V knjigi Naceta Novaka z naslovom Camino in podnaslovom Od Nove Gorice do Kompostele ti da misliti že spremna beseda Oskarja Simčiča: “Človek gre na pot, ker se želi srečati sam s seboj.” Res je. Srečati in se spoznati, saj mi v tem trenutku, pri vseh mojih letih, niti malo ni jasno, kako se bom na samo pot odzvala in jo prestala.

In naprej: “Ljudje iščejo nekakšno presežnost samih sebe. V tem slutimo prvobitno človekovo težnjo po neskončnosti, hrepenenje po nečem višjem, s čimer se človek želi poistovetiti.” Tudi to je res. Le zakaj bi drugače zapustila udobje svoje postelje, razkošje domače kopalnice in lagodne vsakodnevne sprehode za celodnevno pešačenje po kruti, vremensko nepredvidljivi pokrajini, za spanje v množičnih spalnicah brez intimnosti, da se bom podobno kot kaki nori Španec borila z mlini na veter? Res nas v kaj takega lahko požene samo kakšna prvobitna težnja, ki je vsekakor močnejša od kasneje pridobljenih.

Sam avtor knjige se je na pot podal v maju leta 2002. S seboj je vzel sicer za romarja povprečno, zame pa nepredstavljivo težek nahrbtnik, ki je tehtal nekje med 9 do 12 kg. Vanj je stlačil: nepremočljivo pelerino, pohodniške čevlje, zgornji in spodnji del anoraka, pulover iz flisa, volnen puli, 3 kratke majice, troje spodnjih hlač, tri pare nogavic, brisačo, kratke in dolge pohodniške hlače, pralni prašek, sandale, toaletni pribor, pribor za prvo pomoč, Lonely Planetov vodič Walking in Spain, dnevnik, dva kulija, fotoaparat in nekaj filmov, sončna očala, mali žepni švicarski nožek, žepno baterijo, ultra lahko spalno vrečo, dve plastenki za vodo in zalogo hrane (nekaj energetskih tablic, vitaminske tablete, suho sadje).

V marsikaterem izmed romarskih prenočišč je bil prvi Slovenec, ki je prenočeval tam. Na poti je srečal še enega slovenskega Slovenca, Mirana Sagmeistra in enega koroškega Slovenca, Valterja.
Na Caminu fizično telo “našpanaš” do skrajnosti, zato se posledično veliko ukvarjaš s hrano, pijačo, žulji, vnetji mišic… Vse to je v Nacetu povzročilo občutek globoke ponižnosti v goreči želji, da bi mu telo služilo do konca poti. Začutil je kako je življenje dragoceno. In veliko razliko med tem, ali o dragocenosti življenja govoriš, ali jo občutiš.
Nace da romarjem kar nekaj koristnih nasvetov. Pove, da je vsepovsod dovolj vode, tako da ni potrebno nositi velike zaloge s seboj. Bralca pouči o najboljši oskrbi žuljev: z injekcijo je treba iz žulja posrkati tekočino, v živo rano pod mehur je treba vbrizgati betadine in rano temeljito obvezati. Prav tako vneto prisega na Compeedo obliže za žulje. Glede na to,da se bliža tudi moj odhod na Camino, sem si kar oddahnila, ko sem Compeedo obliže našla v DM-u, samo nisem imela s seboj očal, da bi izbrala med veliko izbiro takšnih in drugačnih: za prste, za pete, za podplate… Izbira bo težka, ker nameravam na pot samo s 4 kg težkim nahrbtnikom. Pa ne zato, ker je imela toliko težkega Shirley MacLaine, ko se je odpravila na Camino, ampak zato, ker enostavno v življenju nisem navajena nositi takšnih in drugačnih nahrbtnikov. Še na Triglav sem šla brez. Tako, da bo selekcija stvari za v nahrbtnik zelo ostra, glavni izločitveni kriterij pa teža stvari: lahko ne, ultra lahko ja.

Nacetova knjiga je bila ena izmed prvih, ki sem jo o Caminu prebrala. Zato sem se čudila koliko vremenskih neprilik je doživel, koliko dežja in blata je prehodil in kako ga je ogrozil snežni metež. In to v Španiji, v maju. Zdaj, ko sem se s Caminom vsaj s pisano besedo že dokaj seznanila, mi je jasno, da se vreme in razmere na poti lahko iz ure v uro spreminjajo in edino na kar se lahko v zvezi z vremenom na poti zanašaš, je njegova spremenljivost iz ure v uro.
Naceta je pri spanju kar nekajkrat motilo smrčanje ostalih peregrinov v skupnih spalnicah. Škoda, da med svojo 9-12 kilogramsko prtljago ni strpal tudi ušesnih čepkov.
Na Caminu je srečal veliko ljudi, ki so pred kratkim pustili službo, nekaj takih, ki so prekinili zvezo s partnerjem, in tudi nekaj takih, ki so ostali sami. V večini primerov je šlo za ljudi, ki so se odločili, da bodo, ali pa so bili prisiljeni zaživeti na novo, odgovor na vprašanje: Kako naprej? pa so prišli iskat na Camino. V opisovanju tega njihovega iskanja se mi je vsiljeval neki termin, s katerim je narobe samo to, da je bil lasten našemu prejšnjemu režimu, ki ga še vsekakor nismo preboleli. A ga bom vseeno navedla. Pri branju sem dobila občutek, da so romarji pravi tovariši ( tovariš je po SSKJ oseba v razmerju do druge osebe, s katero kaj skupaj dela). Med seboj so v tovariških, prijateljskih odnosih. Še več, za ponazoritev njihovega tovarištva Nace uporabi D’Artagnanov: “ Vsi za enega, eden za vse!”
Seveda romarji že kmalu po začetku poti ugotovijo, da so materialne dobrine na poti k sebi, povsem nepomembne in nepotrebne. Prav zato v zavetiščih obstajajo mesta, kjer pustiš stvari, za katere ugotoviš, da jih na poti ne potrebuješ, nekomu drugemu pa bi lahko koristile. In obratno: vzameš stvar, ki jo na poti potrebuješ. Sistem deluje po načelu: Daj, kar lahko daš in vzemi, kar rabiš.

Imam občutek, da vsi romarji, ki so prehodili Camino, zagotovo pa vseh devet, od katerih sem prebrala knjigo, piše o treh zakonitostih Camina:

Prva zakonitost je, da je Camino dosleden vzgojitelj. Z vzgojnimi primeri s takojšnjim odzivom je tudi Naceta prepričal, da vsako napako plačaš, za vsako dobro dejanje pa si nagrajen. In to takoj.

Druga zakonitost Camina je, da te poveže z naravo, da dejansko občutiš, da si njen del. Naceta je Camino asociiral s pesmijo Williama Wordswortha:

Narava nikdar ne izda srca,
ki ljubi jo;
saj v njej je moč,
ki nas v življenju neprestano vodi od sreče k sreči – s tem,
da zna srce navdahniti s pokojem in lepoto ter vzvišenimi misli.

Tretja zakonitost Camina je, da za vse kar potrebuje romar, poskrbi Camino sam. Nacetu je v trenutku krize naklonil sivolaso nuno, ki mu jo je poslal nasproti. Nuna mu je podarila pozlačen obesek, sveto podobico, ki mu je pomagala prestati trenutek slabosti, da je lahko nadaljeval pot. Drugič mu je v trenutku, ko je v sandalih in slabo oblečen zmrzoval v snežnem metežu, ker se ni bil v stanju ustaviti in obleči, ker je bil prepričan, da bo v tem primeru zmrznil, Camino za nekaj trenutkov naklonil sonce, da se je lahko preoblekel. Takoj za tem pa se je vreme spet skisalo. Seveda ni verjel, da je šlo samo za naključje. Tretjič mu je Camino naklonil rešitev, da je sploh lahko pot končal. Nace je imel med samo potjo velike težave z levim gležnjem. Imel je vnetega, rdečega, zatečenega, bolečega. Pred koncem poti, je že pomislil, da bo moral odnehati, vendar mu je Camino ponudil rešitev, da je zadnje kilometre lahko prekolesaril. Nace je to tretjo zakonitost strnil v besede: “Kako elegantno se vse skupaj rešuje.”

O Foncebadonu je zapisal, da so tam pred časom odstranili nekaj potepuških psov, saj so zbrani v trop predstavljali nevarnost za mimoidoče.Tudi sam je ob vstopu v vas videl štiri, ampak takšne lene, ki za romarje niso predstavljali nevarnosti. Osem let pred Nacetom, leta 1994 je po Caminu romala Shirley MacLaine, ki v svoji knjigi piše, da jo je bilo vso pot strah podivjanih psov v Foncebadonu. Ko je prišla tja, je dejansko srečala celo krdelo. Ves čas je imela v mislih pripravljeno obrambo, ki se jo je zdaj poslužila. V duhu je oblikovala čudovito rdeče srce in ga napolnila z vso ljubeznijo, kar jo je premogla in svojo vizualizacijo poslala v prostor. Odposlala je največjo obliko srca prežetega z ljubeznijo, kar si ga je mogla zamisliti, srce je doseglo krdelo in ga oddaljilo od nje. Ko je bila v Foncebadonu Shirley, je bil še popolnoma zapuščen, ko je bil Nace, je bila v vasi že odprta “muzejska” okrepčevalnica.

Kmalu za Foncebadonom je Cruz de Ferro, gora kamenja, ki je zrasla iz odloženih skrbi romarjev. Nace ne dela rad stvari, ki jih delajo vsi drugi, zato tudi ni s seboj prinesel kamna s svojimi skrbmi, da bi ga odložil ob njenem vznožju. Mogoče ga je polomil in zdaj hodi okoli s skrbmi, ki bi lahko v družbi s skrbmi romarjev iz vsega sveta ležale nekaj tisoč kilometrov stran. Jaz jih bom vsekakor odnesla tja. Da bodo imele družbo.

Po knjigi sodeč bi rekla, da je pot prehodil s celim srcem in celim telesom, enako kot Paul Coelho, ki zaradi tega ne vidi nobenega razloga, da bi Pot prehodil še enkrat. Podobno kot vsi ostali romarji na Gori Radosti (Monte de Gozo) doživi vrh svoje Poti: občuti zmagoslavje, izjemno srečo, zadoščenje, radost, srečo, ki jo z materialnimi dobrinami ne moreš doseči, napolni ga posebna energija, pa še kaj, kar človeku prinese tisti izjemen občutek radosti, po kateri je gora tudi dobila ime. Prav tako kot vsem ostalim romarjem pa se ti njegovi občutki po prihodu v Santiago niso stopnjevali, ampak so se kar malo porazgubili. Nace to doživi kot: “ Po prihodu v Santiago pa se je pokazalo, da se prevelika pričakovanja, želje in hotenja najpogosteje zaključijo vsaj z rahlim razočaranjem.” To seveda ni nič drugega kot že nešteti dokaz zlajnane resnice, da v življenju ni važen cilj, ampak pot do cilja. Pot, po kateri hodiš vsak dan, pot, skozi katero moraš ostati človek, uživati na vsakem koraku in ljubiti vsak kamen ob cesti. Ker je življenje pot, ne cilj.

V Santiagu je na osnovi izpolnjenega romarskega potnega lista, ki ga je praznega, brez žigov, dobil že onkraj Pirenejev, na izhodišču v francoskem Saint Jean Pied de Portu in ga potrjeval v zavetiščih, dobil Compostelo. To je v latinščini napisan dokument, ki ga izdajo vsakemu romarju, ki je prehodil vsaj zadnjih 100 km. In zato, ker je za pridobitev Compostele dovolj 100 km, se na zadnjem delu poti, valijo kolone romarjev, tako da vse skupaj izgleda zelo turistično, vsekakor pa popolnoma drugače kot prvih 700 kilometrov.
Zato je Nace hitro pobegnil iz mesta in jo mahnil v Finisterro, da v skladu z romarsko tradicijo, zažge vsaj en kos oblačila. In zaključi Pot na koncu sveta.