AFTER PARTY

Screen Shot 2018-04-08 at 13.33.47

Marec je mimo, a pozornost med ženskami ostaja. Podarite sebi, svoji mami, babici, teti, prijateljici, predvsem pa Abrahamki veselo branje. Od jutri dalje v Felixovih knjigarnah!

P.s. za tiste, ki začnejo brati knjigo na zadnji strani prilagam zadnji odstavek, potem pa  obljubite, da boste začele lepo od začetka …

“Ta knjiga je plod prav posebne inspiracije. Navdih zanjo so mi dale tri ženske: moja mama, ker je celo življenje šlogala in se družila z duhovi, moja stara mama, ker je rodila dvanajst otrok in ni bila nikoli sama ter moja tašča, ki me je učila Štefanščine.”

FILM: CERKVENI RED ALI DIE GÖTTLICHE ORDNUNG

‘Konec dober — vse dobro’, je bil vtis, s katerim sem tokrat zapuščala kinodvorano po ogledu še enega izmed filmov na temo ženskih pravic. Začetek je bil dosti bolj zapleten. Namreč, ko sem med prvimi sedla v prazno dvorano, je tesno k meni prisedla tuja ženska. Lahko je na splošno govoriti ali spremljati pravice socialnih skupin, povsem drugačen občutek pa ti vzbudi osebna vpletenost. No, ženska poleg mene me ni nadlegovala, in ko nas je bila polna dvorana, smo se osredotočile le še na skupne pravice; boj za osebni prostor je hitro izzvenel.Screen Shot 2018-03-22 at 12.36.09

Filmska zgodba je postavljena v eno izmed švicarskih vasic. Na ‘divjem zahodu’ je poleg gnilega kapitalizma globoko zakoreninjen tudi verski režim. V Švici je bila volilna pravica žensk izglasovana šele leta 1971 in ravno v tem delu je film presegel vsa moja pričakovanja. Dogajanje prikazuje iz najbolj banalnega zornega kota, namreč moškega. Moški so morali izglasovati volilno pravico žensk. Ravno to dejstvo pa je režiserki Petri Volpe ponudilo smešno plat tehnično dovršenega scenarija. Zgodovinske dogodke je odlično oplemenitila s prikazom seksualne revolucije v vzorni krščanski družini. Še več; uspelo ji je postaviti prave igralce v prave vloge.

Marie Leuenberger je tako dobro odigrala protagonistko Noro, da gledalcu razpara dušo in srce. Na videz se ji nasproti postavi mož Hans (Max Simonischek), ki ji ne dovoli v službo, ne privošči oddiha, ne odobrava nikakršnih spremeb; dejansko pa je zgodba nabita s prikritimi antagonisti: politiki, cerkev, ženske intelektualke, moška vaška skupnost, otroška zbadljivost …

 

Screen Shot 2018-03-22 at 12.37.43

 

Projektno zasnovan film ponuja tudi učno gradivo za popestritev pouka nemščine, namenjenega mladostnikom in odraslim osebam:

Učno gradivo

 

 

 

 

 

P.s. Kadar je ‘konec dober – vse dobro’, gledalci še malo posedimo v dvorani, da bi si podaljšali prijetno doživetje. A, tokrat ni bilo tako, ker je film sodil v ciklus ‘kino za ženske’ in je predstavi sledila pogostitev s šampanjcem. Tudi ta dogodek je presegel moja pričakovanja, ko je k meni je pristopila žena moževega šefa 😉

DAN ŽENA

Draga dekleta, žene in izkušene ženske,

čestitke vsem skupaj za vse, kar so dosegle naše prednice, sodobnice in vsaka zase.

Screen Shot 2018-03-08 at 18.24.33

Najprej hvala Iki, ki me je že dan vnaprej vabila na praznovanje 🙂

 

 

 

 

4614b6ea-cae6-4d59-9785-20d3ca88d907

Navsezgodaj, kakor se spodobi, mi je pocingljal (SMS) tulipan od prijateljice.  Zame je kakor zvezda; tudi če je ne vidim, vem, da je ob meni. Njene spodbude so pravo bogastvo, njen nasmeh mi polepša dan.

Na srečo, danes ni bilo novega snega – naletavale so le čestitke … srečne, da živimo, kakor živimo, smo si želele vse dobro in stisnile pesti še za tista dekleta, žene in izkušene ženske, ki nam sledijo in bodo slej ko prej uspele!

 

Screen Shot 2018-03-08 at 18.19.39

Moja draga hči se je v čestitki spomnila Golding Williama, ki pravi:

Mislim, da so ženske neumne, ker se pretvarjajo, da so enake moškim. Niso! One so in so vedno bile superiorne. Kar koli jim daš, bodo oplemenitile. Če jim daš spermo, bodo rodile otroke. Če jim daš hišo, bodo naredile dom. Iz dobrin skuhajo okusen obrok. Za nasmeh dobiš njihovo srce.

Ženska poveča in pomnoži vse, kar ji je dano.

Nauk, ki sledi: ne delaj ženskam bedarij!

 

51e0935d-7eec-41d8-a020-be60dc842e20

 

Pred večerom  pa še voščilo “ta navihane” prijateljice:

Da uvjek budeš luda,

da osmjeh nosiš svuda,

da ti nikad ne fali para,

da te ne zezne neka budala.

Jer mi smo najbolje za sva vremena – ma sretan ti dan žena!!!

RIBNIKI PETELINJEK

Mokrotni travniki ob ribnikih Petelinjek nudijo življenjski prostor Strašničnemu mravljiščarju (Maculiea teleius), ki mu je narava predpisala tako zapleteno pot razmnoževanja, da je ena izmed najbolj ogroženih vrst metuljev v Evropi. Za svoj razvoj potrebuje zdravilno strašnico (Sanguisorba officinalis), ki raste samo na ekstenzivno gospodarjenih močvirnih ali vlažnih travnikih.

zdravilna strasnica IMG_3943
Zdravilna strašnica (Sanguisorba officinalis)

Poleg gostiteljske rastline morajo biti na travnikih še mravlje rdečke iz rodu Myrmica, saj v njihovih mravljiščih gosenice metulja zaključijo razvojni krog. Življenje strašničnega mravljiščarja se začne na zdravilni strašnici, kamor metulj sredi poletja izleže jajčeca. Iz jajčec se izležejo gosenice, ki približno tri tedne preživijo v cvetni glavi rastline in se nato spustijo na tla. Tam čakajo na gostiteljske mravlje.

1200px-Myrmica.sp.1
Mravlji rdečki iz rodu Myrmica

Zaradi izločanja posebnih snovi jih mravlje vzamejo s seboj in prenesejo v mravljišče. Tu gosenice preživijo do naslednjega poletja. V mravljišču se prehranjujejo z ličinkami mravelj. Junija se zabubijo, v juliju pa se iz bub razvijejo odrasli metulji, ki morajo hitro zapustiti mravljišče, da ne postanejo plen mravelj.

strasnicin-mravljiscar-1
Strašnični mravljiščar (Maculiea teleius)

 

ŠPITALSKI PORTAL

Cerkev Marijinega obiskanja v Špitaliču je bila zgrajena okrog leta 1190 za potrebe laičnih bratov kartuzijanskega samostana Žiče.  Sodi med naše najpomembnejše umetnostne spomenike, zaradi zgodnjega nastanka celo med prve v srednji Evropi. Posebna odlika stavbe so kamnoseško oblikovani stavbni členi, zlasti glavni stopnjevan portal, ki ga poleg kapitelov krasi luneta z reliefno upodobljenim jagnjetom, ki je neprecenljive umetniške vrednosti.


Luneta je poslikana ali reliefno okrašena polkrožna ploskev nad vrati ali oknom.


csm_DSCN4280_3e3d9e4171V steno se umikajo po trije stebriči, postavljeni na pravokotnih podstavkih z nizkimi, potlačenimi bazami, kot bi bile iz testa in so se pod težo, ki jo nosijo, razlezle prek podstavkov. Na vitkih čašastih kapitelih desne strani so še nerazviti brstni listi, na levi strani pa so kapiteli bogatejši, poleg brstov se na njih pojavljajo še različni listi, posneti po vzorih iz rastlinskega sveta. Trije polkrožni loki bogato oblikovanih palic sklepajo obe strani ostenja med seboj, vhodno odprtino pa zapira zgoraj polkrožno polje z reliefom božjega Jagnjeta s križem, ki je tudi simbol Janeza Krstnika, prvega puščavnika in zato zavetnika kartuzijanskega reda. Z odlitkom portala jagnjeta s križem smo leta 1996 Slovenci obdarili papeža Janeza Pavla II.

BRANKO RUDOLF

Konjičan Branko Rudolf je bil slovenski esejist, filozof, kritik, pedagog, pesnik in pisatelj. Rojen je bil 31. oktobra  1904 v Slovenskih Konjicah. Z umetnostjo v različnih oblikah je bil v stiku že od malih nog. Zaradi svoje bujne domišljije je v otroštvu  videl in slišal različne pošasti, ki jih je včasih tudi narisal. Gledališče ga je prevzelo že pri njegovih petih letih, kasneje ga je prevzel tudi ples.Ukvarjal se je tudi z glasbo, igral je kar nekaj inštrumentov. Vse življenje je občudoval lepoto narave in bil dovzeten za šale in humor. Najbolj je poznan po zbirki pesmi in pravljic z naslovom Huda mravljica. Umrl je 22. aprila 1987 v Mariboru.

 

Huda mravljica

Bila je huda mravljica
šest črnih nog je imela.
Je migala, je vohala,
je čisto ponorela.

Oj mravljica požrešnica,
le kaj je naredila?
Še bika je pohrustala,
samo roge pustila.

Seveda to je čisto res,
le kaj se bik šopiri?
Šest črnih nog ima mravljica,
a bik ima le štiri.

Če slišiš hudo mravljico
po svetu godrnjati.
Obrni se in steci proč,
kar zmorejo podplati!

Njegovo pesem Huda mravljica (1969) je uglasbil Marijan Vodopivec, izvaja pa jo Romana Krajnčan.

CERKEV SVETE ANE

Današnjo cerkev sv. Ane, ki jo obkroža pokopališče v Slovenskih Konjicah, so zgradili med letoma 1572 in 1592 kot zasebno protestantsko kapelo bližnjega gradu. Takrat naj bi v Konjicah obstajalo tudi protestantsko pokopališče, vendar o njem ni znano nič konkretnega. Kapelo naj bi dal zgraditi Janez Khisl, ki je bil lastnik posestva, hkrati pa tudi zagrizen protestant.

Khissel na pogrebu nadvojvode Karla (desno)

Janez ali Janž Khis(e)l se je rodil okrog leta 1530 v vplivni rodbini Khisl, za katero ni znano, ali je prišla na Kranjsko iz Bavarske ali so se njeni člani v nekem obdobju prebili iz kmečkega stanu med plemstvo. Bili so predstavniki prve generacije protestantov pri nas. Janez Khisl je bil velik dobrotnik, pospeševalec znanosti in umetnosti ter pokrovitelj šol in tiska v slovenskem jeziku. Bil je v krogu, ki so podpirali Primoža Trubarja. Umrl je leta 1592 ali 1593. Janez Khisl je imel leta 1572 v zastavi konjiško gospostvo, 1576 pa ga naj bi kupil od nadvojvode Karla. 


O tem, da je bila cerkev sezidana za opravljanje zasebnega bogoslužja plemiške družine pričajo že dimenzije takratne kapele. Od prvotnih elementov izstopa zelo enostavno oblikovan, grebenast, na konzolah počivajoč obok in ladijska okna, ki so okrogle oblike. Prav zaradi tega potlačenega banjastega oboka je v prostoru dobra akustika. Arhitekt, ki je izdelal prvotni načrt kapele ni znan, na osnovi teh dveh izstopajočih značilnosti (oboka in oblike oken) pa ga pripisujejo iz Italije priseljenemu arhitektu Pigratu, ki je bil  v zadnji četrtini 16. stoletja meščan Slovenskih Konjic.


Pietro Antonio Pigrato je prišel na Štajersko iz Italije z večjo skupino arhitektov, ki so imeli nalogo, da bi sodelovali pri gradnji mestnih obzidij za obrambo proti turškim napadom. Po imenu sodeč Pigrato izhaja iz vasi Pigra, ki leži na zahodnem bregu jezera Como. Po naročilu deželnega kneza je sodeloval pri gradnji mariborskih mestnih utrdb. Njegovo največje delo od konca sedemdesetih in do začetka devetdesetih let pa je bila gradnja protrestantske cerkve v Govčah, s katero se je zapisal v slovensko umetnostno zgodovino. Leta 1590, še med gradnjo govške cerkve se je vrnil v Maribor, kjer je vodil prenovo mestnega gradu. Že po začetku devetdesetih let se Pigrato ne omenja več, kar kaže na to, da je v tem času morda že umrl.


 V tistem času se naj bi takšna zamisel težko utrnila kakšnemu domačemu ali v nemškem govornem področju šolanemu mojstru, poleg tega je cerkvi sv. Ane slogovno še najbolj blizu protestantska cerkev v Govčah pri Žalcu, za katero je znano, da je imela na ladijskem delu velika okrogla okna in da je načrt zanjo izdelal konjiški meščan, arhitekt Peter Antonio Pigrato. Nekako je razumljivo, da so mu lastniki gradu zaupali gradnjo kapele, ker je bil znan po svoji kvaliteti. Lahko, da je sodeloval tudi pri prezidavah gradu, ki so se vršile v tistem obdobju, sam grad Konjice pa naj bi po mnenju nekaterih zgodovinarjev kupil že oče Janeza Khisla, Vid. Grad Konjice in kapelo, danes cerkev sv. Ane, pa naj bi nekoč povezoval tudi podzemni hodnik.  


Grofje s Starega gradu so bili bojda zelo hudobni in kruti. Trpinčili so uboge kmete in jih kaznovali za najmanjši prestopek. Njihovi hlapci so jim sekali roke in noge, jih obglavljali in obešali. Kmetje so se večkrat uprli in naskakovali grad, vendar ga naj ne bi nikoli osvojili. Prebivalci gradu se jih niso bali, ker je bil grad povezan s podzemnim rovom, ki se je končal v sami cerkvi svete Ane ali nekje v njeni bližini. Vhod v podzemni rov so iskali, a ga niso nikoli našli.


Tloris avtorja Valentina Benedika
Sprva grajsko kapelo so kasneje dograjevali in jo preimenovali v podružnično cerkev sv. Ane. Predstavlja edino do zdaj znano protestantsko arhitekturo na Slovenskem, ki je preživela protireformacijsko obdobje.

Sveta Ana, mati device Marije in Jezusova stara mati, se je poročila z bogatim Joahimom iz Nazareta, s katerim še po dvajsetih letih skupnega življenja nista imela otrok. Nekoč sta šla v Jeruzalem, da bi opravila daritev, židovski duhovnik pa je njun dar zavrnil, češ da ga Bog ne sprejema od grešnikov, njuna neplodnost pa naj bi bila dokaz njune grešnosti. Od žalosti in sramote je Joakim odšel med pastirje. Njemu in ženi pa se je prikazal angel, ki jima je naznanil Marijino rojstvo.Tako je Ana rodila Marijo, Jezusovo mater, šele po dvajsetih letih zakona. Po Joahimovi smrti se je poročila še v drugo in ponovno rodila hčerko po imenu Marija. Vdova je postala tudi v drugo, zato se je poročila še tretjič in tudi v tretje povila hčero, ki jo je poimenovala Marija.

Sveta Ana je zavetnica pred revščino in nevihto. Skupaj z možem Joakimom pa je zavetnica zakoncev. 


 

KAM JE IZGINILA MONJA

V januarju je bilo naše druženje na 50odtenkovživljenja nadpovprečno intenzivno. Zahvala gre ‘glavni urednici’ Snežani, ki je s sago o Slovenskih Konjicah poskrbela za užitke v sliki, besedi, glasbi in filmu. Mene je domišljija z lahkoto potegnila v družbo Adelme, na pojedino v konjiški grad k Frideriku Holleneškemu, v temačne hodnike žiške kartuzije, ko sem si živo predstavljala opisane dogodke iz tako bogate zgodovine Slovenskih Konjic.

Moje pisanje danes vas bo poneslo v povsem drug kraj in sicer Štefanel, ki leži nekje med slovenskimi hribi. Lahko bi bil podoben Konjicam, če ne bi eden izmed krajanov govoril Štefanščine.

Bralci bloga ste krivi za nastanek romana Kam je izginila Monja. Po skoraj vsakem mojem postu se je našel kdo, ki mi je očital, zakaj nisem napisala več, ali pa, da bi na objavljeno temo lahko napisala celo knjigo: » … pa glej, da bo zabavna, napeta, koristna.«

Želeli ste ­— imate; Snežinkin prvenec:

NASLOVNICA

Če to zveni kot samohvala, naj bo omejena na ‘pisanje’. Za vsebino gre zahvala vsem dragim ljudem, ki so me spremljali skozi življenje, kakor tudi tistim, ki jih nisem niti zaznala, a so vplivali na mojo podzavest, da me je zbujala sredi noči z raznimi idejami. Od tu tudi izvirni greh pisanja. Pri študiju psihologije smo se učili, kako premagati nespečnost; treba je vstati, sesti za mizo ali se zaviti v oddejo na kavču, vzeti v roke papir in pisalo ter dati iz glave vse misli, ki motijo spanec. Ko sem začela s to prakso, me je prešinila groza, da ne bom nikoli več spala.

Scena 4
Ilustratorka: Ivana Ciglič

Kje smo ostali? Aha v Štefanelu pri Monji. Na koncu vsakega načrta je naključje in življenje ima za Monjo načrt … Gre za tragikomičen roman z detektivskim pridihom.

Človek lahko izgine iz življenja drugih, a iz svojega nikoli, dokler je živ. Že med študijem psihologije je bila Monja opozorjena, naj ne študira zato, da bi pomagala sebi. Res, ni ji uspelo. Bežala je pred ljudmi, menjavala službe, izginjala iz socialnih omrežij, prekinjala telefonska razmerja. Bežala je, dokler je ni usoda prignala nazaj v rodni kraj. Šele takrat je prišlo spoznanje, da je v življenju spreminjala vse, razen sebe.

Dovolj o vsebini. Upam, da sem vam vzbudila apetit po branju.  Do knjige v elektronski obliki za branje na računalniku, tablici ali telefonu, pridete na www.biblos.si/novitete. V tej zvezi anekdota na račun elektronike: čeprav se veliko družim z ženami odvetnikov 😉 , se na zakonodajo prav nič ne spoznam. Izjema je Murphyjev zakon, ki pravi ‘Če lahko gre kaj narobe, bo šlo’. Včerejšnji dokaz: roman Kam je izginila Monja je bil na Biblosu objavljen brez naslovnice in vsebine, v katero bi lahko pokukali. Mogoče pa je to njihova komercialna poteza. Resno sem se vprašala, kam je izginila Monja ?!? Screen Shot 2018-02-01 at 13.45.58

Tiskana izvedba bo na voljo v marcu po promocijski ceni 10 EUR; zelo primerno darilo za vse, ki se spogledujejo ali pa že poznajo Abrahama 😉 Za tiskano knjigo mi pišite (pošljite svoj naslov) na lili.skornik@gmail.com

Scena 3Za gurmane dodajam le še povzetek kazala:

V bolnici, Na koncu načrta je naključje, Dan za upokojence, Stric Tihomir, Lanski December, Po praznikih, Usoda, V knjižnici, Kako zadovoljiti žensko, Strah pred perfekcionizmom, Gospa Kraljeva, Testiranje po meri, Zveza med možgani in jezikom, Ženska, ki hodi sama, Klub Vražjih Babnic, Kompliment možu, Sherlock Holmes, April v Štefanelu, Ljubezen je v zraku, Trenutek, ki vzame dih, Tisto majsko jutro, Evidenca mrtvih, Svetovati ali vedeževati, Audentes fortuna iuvat, Žadasto jajce, En poljub za dve sestri, Pravijo, da je čudna, Spomini na otroštvo, Druga priložnost, Poglej me, Življenje je potovanje, Med glavo in srcem, Ambicija ima svojo ceno, Usodna večerja, Kaj pa je tebe treba bilo, Mojca Pokrajculja.

 

 

 

KONJIŠKI ŽUPNIK BOŠTJAN GLAVINIĆ DE GLAMOČ

Rodbina Glavinić je izvirala iz Glamoča v Bosni, kjer  so imeli znatno premoženje z dednim gradom. Pripadali so nižjemu domačemu plemstvu. Med turškimi vpadi so pribežali v Istro in se naselili  v Pičan, ki je danes nepomemben kraj, nekoč pa je bil sedež škofije s škofijsko palačo in katedralo. Tam je bil okoli leta 1630 rojen Boštjan Glavinić.

Screen Shot 2018-01-28 at 09.17.59
Pičan je danes nepomemben kraj, nekoč pa je bil sedež škofije

O njegovem šolanju ni veliko znanega, verjetno je potekalo na Trsatu pri Reki, ki je bil v tistem času center glagoljaštva, najstarejše slovanske pisave. V Gradcu, na Dunaju in v Trnavi je študiral teologijo in filozofijo. V duhovnika je bil posvečen leta 1660.

 

Grb škofa Boštjana Glavinić de Glamoć

Takrat so Dunaju grozili Turki, pripravljali so se na odločilni spopad in iskali pomoč od drugod. Cesar Leopold I. Habsburški je sklenil poslati posebno odposlanstvo v Moskvo, da bi se z Rusijo dogovorili za zavezništvo. V odpravi je bil tolmač za ruski jezik Boštjan Glavinić. Ruščine takrat še ni obvladal, sorodnost materinščine in poznavanje glagolice sta mu bila v pomoč, poleg tega je znal latinščino in italijanščino, ruščino in nemščino pa se je moral naučiti sproti. Februarja 1661 je delegacija iz Dunaja krenila na pot proti Moskvi, s katere se je vrnila septembra 1662. Glavinić je cesarju pisno poročal o poti.


Prebivalci Rusije so zelo zdržljivi in odporni, bolj kot vsak drug narod. Če jim primanjkuje hrane, lahko zdržijo samo pri kruhu, soli in vodi. Kadar so na potu, se zadovoljijo z vrečico moke. Ko pridejo do vode, nasujejo vanjo moke in dodajo soli ter si pripravijo brez kuhanja jed, s katero si utešijo glad, nato so spet čili in veseli ter začnejo prepevati in igrati. Tudi zaradi te skromnosti vsega svojega ljudstva se lahko car ponaša kot eden od najmogočnejših vladarjev Evrope.


Po vrnitvi na Dunaj, so ga tam zadržali kot ruskega tolmača, ker se je v poldrugem letu v Rusiji naučil ruščine. Dodelili so mu mesto dvornega kaplana in tam je ostal šest let. Delo kaplana ni bilo cenjeno, saj je perica dobivala letno 820 forintov plače, dvorni kaplan pa samo 200. Leta 1669 se je preselil v Konjice, ker je zaprosil in dobil izpraznjeno mesto župnika. Še sedem let je bil istočasno dvorni kaplan in uradni tolmač za ruski jezik na Dunaju. Če so ga potrebovali na dvoru kot tolmača, so ga poklicali iz Konjic.

Img_00002046.gif
Boštjan Glavinić de Glamoč

Boštjan Glavinič je v Konjicah preživel dvajset lepih in uspešnih let. Za materialna sredstva se mu ni bilo potrebno boriti, saj je imel veliko posestvo in osemdeset podložnih kmetij. V nadžupnijski cerkvi je postavil glavni oltar in verjetno tudi rožnovensko kapelo.

V času njegovega župnikovanja se je odvijala proticesarska zarota, v kateri je sodeloval tudi grof Ivan Erazem Tattenbach. K njegovemu obglavljenju je pripomogel tudi župnik sam. Tattenbachov najljubši sluga, Baltazar Riebel, ni znal brati in povrh vsega ni znal latinsko, zato se je potem, ko je našel v gospodarjevi obleki zarotniško pogodbo, ki je bila pisana v latinščini, z njo obrnil na župnika, ki je bil vsega nekaj minut oddaljen od gradu. Župnik je pogodbo prebral in takoj ugotovil za kaj gre. Poskrbel je, da se je pogodba znašla v dvorni pisarni na Dunaju.

Po skoraj dvajsetih letih župnikovanja v Konjicah je Glavinića papež v letu 1690 potrdil za senjskega škofa. Glavinić se je kot škof moral boriti z velikimi materialnimi težavami in pri tem se mu je gotovo večkrat stožilo po donosni konjiški župniji. Leta 1697 se je od tam odpravil na Dunaj, vendar je na poti zbolel. Bolan se je ustavil v župnišču v Konjicah, kjer je 2. decembra napisal oporoko, 5.decembra 1697 pa umrl. Pokopan je v cerkvi svetega Jurija. Njegov nagrobnik je vzidan poleg osrednjega oltarja v rožnovenski kapeli.