Že kar nekaj let nisem bila v Pragi, zato mi na kraj pameti ni padlo, da so nepregledne množice o katerih sem brala, da se dandanes zgrinjajo na Hradčane dejansko nepregledne množice. Praška katedrala je bila v soboto zjutraj ovita z množico čakajočih, ki so po moji oceni več kot dve uri čakali v nepregledni množici, da so se pomaknili do vhoda in se je v notranjosti našel prostor na mestu, ki so ga izpraznili izstopajoči. Če bi bila praška katedrala zame samo ena izmed velikih gotskih katedral, bi od ogleda notranjosti enostavno odstopila. Ker pa mi ta katedrala pomeni bistveno več, sem ob pogledu na po polžje premikajočo množico, začela kovati načrt, kako in kdaj čim hitreje priti v katedralo.

Obhodili smo množico in na skrajnem koncu katedrale zagledali na pol odprta vrata. Razumeli smo vabilo, vstopili in se hitro pomešali med množico. Na pogled je praška katedrala taka kot druge gotske katedrale. Pred oltarjem je več kot razkošna kamnita grobnica Ferdinanda I., ki je po spletu okoliščin imel zgodovinsko priložnost, da je združil Češko, Ogrsko in Avstrijo. Za oltarjem je srebrna grobnica svetnika in mučenika Janeza Nepomuka, spovednika češke kraljice, katerega je dal kralj v izbruhu norega ljubosumja ubiti, ker je odločno zavrnil, da bi prekršil spovedno molčečnost in mu izdal skrivnosti njegove žene, ki mu jih je zaupala pri spovedi. Njene skrivnosti je odnesel s seboj v Vltavo, kamor so s Karlovega mostu odvrgli njegovo truplo. Zaradi mučeniške smrti je postal svetnik, zavetnik duhovnikov saj jim je pokazal kako odgovornost prinaša zaukazana spovedna molčečnost in zavetnik vseh ljudi, ki imajo opravka z vodo. Z mislijo nanj smo postali pri njegovem sarkofagu in nadaljevali z iskanjem kapele. Sv. Andreja. Prišli smo že skoraj do izhoda, ko smo uniformiranega uslužbenca povprašali, kje se iskana kapela nahaja. Iskal jo je po mobilnem telefonu, na glas našteval imena kapel v katedrali in nam z obžalovanjem sporočil, da jo ne najde. Malo naprej sem v tleh zagledala izklesan napis, ki sem ga iskala KRALOVNA BARBORA CELJSKA 1392-1451.

Barbara Celjska, nemško Barbara von Cilli, češko/slovaško Barbora Cellská, madžarsko Cillei Borbála, hči Hermana II., ki je bila s poroko s Sigismundom Luksemburškim v samem evropskem vladnem vrhu tistega časa.

Pokopali so jo s kraljevskimi častmi v katedrali v Pragi, vendar se je za njeno grobnico izgubila sled. Danes nas nanjo spomni v tla Andrejeve kapele vklesani napis nad katerim stoji sveča z izpisanim imenom Barbara Celeiensis.