalni stroj in ponovno je v njem ostala voda. Staknila sva glavi🤔🤔, se posvetovala in soglasno ugotovila, da je podobno kot pri mercedesu kriva črpalka in bo treba poklicati serviserja, do takrat pa bo treba pomivati posodo na roke 🙄.
Čez nekaj dni je zjutraj, kmalu zatem, ko se je Iztok odpravil od doma, zazvonil zvonec. V perspektivi moje najstniške travme sem bila v tistem trenutku še gola. Že od sedmega razreda osnovne šole namreč k moji obleki spadajo tudi namazane trepalnice.To me je naučila neka moja vzornica iz najstniških let, ki me je srečala na tisti dan, ko se mi je zjutraj tako mudilo v šolo, da nisem imela časa niti za umivanje zob, kaj šele za mazanje trepalnic👁👁. Zaskrbljeno me je začela izpraševati, če sem kaj resno bolna ali se mi je kaj hudega zgodilo, ker tako grozno bledo, celo prozorno zgledam. Na moje pojasnilo, da nimam namazanih trepalnic se je zgrozila in prisegala, da bi si jih ona namazala tudi preden bi tekla v zaklonišče, če bi sredi noči začel zavijati alarm zaradi bombnega napada. In ker je bilo njeno mnenje zakon, so namazane trepalnice postale moje cesarjevo oblačilo, čeprav se je cesar počutil oblečen, bil je pa gol, jaz sem se pa počutila gola, čeprav sem bila oblečena. Zakomplicirano. Slej ali prej bom morala po tem vprašanju obiskati psihoterapevta.

Cesar se je počutil oblečen, bil je pa gol, jaz sem se pa počutila gola, čeprav sem bila oblečena.
Cesar se je počutil oblečen, čeprav je bil gol,  jaz sem se počutila gola, čeprav sem bila oblečena.

Tisto jutro sem stekla k vratom v prepričanju, da se je Iztok vrnil po kakšno pozabljeno stvar, kar se je zelo pogosto dogajalo. On me je seveda lahko videl golo, zato sem odločno odprla vrata na steržaj, istočasno pa je kar izletelo iz mene:
“Enkrat boš še glavo pozabil😡.” Besede so se zaletele v serviserja, vsaj tako sem sklepala po kovčku z orodjem, ki ga je imel v rokah. Pa ne samo zaletele. Tudi odbile so se od njegove neprebojne fasade😑. Samo pokimal mi je v pozdrav in krenil proti kuhinji. Takoj sem sprevidela, da je eden izmed tistih zelo pomembnih ljudi, ki rešujejo svet in držijo zemljo na njeni tirnici okoli sonca. Moj, ponavadi napuhnjen in napihnjen ego me je takoj vznemirjen opozoril:
“Obeta se spopad. On vodi 1:0⚽️. Si res morala neobvladano besneti pri odpiranju vrat? In gola stati pred tujci? S tem si me čisto potlačila. Kako se naj gol borim z njim?”
“Si bova že kaj zmislila,” sem ga tolažila in se spraševala kdo je sploh tisti, ki ga tolažim in kdo tisti, ki tolaži. Samozavestni serviser se je takoj lotil dela in kaj kmalu je s pincetnim prijemom potegnil droben kamenček iz črpalke in mi ga pomolil pred oči:
“Ne vem kdo pri vas pere kamne v pomivalnem stroju!😑” Moj ego, ki v sili nikoli ni kaj prida razmišljal, se je odločil za laž.
“Jaz zagotovo ne,” sem hitela razlagati in v mislih preklinjala, ker sem lonce od rož preslabo splahnila, preden sem jih dala v stroj. “Mogoče so se pa sčasoma naredili črpalkini kamni. Če ima lahko kamne žolč, ne vem zakaj ne bi imela kamnov črpalka. In še dobro, da lahko te vrste kamnov odstrani serviser, ki ga hvala bogu ni treba čakati tako dolgo kot bi čakala na operacijo žolčnih kamnov, ” sem mu hotela celo malo polaskati. Njegov obraz pa je ostal kamnit in zgledala sem prav bedno. Verjetno je gluh, sem pomislila. Ali pa je moral vedno brez besed poslušati mamo, ki mu je kvasila ne vem kakšne neumnosti in ni smel pokazati, kaj si misli o njih, ker bi v tem primeru lahko priletelo kaj okoli ušes. Takoj sem zavrgla to misel, ker pri taki mami ne bi njegova samopodoba segala do neba, kar je bilo več kot očitno v njegovem primeru.
Odprl je sosednja vrata elementa in zahvaljevala sem se vsem, tudi onemu tam zgoraj, čeprav ne verjamem vanj v tako izrazito personificirani obliki, da sem dobila preblisk in temeljito sčistila notranjost elementa s kantama za smeti, ko mi je Iztok napovedal obisk serviserja. Notranjost je zasijala zloščena kot operacijska soba😅. Zabila sem mu prvi gol⚽️. To sva začutila oba. Moj ego se je že začenjal samovščečno napihovati, serviser pa brezizrazno odvijati neki del pri sifonu. Rekel je:
“Bi lahko dobil vedro😑?” V tistem me je spreletelo😳. Kakšna elektronika in črpalka, kriv je zamašen odtok. Prinesla sem mu vedro in se ugrezala od sramote, ko sem gledala kakšna svinjarija je padla v vedro. Začela sem sama sebe opravičevati, da čiščenje sifona ni bilo med gospodinjskimi opravili, ki bi me jih naučila mama. Kljub temu sem s slabo vestjo od strani pogledovala serviserja, ki se je pri čiščenju držal približno tako kot nekdo, ki razmišlja o sklepnih mislih njegove doktorske disertacije. Bila sem že čisto dotolčena saj sem ostala brez edinega igralca. Moj ego ne samo, da se je umaknil iz napada, umaknil se je tudi izpred mojega gola in se zavlekel na klop, kjer je čakal na dokončni poraz. In v tistem je serviser prešel v finish. Ne vem zakaj pri vragu je začel odstranjevati lajsno, ki je v slovarju štajerskega knjižnega jezika v slovenščino prevedena kot letev. Le kateri del pomivalnega stroja bi lahko našel pod okrasno letvijo, pritrjeno na podnožju kuhinjskih elementov? Poleg tega se mi je prejšnji teden polil golaž po tleh, pa ga je verjetno kaj steklo tudi pod element 😦😓😰😱. Ni bil samo golaž, pod letvijo je bilo zasušene hrane in pijače za normalno družinsko kosilo. Preostale so mi samo še poteze iz obupa. Potegnila sem eno izmed njih in v upanju, da le ni gluh, sem rekla:
“To so moje skrite zaloge hrane. V primeru lakote, bi z njo lahko za en dan podaljšala življenje celotni družini.”. Tako kot je on reagiral na dovtip, verjetno reagirajo ljudje, ki nimajo niti kančka smisla za humor😑. Se pravi sploh ne reagirajo. S kamnitim obrazom Michelangelovega Davida, vendar z ne tako popolnimi potezami in rahlo manj skodranimi lasmi, je letev pritrdil nazaj in mi za čiščenje sifona zaračunal 40 evrov😑. Mogoče pa je res imel doktorat?

KAKO SEM POSTALA BLONDINKA S FILOZOFSKE FAKULTETE, 5.del

Nikakor nisem več hotela doživeti more morja prahu v soju svetlobe policistove baterijske svetilke, zato sem se nemudoma lotila dela. Dnevno sem si od študija priškrnila eno uro za brisanje prahu z mokro krpo, produktivnost študija pa primerno temu dvignila za eno uro/dan. Posledično sem dokaj hitro do potankosti obvladala že zlajnane tri reči, Freudov id, ego in superego.

Od nekdaj sem imela velike težave z vsakim od njih. Z Mašinim idom že od malega, saj je eksplodiral vedno, ko je minilo že toliko časa od njenega zadnjega obroka, da bi že lahko kmalu postala lačna. Poudarek je na lahko (ni pa nujno) in kmalu (ne pa zdaj). Postala je sitna, prepirljiva in od obupa, ker si je mislila, da ne bomo pravočasno ugotovili kaj je narobe z njo,  se je metala po tleh😱😝😤. Hvala bogu, da smo se po nekaj mesecih vendarle nižje pogovorno zrajtali, v čem je problem.  Od takrat naprej so se v moji torbici valjali koščki kruha, kakšen piškot, jabolko ali banana. V trenutku, ko ji je id odprl usta ali jo hotel vreči na tla, sem jih zaprla s tistim, kar sem v torbici najprej zagrabila. Na tak način se je z njenim idom dalo shajati.

Za Mašo sem morala vedno imeti liziko pri roki
Za Mašo sem morala vedno imeti liziko pri roki

Da pa kaj povem o mojem idu, moram najprej razložiti, kaj id ali po slovensko ono, je. Moj napuhnjeni jaz mi preprečuje, da bi še nadalje uporabljala besedo ‘ono’, ki spominja na tisto srednjespolno osebo, ki si ne zasluži niti imena, zato ji pravimo onè, poleg tega pa je beseda id veliko bolj sprejemljiva, saj moj jaz v svoji napuhnjenosti visoko čisla predvsem latinščino. Torej, id je zadolžen samo za prvinske stvari, kot je na primer, da te prisili jesti umrle soljudi, če strmoglaviš sredi Antarktike z avionom, zmrzuješ v “pelcu” tvoje umrle sopotnice na desni in se ji v mislih zahvaljuješ, ker za časa svojega življenja ni spremljala mode, ker če jo bi, bi vedela, da pravo krzno že zdavnaj ni več moderno in bi v tem primeru bil prisiljen zmrzovati v sicer modnem, vendar kratkem in tankem, ali v najboljšem primeru malo debelejšem in na zvon krojenem dolgem plašču. Istočasno si kuriš ogenj, ki si ga prižgal z vžigalnikom tvojega umrlega sopotnika na levi, ki je bil kadilec in je imel srečo, da ni umrl od pljučnega raka, hkrati pa ti močno kruli po želodcu, ker že tri dni nisi nič jedel, reševalcev pa ni od nikoder. V tem primeru id mahne po glavi superego in ukaže egu naj nekaj poje, če ne bo njega in njegove napuhnjenosti konec. Ego seveda racionalno izbere kakšno mlajše meso, na izgled zelo zdravega in mrtvega sopotnika, po možnosti s trebuha, ker je kljub mrtvosti in zmrzali, tam meso najmehkejše. Istočasno superego svojemu egu obrne obraz stran od početja, da se slučajno ne onesvesti, ko bi videl kaj počne in bi sestradan superego ostal brez nujno potrebnega obroka. V to, kdo mu obrne obraz stran, nisem najbolj prepričana, ker bi to lahko bil tudi id.

freudian_psychology_by_psycobabble402-d5zeene
Velikost mojega ega je 2,458 kratnik slovenskega povprečja

Zdaj, ko poznam kompleksnost odnosov med mojimi tremi osebami (oseba je tu mišljena metaforično), sem ugotovila, da je moj id delno deformiran, oziroma še bolj požrešen kot Mašin. Med moje osnovne preživetvene potrebe je uvrstil tudi oblačila. Vendar ne v osnovnem smislu, v smislu samoohranitvene potrebe po zaščiti telesa pred zunanjimi vplivi, ali v smislu zakrivanja intimnih delov v obliki figovega lista, razširil jo je v stvar, za katero ne najdem ustrezne slovenske besede, lahko pa jo izrazim samo opisno👗👘👒👠👛💍🕶. Moj materialni jaz se je vtihotapil v moj id v obliki nuje po celoviti usklajenosti zunanjega videza. Zaradi tega introjekta ni nič čudnega, da je bila moja prva misel, ko sem izvedela, da sem nominirana za nagrado Svetlobnica, outfit (angleška beseda, ki ustreza vsemu pred tremi vrsticami narisanemu, njen po mojem mnenju najboljši slovenski prevod, ‘zunanji izgled’, pa ne ustreza povsem), ki sem ga pustila ob jesenskem obisku v Milanu. Če dobro premislim, ga tam nisem pustila jaz, ampak Iztokov superego. Tudi to trditev moram ustrezno pojasniti. Superego je tisti angelček, ki ti pove kaj je prav in kaj narobe in se pri normalnih ljudeh razvije s socializacijo (puščavniki ga potemtakem nimajo), pri pravnikih pa se s študijem in kasneje z njihovim poklicnim delom močno deformira. Superego se iz lepega dekleta, ki s prevezanimi očmi skrbno tehta, kaj je prav in kaj narobe, prelevi v gromozansko možačasto žensko, ki z zadebeljenim kazalcem žuga z desno roko, medtem ko ji z leve roke do tal visi sveže vrezana leskova šiba nadpovprečne debeline, ki še poudarja njen vesoljni primat. Vago ima vrženo pri nogah, prevezo preko oči pa si je strgala stran, ker že vnaprej ve, da ima vedno prav in da je pravica in resnica izključno, absolutno in samo na njeni strani. Če bi prej vedela za obvezno in ponavadi zelo močno profesionalno deformacijo superega pri pravnikih, si nikoli ne bi izbrala pravnika za moža. Ampak, po toči zvoniti je prepozno, zdaj lahko samo še sovražim to njegovo ostudno nadjazevko, ki je moj superego že zdavnaj zvezala in vrgla v kot, kjer hira v vsej svoji ujetosti. In ta moja sovražnica je v Milanu ob pogledu na nebeško lep outfit, ki je bil v bistvu temno modre barve, v barvi nebes ponoči (ali imajo v nebesih tudi noč?), samo grdo pogledala in že sem ga slekla in s povešeno glavo vrnila prodajalki. Ob nominaciji pa je moj deformirani id nemudoma prepoznal priložnost in v trenutku, ko ni bilo v bližini Iztokove superjazovke, pregovoril moj ego, da je naročil prepovedani outfit preko interneta. Za preživetje gre, se je dal prepričati moj naivni in napuhnjeni ego. In že naslednji dan sem dobila prekrasno škatlo, povezano z veliko pentljo in vizitko. Samo stanje na mojem transakcijskem računu me je prepričalo, da to nikakor ni bilo darilo. Vsaj v finančnem smislu ne. dsc_0237

Vendar mi ni bilo žal, celoten outfit je bil božanski in božanske stvari pač niso poceni. Predala sem se zadovoljstvu, ker je bil storjen prvi korak proti zmagi. Naslednja reč, ki jo je bilo potrebno urediti, je bilo delovanje raznih oblik energije, usmerjene k uresničitvi moje velike želje, bolje rečeno zahteve mojega napuhnjenega ega po zmagi. Ker imam močno izražen del jaza, ki ga lahko poimenujem agent, sem takoj naredila večstranski in mnogonivojski načrt ter ga začela uresničevati v naslednjih korakih:

1. Najprej sem prosila Mašo, naj nemudoma začne držati pesti zame in to vse do podelitve nagrade, če se le da obe, v nujnih primerih, kot je vožnja avtomobila ali opravljanje osnovnih higienskih potreb, pa bo zadostovala samo ena pest, po možnosti leva (je srčna stran in več velja). V dokaz resnosti zadeve in ker Maša nikakor nima nobenih teženj k rasni diskriminaciji, mi je poslala tudi SMS: “drzim ✊🏻✊🏻✊🏻👊🏻👊🏻👊🏻👊🏼👊🏽👊🏾👊🏿✊🏽✊🏾”.

2. Drugi in tretji korak sta bila storjena v smeri združitve potrebnega s koristnim. Šla sem na manikuro💅🏼, da zaokrožim moj izgled z ustrezno urejenimi, rdeče pobarvanimi nohti in naprosim kozmetičarko, da pozitivno energijo, ki jo zbira s posebnim obredom zrenja v svečo, usmeri k izpolnitvi moje želje.

3. Tretji korak (v resnici sem v vmesnem času naredila nekaj tisoč korakov) je bil odhod k frizerju. Moj frizer je musliman (kakršna hči, takšna mati, tudi jaz nimam nobenih teženj k verski diskriminaciji), zato sem ga medtem, ko mi je urejal frizuro naprosila, da kakšno molitev k njegovemu bogu, nameni moji zmagi.

4. Prijateljico, ki verjame v Bruna Gröninga, izredno karizmatično osebo, ki je že več kot pol stoletja mrtva, pa še vedno zelo živo ureja življenjske zadeve na našem planetu, sem prosila, naj zame izprosi njegovo pomoč.

5. Zlatko, ki verjame, da če se določene stvari veseliš, se zagotovo ponesreči, če se pa dovolj sekiraš, se ti želja uresniči, sem poprosila naj se sekira zame. To sekiranje ni bilo mišljeno dobesedno, s sekirami, v mlakah krvi, ampak tako diskretno, tiho sekiranje, brez posebnih pripomočkov in brez izrazitih zunanjih znakov, dovolila sem ji, da si na primer, samo rahlo grizlja spodnjo ustnico. Vendar je prav po prijateljsko vzela zadevo tako zares, da je dobila afto od sekiranja. In normalna posledica je bila, da sem jo prosila, naj se neha sekirati.

6. Mojo sestrično, ki verjame v krščanskega boga, sem prosila, naj moli, da bi zmagala. Preden sem šla v Ljubljano na podelitev, me je poklicala in vprašala sem jo, če je dovolj goreče molila, da bom prva, pa mi je odgovorila:
“Moj bog ni zlata ribica, ki bi izpolnjeval želje. Molila sem, da bi prebral knjigo, ker če jo je, boš zagotovo zmagala.”

dsc_0247
Drugič moram poskusiti z zlatimi ribicami🐠🐠🐠

In ta njen bog knjige ni prebral. Žal jo je samo komisija. In Zlatka je prehitro dobila afto in se je premalo sekirala. In jaz se nisem pravi čas spomnila, da bi iz našega ribnika potegnila vse zlate ribice 🐠🐟🐡🐬🐳 in jim zagrozila, da bodo končale na krožniku, če mi ne bodo izpolnile vroče želje. Vsem, ki so tako neuspešno sodelovali z menoj, sem kar s pisateljskega odra poslala SMS:
“Nisem zmagala …😭😱” In istočasno je priletelo pet odgovorov:
“To ni razlog za ☹️ in 😂, saj je samo korak na poti do popolne zmage. Zame si vseeno zmagovalka – iz več razlogov!!!“
“😭😭😭😭☹️☹️☹️☹️☹️☹️☹️ pa aso oni normalniiiiiii? 😭😭😫😫😫 ful sem zalostna Mamiii nooooo 😭😭☹️☹️“
“Zame si zmagala✌️“
“Kmeti, zato so pa nas Avstrijci zj…” Ta SMS je verjetno priletel pomotoma in je bil namenjen komu drugemu in ne meni.
“Boš pa naslednjič. Čestitke si pa vsekakor zasluzis. Glavo gor in nasmešek. Pozdravček. Aja. Pa ko jih ” potem je bila še en črka in tri pikice, pa mi je Iztokov superego, ki ve kaj je prav in kaj narobe, ukazal te štiri znake zbrisati.
Moj napuhnjeni ego ni prišel k sebi vse do naslednjega jutra, ko je eksplodiral😡. Onesposobil je moj samonadzor s knokavtom in govoril je stvari, ki jih niti pod razno ne bom ponovila na tem mestu, saj se je ego medtem zmanjšal na svojo običajno velikost (moram pa priznati, da je po moji oceni njegova normalna velikost 2,458 kratnik slovenskega povprečja).

Moj ego se dokaj kislo smeji
Moj ego se dokaj kislo smeji

K umirjanju so pripomogli tudi moji bližnji, saj so se z leti pač naučili ravnati z mojim napuhnjencem. Kar na daljavo me je razumela tudi Zlatka, ki mi je poslala SMS:
“Upam, da te spravimo v dobro voljo. Če ti pomaga, ti dovolim, da nadereš Veljkota.😀“ Vedela sem, da je predstavljala ta ponudba veliko žrtev. Mogoče je imela slabo vest, ker je prehitro dobila afto, se premalo časa sekirala in je moja zmaga splavala po vodi. Veljko, njen mož, je prav tako pravnik, njegova nadjazevka pa je še večja in strašljivejša od Iztokove. V tistem me je Iztokova že lepo zdelovala, poleg tega sem poznala vojaško pravilo, da ne smeš imeti odprtih več front hkrati, zato si nisem želela še enega spopada in sem ji odgovorila:
“😀😀Tako slabe volje pa nisem😀“
“No, fajn. Če postaneš, ti ga posodim, da sprostiš na njem negativno energijo. 😀“ Nemudoma sem se ji potožila:
“Sem danes že poslušala od Iztoka in Maše, skoraj 2 uri. Iztok mi je celo rekel, da se obnašam kot si se ti, ko si bila otrok in si se vrgla na tla, če nisi dobila oblekce👗. Kaj si se res?“ Ta zadnji SMS mi je podtaknil moj deformirani id, ki se je iz samoohranitvenih nagonov naučil spopadati z Iztokovo nadjazevko. Popolnoma neprizadeto sem mu prebrala, kaj sem napisala Zlatki in istočasno opazovala, kako njegova nadjazevka iz sekunde v sekundo postaja manj strašna. V trenutku, ko je odvrgla leskovko, je zapiskal mobitel:
“Ne, nisem. Samo žalostna sem bila in potočila sem kakšno solzo. ☹️“ Seveda sem takoj poročala Zlatki, kaj sem zakuhala. Nekako sem dobila občutek, da obvladujem celotno situacijo.
“Iztoku sem prebrala SMS, ki sem ti ga poslala in tvoj odgovor. Rekel je: Joj, kak si me zdaj v drek💩 spravila. Nimaš nobene mentalne rezervacije, tako kot ti je že Veljko rekel.” Presneti pravniki in njihovi termini, saj ni čudno, da imajo napihnjene superege, pa kaj napihnjene, diktatorske. Ampak moj id zna usmerjati moj ego po svojih lastnih deformiranih interesih:
“Iztoku sem povedala, da sem ga zatožila😜 Zdaj se sekira, da mu boš zamerila. Prav mu je, kaj me pa nadira😜“ Vsaka čast Zlatki, kako hitro ji je potegnilo, čeprav je tudi blond in ima deformiran id v isti smeri kot jaz. Če dobro premislim, verjetno prav zaradi tega.
“Smrtno mu zamerim. Odmerim samo, če nas bo decembra z veseljem peljal na izlet v Benetke.“  Iztoka prej nikakor nisva upali niti vprašati, če nas bo peljal v Benetke. Zdaj se je rešitev pokazala sama od sebe. Izsiljevalsko so se mi zasvetile oči in popolnoma neprizadeto sem mu prebrala SMS. Pogledala sem ga in že na obrazu sem mu videla, da je premagan:
“Ha,ha, pa se je ujel v lastno zanko. Benetke, prihajamo!🚗“
“Mu pošiljam 😘 za Benetke. 😀“ Seveda sem temu lubčku zaprla vrata pred nosom, čeprav je bil izključno prijateljski. Za vsak slučaj. Moj Iztok je samo moj Iztok.dsc_0244

KAKO SEM POSTALA BLONDINKA S FILOZOFSKE FAKULTETE, 4. del

Temeljito sem se zakopala v delo. Listala sem knjige, si izpisovala misli, oporne točke, iskala članke na internetu in ko sem ustreznega našla, sem začela iskati variante, na kak način naj pridem do brezplačne pdf verzije. Če se mi je kakšen link zdel sumljiv, sem ga poslala Maši, da mi je svetovala:
”Ne raje tu. Pa se ne dela link sm probala. To je pravi link http://hotaudiobook.com/dbook Probaj. Sam ne vstavlaj maila nikamor.”
“Če ga moram, če ne, ne gre. Če ga vstavim, mi pošljejo link.”
“Ja vprasanje ce ti ga bojo res Ponavadi ce se mors registrirat je natega Bom tu probala kje drugje najdit Ne najdem Probaj te” Pa sem po navedbi SSKJ tako po nižje pogovorno probala. In računalniku se je zmešalo. Naložil se mi je nek čuden program in ko sem Mašo prosila za pomoč, me je grobo, glasno oštela, z na Štajerskem bolj razširjeno besedo nadrla:
“Hjoj to pa js neznam tkle prek telefona! NEVEM KAJ TI SKOS NEKAJ NALAGAS!!! Nehaj se strinjat z vsem kar ti napise apple!! Ceprav studiras o religiologiji pa mogoc mislis da je apple jabolko spoznanja ti povem da ni!!!” Pokazala sem jezik SMSu 👅 in si želela, da bi ga lahko njej, ker me tako nadira. Pomagalo je, saj sem uspela obrzdati računalnik. Ampak trajalo je skoraj celo uro.
“Komaj mi je uspelo😅,” sem se pohvalila Maši.
“No vidis pridna in sposobna blondinka 💪🏻💪🏻”
Pogledala sem najino dopisovanje in si mislila, kako bi se moja že četrt stoletja mrtva mama jezila, če bi ga prebrala.
“Kaj niste moje vnukinje naučili niti pravilne slovenščine, pisati strešic na c, s, z in ločil? Pa kakšni nerazumljivi stavki so to? In besede – link, apple, SMS, pdf ? So v SSKJ?” Pa se nisem dolgo ukvarjala s tem prizorom, ampak sem vneto nadaljevala s študijem. Bila sem tako zatopljena v delo, da sem za dalj časa enostavno zanemarila vsa gospodinjska opravila. Toliko, da sem ocvrla kaka jajca za kosilo 🍳ali skuhala golaž za teden dni. Da tako ne gre več naprej, sem ugotovila, ko se je zgodila katastrofa💣.
Bil je petek zvečer, ko smo se skupaj z Mašo pripeljali iz Maribora. Bila je že tema. Začela sem brskati po torbici in iskati ključe. Maša je mencala pred vrati:
“Mami, daj, pohiti, no, lulat me mudi.” Kljub njenemu priganjanju, je kar nekaj časa trajalo, preden mi je uspelo izbrskati ključe, najti pravega, ga vtakniti v ključavnico in odpreti vrata. Maša je kar v temi stekla mimo mene. Prižgala sem luč in na tleh zagledala sledi blata💩.

“Maša, blato kar odpada s tvojih čevljev, le kje si ga našla,” sem začela godrnjati, pa nisem dobila nobenega odgovora.
“Najbolje, da počistim preden pride Iztok. Če bo to videl, bo takoj začel sitnariti, kdo je vse to zasvinjal,” sem si mislila in vzela metlo, pometla, s cunjo pobrisala in ravno ko sem smeti iz smetišnice odvrgla v kanto, je vstopil Iztok.
“No, dobro smo jo odnesli,” sem mislila sama pri sebi in odšla po stopnicah navzgor. Ko sem odprla vrata v spalnico, sem na belem itisonu zagledala blatne stopinje. Na tla so bile zmetane prazne škatlice, v kateri sem hranila zlatnino, iz odprtega predala komode je zeval kaos. Posteljno pregrinjalo je bilo vrženo pod posteljo, kupček certifikatov pa je bil na njej.

Takoj mi je bilo jasno, kaj se je zgodilo
Takoj mi je bilo jasno, kaj se je zgodilo

Takoj mi je bilo jasno, kaj se je zgodilo in za kom sem po nepotrebnem čistila blato💩 iz tal garderobe. Po stopnicah navzdol sem razmišljala, kako naj na primeren način ugotovitev sporočim Iztoku. Spomnila sem se tetinega simpatičnega malega psa, pasme shih tzu, po imenu Karlo🐶. Bil je najbolj čustveno inteligenten pes, kar sem jih kadarkoli poznala, čeprav mislim, da je na splošno povprečni nivo čustvene inteligence pri psih dokaj visok, podobno kot je to pri našem sorodstvu. Vedno smo imeli navado, da smo se glasno veselili naših srečanj. Ob snidenjih smo se objemali, pozdravljali, se trepljali, se nasmihali in vpili drug prek drugega. Karlo se je veselil z nami in vznemirjen tekal od enega do drugega, nas oblizoval, glasno pozdravljal in z repom sunkovito opletal levo in desno. Nekoč je moral na operacijo, pri kateri mu je anestezija pustila zelo neprijetno posledico v obliki epilepsije. Od takrat naprej je vedno, kadar se je vznemiril, dobil epileptični napad. V trenutku, ko te je zagledal, je začel mahati z repom, stekel proti tebi, a se je že sredi drugega ali tretjega koraka zvrnil na hrbet, negiben obležal vznak z odprtim gobčkom, jezik mu je do tal visel iz njega, vse štiri tačke pa so mu trde štrlele v zrak. Kar nekaj minut je trajalo, da je po takem napadu oživel. Bilo je grozno, zato smo se trudili, da bi naš prihod izvedli čim bolj neopazno. Pri teti so zvonec izklopili. Ko smo prišli na obisk, smo enostavno odprli vrata, stopili noter, po prstih šli v kuhinjo, se brez besed vsedli za mizo in šele takrat potiho zašepetali:

“Zdravo.”  Karlo, ki je dremal v svoji košari, je pri tem odprl oči. In jih takoj za tem spet zaprl. S takšnim pristopom smo preprečili njegove epileptične napade. Zdaj, ko Karla že nekaj let ni več, sem morala Iztoka na nevznemirljiv način obvestiti, da so nam vlomili. Iztok ob vznemirljivih dogodkih sicer ne dobi epileptičnega napada, začne pa preklinjati, živčno hoditi sem in tja, brcati v steno, si viti roke in početi vse to, kar mu nikoli nobeden, ki misli, da ga pozna, ne bi pripisal. Nikoli in nikdar pa se v takih primerih ne spomni kaj koristnega. Če bi mu na primer povedal, da je počila cev in imamo v kuhinji poplavo, bi začel preklinjati proizvajalca, ki dela taki škart in ugotavljati kaj vse bi moral proizvajalec narediti, da bi izboljšal kvaliteto izdelkov in naredil celo disertacijo o pridobitvi ISO standardov kvalitete, namesto da bi zaprl ventil in preprečil še hujšo škodo. Ali, če bi me med menjavanjem žarnice💡 začela tresti elektrika, bi me začel oštevati, zakaj žarnice menjujem pod napestostjo, namesto, da bi izklopil avtomat za elektriko in preklinjal proizvajalca avtomatov, zakaj ga ni vrglo ven, preden me je ubilo. Zato me že samoohranitveni nagon priganja k dodatni previdnosti v visoko stresnih situacijah. Vedela sem, da mu moram sporočilo predati čim bolj umirjeno in mu hkrati priporočati, kaj naj naredi. Z zelo nizko frekvenco, tiho in monotono sem mu rekla:
“Zdi se, da mi je nekdo odnesel vso zlatnino. Prinesla sem ti mobitel, da pokličeš policijo. Njihova številka je 113.”

Delovalo je! Brez besed je poklical. Policaji so bili pri nas že čez deset minut. Za trenutek sem  bila zadovoljna, ker se je vse tako ugodno odvijalo. Pa me je kaj hitro s tira vrgel policaj. Ko sem mu začela naštevati, kaj vse sem od nakita imela, pa zdaj nimam več, se je prijel za glavo in začel obupovati.
“In vse to ste imeli zloženo v predalih na žametni podlagi, kot na razstavi?”
“Ja, kako pa naj imam? Pregledno, da takoj najdem, kar iščem.”
“Tudi ropar je takoj našel, kar je iskal.”
“In skrbno je izbiral. Pobral mi je samo zlatnino, bižuterijo mi je pa pustil. Poglejte s kakšno jezo je vrgel verižico pod posteljo, ko je ugotovil, da ni zlata.” Izpod postelje je zavržena gledala moja designerska “zlata” verižica z biseri “lažnjaki”, v večih dolgih nizih, iz Milana, ki sem jo plačala kot bi bila prava, zdaj jo je pa ropar popolnoma razvrednotil in jo od besa vrgel pod posteljo. Očitno nima niti najmanjšega čuta za estetiko.

DSC_3103
Roparji ne marajo bižuterije. Designerji, čas je, da spustite ceno!

 Policaj je samo zavzdihnil in če bi bil veren, bi se v tistem trenutku verjetno prekrižal, tako pa je samo rekel (mogoče pa je bil, pa je bil v službi, pa se to pač ne dela – mislim na prekriža):
”Takole bomo. Vi,” pokazal je na Iztoka,” pojdite k stikalu. Ko vam rečem zdaj, ugasnite luč.” Spustil se je na kolena in tudi jaz sem se spustila na kolena. Sem namreč ena tistih, ki si v vsakem trenutku najde delo. To verjetno izvira iz kakšne moje otroške travme, saj sem večkrat slišala očeta, ko je mami razlagal o kakšnem človeku:
“Tam je stal kot božji volek in na kraj pameti mu ni padlo, da bi mi lahko pomagal.” Nisem točno vedela, kaj ta božji volek pomeni, vedela pa sem, da je to nekaj lesenega. Vsaj tako sem sklepala, ko sem nekoč vprašala mamo kaj pomeni to, da stojiš kot božji volek, pa mi je odgovorila, da je to tako kot, če nekdo stoji kot lipov bog. In ker je lipa les, sem sklepala, da mora biti to nekaj lesenega, kako točno pa to zgleda, pa nisem vedela, saj še danes ne vem, kako zgleda volek ali bog. Vedela pa sem, da ne smem biti lesena in se moram za razliko od voleka in boga sama, tako po nižje pogovorno zrajtati, kdaj in kako moram pomagati. In ker se je policaj spustil na kolena, sem se tudi jaz spustila na kolena. Iztok je potrpežljivo stal pri stikalu in čakal. Policaj je prižgal baterijsko svetilko in rekel:
“Zdaj.” Iztok je izklopil stikalo, policaj pa je snop svetlobe iz baterijske svetilke usmeril po parketu. Sklonil je glavo in se zazrl v tla. Ker sem mu pomagala, sem tudi jaz storila isto. In takrat😮. Prah, kaj prah, snopi prahu so se valili po tleh😵. Jaz sem strmela v prah, policaj pa je strmel v odtise čevljev, ki so se zarisovali v prahu.

Prah
Grozno koliko prahu

”Grozno, koliko prahu,“ sem zgroženo zavzdihnila. Policaj pa si je mel roke:
“Nič se ne sekirajte gospa. To je dobro, iz prahu bomo lahko pobrali sledi.” Pa ga nisem niti v redu slišala. Kolikokrat me je mama opozarjala, da ni dovolj samo sesanje tal. Tla je treba tudi pobrisati z mokro krpo. Preveč sem se zakopala v študij in zanemarila gospodinjstvo. Čas si bom morala bolje razporediti. Pogledala sem proti avli in tam se je Maša plazila za snopom svetlobe, vštric drugega policaja. Dva policaja👮👮 z dvema svetilkama🔦🔦 se z dvema blondinkama👩👩 plazita skozi morje prahu🌪. Bilo je smešno, čeprav ni bilo niti najmanj smešno. Maša se je na glas nasmejala, ko je policaju med plazenjem po nesreči padla kapa iz glave, pobral jo je in ji rekel:

“To ni nič smešnega, to so resne stvari.” Maša se je zresnila, ker je očitno spoznala, da je to, če ti pade kapa z glave med plazenjem po tleh in pobiranjem sledov vlomilčevih čevljev iz prahu, zelo resna stvar in skupaj s policajem in Iztokom odšla pobrat sledi na stopnice, midva z mojim policajem pa sva ostala v dnevni sobi.
V temi sva se plazila po tleh, on je iskal odtise stopal, jaz sem se pa utapljala v slabi vesti in se stegovala po rešilnem obroču sestavljenem iz trdnih sklepov, da bom v bodoče dnevno obrisala parket z mokro cunjo. Prah je zasedel ves moj prostor, ki ga imam na razpolago za sekiranje, zato nisem niti mislila na vso zlatnino od stare mame, mame, očetovo verižico, zlat nakit, ki sem ga dobila v dar od mojih umrlih staršev ob vseh pomembnih dogodkih kot so rojstni dnevi, matura, diploma, od mojega moža za rojstvo sina, hčere, predvsem pa iz časov, ko je še smatral, da mora zlato ženo, ki jo je dobil, dobesedno tudi poplačati z zlatom. V tem svojem prepričanju (mogoče bi kdo in približno vem kdo, rekel zablodi😜) je živel kar nekaj let, poleg tega nisem več tako rosno mlada, zato se je z leti kar nekaj karatov spominov nabralo, zame neprecenljivih karatov, ki jih je ropar zreduciral na grame zlata in naredil vse skupaj nič vredno. Samo grami so mu šteli, zato ropar, če bereš te vrstice, vrni mi vsaj Guccijevo uro, ki je bila samo pozlačena in ne vsebuje niti miligrama zlata. Pa prstan Swarovski, ki samo zgleda zlat. Lahko po pošti, na stroške prejemnika, naslov tako poznaš. Spodaj si lahko tudi ogledaš, kako sem bila zadovoljna, ko sem uro in prstan nosila. Tega spomina pa mi ne moreš ukrasti😛.

Ropar vrni mi uro in prstan, ker nista zlata
Ropar vrni mi uro in prstan, ker nista zlata

Naslednji dan so me oblivala različna intenzivna čustva.  In ker je najbolje, da čustva izlijemo na plano, da oblijejo ali poplavijo našo okolico, sem začela o ropu na dolgo in široko razlagati prvemu prijatelju, ki je prišel mimo. Ko sem mu povedala, da zlatnine nisem imela v sefu, se je začudil bolj kot da bi mu rekla, da  pozimi najraje hodim gola:
“Kaj si nora? Jaz stanujem v najvišjem nadstropju bloka in imam tako močna protivlomna vrata, da skoznje niso mogli vdreti niti gasilci, ko sem izgubil ključ. Žena se je morala pripeljati domov iz Pirana, če ne bi jaz ostal pred vrati, moj rotvajler pa bi crknil za vrati, preden bi prišla z drugim ključem iz dopusta. Vse dokumente, nakit in denar imam v stenskem sefu, obitem s folijo z zračnimi mehurčki, da ga ne zazna noben detektor kovin. Tudi denar v njem je ovit s plastično folijo, da ga slučajno ne zazna detektor zlatih nitk v bankovcih. Za vabo imam v spalnici pod posteljo slepi sef z nekaj cenenega nakita. Se bom smejal, če ga bodo odnesli. Moja edina šibka točka je strešno okno, vendar glede na to, da so zaščitena s kovinsko mrežo in sem v devetem nadstropju, ta šibka točka ni šibka šibka točka, ampak je močna šibka točka.” Po tem rafalu besed, sem začela razmišljati, če sem mogoče res nora. Do takrat se mi je zdelo, da je noro to, da te sredi popoldneva, sredi mesta, oropajo. Živela sem v prepričanju, da je družbeno nesprejemljiv vlom, kraja, vdor na tujo posest, hoja z blatnimi čevlji po tuji hiši in metanje designerskih verižic, ki ti niso všeč, pod tujo posteljo. Ampak živela sem v zablodi, v to sem se prepričala še posebej potem, ko sem slišala pogovor mojih starih dveh znank iz kavarne, ki sicer ni bil namenjen meni, bil pa je o meni. Šel je nekako takole:

Moja šibka točka je podstrešno okno
Moja šibka točka je podstrešno okno

“Ti, veš, da so Mašini mami vlomili v hišo skoraj pri belem dnevu in ji pobrali vso zlatnino?”
“Ja, sem slišala. Takim je treba pobrat, ki toliko imajo. Že hiša je tako bahačasta in to ob glavni ulici, vsem na ogled, da ni nič čudnega, da so jo roparji izbrali.”
“Pa sem slišala, da niso imeli niti sefa, niti alarma, niti kamer. Pa na kile zlatnine in dragega kamenja. Le od kje ji vse to?”

Še dobro, da zavarovalnica ne naseda na take fore. Sem slišala, da bo dobila samo 250 evrov .”

“Še je bog na tem svetu. Vidiš, vzame tistim, ki imajo preveč,” je zadovoljno zaključila druga, jaz sem pa kar lezla pod mizo, zadaj za njunim hrbtom, od sramote, saj sem ugotovila, da sem v bistvu sama kriva za vse. Celotno moje razmišljanje je bilo napačno, potrebno načrtne transformacije. Živela sem v zablodi, da se ne sme vlamljati in krasti, zdaj pa sem spoznala, da ne smeš stvari imeti, če pa že kaj imaš, moraš imeti sefe, alarme in kamere, slepi sef za vabo in pravega, ovitega v plastično folijo z zračnimi mehurčki, zato da ga ne zazna detektor kovin, čeprav ti to vse skupaj nič ne pomaga, ker so prejšnji dan oropali trgovino, ki je vse to imela, pa so alarm in kamere onesposobili, odnesli pa so slepi in pravi sef, ki so ga skopali iz stene. Kriva sem vsekakor jaz, ker stvari imam in to že z zunanjim izgledom hiše kažem in se z njo baham,  ne pa tisti, ki vlomi in krade. On pač opravlja svoj poklic, saj policaji vedo, da obstajajo organizirane tolpe, ki iščejo take neodgovorne lastnike kot sem jaz. In prav nam je☝️.
Torej, naj se obdam s protivlomnimi vrati, neprebojnimi stenami, vgradim video nadzorni sistem in alarme z direktno povezavo s policijo, varnostno službo in mojim mobitelom, hišo pa zakamufliram v razpadajočo kočuro (ne vem od kje se mi je vzela ta beseda, predstavljam pa si kako izgleda)? Mrzlično sem tuhtala razloge za in proti, se nagibala zdaj v eno in potem v drugo smer in kar lep čas sem potrebovala, da sem se dokončno odločila kaj bom naredila. Nemudoma sem se lotila dela. Izdelala sem dva velika napisa, ki sta se v temi fluoroscentno svetila in ju pribila na glavna in stranska vrata:
“Vlomilci pozor! Zlatnine nimam več, ker ste mi jo že ukradli, bižuterije ne marate, denarja pa nikoli ne hranim doma. Če bi radi to preverili, si sezujte čevlje, ker ne mislim več za vami brisati blata💩.”

Napis je za vsak slučaj tudi v angleščini
Napis je za vsak slučaj tudi v angleščini

KAKO SEM POSTALA BLONDINKA S FILOZOFSKE FAKULTETE, 3. del

Na spisku literature je bilo 5 knjig in en članek. Cobiss je štiri knjige našel v mariborski univerzitetni knjižnici, eno v knjižnici v Slovenskih Konjicah, članek pa sem si v pdfu “daunloudnila“ iz Googlea. Še naši starši so dol nalagali samo z lopatami, predvsem premog v klet, kjer so prebivale miške, zdaj pa kurimo z oljem ali plinom, dol pa s pomočjo mišk nalagamo datoteke, v računalniške shrambe. Včasih namesto dol, nalagamo tudi gor, v oblake☁️☁️☁️. Sedanja vrsta dol ali gor nalaganja je čistejše, hitejše in fizično manj naporno opravilo. Miškam 🐭🐭🐭 pa vsaka čast, kakšen evolucijski skok so naredile v času ene generacije 🖱🖱🖱.
Podatke o posameznih knjigah sem na računalniškem zaslonu slikala z mobitelom. Vendar joj, prejoj 😮 Vse knjige so bile v prostem pristopu, ki je zame pravi bav bav 👻, čeprav se prosti pristop ne nahaja niti v kleti niti na podstrešju, kjer bav bavi običajno živijo 👻. img_3020Verjetno bi lažje, vsekakor pa brez bav bavov, poiskala iglo v kopici sena, kot knjigo v prostem pristopu (tako iglo kot kopico sena sem zaman iskala med jabolčnimi slikcami, zato ju nisem mogla še dodatno ponazoriti). To sem poskusila samo enkrat, takrat ko se je Maša vpisala v gimnazijo in si je šla prvič sposoditi knjige v mariborsko knjižnico. Po dveh urah me je hlipajoč poklicala, da je na poti v šolo, ker se gre izpisat in poiskat delo, saj ni sposobna niti poiskati knjige v knjižnici, kaj šele, da bi naredila gimnazijo. Še zdaj se spomnim, kako mi je v trenutku, z velikimi rdečimi črkami, začelo utripati v glavi:

Danger 🆘!”   Ker je moj materni 👅in očetov 👅jezik slovenski, mi nikoli ni bilo jasno, zakaj moji možgani v najresnejših situacijah proizvajajo opozorila v angleščini. Mogoče sem bila v kakšnem prejšnjem življenju telegrafist na kakšni angleški vojni ladji. Ne, bolj verjetno telegrafistka. Si ne predstavljam, da bi bila moški.

Danger 🆘 !“ je spet poblisknilo pred mojimi očmi. Mašo sem si že predstavljala kako za tekočim trakom izloča defektne vijake 🔩 med izmet, zato sem kar stekla reševat, kar se je še rešiti dalo. Komaj sem jo prepričala, da lahko greva v knjižnico skupaj. V bistvu jo sploh nisem prepričala, saj me je na poti tja, dvomljivo pogledovala, s še vedno objokanimi očmi 😢.
V knjižnici sem dokaj smelo pristopila k metrom knjižnih polic, si ogledovala oznake iz številk, cifer, nomenklatur in signatur. Šla sem gor ob policah, številke so malo naraščale, potem padale, potem jih je pa kar zmanjkalo in začele so se črke, ki so si verjetno sledile po kakšni abecedi iz časov pred našim štetjem, signature so bile pomešane, šla sem dol ob policah, cifre so včasih bile, včasih pa ne, nomenklature pa tudi, če so bile, jih nisem niti registrirala, ker nisem vedela čemu sploh služijo. Kaj hitro mi je postalo jasno, da si lahko tudi jaz oblečem modro haljo in nataknem rokavice, da bova šli skupaj izločati defektne vijake 🔩, zato sem poiskala prvega moškega uslužbenca knjižnice. Sicer se sramujem priznati, še bolj pa to zapisati, vendar nekje globoko v meni, se v zvezi s pametjo, razraščajo močne šovinistične korenine v škodo mojega spola. Ženska ni mogla pogruntati relativnostne teorije, lahko pa najuspešnejše upravlja vse grunte na tem svetu, tukaj in zdaj, na trdnih tleh, na zemlji. Dela čudeže iz časa in prostora, brez da bi z mislimi tavala po vesolju in zapisovala čudne enačbe kot je E = mc². Zato enostavno nima časa, čeprav ga v praksi eksponentno multiplicira, ne samo kvadrira. Narava ji je dala pomembnejše naloge. In kaj bi lahko bila pomembnejša naloga kot reproduciranje človeške vrste? Rojevanje in vzgoja Kantov, Einsteinov, Newtonov, Jungov, Ferrarijev in Trumpov? Kakorkoli, poiskala sem prvega moškega uslužbenca in ga z najlepšim, popolnoma neprizadetim nasmeškom 😁, prosila za pomoč. Čeprav tako popolnih belih zob kot so na slikci 😁 nimam, imam celo rumenkaste, s špranjico med zgornjima enkama in malo večjo špranjico med enko in dvojko desno zgoraj, zaradi katere je moja profilna slika z moje desne pogojno neuporabna. Pogojno pravim, ker moja prijateljica in fotografka Zlatka, zna narediti tudi moj desni profil fotografijsko uporaben📸. Gospod je bil zelo prijazen, poiskal nama je knjigo in se z razlago sistema ni niti trudil, za kar sva mu bili obe globoko hvaležni. Maša se je naučila, da če kaj ne znaš, pač prosiš za pomoč, zato še vedno nadaljuje šolanje, nekvalitetne vijake pa zaenkrat izloča v izmet nekdo drug namesto naju.

Po nekaj letih sem zdaj ponovno stala pred velikim izzivom (ne smem reči problemom, ker imajo v naši pozitivno usmerjeni dobi, probleme samo negativneži). Mašo sem morala prepričati, da mi bo šla po knjige, čeprav se nahajajo v prostem pristopu. Vedela sem, da je to dokaj trd oreh. Skopirala sem navodilo za iskanje gradiva iz interneta, ga pobarvala v različnih barvah, pomembne dele podčrtala, določene nagnila v poševni način, najpomembnejše pa še okrepila. Dobila sem zelo pregledna navodila. unnamed-90
Potem sem Maši napisala SMS:
“Kako si se odločila, boš moja študijska tajnica?” Takoj je priletel odgovor:
“Bom tvoja tutorka in tajnica. 😂😂.” Nemudoma sem ji poslala vse štiri slike iskane literature.
“Sam po knjige iz prostega pristopa👻 ti ne mislim hodit 😬😰!“
“Kaj pa, če ti za ves teden posodim moje nove škornje 👢 in torbico 👜?“
“Temu se reče golo izsiljevanje 👎👎“
“Ne, temu se reče motivacija 👍👍👍“
Ni mi odgovorila, vedela pa sem, da so bili škornji in torbica preveč lepi in modni, da bi se predlogu odpovedala😇. Še isti dan sem dobila SMS:
“Mamiiiii js ze zgledam neumno. Takoj je tetica prisla do mene, pa mi pomagala, pa vse mi je nasla.” Odkar sem prišla s Camina, sem mu pripisovala vse, dobro in slabo, zato je sledil odgovor:
“Poslal ti jo je Camino😜.“
“Hahaha 😂😂 al pa to da mam gor crno obleko do kolen ono zarino, rdeco usnjeno jakno, crne one bulerje, dolge blond oprane spuscene lase pa mocen in lep makeup z nezno sminko😜.”

dsc_0083-1
Ne glede na to ali je bil zaslužen Camino, Mašin zunanji izgled ali prijazna uslužbenka knjižnice, v petek sem dobila vse štiri knjige domov, v ponedeljek pa so šli moji novi škornji in torbica z Mašo v Maribor. Za en teden.

Medtem sem se jaz lotila kar vseh štirih knjig hkrati. Najbolj sem bila vesela tiste z naslovom Erotizem. Mentor mi jo je priporočil za branje v postelji, pred spanjem. Kako prikladen, priličen in prebrisan se mi je zdel njegov nasvet! Po vsej verjetnosti je logično sklepal, da se v mojih letih zmanjša izločanje določenih hormonov, kar posledično privede do zmanjšanega libida. Branje Erotizma pred spanjem, bi znalo dvigniti produktivnost mojega, tehnološko iztrošenega procesa izdelave spolnih hormonov, povečana proizvodnja bi dvignila moj libido😍, s čimer bi bil zelo zadovoljen moj mož😘. In zadovoljen mož, nedvomno pridonese k dobremu študiju. Knjigo bi predelala in vsak bi od tega imel svoje zadovoljstvo. Juhuhu, študij je lahko tudi zabaven in praktičen, sem se že veselila do večera, ko se je zgodilo ravno nasprotno. Ob prebranem dejstvu, da združitev jajčeca in semenčeca pomeni kontinuiteto njune diskontinuitete, so se mi enostavno začele zapirati oči in zaspala😴 sem, še preden sem prebrala celo stran, libido pa se mi ni dvignil niti za milimeter (če predpostavim, da je libido dolžinska kategorija).💤

KAKO SEM POSTALA BLONDINKA S FILOZOFSKE FAKULTETE, 2.del

Šele naslednji dan sem se zavedela resnosti zadeve. Ja, doktorski študij ni hec, organizirati se bom morala tako, da bom pravočasno, z naprintanimi takšnimi in drugačnimi osnutki, v usklajenem spodnjem perilu in s kulijem, prilagojenem celotnemu outlooku (pa ne tistemu Microsoftevemu), papirjem in trdo podlago, prišla na govorilne ure. Najprej je bilo na vrsti najlažje: poiskala sem vse kulije, ki jih premorem in jih (v skladnih barvah seveda), nametala po vseh torbicah. V duhu akcij “Nič nas ne sme presenetiti”, ki smo jih preigravali v prejšnjem sistemu, sem enega (v zlati barvi!) vrgla tudi v mojo večerno torbico. Za vsak slučaj, če mentorja srečam med odmorom v operi, v tistem trenutku lahko potegnem iz torbice beležko (v bistvu beležkico, ker beležka v večerne torbice ne gre) in kuli, in že sem pripravljena (ups😲, kupiti si moram tudi takšna zložljiva bralna očala z zlatim okvirčkom), da si zapišem dodatno literaturo, če bi slučajno mentorju še kaj padlo na um. To bo odlična priložnost, da bom popravila prvi vtis in dokazala, da ne velja trditev, da nihče ne dobi druge priložnosti za to, da popravi prvi vtis.unnamed-89Pri načrtovanju mojega outlooka pa ne bom smela upoštevati samo estetskega vidika, vključiti bom morala tudi novo dimenzijo. Katero? Učenost? Intelektualnost? Opismenost? Po parih sekundah razmišljanja, sem izločila učenost. Da zgledaš učen, moraš biti tudi dejansko učen. Ne moreš enostavno vzeti v roke debelo zaprašeno knjigo, si za oko zatakniti monokel in z oslinjenim kazalcem listati po knjigi. Dandanes bi tak outlook kričal: “Čas te je povozil!” in nikogar ne bi preslepil, da bi, v znak spoštovanja, pred teboj dvignil klobuk 🕵️. Seveda je tudi primerjava zastarela, saj se klobuki več ne nosijo in dvigujejo, ker niso več moderni. Kvečjemu kakšne baretke. Ker sem vsa leta po diplomi dirkala iz službe v vrtec in šolo, v parku delala potičke, kuhala kosilo in se učila šolske pesmice na pamet, sem zvečer, preden sem zaspala, kvečjemu pogledala kakšen film ali prebrala nekaj strani kakšnega romana. Po letih, preživetih v takšnem tempu, pa nikakor ne moreš zgledati učeno. Niti milimeter od tiste metrske učenosti mojega mentorja. Učenost se ne da ponarediti, učenost se lahko samo pridobi. Torej, učenost kot dodatek mojega outlooka zaenkrat odpade.
Kaj pa intelektualnost? Umskost, razumskost, ki je že v osnovi atribut temnih las? In sivih in rdečih. In tistih, ki imajo samo malo temnih, sivih ali rdečih. Ali pa jih sploh nimajo. Intelektualnost se lahko pogojno poveže z blond lasmi samo v primeru moških 👴. Se pravi, če želim zgledati intelektualka, si moram pobarvati lase, se je pri belem dnevu prižgala žarnica💡, čeprav njena svetloba v tistem trenutku sploh ni bila potrebna. Na tak način si bom za nekaj deset evrov kupila umetno inteligenco. Čeprav nisem bila v banji in hvala bogu, tudi naga ne, sem že hotela začeti vpiti “Eureka!” in steči na ulico, da začnem to moje veselje nad domislico deliti s svojimi sokrajani, saj se mi je v prvem trenutku zazdela enako pomembna kot vzgon Arhimedu.ideas-2

Pa me je pred usodno napako rešilo moje logično sklepanje, na katerega sem zelo ponosna. Kot sem že večkrat omenila, se je moj mož že v otroštvu odločil, da bo imel blondinko za ženo. Mogoče takrat še ni vedel za sloves blondink ali pa si dejansko ni želel kaj preveč umne in/ali razumne žene, da mu ne bi prevečkrat zrastla preko glave. Kakorkoli, po mojem mnenju se z otroškimi življenjskimi projekcijami ni za igrati, zato barvanje odpade, mož in vzgon pa ostajata.
Prišla sem do zadnjega možnega dodatka k mojemu outlooku: opismenostjo. Toliko že realno presojam, da vem, da opismena vsekakor zgledam. Seveda v slovenščini. Na osnovi moje pretekle izkušnje, pa sem lahko sklepala, da zagotovo ne zgledam opismena v angleščini. Moram se nekaj spomniti, da bom zgledala vsaj angleško polpismena, sem brskala po možganih in odšla v papirnico. Po kaj, nisem niti točno vedela, dokler nisem zagledala blok (od vseh petih pomenov besede v SSKJ, mislim na drugega, tistega, ki se začne s sešitek listov …) na katerem je z velikimi črkami pisalo:717e9712e7680d32924202a32e1a7f47
Zdel se mi je odlična izbira. Prvi del stavka mi je bil pisan na kožo, drugi del stavka pa bi mogoče lahko dal pridihec v smeri prve in druge dimenzije, dimenzije učenosti in intelektualnosti, vsaj dokler ne bi obveljalo prepričanje, da je to eno samo napihovanje 🐸 in da tudi za besedo clever velja relativnost, še posebej v razmerju do blondink.
Prvi korak🚶 je bil storjen, v bistvu več korakov 🚶🚶🚶v enem koraku 🚶 in nikakor ni bilo ubitih več muh na en mah, ker muh 🕷 nikoli ne ubijam, hodim pa zelo rada (tudi pajkov ne, njegova slikca je pripeta samo simbolično, ker Apple nima muh, samo 🐝🐛🐜🐞🕷) . Z nakupom bloka sem k mojemu outlooku dodala dimenzijo opismenosti v angleščini in pridobila sem beležko, v kateri sta združena papir in trda podlaga, ker se Platonova duša v trdoti (kar pa za trdnost ne morem trditi) ni najboljše obnesla.
To je bilo torej urejeno. Na vrsti je bila literatura in v zadnjh desetletjih utrta asociacija na njeno iskanje: Cobiss. Če bi bila verna, bi v znak zahvale za ustvarjalce Cobissa plačala mašo in to nedeljsko, če ta več stane in velja. Cobiss je blondinkam najprijaznejša aplikacija! V okence vtipkaš želeno, klikneš na lupico in izpišejo se zadetki. Popolna uporabniška izkušnja. Kot, da bi aplikacijo pisali Američani, ki so navajeni ( mogoče prisiljeni, saj je polovica registrirane ženske populacije blond) enostavno razmišljati, preenostavno za Slovence. To se lepo kaže na primeru operacijskih sistemov mobilne telefonije, ameriškega iOS-a in neameriškega Android-a, ki je Slovencem na splošno bližji. Ameriške rešitve so preveč preproste in Slovenec ne bo niti pomislil nanje. Že če vzamemo pristop k iskanju odgovora na preprosto vprašanje:
“Kateri mobitel je najboljši na svetu?” Slovenec bo brskal in brskal po mobitelu, primerjal piksle, hitrosti procesorjev, korenil, potenciral in si pomagal z zakoni astrofizike, sodeloval na forumih, prebiral najnovejše tehnične on line novičke in še se ne bo mogel trdno, tako brez najmanjšega dvoma odločiti, kakšen je pravilni odgovor. Američan bo enostavno glasno vprašal Siri, ki je stlačena v iPhone (seveda v angleščini, ker Siri ne govori slovensko):
”Kateri mobitel je najboljši na svetu?” In ona mu bo nemudoma odgovorila:
“Imaš ga v rokah.” (ga bo tikala, ker Američani pač samo tikajo). Samo nasmehnil se bo in prav po ameriško samozavestno zrastel za približno dva centimetra in pol.

KAKO SEM POSTALA BLONDINKA S FILOZOFSKE FAKULTETE

Trije dogodki so vplivali na to, da se je zgodilo, kar piše v naslovu:

1. Najprej sem bila žrtev neke packarije, zato sem morala, skoraj bi rekla, da sem bila prisiljena, nekoga tožiti. Dobila sem vse, kar sem zahtevala. Zajeten kupček denarja, saj je bila tudi packarija več kot obilna.

2. Potem sem zvedela, da bom drugo leto dobila vnuka. Novice sem se razveselila, mož pa je dejstvo, da bom postala babica, izkoristil za sprožanje salv smeha, ko je kakšni zbrani moški družbi, zastavil retorično vprašanje:
“Se sprašujem, kako se bom počutil, ko bom spal pri babici?” In še preden je postavil vprašaj, so se vsi krohotali na vsa usta. Le kaj je bilo tako smešno?

3. In nazadnje sem, prav po šolsko, stopila v menopavzo. Moja družina se o problematiki ni dovolj poučila, zato se je zgodilo neizogibno. Ko sem jim zadovoljno postregla z mojo dvestopetnajsto nedeljsko Štefani pečenko, je nekdo komentiral, da ni tako lepo zapečena kot ponavadi. Padel mi je mrak na oči, zabrisala sem pečenko v koš, spakirala nahrbtnik in odšla na Camino. Da razmislim kako naprej. Nikakor nisem hotela samo peči ne dovolj lepo zapečene pečenke, peti vnuku uspavanke, spati z dedkom in čakati na pokojnino. Camino je vse skupaj povezal in izoblikoval sklep: Denar iz packarije moram uporabiti za mojo osebno rast! Kaj pa drugega! Plačala si bom doktorski študij, pisala knjige in jih izdajala, dokler kupčka ne zmanjka.

Vse do včeraj, sem bila s takšno rešitvijo zelo zadovoljna. Celo nekoliko šovinistično sem si mislila, da bi si vsak moški, ki bi bil na mojem mestu (bi doživel packarijo, postajal dedek in  vstopil v andropavzo, ki pa je nikakor ne bi priznal), omislil motor in mlajšo ljubico. Moja rešitev pa se mi je zazdela veliko bolj originalna. Bila sem celo kanček ponosna nanjo. Dokler nisem v kavarni ujela pogovora pri sosednji mizi:
“Si slišala, da je Mašina mama vpisala doktorski študij? Zgleda, da se ji je zmešalo po petdesetem.”
“Ja, mi je povedala soseda. To naše šolstvo je čisto zanič. Zdaj že vsak lahko vpiše doktorat. Ona pa je že tako ali tako od nekdaj pretirano samozavestna, pa ji je to stopilo v glavo. Pri teh letih, pa blond, pa študirat …” ni mogla nadaljevati, saj jo je dušilo od smeha.
“Kar naprej se ven meče. Že na Camino je šla, da bi bila nekaj posebnega. Ne ve, da tja tako  ali tako gredo že vsi. Kot da ne bi mogla iti po slovenski Jakobovi poti.”
“Menda je napisala knjigo, pa misli, da je to ne vem kaj. Še vsak, ki je prišel od tam, jo je.”
“Ubogi njen mož, pa tako prijeten je.”

Pri vsej zadevi mi ni bilo jasno edino to, zakaj bi bil moj mož zaradi tega ubogi. Pa bo že tako. Saj sta tako vse vedeli. O Caminu, knjigah, blondinkah. O meni. In tudi o doktorskem študiju. Jaz se moram o slednjem šele poučiti. Pomislila sem na referentko s fakultete, ki je v odgovor na neko moje vprašanje, ogorčeno zavzdihnila:
“Ne, gospa. Niste natančno prebrali navodil. Saj ste ja vpisali v doktorski študij in ne …”
“Hvala vam,” sem hitro rekla in odložila, da ne bi slišala “ … v osnovno šolo,” saj sem začutila, da so edino te besede, logično nadaljevanje stavka.
Malo strahu mi je le pognala v kosti, saj sem lep čas brskala po internetu in se prijavljala na raznorazne portale ( pa s tem ne mislim na arhitektonsko poudarjene vhode v stavbo) in neportale (pa tudi na nepoudarjene ne), na take z gesli in na tiste brez, da bi našla koledar študija. Nisem si upala poklicati po telefonu in vprašati, da ne bi dobila odgovora:
“Gospa, desno zgoraj imate velik rdeč utripajoč gumb in na njem piše koledar študija. Samo kliknite nanj. Bo šlo?” Tolažila sem se, da verjetno nisem tako omejena. Saj sem z internetom kar spretna. Ko hočem kupiti najnovejšo, srednje veliko, pastelno roza torbico, z dolgim ročajem, za na ramo in z rose gold detajli, jo najdem takoj.

Tudi z bež ženskimi čevlji, za k hlačam, z nizko peto in z veliko zlato kovinsko šnolo, nisem imela težav, čeprav sem iskala šnolo, ki v SSKJ sploh ne obstaja, v vsakdanjem življenju pa še kako. Tudi moževo geslo za PayPal sem shranila v računalnik, pa on niti ve ne, kdaj in kako. Opogumila sem se, poklicala in z olajšanjem sprejela odgovor, da koledarja še ne morem najti, ker ga dejansko še ni.
Že sem si malo opomogla od tistih neizrečenih besed o vpisu v osnovno šolo, ko me je spet dotolklo moje prirojeno petnajstminutno zamujanje. Vedno mi manjka 15 minut. Že rodila sem se 15 čez sedem zjutraj in za petnajst minut zamudila sedmo uro, konec izmene za eno ekipo in začetek za drugo. Cela ekipa, ki je bila po nočni izmeni zaspana in utrujena, je morala počakati name, preden so lahko odšli domov. Zamujam vedno in povsod, zato sem bila na tesno s časom, tudi pri odhodu v Ljubljano, na pogovor o osnutku doktorske disertacije. Hitela sem po hiši gor in dol, da ja ne bi zamudila. Po maminem nasvetu iz otroštva, ki se mi je vedno zdel dokaj praktičen, da moraš, preden greš od doma, še lulat, da  se ti ni treba ustavljati med potjo, sem se zgrozila, ko sem ugotovila, da imam bele spodnje hlače in temno moder modrc. Groza! 😮 Vedno sem nosila usklajeno perilo. Saj se ne vidi, mi nikoli ni bil izgovor. Jaz vem. In to je bilo najhujše, saj sem sama sebi največji kritik. Poleg tega grem na cesto. Upam da ne, ampak lahko sem udeležena v kakšni nesreči, odpeljejo me v bolnico, kjer ugotovijo, da nimam barvno usklajenega spodnjega perila. Če bi že preživela nesrečo brez trajnih posledic, te sramote ne bi. Tekla sem se preobleči v modre spodnje hlače😅 , pograbila torbico in odhitela k Iztoku v pisarno, da bi naprintala osnutek doktorske disertacije. Nikakor nisem pri volji, da bi na tem mestu uporabila lepo slovensko besedo natisnila, ki je obstajala, še preden so obstajali računalniški tiskalniki. Na domačem printerju je namreč zmanjkalo barve v kartuši (in s tem ne mislim na posodo za smodnik). Pisarna je bila zaklenjena, Iztoka ni bilo, jaz sem pa že izpolnila bonus, mojih 15 minut zamude, tako da sem morala na pot.
Moj mentor me je že čakal. Seveda je bilo prvo vprašanje, kje imam osnutek. Na moj odgovor, da ga nimam s seboj, mu ni preostalo drugega, kot da ga je poiskal v svojem računalniku in ga natiskal. Potem mi je hotel narekovati seznam priporočene literature. Res, da imam veliko torbic, ampak imam tudi veliko kulijev. Mentor me je nekaj časa potrpežljivo opazoval, kako ga iščem, v sicer lepi in modni torbici, za katero bi veliko raje videla, da bi bila staromodna in obrabljena, da bi le bil kuli v njej. Vendar bi prej našla tistega azijskega nekvalificiranega delavca, ki ga SSKJ razume pod kuli, kot tisti pogovorni kuli, ki bi moral biti kemični svinčnik in s katerim bi si lahko zapisala literaturo. kugelschreiber_parker_jotter_k60p-s0525071s-700
“Vam ga bom jaz posodil. Na poti domov pa le stopite v papirnico in si kupite kulije.” Kaj bi v tistem trenutku dala, da bi našla en navaden, zanikrn kuli, v tisti moji torbični zmešnjavi. No, ja. Ni nujno, da bi bil navaden. Bi bilo že v redu, če bi bil moder. Bi se ujemal z mojim kompletnim outlookom. Če bi imel srebrne dodatke, pa sploh. Prej bi mislila na to, sem se jezila sama pri sebi in da bi jeza kaj pomagala, sem na koncu dodala sočno kletvico, ki se je kar pocedila. Neslišno. In nevidno.
“Dal vam bom tudi papir.”
“Tega pa imam,” sem potegnila iz torbice pomečkan kos nakupovalnega listka, ki je bil dokaj neugledno iztrgan iz ne vem katerega bloka. Zazdelo se mi je primerneje uporabiti tistega, ki mi ga je ponujal, zato sem skesano stegnila roko in ga vzela.
“Zdaj pa rabiva še trdo podlago,” mi je ustrežljivo pomolil diplomsko delo, ki ga je imel na mizi in je imelo naslov nekaj v zvezi s Platonovo dušo. O, ti duša Platonova, sem pomislila, si bila kdaj v taki stiski kot je moja zdajle? Kaj me le še čaka?
Glede na potek dogodkov, mentorju nisem mogla niti zameriti, ko je med narekovanjem literature zastal, in v bistvu zaskrbljeno vprašal:
“Z angleščino je verjetno bolj slabo?” Vprašanje se mi je zazdelo bolj ali manj retorično, zato se nisem trudila z odgovorom. Sem pa za konec prihranila še ocvirek. Saj pravijo, da holesterol ne škoduje tako zelo, kot so nekaj časa gnali paniko. Moj brat celo pravi, da so ocvirki najbolj naravni botoks. On pa že ve. Na glas sem podvomila, da sem kanček prestara za študij, ker verjetno moji možgani nimajo več take sposobnosti pomnjenja (to sta verjetno mislili tudi dami iz kavarne). Mentor je odkimaval z glavo, da to ne bi smel biti problem. Tisto, da večji problem vidi nekje drugje, pa sem samo razbrala iz njegovega pogleda, ki ga je uprl v moje, sicer lepo urejene, blond lase. Nisem si bila edina zakaj, vendar me je objel pravi občutek olajšanja, ko sem stopila iz kabineta.
“Kak je blo na faksu?“ me je že čakal SMS od hčere, Maše, študentke medicine v tretjem letniku, ki se je veselila, da je tudi njena mami študentka. Njej se lahko potožim, saj me razume. Kako zelo, sem ugotovila, ko mi je poslala sliko rdečega stetoskopa, ki si ji ga kupila pred kratkim.

Normalne mame bi verjetno v odgovor na ogled slike rdečega stetoskopa, napisale kaj takega:
“Koliko pa je stal?” ali “ Je kvaliteten?” ali “Ponosna sem nate.” Normalne hčere pa bi odgovorile:
“Ne veliko.” ali “Najboljši.” ali “Hvala, mami.” Ampak jaz pač nisem normalna mama. In Maša ni normalna hčera. Zaskrbljeno sem ji napisala:
“Imaš tak lak za nohte?” Maša je odgovorila:
“Mami, the best komentar. Imam. Tudi jakno. 😉 ” Ja, razume me. Lahko ji napišem po resnici:
“S seboj nisem imela naprintanega osnutka, papirja in kulija 😦 “ V odgovor je takoj priletela slikaimg_3092-copy s pripisom: “Evo vidis, ti nimas niti kulija za faks js mam celo vojsko.” Poslala sem ji edini možen odgovor:10027_10165_170x260
“Prosim, bodi moja študijska tajnica. Saj imam Pradine čevlje. Hudičevka pa sem že od nekdaj. Saj to veš?”
Dobila sem zelo dvoumen odgovor:
“Hahaha 😂😂.”

Zdaj ne vem, ali tajnico imam ali ne. Pa kaj me briga, kulije in papir si bom nametala po vseh torbicah, Iztok bo pa le spal tudi pri študentki, ne samo pri babici 😜!