PONOVNO ROJSTVO ?

Že pred kakšnim letom me je navdušil članek častnega profesorja psihiatrije in nevrobioloških znanosti Univerze Virginija, Brucea Greysona, z naslovom Ali je zavest produkt možganov? (Is Consciousness Produced by the Brain?)

Častni profesor psihiatrije in nevrobioloških ved Bruce Greyson

Dobesedno vsi, katerim sem ga na kratko obnovila, so me samo osuplo gledali in ga pripisali moji, sicer res zelo bujni domišljiji, čeprav je bila ob branju članka tudi ta moja bujna domišlija osupla. In ne samo to, zavedla se je, da je dokaj konzervativna, z dolgimi leti socializacije postarana, v kulturo ukalupljena in toga, pod močno kontrolo možganov, ki jim je tuje “out of the box” razmišljanje. Z namenom, da ji povrnem bujnost in možganom odvzamem kanček vsemogočnosti, v  nadaljevanju pov-zemam del članka, ki se nanaša na dokaze v zvezi s ponovnimi rojstvi.

Ekipa univerze iz Virginije  je raziskala 2416 primerov otrok, ki so pričeli spontano govoriti o svojih preteklih življenjih. Glavnino primerov so zasledili v kulturah, ki verjamejo v ponovna rojstva.  Skoraj polovico primerov je bilo iz Azije, predvsem iz Indije, Burme, Šrilanke in Tajske. Raziskava je potekala v zelo težkih pogojih. Da so intervjuvali otroke in njihove starše, je bilo treba potovati v oddaljene vasi prometno nerazvitih držav, intervjuje pa so morali opravljati s pomočjo prevajalcev.

Ian Stevenson s pomočjo prevajalca intervjuva deklico v mali indijski vasi

Tako kot so ti otroci v starosti od dveh do pet let spontano pričeli govoriti o svojem preteklem življenju, so o tem prenehali govoriti med šestim in devetim letom. Svoje prejšnje življenje so opisali tako podrobno, da so ga lahko v 60% identificirali. Povprečna starost ob smrti v preteklem življenju, ki je bila 33, se je zelo razlikovala od države do države. V Evropi in ZDA je bila starost precej višja, kar so pripisali dejstvu, da je bilo tam manj nasilja in boljši zdravstveni sistem. 60% preteklih življenj se je končalo nasilno, v tragičnih nesrečah ali v naklepnih umorih. Povprečno število let med življenji je bilo 12,  vendar se je tudi to obdobje zelo razlikovalo med posameznimi kulturami, kar pa so znanstveniki pripisali njihovi veri. Tako se na primer otroci med druzi v Libanonu, ki se spominjajo preteklih življenj, rodijo takoj po smrti v preteklem življenju, kar je v skladu z vero njihove kulture.

Po mnenju znanstvenikov iz Virginije je ta raziskava izpodbila predpostavko, da 􏰌􏰂􏰉􏰋􏰆􏰕 􏰬􏰋􏰂􏰀􏰈􏰓možgani 􏰈􏰎􏰄􏰀􏰄 􏰗􏰎􏰋􏰐􏰊􏰂proizvajajo vse naše misli in spomine z naslednjimi izsledki􏰖􏰄􏰖􏰅􏰂􏰋􏰄􏰀:

  1. Ti otroci so imeli pogosto zelo podrobne in specifične spomine􏰇􏰃􏰁􏰈􏰉, ki so ustrezali življenju nekoga, ki je živel in umrl na oddaljeni lokaciji, njegovega življenja pa niso mogli poznati. Omenjali so imena in poklice sorodnikov in prijateljev iz preteklh življenj ter zelo specifične podrobnosti o okoliščinah smrti te osebe iz preteklega življenja. V nekaterih primerih so lahko otroka odpeljali v oddaljeno vasico, kjer je trdil, da je živel prej in tam je  identificiral ljudi in kraje, ki jih v njegovem življenju še nikoli ni videl.

    Čeprav veliko najosupljivejših primerov otrok, ki se spominjajo preteklih življenj, prihaja iz kultur, kjer verjamejo v ponovna rojstva, obstaja tudi nekaj zelo impresivnih primerov iz krščanskih družin v Združenih državah, v katerih ponovnih rojstev niso poznali, se zanje niso zanimali in vanje tudi niso verjeli. Takšen primer je bil tudi, takrat dveletni fant, ki se imenuje James Leininger. Rojen je bil v Louisiani, spominjal pa se je, da je bil sestreljen nad Pacifikom med II. svetovno vojno, skoraj 60 let pred tem.

    James Leininger se je pogosto igral s letali

    Fanta je pogosto tlačila mora, da je ujet v gorečem letalu. Sčasoma je začel govoriti o prejšnjem življenju, kar je začelo pojasnevati njegove nočne more. Ko je bil star tri leta, mu je mama kupila letalo za igračo in mu pokazala, da se pod krili nahajajo bombe. Na njeno presenečenje jo je triletni James popravil in rekel, da to niso bombe, pač pa rezervoarji. Povedal je, da je on letel z letalom po imenu Corsair, ki je imelo ravne pnevmatike. Da so letala Corsair pogosto imela rezervoarje z napalmom in uporabljala ravne pnevmatike, so kasneje vojni zgodovinarji potrdili.

    Letalo Corsair, ki ga je James videl v nočnih morah

    Povedal je, da je letel skupaj z moškim, ki se je imenoval Jack Larson, da je vzletal z letalonosilke z imenom Natomo Bay in je bil ubit, ko je letel nad Iwo Jima .

    James Huston in James Leininger

    Jamesov oče je bil policist in predan baptist, ki ni verjel v ponovna rojstva, tej razlagi je močno nasprotoval, zato je raziskal zgodbo, da bi dokazal, da ni resnična.

    James Leininger s staršema

    Ugotovil je, da je v bitki pri Iwo Jima dejansko sodelovala letalonosilka z imenom Natoma Bay, in da je bil v tej bitki ubit le en ameriški pilot, človek po imenu James Huston. Njegovo letalo so zajeli plameni in v gorečem letalu Corsair se je zrušil v Pacifik. Jamesova starša sta želela poiskati sorodnike Jamesa Hustona in res sta našla njegovo sestro, ki je živela v Kaliforniji, več kot 3.000 kilometrov stran.

    James Leininger s sestro Jamesa Hustona

    Potrdila je, da je njen mrtvi brat imel prijatelja Jacka Larsona in deček je spontano identificiral nekaj predmetov v njenem domu, ki so pripadale njenemu mrtvemu bratu. Deček jo je prepričal,  da je resnično njen, ponovno rojeni brat.


  2. Ti otroci so včasih kazali zanje nenavadne lastnosti, ki so bile nezdružljive z njihovim življenjem: všeč so jim bile ali pa niso marali stvari, ki  za njihovo življenje sploh niso bile običajne in jih niso mogli poznati. Na primer, nekateri od teh otrok so se spominjali, da so bili v preteklem življenju nasprotnega spola in so se želeli obleči in igrati kot nekdo nasprotnega spola.

    Jacinta Agbo, deklica, rojena leta 1980 v Nigeriji, se je rodila z nepojasnjenim tri centimetre širokim pasom brez las po celotni širini glave.

    Jacinta Agbo ima danes moški značaj in navade

    Embrionalni mehanizem, ki bi lahko razložil takšno rojstno znamenje, ne obstaja. Spomnila se je življenja človeka, ki ga je nekdo med prepirom udaril po glavi, deset let preden se je rodila. Spomnila se je tudi operacije glave, s katero so mu skušali odstraniti razlito kri iz možganov in rekonstruirati zlomljene lobanjske kosti. Zgornja fotografija je bila posneta, ko je bila stara dve leti. Ko so jo intervjuvali nekaj let kasneje, je pokazala moški značaj in navade.


    Nekateri otroci, rojeni v hindujski družini, so se spominjali, da so bili v preteklem življenju muslimani in so zavračali hrano, ki jo muslimanska vera prepoveduje. Več mladih burmanskih otrok je trdilo, da se spominjajo, da so bili v prejšnjem življenju japonski piloti, ki so se v drugi svetovni vojni  zrušili nad Burmo. Zavrnili so začinjeno burmansko hrano, tradicionalna burmanska oblačila in želeli nositi hlače, ki jih nosijo Japonci. Mnogi od otrok so imeli fobije, ki so se nanašale na pretekla življenja. Na primer, otrok, ki se je spomnil, da je bil utopljen v vodnjaku, je imel nenavaden strah pred vodo


    Lekh Pal, indijski deček, rojen leta 1971 v Uttar Pradeshu, se je spomnil življenja drugega fanta po imenu Hukum Singh, ki je živel v oddaljeni vasi. Hukum Singhu je desno roko zagrabil avtomatski stroj za rezanje krme, ko je bil star tri leta in izgubil je vse prste na roki. Lekh Pal se je rodil brez prstov na desni roki, imel pa je  normalno levico.

    Screen Shot 2018-08-21 at 13.29.38
    Lekh Pal z roko Hukum Singh

    Ko so ga odpeljali v vas, kjer je Hukum Singh živel, je pokazal na mesto, kjer se je nesreča zgodila in pravilno identificiral moškega, ki je stroj upravljal.


  3. Nekateri od teh otrok so obvladali veščine, ki se jih niso učili, v nekaterih primerih celo takšne, ki jih nihče v vasi ni poznal. Na primer – znali so igrati glasbeni instrument, ne da bi se učili igrati nanj, ali pa so imeli spretnosti, povezane z njihovim poklicem v prejšnjem življenju. Preučevali so  tudi primere otrok, ki so živeli v Šrilanki v vasi, kjer so govorili samo tamilščino, pa so kljub temu znali govoriti tudi singalščino.
  4. Nekateri od teh otrok so imeli zelo nenavadna in nepojasnjena rojstna znamenja ali telesne hibe, ki so jih lahko pripisali njihovi smrti v preteklosti. Rojstna znamenja in telesne hibe, za katera so raziskovalci menili, da ustrezajo smrtnim ranam v preteklem življenju, so bile prisotne pri približno tretjini otrok, ki so jih raziskali. Včasih je rojstno znamenje izginilo že v otroštvu, včasih pa jim je ostalo v celotnem življenju.

    Myint Thein, burmansko dekle, se je spominjalo življenja človeka, ki se je na kolesu vračal domov, ko ga je ustavila skupina ljudi, ki ga je hotela ubiti. Spravili so ga na kolena in se pripravili, da mu bodo z mečem odrezali glavo. V zadnjem trenutku svojega življenja, ko je bil na kolenih in je pričakoval udarec z mečem, je dvignil roke, verjetno zato, da bi prosil za milost ali, da bi glavo zaščitil pred udarcem.

    Screen Shot 2018-08-21 at 13.29.07
    Roki Myint Thein, burmanskega dekleta

    Meč mu je odsekal prste na obeh rokah, Myint Thein pa se je rodila s posledicami njegove poškodbe, samo s štrclji prstov na obeh rokah. Kot otrok je “govorila na fanta” in vztrajala, da bo nosila fantovska􏰀􏰖􏰉􏰐􏰐 oblačila.


    Greyson na koncu povzame, da po eni strani obstajajo številni dokazi tako iz vsakdanjega življenja kot tudi iz znanstvenega raziskovanja, ki v vsakdanjem življenju povezujejo zavest z možgansko funkcijo, na drugi strani pa tudi številni dokazi, da v izrednih okoliščinah zavest ni povezana z možgansko funkcijo in dejansko deluje bolje brez posredovanja možganov. Poudaril je, da mnogim zahodnim znanstvenikom ti dokazi sploh niso poznani, zato jih tudi ne sprejemajo, čeprav obstajajo, so zanesljivi in ponovljivi.

“MIŠJI KAKEC” ZA ZDRAVLJENJE SRČNIH BOLEZNI

Moja Maša je prav po evropsko navezana na svojo mamo, name. Če se obe ne nahajava v radiju 100 kilometrov, ponavadi zboli. Če odpotujem v tujino jaz, dobi angino. Če odpotuje v tujino ona, dobi prehlad z zmerno vročino okoli 38 stopinj, ki ponavadi traja en teden. To se je potrdilo tudi zdaj, pri njenih triindvajsetih letih, ko se je za mesec dni odpravila na Kitajsko, v 7,432 milijonski Čangša, na poletni študij tradicionalne kitajske medicine. Pričakovano je zbolela takoj po prihodu na Kitajsko, tako da je na prvi študijski dan v bolnico prišla z vročino.

Vsakodnevni jutranji sestanek

Seveda so “tradicionalci” njen problem takoj prepoznali in jo najprej pozdravili, da je s študijem sploh lahko začela. Na trebuhu so ji v leseni škatli zažgali zelišča, po hrbtu pa so ji dali nekakšne prilepke, ki so ji pustile modre kroge še naslednjih deset dni.

Odtisi po “cuppingu”, ki so ostali vidni deset dni

In še isti dan sta prehlad in vročina izginila. Rekla sem ji, da bi na osnovi te izkušnje morali dopolniti slovenski rek, ki pravi, da prehlad traja en teden, če greš k zdravniku pa sedem dni, z “če greš h kitajskemu zdravniku pa mine takoj,” pa se ji moja domislica ni zdela duhovita in me je zavrnila:

“Saj sem vzela dva lekadola.” Očitno je že okužena s farmacevtskim virusom, saj obe dobro veva, da so njeni “mamotožni” prehladi trajali v skladu z rekom, vročino pa si je z lekadolom vedno zbijala ves teden ali sedem dni.

V bolnici je na izmenjavi 24 študentov, za oddelek s tradicionalno kitajsko medicino pa sta se odločila dva, oba Slovenca, poleg Maše tudi Jan iz Ljubljane.

Jan

Na oddelku so slovenska študenta zelo resno vzeli, dodelili so jima dopoldanskega mentorja in popoldansko mentorico, ki se ves čas ukvarjata z njima. Že prvi dan sta morala preskusiti akupunkturo, najprej na sebi.

Prvi poskus akupunkture

In že prvi dan jima je njun dopoldanski mentor, zdravnik, za katerega Maša trdi, da “ve vse” , plačal kosilo.

Kosilo dobrodošlice na oddelku

Dobila sta študijsko literaturo v angleščini, poučevali so ju teorijo, zadeve pa ste preizkušala najprej na sebi, potem drug na drugem, nazadnje pa tudi na pacientih.

a9afa3ed-f316-4ae9-b367-bc4662eb833e7b3dafd4-d5d3-46b4-9e17-35a5d13c7ff6514b7c80-7471-42b0-8e9b-b7a289099bd92e237059-2fab-4afe-981b-c5db8abac490eea37fae-dc4a-44b1-ae70-6eacf0526d87170746f6-3ff4-47f2-8508-698b58b4d84e05e1361a-1dbe-4c9c-8bb9-cecf66975ee9bf64dee2-2866-4f33-82a0-889b4b39ef32

Peljali so ju na ogled lekarne z zdravili tradicionalne kitajske medicine. V enem izmed predalov imajo tudi posušen “mišji kakec” kot je napisala Maša, ki ga uporabljajo kot zdravilo za srčne bolezni. “Kakec” se prekuha in spije kot čaj. Prikazali pa so jima tudi starodaven način tehtanja zelišč.5dccf6e5-0900-4fa6-a4b4-833cccdaf38b0b543e95-8a23-4ee8-9f02-e290d2794f92fd33616b-02c5-4121-96a7-cdd7470a61faNa oddelku so ves čas polno zaposleni. V času odmora pa lahko počivajo v za to namenje- nemu prostoru.2cde3c65-fd3e-4162-bd80-e401d628c44f590f7e1b-15a5-44a9-a648-e848a68cb0ba7ccff40f-0e54-4150-9646-7e7d87165227Z Janom sta kar nekaj časa posvetila učenju masaže za zbijanje vročine pri otrocih. Se jima je zdela zelo uporabna reč. Mogoče pa se bo Mašin farmacevtski virus na Kitajskem malo zmanjšal?

Masaža za zbijanje vročine

Na oddelku, kjer sta preživljala praktično ves dan, sta se počutila zelo domače. S kitajskimi sodelavci pa so se družili tudi zvečer.

cd8edbc5-5435-45a2-827b-9ef6d667f751498d0517-7e30-42c1-ba6f-368be526ca91 (1)712cd390-ee34-465a-869f-a97d3e091c704490c2fc-98df-4d4e-9589-b78cbe0efdd0Včasih je njun mentor pripeljal na večerjo tudi svojega sina.Na karaokah pa je tudi zapel …

 

Pred odhodom na oddelek z rehabilitacijo pa sta Maša in Jan pogostila nove prijatelje s torticami.

PRIIMEK BRUMEC

Priimek je pomembna reč. Z njim se rodimo in odraščamo. Ne samo, da se nas prime, postane del nas in mi del njega. Iz tega razloga si pred malenkost manj kot enaintridesetimi leti, na dan, ko sem se omožila, nikakor nisem mogla predstavljati, da bi ga čez noč spremenila. Odločila sem se, da bom mojemu dekliškemu priimku moževega samo dodala.

Brzela so leta v zakonu, rodila sem dva otroka s priimkom Brumec, vse bolj sem se oddaljevala od dekliškega priimka in se enako kot moji trije, čutila Brumec. Zaradi dveh priimkov sem imela tudi vrsto praktičnih zapletov: ime in priimek je bil tako dolg, da pogosto v okencih namenjenih za vpis ni bilo dovolj prostora, zato je bilo treba uporabljati razne skrajšave, vedno so me spraševali ali je med priimkoma pomišljaj, prišlo je do zamenjave vrstnega reda, včasih sem bila zavedena pod U, včasih pod B, preden si je nekdo zapisal moj elektronski naslov, sem se morala kar truditi s pojasnjevanjem kje se nahaja pika in kje ne … Nekega dne sem se odločila, da bom poenostavila zadevo. Ker mi je oče že umrl, sem poklicala brata, nosilca priimka Udovič in ga vprašala, če se mu zdi primerno, da iz mojega imena odstranim moj dekliški priimek. Nekako po občutku se mi je zdelo, da za ta korak potrebujem njegovo privoljenje. Ker se je strinjal, sem odšla na upravno enoto in za 50 € (v primeru ločitve bi bila sprememba brezplačna), to tudi naredila. Tast je ob pridobitvi nove Brumečke prinesel steklenico penine, da smo s popitimi mehurčki proslavili dogodek. Sedaj sem samo Brumec.

Na srečanju so bili tudi najmljajši nosilci priimka Brumec: Martin, Matija in Miha

Priimek Brumec izvira iz besede “brúma”, ki si jo naj bi Slovenci sposodili iz nemščine že v 9. stoletju. Prvotni pomen besede naj bi bil »pošten, pravičen, priden, koristen«, šele kasneje, v času protestantizma, naj bi beseda dobila nov pomen: “pobožnost”.  Nemška beseda je religiozni pomen dobila z Luthrom, prav tako je bila pri Trubarju “brúma” pravi teološki termin. Kasneje beseda zaradi njenega nemškega izvora ni bila več zaželjena.

Iz besede “brúma” je izveden pridevnik “brúmen”,  kar zastarelo pomeni “pobožen” in šaljivo “prizadeven, vnet”. Iz pridevnika je preko vzdevka nastal priimek Brumen.


Pesem iz Višnje gore:

Pa še praviš, da res ni,
Počakaj, saj ti povem,
Kako je bil brumen Adam,
Dokler je bil on sam.

Pesem iz Suhorja:

Jest sem ena brumna žena,
rada v cerkev grem.
Zapijem firkelj vina,
pa po cesti grem.


Presežnik besede “brúma” je sestavljen s slovenskim prefiksom naj- : najbrumnejši.


Pesem iz Gornje Savinjske doline pripoveduje o fantu, ki ga zapušča dekle s kopico otrok. Odloči se živeti pobožnejše:

Otrokom bom dal bajto čez,
vse svoje premoženje,
pol’bom začev pa jaz peljat
najbrumnejše življenje.


Priimek Brumec je nastal s tem, da so besedi dodali priponsko obrazilo ec, ki pooseblja nekoga, ki je izstopal po pobožnosti, verjetno  tudi po pridnosti, poštenosti, koristnosti, prizadevnosti in/ali vnetosti (jaz bi dodala, da to zagotovo velja še danes😜).

4.2.2017 so Brumeci proslavili rojstvo najmlajšega člana družine, s katerim se je slovenska kri družine pomešala s tajsko krvjo družine Mittatha

Latinsko pomeni “bruma, brumae” najkrajši dan, zimski solsticij, lahko tudi položaj sonca v času zimskega solsticija ali tudi zimski hlad. 


Priimek Brumec naj bi bil razširjen tudi v sosednji Hrvaški. V Međimurju se naj bi pojavil v letu 1638 v različici Brumecz v kraju Jalšovec. Tam ga razlagajo s pomočjo nemške besede “brummen”, ki pomeni “godrnjati, mrmrati”.

Po podatkih slovenskega statističnega urada je v Sloveniji 452 oseb s priimkom BRUMEC, od tega največ, 312 v Podravski regiji in 87 v Savinjski regiji. Med vsemi priimki je priimek BRUMEC po pogostnosti uvrščen na 717. mesto.

Ribiči pa so zaslužni za novo slovensko besedo, glagol “brumanje”, ki pomeni obliko lova manjših vrst rib. Poteka tako, da daš v mrežo od krompirja en dan staro mešanico peska in premečkane sardele. V to zmes lahko dodaš tudi razmočen kruh, jo zgostiš z drobtinami ali za boljši vonj dodaš ribje olje, kakšno konzervo sardel ali košček sira Zdenka.

brumanje s, vir: I; povezave: najdi.siPrimer: Skratka, mole se zdaj da v večjem številu ujeti le na izkušenim ribičem znanih lokacijah, pri čemer pomaga predvsem brumanje (zmleta sardela v krompirjevi vreči, ki jo po vrvici spustiš na dno, nato pa dvigneš za kakšen meter).

AVTORICA – AVTORICI

Naključje je napeljalo še eno novo poznanstvo. Letošnjo pomlad sva obe s Tino Hrast ‘zarobili’ vsaka svoj literarni prvenec. Še več, ujeli sva se tudi tematsko. Obe sva v ospredje postavili žensko, pa naj si bo to v vlogi matere, hčere, prijateljice, strokovne pomočnice, sestrske duše …

Tinina pripoved Moj porod, moja izbira je avtobiografsko delo. Z bralcem brez zadržkov deli močna čustva, dejstva, pomisleke, želje, soočenja. Nagovarja nas v prvi osebi in v sedanjem času, kar daje dogodkoma, kakor sta nosečnost in porod, še dodatno težo. Vse ženske vemo, kako ‘prav’ je narediti kakšno stvar po svoje. Tina takole opisuje svojo pot k porodu pod domačo streho: Podala sem se na nepoznan teren in sanjalo se mi ni, kaj bo moj naslednji korak.Obrnila sem se k svojemu notranjemu smerokazu. Drobnemu, tihemu glasku iz ozadja, ki me vedno vodi – če sem mu le pripravljena prisluhniti. Njegov temni nasprotnik, moj notranji kritik, ki se vedno prikrade kot senca, ga je neštetokrat poskušal utišati. (Vir: Tinin blog)

Notranji glas je Tino vodil od trenutka, ko je izvedela, da je noseča, pa vse do poroda in še nekaj mesecev čez, v varno zavetje doule Tite ter babic Špele in Nine. V pojasnilo: doula je laično izobražena oseba, ki spremlja nosečnico (ali par), nudi hkrati praktično in čustveno podporo.Tina je v svoje roke vzela dvoje življenj: svoje in Mašino (ki je bila tekom pomembnih odločitev še v varnem zavetju trebuščka), posredno pa tudi usodo svoje prve hčere in moževo, ki bi se v primeru zapletov še kako spremenili. Skozi Tinino pripoved spremljamo notranji dialog ženske, ki vedno nekaj dvomi in se bori z raznimi predsodki, kakor tudi njeno soočenje z osebami, ki predstavljajo previla ali norme ali socialno sprejete postopke. Velika odločitev vedno pomeni veliko odgovornost. Tina je na svoji poti poiskala in našla prave zaveznike. Zelo me je navdušilo dejstvo, da je pritegnila tudi starejšo hči Lano. Kdor je že vzgajal najstnice, ta ve, kako zelo pomembno je to. Lana je dobila svojo besedo tudi v knjigi, kjer med drugim pravi: Dva meseca sem se odločala, ali bi bil med porodom doma ali bi odšla k babici in dedku z našo psičko Eli.Prišla sem do odločitve, da ostanem doma in na lastne oči vidim, kako je lepo, ko pride na svet dojenček z novim življenjem.

Po porodu, ko je bilo opravljeno poslanstvo do dojenčice Maše, je Tina naredila še nekaj čudovitega; vzela si je ‘čas zase’. Po treh mesecih sta bili babici Špela in Nina zopet pri njej, a tokrat samo zanjo. Skupaj so šle skozi obred ‘zapiranje kosti’, o katerem je Tina zapisala: Špela in Nina me začneta povijati s trakovi… Občutek imam, da me v resnici na novo postavljata skupaj in vse skrbi, ki so me prej obremenjevale, kar nekam izginejo.

Knjigo Moj porod, moja izbira toplo priporočam in svetujem, da obiščete tudi spletno stran avtorice Tine Hrast.

P.s. kadar ženske govorimo o porodih, bi se nam posušil jezik, če ne bi dodale, kaj svojega. Torej, moj prvi porod je bil znanstvena fantastika, ker sem bila prepričana, da igram v grozljivki in bom umrla. Mož ni bil zraven, ker to ni bilo v modi. Želela sem si, da bi bila ob meni mama. Ta čas, ko sem bila v porodnišnici, je moj oče poskrbel, da je naša mačka ‘odšla’ od doma. Tudi moje kosti so šle skupaj, le da mi je steznik nadela kar mama …

Pri drugem porodu sem bila vesela, da sem bila sama. V celoti sem zaupala ‘super babici’, ki je obvladovala nabito polno porodno sobo. Zdravnik je vstopil le za minuto s telefonskim imenikom pod pazduho, da jo je vprašal za nek priimek ali številko. Čista resnica. Še dobro, da nisem imela zraven moža – temu zdravniku bi trda predla.

PORTUGALSKA : MAROKO

Podnaslov: MAJDA, ŽENA BIZNISMENA

Danes, točno opoldne, 20. junija se je Emil znašel na obisku pri Zmagu in Majdi v domu starejših občanov. Zmago je bil ves na trnju, ko je metal vase kosilo in pogledoval na uro: »Pohiti Emil, zdaj bo šlo pa zares. Majda je zjutraj obrnila kavino skodelico in napovedala rezultat tekme. Šel boš z menoj in boš stavil.«

Čez pol ure je Zmago odrinil vrata Saloona, kakor se imenuje vaška gostilna, rekoč: »Zdaj ali nikoli. Domov bova odšla s polno mošnjo denarja. Nikoli več ne bo, kot je nekdaj bilo.« Obstala sta razkoračenih nog v belih srajcah, kakor sta bila dogovorjena. Emil je šele kasneje uvidel, da oponašata Renarda Hervea, trenerja Maroka.

V Saloonu se je že trlo navijačev. Zasedli so vse pozicije pred velikim ekranom in naročali pijačo. Krčmar si je mel roke. Tole nogometno prvenstvo ima vsestranske pozitivne učinke. Ker se ob pogledu na njiju nihče ni vrgel pod mizo, ali karkoli že je Zmago pričakoval, sta sedla malo na stran, kjer je bil še prostor. Brhka blondina, edina ženska na sceni, je vihtela kredo in na tablo pri šanku pisala napovedi izida in sprejemala stave. Emil je debelo pogoltnil, ko mu je Zmago potisnil v roko petdesetaka, češ, naj stavi, kakor jima je Majda naročila. Tole ni zakonito in se ne bo dobro končalo, je pomislil Emil, ampak punca je bila tako ljubka in prijazna, dokler mu ni primazala klofute. Kaj končalo – že začelo se je povsem narobe. »Oprostite, oprostite! Mislila sem, da ste me vi uščipnili za zadnjico,« se je hitela opravičevati. Kar med stave je napisala ME TOO (oznako za spolno nasilje): »Šef! Samo, da veste, kakšne pogoje dela mi (ne)zagotavljate.«

»Povej Emil, če tole vzdušje človeka ne pomladi,« je vriskal Zmago, medtem ko se je Emil držal za obraz in skrival razgreto ličnico. Ko je bil mlad, je celo občudoval fante, ki so si upali dekleta za rit uščipniti.

Naenkrat so bile vse oči uprte v zaslon ,na katerem je zamrznila slika Ronalda.

»Piz… ! Ne me je… ! Kdo se igra z daljincem!« so ponoreli fantje. Krčmar pa je v trenutku planil pred Kristino in ji izpulil napravo iz rok, preden bi vanjo priletela kakšna steklenica. Ko je končno uspel pritisniti play, je bila tekma že v teku. Kristina, kakor je bilo ime natakarici, kar ni razumela resnosti situacije. Sedaj se je lotila brskanja po svojem mobiju, ki je imelo za posledico povsem nedolžno vprašanje, kaj pomeni GOAT (po angleško kozel). Večina moških je zavila z očmi, peščica pa je le nasedla ‘ženski’ nevednosti in na hitro podala strokovni odgovor: Greatest Of All Time (največji vseh časov). Torej gre za naziv, za katerega se borita Ronaldo in Messi.

»Frendicam, ki danes niso dobile dopusta, kakor vi, alfa moški, sem obljubila, direktno javljanje s prizorišča in bom primorana kakšno stvar razčistiti,« jih je Kristina prav milo pogledala.

»Gol! Gol! Gol! Bemti babo! Gol v četrti minuti!« je zadonelo po gostilni.

»Če je bil Ronaldo, lahko zavrtimo nazaj,« je Kristina zopet segla po daljincu.

»Da ne bi!« je vzrojil krčmar. »Da ti ne bi jaz nekam vgraviral ME TOO!«

Emil in Zmago sta bila tiho kot dve miški, vesela, ker je k njima prisedel orjaški moški, ki ga je Zmago na srečo poznal: varnostnik iz Doma. Občutek varnosti pa je hitro izpuhtel, ko je prisedla še Kristina in zopet nedolžno vprašala: »Kako pa si je Portugalska prišla do prostega strela.«

»Strela, ja! Strela jasna. Ženska, še eno tako pa te izstrelimo … tudi tebe …« je završalo, ko se je na sceni ravno pojavil trener Maroka, Renard.

»Oooo, tako je oblečen, kakor vidva,« je bila navdušena Kristina. »Povejta mi no, zakaj pa golmani niso oblečeni v enake barve kot igralci. Pravzaprav je to zelo moteče, da so Maročani oblečeni v zeleno-rdeče drese, ker so navijači Portugalske tudi v zeleno-rdečih oblačilih, in ne vem, zakaj je Ronaldovo moštvo v belih dresih?«

Ne Zmago, ne Emil, ne varnostnik, nihče si ni upal odgovoriti in Kristina celo ni ponovila vprašanja.

V deseti minuti je postalo zares vroče: eden izmed igralcev je povaljal žogo in eden izmed fantov v gostilni je izustil: »Jaz bi jo tudi povaljal.« »Koga le?« je bil zaničljiv njegov sosed. »Tvojo babnico,« je rekel tretji in že so vihali rokave …

Na srečo je na ekranu ravno takrat preskočil program na prodajo ženskega perila. Tokrat se je krčmar sam pomotoma naslonil na daljinca in ga v paniki vrgel celo po tleh, kar je imelo dobro in slabo posledico: ostal je živ, ker je Kristina zavpila: »Naslednja runda gre na krčmarjev račun.«

Ko je vse oskrbela s pijačo, je vzela kredo in s table prečrtala nekaj imen, ker so dotični stavili, da Portugalska ne bo dala gola. Brihtna punca, je bil presenečen Emil.

Komaj je Kristina dobro odložila kredo, že je povzdignila glas: »Mark Geiger!« Nekaj glav se je obrnilo v njeno smer. » … glavni sodnik je učitelj matematike,« je nadaljevala, »tega pa le naj nabuhajo!” in utihnila, da se ne bi kdo spomnil nabuhati njo.

V dvajseti minuti so jo navijači v gostilni povsem preglasili. Tekma se je razvnela do vrelišča. Maročani so prednjačili v strelih in kilometrih in popraskanih telesih. Levja borba, je bilo slišati in Emila je prijelo, da bi vstal in vsem povedal, da je on tudi lev po horoskopu, a ni.  Tudi varnostnik ni bil več garant za varnost. Le-ta je vmes poskušal pojasniti nekaj na temo obrambe, nekaj kar je prebral na internetu, pa so mu fantje v en glas zagrozili, da ga bodo resetirali. Oba sta bila vesela polčasa, ko se je vzdušje vsaj malo pomirilo. Tudi Kristina je kar nekam izginila in Zmaga dolgo ni bilo iz stranišča. Emil se je zagledal v svojo napoved izida in zneske … lep znesek, skupaj 540 evrov, je ugotovil. Pravzaprav se je njegova napoved edina ujemala z zatečenim stanjem !?!

»Bravo za naju,« je rekel Zmago, ko je ponovno prisedel. Tudi on je ugotovil, da bo mogoče obveljala Majdina napoved. Cel drugi polčas je kazalo tako in Emil, bi bil najsrečnejši navijač v gostilni, če ga ne bi motili otroci ostalih navijačev, ki jih je Kristina pripeljala iz vrtca v to skrajno neprimerno okolje, če se jim ne bi pridružila še žena enega izmed navijačev, ki je prišla po dva otroka in so ji ostali povedali, da ni tako grda, kakor jo je mož opisal, če ne bi Zmago iz WCja prinesel, in na mizo odložil rolo papirja.

Zaprepaden Emil ga je vprašal: »Kaj pa boš s tem?«

»Vrgel jo bom na igrišče, kakor to počnejo ta najbolj hrabri,« se je znašel Zmago.

Ko sta popoldan zapuščala gostilno s 540 evri v žepu, je Emil vedel, da nikoli več ne bo, kot je nekdaj bilo.

Denar je pustil Majdi, rekoč: »Popazi nanj. Danes je še zmagal, a se bojim, da grožnje z WC papirjem napovedujejo prisotnost tistega Nemca, kako se mu že pravi?«

Alzheimer, je pomislila Majda.

NAJBOGATEJŠI ČLOVEK V DUBAJU

Letos praznujeva z možem trideseto obletnico poroke. Ker si takrat nisva privoščila poročnega potovanja, kakor ga razumejo mladoporočenci dandanes, namreč s sinkom smo se zapeljali le do Portoroža, si od takrat dalje, vsako leto zamisliva neko nadomestno potovanje in ni nama žal. Letos je na ta račun padel Dubaj. Mesto šteje že 2,2 mio priseljencev iz celega sveta in še naprej bliskovito raste. Delavce privlači, ker je davek na promet le 5% (rast mesta financira država, ki ima v lasti največja podjetja) in turiste, ker ogromno ponuja, je varen in zelo, zelo čist.

V beležko, ki mi jo je poklonila Zlatka, da vanjo pišem o čustvih, o inspiraciji in presenečenjih, ki mi jih namenja življenje, sem najprej zapisala, kaj se me je na potovanju dotaknilo — kaj me je čustveno prevzelo. Ne boste verjeli, da je bila to štiriletna deklica že kar na letalu za Dubaj, ki je neštetokrat izrekla besedo »mami, mami, mami, mami …«. Neumorno se je borila za pozornost svoje mamice. Najprej sem pomislila, da jo mama ignorira, ker ima opraviti z mobijem, a ne, daleč od tega. Stegnila sem vrat in videla, gledala mamo, ki je šest ur, kolikor je trajal let, pestvovala njeno mlajšo sestrico. Ne vem, kako so se počutili drugi potniki, zase pa moram reči, da sem neskončno trpela, medtem ko sem podoživljala svoje materinstvo, ki se zagotovo ni razlikovalo od opisanega prizora; naj mi bo oproščeno, ker sem tudi jaz zanemarjala provorojenega otroka na račun premnogih obveznosti v času njegovega odraščanja. Tovrstnih napak se matere ne zavemo, dokler jih ne doživimo iz drugega zornega kota. Jaz ne morem zavrteti časa nazaj, zato delim to izkušnjo z vsemi mamicami, ki še lahko dajo pozornost svojim prvorojencem.

Naslednje razmišljanje je bilo namenjeno inspiraciji. Navdih mi je dala prijateljica Maryse, po rodu Francozinja, ki je nekaj dni igrala najino vodičko po Dubaju. Zopet se mi je potrdil izrek, da so tujci samo prijatelji, ki jih še ne poznamo. Ni je boljše agencije od domačina oziroma rezidenta, ki že več let živi v določenem kraju, da ti prikaže njegov utrip. Te dni je bil Dubaj v znamenju ramadana, ki je deveti mesec v muslimanskem letu. Ta čas je predpisan strogi post od jutra do večera. Čez dan je prepovedano jesti, piti, kaditi in spolno občevati (za slednje ne vem ali tudi ponoči). V hotelu, kjer sva stanovala in bila deležna povsem običajnega zajtrka, naju je receptor obzirno opozoril, naj nikakor ničesar ne zaužijeva na javnem mestu, ker so kršitelji kaznovani ali celo nekaj ur pridržani na policiji. Težka bo zame, ker jaz cel dan nekaj glodam, sem imela pomislek. Maryes pa je imela tudi v tem primeru odlično rešitev. Obstaja nekaj izjemnih restavracij tujega porekla, ki so videti zaprte, a priseljenci drugih ver vedo, kje in kako neopazno vstopiti in potešiti lakoto.

Na žalost so pravi domačini omenjeni le še v muzeju novejše zgodovine, kjer je prikazan Dubaj iz leta 1956, ko je bil še ribiška vasica brez ene same stolpnice. Ključnega pomena za razvoj je bila poglobitev morskega zaliva, kar je omogočilo dostop tovornim ladjam in je botrovalo komercialnemu razcvetu. Muzej je lociran na eni strani nebotičnika imenovanega Okvir. Dvigalo turiste popelje 150 m visoko, kjer je prečni hodnik s steklenimi tli in razgledom naokrog; prikazuje Dubaj danes in potem se turisti spustijo z dvigalom na drugi strani v 3D sobo, ki jim prikaže Dubaj prihodnosti.IMG_4523

Današnji pogled na nešteto nebotičnikov človeku vzame sapo. Fatamorgana (prikazen v puščavi), sem vzkliknila, ko smo se vozili po osrednji Sheikh Zayed aveniji, iz zahodnega na vzhodni konec mesta. Maryes je moji prispodobi dodala arhitekturno pojasnilo, da stekleni nebotičniki odsevajo nebo glede na položaj sonca, kar jim resnično daje nešteto pojavnosti.

Kljub temu, da naju je Maryse razvažala in razvajala z osebnim avtom, ne bi bila jaz, kar sem, če si ne bi izkusila odličnega in zelo poceni javnega prevoza.

Pa smo zopet pri ljudeh. Za moje pojme obstajata dve skupini: delavci in turisti. To so disciplinirani, pridni, urejeni, po večini tudi prijazni in v glavnem čisti ljudje. Redki in redko pridejo v stik z alkoholom, le eno osebo sem videla na ulici s cigareto v roki. Čeprav sem tudi sama (kakor večina žensk) obsedena s čistočo, sem obnemela med čakanjem na tramvaj, ko je proti meni stopal čistilec s krpo v roki. Prepričana, da bo obrisal steklo ali senzorno napravo, sem odskočila, ko se je sklonil (menda mi ne bo obrisal čevljev!) in pobrisal drobno packo s svetlečih ploščic na tleh. To je bil prvi dogodek izmed treh, ki so me presenetili. Drugo na primer je bilo povezano s shopping-om. Nakupovanje v Dubaju je podobno kakor v vseh velemestih; ultra dragi butiki na eni strani in povsem normalne trgovinice na drugi.

IMG_4431
Versace
IMG_4474
Dolce & Gabbana

Jaz sem se zadržala med igračami in izbrala darilo, ki bo dopadljivo obema vnukoma, da ne bo prepira. Lepo zavito je romalo v možev kovček … do security točke na letališču: »Kdo vam je pakiral prtljago?« je uniformiran moški vprašal moža in ga dal na stran (ob 6.00 zjutraj in moj mož ni jutranji tip). Njegov pogled se je zalepil name, če bi pogledi ubijali, bi bila jaz tisti trenutek truplo med množico. Pristopila sem in odprla kovček, da jim pokažem, kaj sem mu podtaknila – nedolžno darilo za otroka: dve plastični pištoli. »Izmed milijon igrač ti je uspelo izbrati pištoli!!!« me je pohvalil mož. »Vse kar ima podobo orožja je strogo prepovedano,« naju je podučil varnostnik, mene pa je prijelo, da bi uprla iztegnjen kazalec s pokončnim palcem v svojo glavo – babica naivna.

Za zadnje presenečenje je poskrbela moja podzavest, ki še vedno upravlja z mojim telesom, po svojih zakonitostih. To zadnje jutro, ko sva v stresu zapustila varnostnike in se vkrcala v letalo, sem se lotila elektronike, ki omogoča tudi gledanje filmov, seveda, če človek zadevo obvlada. Med tipanjem ekrana, pritiskanjem na vse mogoče gumbe, iskanjem luknje za slušalke sem začutila rezko bolečino v pljučih, menda me ne bo za konec še kap. Plitko sem dihala in milo pogledovala stevardeso, ki je opazila mojo elektronsko zagato. Instalirala mi je romantičen film The greatest showman, ki me je zazibal v svet srečnih in bolečina v prsih je povsem izzvenela. To je potrebovalo moje telo: sprostitev, sanje o sreči, brezpogojno ljubezen (ne pa strah pred Big Brother-jem).

Klimatizirano letalo mi je pognalo mraz v kosti in me spomnilo, da vas moram opozoriti: ne hodite v Dubaj poleti, če ne prenesete knajpanja; v prostorih je ledenica, zunaj pa se je prav prijetno pogreti dokler se ne skuriš :/

Visoko nad oblaki je puščava izgledala le še kakor naš domač peskovnik. Pojavilo se mi je zanimivo vprašanje: s čim so si ljudje polepšali življenje v tako neizprosni naravi. Odgovor na to je bil zapakiran med mojo prtljago — z vonjem. Parfumi in kadila prevevajo zadnji kotiček dubajskih ulic. Božansko!

»Kaj ste me že vprašali,« je imel navado reči moj sodelavec v pokojnem podjetju Emo Celje, ko je skrenil z osrednje teme in nas je kljub temu na vso moč zabaval. Tudi moj potopis se je začel s ključnim vprašanjem, ki se nam porodi, ko pomislimo na Dubaj: kdo so najbogatejši možje v belih haljah. Z odgovorom vas bom žal razočarala: ne vem, nisem jih srečala in nisem jih iskala. Na internetu je napisanega veliko o tako imenovanih »ultra bogataših« in povprečnemu človeku postane nerodno ob gledanju neumnosti, ki si jih dovolijo.

Pred pristankom Boinga 777-300 sem prijela moža za roko in si mislila, če bo šlo tole po sreči, bova najsrečnejša, kar je za naju najpomembnejše, da sva živa in zdrava in bova lahko šla naslednje leto zopet na poročno potovanje.

P.s. za vse, ki so bili v Dubaju pred desetimi leti, prilagam dokaz, da imajo sedaj že javne WCje 🙂 IMG_4614

BOJAN ZATE

Zakaj Bojan zate? Zaradi točno šestnajstih razlogov. Zato:

  1. Ker si borec za našo skupno stvar. O tem priča že tvoje ime, ki je slovanskega izvora in izhaja iz samostalnika bòj v pomenu besede »borba, bojevati se«.
  2. Ker povezuješ tako tiste, ki so zate kot tiste, ki še niso. S cestami in mostovi v Vitanju, Zrečah in Slovenskih Konjicah.33635793_589161684790093_3185641401664667648_o
  3. Ker obožuješ najbolj važno postransko stvar na svetu.  Nogomet.
  4. Ker v nedeljo ješ govejo juho z domačimi rezanci, pohano kuro, restan krompir in zeleno solato z bučnim oljem, zraven pa poslušaš V Konjicah je lepo.
  5. Ker razumeš kaj pomeni tursca.
  6. Ker v času počitnic, ko se tvoji kolegi  namakajo v morju, ti skupaj z družino spravljaš seno na svoji kmetiji.
  7. Ker piješ kavo z mlekom brez sladkorja in čaj z medom.
  8. Ker najraje požvižgavaš na narodno glasbo, zaplešeš v ritmu valčka in poskakuješ na polko.
  9. Ker imaš rad bunko. Še posebej tisto domačo, ki ti jo postreže tvoja žena.
  10. Ker se znaš nasmejati dovtipu, da je predvolilni molk dan, ko politiki ne lažejo. 
  11. Ker se ti zarosi oko ob poslušanju slovenske himne in pogledu na vihrajočo slovensko zastavo.
  12. Ker nam zagotavljaš kruha in iger. Kruh v spremljavi odličnega predvolilnega golaža. In iger, ki se odvijajo v areni facebooka.
  13. Ker priznaš (s figami v žepu), da je v Sloveniji politika ženskega spola in se trudiš, da ne bi več veljala za predstavnico najstarejše obrti.
  14. Ker ne ločuješ. Ne vračaš nizkih udarcev in ne uporabljaš za orožje spodrsljajev in neumnosti tvojih nasprotnikov, čeprav veš, da bi si po načelu ‘oko za oko’ zagotovil brezpogojno zmago. 
  15. Ker imaš mehko srce, plastični srčni zaklopki navkljub.
  16. Ker imaš številko 16.33320379_370739516770769_7841553746310987776_n

ŽENA BIZNISMENA

Podnaslov: EMILOVA ZGODBA

‘Sto ljudi — sto čudi’ in prav je tako. Lahko si mislim, kako dolgočasno bi bilo življenje med kloni: copy — paste, copy — paste, copy — paste (kopiraš — priložiš) …

stran78
Akvarel: Ivana Ciglič

 

Moje čudo je računalništvo. Jaz, Emil, sem celo življenje presedel v virtualnem svetu, medtem ko je ta pravo življenje šlo nekam mimo. Sedaj, ko sem star in osamljen, bi dal vse maile svojega življenja za en sam mail od dobrega prijatelja.

 

In zgodil se je čudež; tistega lepega jesenskega dne sem res dobil mail od prijatelja:

 

 

 

Od: Zmago

Za: Emil

Zadeva: Pozdrav od starega prijatela

Dragi Emil upam da se me še spomneš. Če ne (sum na demenco) boš dobil novega prijatela HA Ha ha Skupaj sma trgala šolske klopi. Ti si se že takrat zanimal za prihodnost in če sem prav informiran si postal računalničar. Jaz sem bil od nekdaj bolj za dober kšeft. Zdaj ko sem v penziji pa me je žena spravila na računalniški tečaj Osnove komuniciranja. Naš mentor je nekje izbrskal tvoj naslov, da imam tudi jaz komu pisat. Nočem pisati ta mladim ker bi se mi smejal. Da ne pozabim in spodobi se vprašati kako si? Midva z Majdo sma še vedno priseljena Dolenjca le da sma po novem tudi preseljena v dom starejših občanov v varovana stanovanja.

Pozdrav na Štajersko! Zmago

Ps. Namenoma nisem pisal vejic (zdaj bo treba še na tečaj Slovenščine) pa po nova očala tudi.

 

Čez dve minuti.

Odgovor: Emil

Za: Zmago

Zadeva: Re: Pozdrav od starega prijatela

Dobrodošel v virtualnem svetu. Saj ne morem verjeti! Ti, Zmago, boš iz tega zagvišno naredil kak dober posel 😉

Demence mi nikar ne omenjaj. Pred nekaj leti mi je žena umrla v prometni nesreči zaradi dezorientacije, so rekli. Jaz pri sebi dobro vem, da je bila že precej dementna, a babnica trmasta je še vedno rinila za volan. Moram ti priznati, da tudi jaz skoraj vsak dan zahajam v Dom starejših občanov, ne boš verjel — zaradi žensk. Imam kar dve ljubici. Ker sem vdovec, si to lahko privoščim;) Prva potrebuje mene, drugo potrebujem jaz. Ah, pustimo to. Pri pisanju me rado zanese, ker sem osamljen. Z ženo nisva imela otrok. Ti imaš, se pravi, vidva z Majdo imata pa kar tri. Malo sem pobrskal po netu; ta starejši sin, novinar, je izrezan ti. Joj, skoraj bi izpadlo, da mlajša dva nista tvoja. Ne vem, na Facebooku sicer prijateljujeta z bratom, a ne objavljata slik. Oprosti, v bistvu si me le vljudno vprašal, kako sem. V redu sem, hvala.

Lep pozdrav in veliko uspehov za računalnikom! Emil 🙂

 

Naslednji dan.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: Popravek :/

Najprej se opravičujem za včerajšnje raztreseno pisanje. Čeprav sem star računalniški maček, ne poznam osnov komuniciranja. Takoj bi mi lahko odpisal, da obstaja tipka ‘delit’. Danes bom kratek, moje pisanje pa bo bolj premišljeno.

Res je, da hodim v Dom in da imam dve ljubici 😉 Prva je tašča, ki nima nikogar razen mene in si mislim, da me potrebuje. Leži na oddelku za nepokretne in dementne (itak). V rokah pestuje punčko iz blaga, za katero misli, da je njena hči, torej moja žena in jaz sem zanjo njen mož (moj pokojni tast) in kadar odhajam mi naroča pozdrave za svojega očeta — za mamo nikoli. Odkar je dementna, pripoveduje razne zgodbe iz svojega življenja. Ona je edina od treh varovank v sobi, ki še govori, a ji ne gre verjeti. Govori tudi ženska (moja druga namišljena ljubica), ki redno obiskuje svojo taščo na prvi postelji pri vratih, ki pa je po kapi nema in seveda nepokretna. Varovanka na postelji v sredini sobe pa tudi samo vegetira. Če ne bi bilo tragično, bi bilo smešno, kadar moja tašča odgovarja na retorična vprašanja omenjene obiskovalke, po imenu Iris. Resno ti povem, to je srednjeveško mučenje. Morali bi ga zakonsko prepovedati oziroma uzakoniti evtanazijo. Ti verjetno gledaš na polne domove ostarelih iz poslovnega vidika, jaz pa sem humanist in se zjočem vsakič, ko grem iz Doma. Hkrati pa sem vesel, da še lahko grem ven. Tudi osebje se mi zelo smili. Moram pohvaliti njihovo psihično in fizično moč, da prenašajo vse te stiske in varovance (mislim, da jih premikajo). Jaz sem samo enkrat obrnil taščo in ostal v vkleščenem položaju zaradi išijasa. Menda novince med osebjem trenirajo s tehniko empatije, čemur bi se po domače reklo, da si morajo trpljenje pacientov skusiti na svoji koži. Resno. Baje imajo posebno sobo, kamor jih namestijo za en teden. Ležijo povsem nepremično, so v plenicah in ne smejo govoriti. V tem času so deležni enega kopanja in enega klistirja. Bi se lahko reklo, da po enem tednu napredujejo iz pacientov v strežnike. Mogoče pa so to samo čveke.

Skratka, resno razmišljam in me skrbi, kaj bo z menoj na starost — ker si ravno vprašal, kako sem.Vse dobro tebi in tvoji ženki! Emil

 

Naslednji dan.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: dodatek k popravku

Nisem ti pojasnil glede Iris. V prvem mailu sem ti omenil, da eno izmed žensk potrebujem jaz. Njo potrebujem, ker mi neskončno polepša dan že samo s svojo prisotnostjo. Sklepam, da sta bili s taščo, katero obiskuje, zelo dobri prijateljici. Sin edinec nikoli ne pride k njej. Ker Iris svoji tašči veliko pripoveduje, sem ugotovil, da je ta sin (Irisin mož) pomemben poslovnež. Bi rekel, da možak obvladuje vse razen svoje družine. Mislim, da so zelo bogati. Uboga njegova mati, kaj ji koristi vso bogastvo, ko mora na starost tako zelo trpeti. Iris je dišeča lepotica z dragocenimi oblačili in nakitom in kako zelo je lepa. Ne vem, če se nisem malo zaljubil — med nama rečeno. Zakaj bi se tega sramoval? Vanjo sem zaljubljen že dve leti. Ne me narobe razumeti; ona je poštena žena. Midva se samo pozdraviva, med nama ni nobenega klepetanja, kaj šele kaj druga.

Lep pozdrav, Emil

 

Naslednji dan.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: žena Biznismena

Zmago, ali si še tam, mislim, za računalnikom? Menda nisi vrgel puške v koruzo. Ah naše puške … no, saj veš, kaj mislim. Ti še imaš ženo. Jaz moje puške že dolgo ne uporabljam več. Le kaj ti govorim … pišem. Če bi se srečala na kavi, bi govoril samo ti. Jaz nikoli nisem imel dar govora, kje šele, da bi govoril o intimnostih. Tale klepet s teboj me pomlaja. Danes pozno popoldne, ko sem parkiral pred Domom, sem naravnost skočil iz moje limuzine. Nočem enoprostorca; ti so za starčke, ki ne morejo več zlesti ven. Ne boš verjel, na Iris sem naletel že kar v recepciji. Vsa nasmejana je stopila proti meni, vsaj tako bi si želel. Dejansko me je obšla in se vrgla v objem nekemu staremu upokojenemu dohtarju, ki je prevzel dežurstvo za vikend. Ves poklapan sem se zavlekel naravnost v taščino sobo. Nisem prižgal luči. V polmraku sem trpel skupaj z varovankami. Kar se je zgodilo v nadaljevanju, mora ostati med nama. Začelo se je z nedolžnim kihanjem moje tašče, zaradi katerega sem stopil do velike omare pri oknu po svežo brisačo. Dejansko sem obstal skrit za velikimi vrati omare, ko sta v sobo stopila Iris in tisti napihnjen dohtar. Iz točno določenega razloga nista prižgala luči. »To je protizakonito, v Sloveniji evtanazija ni dovoljena«, je rekel dohtar. »Kaj me briga Slovenija,« je postala Iris presenetljivo glasna. »Tebe vprašam, ali znaš pomagati moji tašči, ali jo lahko rešiš tega trpljenja? Nimaš se česa bati; itak si v pokoju. Tudi obdukcije ni, če človek umre v domu in je svojci ne zahtevajo. Razumeš? Vse sem preverila. Ženska je bogata in moj mož je edini dedič. Vsi bomo imeli korist. Lepo te prosim naredi konec tej agoniji …«

Zmago, ali lahko verjameš, da moja, v nebo kovana Iris, naklepa umor?

Pozdrav! Emil

 

Naslednji dan.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: Tašča od Iris je še živa

Nimam besed. Pozdrav, Emil

 

Čez dva dni.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: Tašča od Iris je še živa

… ampak se mi smili … obe se mi smilita …

Pozdrav! Emil

 

Naslednja nedelja.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: za vsakim uspešnim moškim stoji še bolj uspešna ženska

Uspelo ji je. Danes so mi povedali, da je gospa pri vratih za vedno zaspala v snu.

Čisto sem potrt. Nikoli več je ne bom videl — Iris namreč. In, kaj bo z menoj, ko obnemorem? Jaz nimam bogate in uspešne snahe, da bi me rešila muk. Zmago, ali si ti že naredil oporoko? Jaz sem se odločil, da jo napišem še nocoj; oporoko in pismo osebnemu zdravniku. Njemu bom zapustil vse imetje, pa naj se me reši, kakor ve in zna. Za menoj ne bo svojcev, ki bi lahko komplicirali. Lep pozdrav, Emil

 

Čez dve minuti:

Od: Zmago

Za: Emil

Zadeva: opravičilo

Dragi Emil, šele danes sem ponovno odprl mail. Prejšnji teden sem namreč presedlal na tečaj Excela. Učim se oblikovati tabele, da bom lahko spremljal svoj ‘cash flow’ ali po starem, nadziral koliko zapravim. Od kar sem v pokoju ne poslujem več z dobičkom HA Ha ha

Tvoje maile sem si natančno prebral. Veš, moj mlajši sin je zdravnik. Zelo zanimivo … Če tako pogledam, je tudi moja Majda žena biznismena. Sedaj sem pomirjen. Jaz v domu onemoglih ne bom dolgo trpel.

Lp. Zmago

Ps. Si opazil? nekaj vejic že obvladam! Ne vem pa, kam sem založil nova očala, da niso na glavi? HA Ha ha

KNJIGA ‘VOLJA DO ŽIVLJENJA IN DRUGE SKRIVNOSTI’

V okviru tedna knjige vam predstavljam knjigo »The Will to Live & other Mysteries« od pisateljice doktorice Rachel Naomi Remen, ki jo je napisala leta 2001 (Emka.si).  Pritegnila me je, ker odpira vprašanja, na katera ni odgovorov, kot na primer: kaj je smisel življenja. Dr. Damir Dabranin je v enem od svojih prispevkov razmišljal, kakor gre od zdravnika pričakovati, da je bistvo bivanja razvoj genov v živih bitjih. Znanstveno razmišljanje. Tudi dr. Zlatka Cugmas me opozarja, naj v svojih razpravah ostanem za plotom znanosti. Težka bo, jaz osebno sem prepričana, da življenje sega preko meja znanosti.

Pisateljica, ki je hkrati zdravnica, sodi v deveto generacijo zdravnikov iz svoje rodbine. Usoda je hotela, da so ji pri dvajsetih letih diagnosticirali Kronovo bolezen (kronično vnetje prebavil) in ji dodelili, recimo, še dvajset let življenja. V svoji karieri se je osredotočila na terapevtsko delo z rakavimi bolniki in na terapevtsko delo z zdravniki, ki jim grozi ‘burn out’ ali izčrpanost.

Svojega delovanja ni omejila na uveljavljene postopke zdravljenja, temveč je sodelovala v strokovnih skupinah, ki so proučevale nepričakovane ozdravitve. Ugotovila je, da gre pri tem za prav posebno voljo do življenja in druge skrivnosti. Odkrivanje skrivnostnih pojavov (Misteries) človeku odpira nova obzorja duhovnosti. Znanost se trudi pojave definirati, kontrolirati in obvladovati. V ospredju je akcija. Več, ko ima človek znanja, bolj se počuti močnega. Skrivnostni pojavi pa zbujajo strah in stres, da v resnici življenja sploh ne poznamo. Pri nerazložljivem, ki je nerazumljivo in skrivnostno ne gre za ukrepanje, potreben je posluh in opazovanje. Nerazumljivi pojavi niso merljivi in niso ponovljivi. V knjigi dr. Rachelova izpostavi primer rakavega pacienta. Sodeloval je v doktorski študiji ene izmed njenih študentk. Svoj odnos do bolezni ji je razložil dvajset let po diagnozi (okreval je brez operacij in drugih bolečih postopkov): »Diagnozi sem prisluhnil in jo sprejel, ampak ker sem kmetovalec in mi inženirji agronomije vedno znova razlagajo in grozijo, da ne bo pridelka, nakar pridelek čudežno zraste, vem, da ima preživetje svoje zakonitosti, ki jim današnja znanost ni kos. Svoje bolezni nisem jemal smrtno resno in še vedno sem živ.«

Dr. Remenova razlaga, da sega volja do preživetja preko našega razuma, da ustvari celo magične okoliščine. Jaz sama sem bila priča takšnim razmeram: kot otrok sem opazila regrad, ki je pognal iz asfalta za našim blokom. Pokazala sem ga prijateljem, da ga ne bi pohodili, ker je tako izjemen. Še posebej smo ga občudovali, ko je cvetel. Hkrati so cveteli vsi regradi na travniku, le da v idealnih pogojih. Na žalost jih je pomorila prva košnja, še preden so uspeli narediti lučke s semeni. Našemu regradu na asfaltu je uspelo narediti lučko in otroci smo v igri razpihali njegova semena po travniku.

Voljo do preživetja je bolj pomembno prepoznati in podpreti, kakor pa razumeti in meriti. Znanost je preskromna, ko se trudi definirati življenje.

Rachel Remen je zaradi Kronove bolezni prestala osem težkih operacij trebuha. Zdravniki so ji vedno znova napovedovali smrt. Seveda so bile diagnoze pravilne, le zgodba o smrti je bila napačna; tega se na fakulteti niso učili. Življenje premore več navdiha in možnosti od znanstvenih dejstev.

Avtorica nam predstavi drugačen pogled na življenje. Pogled, ki ga premorejo umetniki. Na življenje gredajo kakor na prazno platno. S čopičem v roki čakajo, da se bo nekaj pojavilo, nekaj izjemnega, inspiracija, uvid, nov splet okoliščin, ki bo vodil njihovo roko. Treba se je prepustiti, treba je verjeti, da je vse mogoče.

Tečaj, ki ga ponuja zdravnikom je imenovala »Healer’s Art« ali umetnost zdravljenja. Vsak od nas se je v življenju srečal z mnogimi zdravniki in izkusil njihove vplive. Jaz osebno sem imela priliko spoznati dva povsem različna zdravnika, a moram priznati, da sta bila oba enako učinkovita. Prvi je vsem pacientom prijazno segel v roko, nakar je osebo odmislil in se je ukvarjal samo še s simptomi in zdravljenjem. Drugi zdravnik se je izogibal rokovanju, a je pokazal veliko več zanimanja za pacienta kot za bolezen. Moči preživetja ni enostavno prepoznati – še posebej ne, če se manifestira v ljudeh, ne zaradi njihovega preživetja, temveč zato, da pomagajo preživeti potrebnim pomoči. Ne gre samo za ozdravitev; pacient mora osvoboditi duha in sprejeti novo celostno podobo. Ta del zdravljenja je najtežji – zapustiti ljudi in razmere, ki so botrovale bolezni.

Proti koncu knjige dr. Remenova opiše rehabilitacijo svojega kolega, ginekologa, ki je, zaradi zdravljenja rakastih bolnic, po dvajsetih letih dela zapadel v depresijo in pomislil celo na samomor. Takole ji je potarnal: »Ukvarjam se samo še z istim rakom in isto smrtjo.« Predlagala mu je tehniko vpogleda vase, pri kateri oseba vsak večer na list papirja napiše recimo: kaj me je ta dan inspiriralo, kaj se me je dotaknilo, kaj me je presenetilo … Ko je omenjeni ginekolog osvojil to retrospektivo, ji je priznal, da je pred tem poznal vse bolezni, a nobene pacientke. Končno se je začel ukvarjati z ljudmi in prepoznavanjem svoje vloge pri spodbujanju volje do preživetja.