Saša Djura Jelenko in Vinko Jelenko sta še en slovenski par, ki je skupaj prehodil Camino in o tem tudi napisal knjigo. V juniju 2009 sta krenila na svoj letni dopust, ki so jima ga zavidali le redki. Kdo pa si za dopust izbere celodnevno hojo pod vročim španskim soncem, z najmanj desetkilogramskim nahrbtnikom na ramenih in težkimi gojzarji na nogah? Kaj ni lepše ležati na plaži, v borovi senčki, z osvežujočo ledeno hladno pijačo v rokah? In ko postane prevroče, zaplavati v turkizno modro morje? Se prepustiti skrbi drugih za tvoje udobje? A Saša in Vinko že vesta zakaj sta se tako odločila. Pravita: “ Na Poti je bilo treba preživeti vsak dan posebej in polne roke dela sva imela s tem.” Saša je imela tudi zastavljen cilj dopusta: “ Naučiti se živeti tukaj in zdaj, v tem trenutku in sprejemati sebe in vse ljudi in vsa živa bitja ter naravo z brezpogojno ljubeznijo je cilj, ki si ga želim doseči in hkrati pot, ki nima začetka in ne konca.” Kaj kmalu po začetku njune poti, so me prestrašile Vinkotove sanje. Občutek sem imela, da bo na Jakobovi poti doživljal regresije, podobno kot jih je Shirley MacLaine. Tlačila ga je mora, da je v vasi kjer sta prenočevala, bil že nekoč v srednjem veku. Vas je bila polna oboroženih vojakov, ki nikogar niso spustili ven. Želel je pobegniti, zato se je skupaj še z dvema moškima vkrcal na voz. Pokrili so se s cerado in se skušali prebiti iz vasi. Voz je moral ustaviti na kontrolni točki in stražarji so začeli z bajoneti prebadati cerado. Zaslišal je pritajen krik svojega soseda, ki je bil očitno zadet. Njegovo hropenje je postajalo čedalje glasnejše,dokler ni v nekem trenutku utihnilo. V tistem se je zbudil. Na srečo ga mora do konca poti ni več tlačila. Vinko je imel na poti kar precej težav s tendinitisom. Zdravnik mu je svetoval počitek, pa je trmasto vztrajal do konca. S pomočjo ibuprofena, ki mu je lajšal bolečine pri hoji, je v skladu s Sašinim zapisom: “ Moč, ki jo potrebujemo za pot moramo poiskati v nas samih,” poiskal moč in dokončal pot.

Saša je uživala v hrani, ki jo je dobila na poti. Verjamem, da je severnošpanska kuhinja zelo okusna. Verjamem pa tudi, da lakota zaradi porabljenih kalorij na poti, hrani tudi za kakšno stopnjo izboljša okus. V knjigi je zapisala kar nekaj receptov za pripravo lokalnih jedi, ki jih je s slastjo pojedla. Tudi Jakobovo torto, ki je preprosta in okusna sladica. Recept za Jakobovo torto: 3 skodelice zmletih mandljev, 3/4 skodelice moke, 1 skodelica sladkorja, 4 jajca, 8 žlic masla sobne temperature, 1/2 žličke pecilnega praška, 1/2 skodelice vode, sok 1 limone, sladkor v prahu za posip. Moko in pecilni zmešamo posebej, zmiksamo jajca in dodamo vse ostale sestavine. Pečemo v okroglem modelu, ki ga prej obložimo s peki papirjem. Pečemo 45 minut na 180 stopinj. Ohlajeno potresemo s sladkorjem v prahu.

Na poti sta začutila povezanost ljudi, ki hodijo po Caminu, povezanost, ki je stkana iz sočutja in solidarnosti, ter na veliko prekrita s čudovito energijo, ki se ji reče ljubezen, ljubezen do sočloveka, ne glede na raso, spol, prepričanje, stan, ljubezen, ki ne potrebuje besed in pojasnil, ljubezen, ki se izrazi v pozdravu, pogledu, majhni gesti ali pa se preprosto začuti. Zdelo se jima je najpomembnejše, da sta bila v največji možni meri odvisna sama od sebe. V življenju na splošno prepogosto iščemo krivce za težave, ki nas spremljajo v drugih. Na poti jih ne moreš, tudi če si to želiš. Saša na koncu piše: “ Če je Camino življenje, konca vendarle ni, kajne? Cilji pa so samo ene drobcene stopnice po katerih stopamo skozi naše življenje. In Camino je le ena izmed njih. Stopnica z veliko začetnico. Zaradi njega bodo naslednji koraki v življenju morebiti drugačni, mogoče lažji in z drugim zavedanjem kot so bili pred to potjo.” Pravita, da po Caminu tudi njun stisk rok nikoli ne bo več enak.