SANTIAGO V SLOVENSKIH KONJICAH

Prisrčno vabljeni vsi, ki ste na španskem Caminu ali slovenski Jakobovi poti že hodili ali pa si to samo želite, pa še ni nastopil pravi čas, da bi željo tudi uresničili. Lani smo se družili v  Vipavskem Križu , letos se bomo v Slovenskih Konjicah!

Naš veliki dan D bo namenjen predvsem Druženju, precej pa se bo tudi dogajalo. Podrobnosti sledijo, že zdaj pa lahko naredite dvoje:

  1. Na koledarju si označite datum – 19. oktober 2019
  2. Zapišite in pošljite najboljši štos, ki se vam je zgodil ali ga poznate iz Camina na naslov snezana.brumec@icloud.com

Lani smo na prvem srečanju izbirali najboljšo fotografijo, letos pa bi se radi nasmejali najboljšim štosom, ki so se zgodili na Caminu. Enega izmed njih, ki se je zgodil Francesci in njenemu možu, lahko preberete v opisu lanskega srečanja v Vipavskem Križu. Drugega, že legendarnega, ki ga je popisal moj sokrajan in soorganizator srečanja Ivan Gričnik, lahko preberete v opisu njegove knjige Moj Camino.

Camino 496
Fotografija, ki je lani prejela 1. nagrado

KO SE ODVALI KAMEN OD SRCA

Brez večjih težav se kar nenadoma znajdem na vrhu. Cruz de Ferro, železni križ, 1505 m. Tukaj romarji   simbolično odlagajo razne predmete in se s tem simbolično razbremenijo svojih križev in težav. Po keltski tradiciji   so romarji odlagali kamne na vrhovih, kot je ta in prosili gorske bogove, naj jim pomagajo, da bodo varno prešli    gorovje. V rimski dobi se je takšno verovanje nadaljevalo, kamne pa so imenovali murias, po bogu Merkurju, zavetniku popotnikov. Na vrhu hriba je visoka gomila iz kamnov, ki so jih tja znosili romarji. Gomila postaja vsako leto večja. Na njenem vrhu stoji visok hrastov steber, na katerem je skromen železni križ (Lepej Bašelj, 2009).

Tu je železni križ ali Cruz de Ferro, ki je najvišji vrh Camina in je izjemno znamenje tisočletnega romanja in sodi med najstarejše verske simbole na poti. Pod križem je polno položenih kamnov od romarjev, ki jih prinesejo od doma in poleg teh kamnov tudi midva položiva svoja iz reke Savinje, s simboliko, da odvrževa vse skrbi in težave. Tu za mene pregovor dobi svoj smisel, da se mi je kamen odvalil od srca. Vse skupaj je zelo ganljivo in doživeto. Kar zamisliš se nad tem, kako se ti tako neznaten obred vtisne v dušo (Steblovnik, 2010).

Ob mojem prvem Caminu v letu 2016 je bilo brezupno oblačno a kljub temu sem: “ … odložila kamen in v tistem trenutku se je razprlo temno modro nebo in naredilo prostor za sončni žarek, ki je obsijal goro. To je dober znak, sem pomislila. Sončni žarek, svetloba, toplota, je simbol dobrega (Brumec, 2016).

… se vzpenjam do v moje srce vrezan simbol Camina. Nič spektakularnega. Planota, obrobljena z borovim gozdom. Na njej večji kup prinesenega kamenja, v katerega je zaboden visok leseni drog, na njegovem vrhu preprost lesen križ. Kaj je v tem, da bi me prevzelo? Zelo veliko. Sem številni pridejo potrdit svojo vero, izkazat upanje, izreč zahvalo, zaprosit za oprostitev in blagoslov. Želel sem biti sam, ko bom pod križem pustil svoj četrti kamen, na katerem piše Ivan 2016. Vzel sem ga s kupa ob rojstni hiši in ga skrbno shranil v žepu nahrbtnika. Nosil sem ga 2700 kilometrov. Zdaj ga puščam kot dokaz, da sem odvrgel vse svoje grehe, slabosti in napake (Kapetanović, 2017).

Gospod, naj ta kamen, simbol mojih naporov na romanju, ki ga polagam na podnožje Rešiteljevega križa na sodni dan pretehta na stran mojih dobrih del. Naj se tako izvrši (Kapetanović, 2017).

Camino 665

To je križ, kjer že stoletja vsak, ki gre mimo, pusti svoj kamenček, ki ga je prinesel od doma in tako tudi simbolično odloži in pusti za seboj svojo preteklost in se pripravi na preporod prihodnosti (Vranjek, 2015).

Do najvišje točke na Caminu, kjer stoji Cruz de Ferro oziroma železni križ, nisem prinesel kamna, kot to veleva romarska tradicija. To pa zato, ker je postala ta gesta rutinska oziroma čredna, tega pa ne maram. Ob podobnih situacijah sem vedno reagiral drugače od večine, pa čeprav je bilo treba plavati proti toku oziroma priti do določene »točke« po daljši in zahtevnejši poti. Tak sem in nenazadnje me je takšna narava tudi pripeljala na Camino (Novak, 2004).

… sem se podala naprej proti Cruz de Ferro, na posebno sveto mesto na Caminu, kjer romarji puščajo osebne predmete, slike in kamenje iz svojih dežel ali poti. V žepu tisti dan nimam slike ali kamenja, saj svoje breme izpustim že dolgo pred tem (Artnik Knibbe, 2017).

DSC_0624
“Vzpela sem se po hribu skrbi tisočih romarjev z vsega sveta in vseh časov” (Brumec, 2016).

Za veliko romarjev ta obred pomeni simbolično olajšanje duše. Tudi zame je. Vsak od nas je racionalno in iracionalno bitje hkrati. Tako kot potrebujemo izzive racionalnega, rabimo tudi ‘ventile’ iracionalnega. S pomočjo obredov krepimo vero, ljubezen in upanje, potrebujemo in opravljamo pa jih vsi (Brumec, 2016).

Obelisk stoji na umetnem hribu, ki je zgrajen iz malih kamenčkov, ki so jih sem znosili romarji. Nasip je visok 7m in dolžine 30m. Ne vem, ne morem opisat kaj se dogaja, le preprosto snamem nahrbtnik in poletim v njegov objem. Ko se nekoliko umirim, grem po nahrbtnik in se slikam s slovensko zastavo (Gričnik, 2018).

Pred vzponom na Cruz de Ferro sem skrbno pripravil listek s tremi željami. Ob križu je kup kamenja, ki ga popotniki prinesejo, navadno iz kraja, od koder so prišli. Sam sem listek porinil pod kamen in si zaželel uresničitev prošenj. Tistim, ki so morda bile prošnje uslišane, naj povem, da moje niso bile (Sluga, 2017).

V tišini noči poromam proti Cruzu de Ferro. Od daleč me pozdravi njegova spokojnost in tišina.Toliko solz, bolečine, prošenj, gorja in mnogih nam nerazumljivih grozot leži tu. ln Zemlja je tiha. Vabi te, da odložiš svoje breme, se prikloniš vsemiru za dano milost in prisluhneš vseobčestvu […] Odložili smo breme, bili lažji, očiščeni. Pa vendar se stare bolečine odprejo in solze poromajo skozi nas, ko mislimo, da smo jih posušili (Udovič, 2012).

DSC_0639
Razumem kot opomnik, ker se verjetno tako enostavno ne da odložiti tega bremena človeštva

V vasi se nisva ustavljala, saj ni bilo ničesar, kar bi pritegnilo oko in pozornost. Mahnila sva jo proti najvišji točki na poti Camina, na Cruiz de Fero. To je visok križ, ob katerem popotniki v znak zahvale, da so prišli do tu, puščajo različne predmete: kapice, majice, robčke, pisma s sporočili, do kamenja, ki ga nosijo na poti vse do tu. Tudi moj kamenček, ki se je v vasi Sansol nepričakovano pojavil od ne vem kod že, sem pustil tukaj. Gre za vraževerje, ritual, nekaj, kar delajo vsi in nihče ne ve, zakaj. (Močnik, 2009)

Romarji so v dolgih letih vsak s svojim kamenčkom dobesedno zgradili ogromno gomilo. Po njej sem stopila do vrha in pod kamen položila miniaturno rožnato mošnjico z mojim kamenčkom in ostalimi drobnarijami ter svetinjico, ki so mi jih na pot dali prijatelji in sodelavci z željo, da jih pustim tam v njihovem imenu. (Jelenko Djuro & Jelenko, 2010).

… na tem prostoru bolečin, solza, strahu in trpljenja ne najdeva nič pozitivnega, zato jo na hitro ucvreva naprej (Jelenko Djuro & Jelenko, 2010).

Vzpon na Manjarin z odvrženimi nepotrebnimi stvarmi ob križu (Štuhec, 2011).

DSC_0629

Sredi ravnice stoji nekaj metrov visok kup kamenja, na njegovem vrhu pa visoko deblo s križem.  To je torej znameniti Cruz de Ferro na višini 1505 m.  Tla okrog in sam steber sta polna najrazličnejših predmetov, ki so jih odvrgli romarji; zastave, rute, šali, školjke, fotografije, kape, deli oblačil, igrače, ure, čevlji, podpisani kamni …   Prava množica domislic. Kaj vse v življenju bremeni človeka (Kvaternik, 2015).

Napočil je trenutek. ko sva iz žepov potegnila vsak svoj kamen, ki sva ga nosila iz Slovenije. Vrgla sva ju na kup kamenja. ki simbolizira vse skrbi, križe in težave, ki jih s seboj prinašajo romarji. Mislim, da je tu dobil smisel pregovor: Kamen se mi je odvalil od srca. (Rigler & Rigler, 2004).

DSC_0632
“Kamen se mi je odvalil od srca” (Rigler & Rigler, 2004).

Po rahli hoji v hrib sva se čez eno uro ustavili pri Cruz de Ferro. To je sveti kraj z železnim križem na majhnem hribčku iz samih kamnov. Peregrinosi verjamejo, da če pustiš tam kamenček z listkom, na katerem je napisana tvoja želja, se bo ta želja uresničila. Tudi midve sva pustili vsaka svoj kamenček z željami. Pustila sem tudi tri kamenčke od prijateljice Slavice in njene hčerke, ki sta mi jih dali pred mojim odhodom. Na tistem kraju sem začutila res neko posebno energijo. Energijo upanja, ki jo s svojimi željami tam ustvarjajo peregrinosi (Jernejčič, 2014).

Cruz de Ferro je najina naslednja točka saj o njem vsi vodiči pišejo, da leži na višini 1500 m in je pomembna točka na Caminu (Jenko Simunič & Jenko, 2014).

Lesen steber z železnim križem sredi kupa kamenja. Koliko bremen je odloženih tu. Spominskih plošč, slik preminulih, spominskih trakov …  Koliko zgodb! Kljub navidezni teži, ki bi jo lahko prinesla vsa ta bremena, pa sem začutila prijetno energijo. Kraj ni deloval morbidno ali težko. Prej zelo osvobajajoče (Božič, 2018).

DSC_0634

Upam, da res drži. da na Cruz de Ferru skupaj s kamenčki odložiš tudi svoje skrbi in težave. Želim si, da bi mi to dejanje prineslo kaj srčnega miru. Res je lepo, mi gre skozi glavo in danes po dolgem času v hoji dobesedno uživam. Končno zagledam hribček iz kamenja s križem na sredini (Klug, 2018).

Že od daleč zagledamo železni križ, pritrjen na vrhu visokega lesenega droga. Ob njegovem vznožju je visok kup kamnov – mora jih biti vsaj milijon. Ko se približamo, začutimo v zraku nenavadno breme (Gray & Skeesuck, 2018).

Tudi  tukaj,  ob kupu  kamenja  pod križem,  vlada  neko posebno vzdušje, ki sicer ni tako težko, a je vseeno občutno drugačno od tistega v okolici. Kot da smo prestopili neko nevidno mejo. Poleg nas je še nekaj drugih romarjev, ki vsi spoštljivo molčijo (Gray & Skeesuck, 2018).

Kamen, ki ga romar zase ali za druge prinese in pusti na Cruz de Ferro naj bi pomenil, da je s tem simbolično odložil vsa svoja bremena (Gliha, 2018).

Ko sem se počasi spuščal z vrha proti vznožju kupa, je mlajša gospa pokleknila k lesenemu drogu na kateremje železni križ, ga objela in začela neutolažljivo jokati. Jokala je tako močno in tako žalostno, da so nam skoraj vsem več kot dvajsetim drugim peregrinom, ki smo se v tistem času nahajali tam okrog, po licih pritekle solze (Gliha, 2018).

Camino me je obsedel tako kot pač obsede vse romarje in v skladu s kaminovskim rekom “First you walk Camino, then Camino walks you”, zdaj Camino “hodi po meni”, zato prosim vse , ki berete te vrstice in ste prehodili več kot 500 kilometrov katerekoli različice španske Jakobove poti, da izpolnite anketo o učinkih poti Po prehojeni poti Camino de Santiago na povezavi https://www.1ka.si/a/212846. Vprašalnik je v originalu ameriški (eno vprašanje vas bo mogoče zmotilo, ker je preveč ameriško 😜), sestavljen je bil za preučevanje življenjskih sprememb po obsmrtnih izkušnjah, zdaj se pa na splošno uporablja za raziskave učinkov izrednih človekovih izkušenj, kamor po mojem mnenju sodi tudi izkušnja romarja pohodnika po poti Camino de Santiago. Za sodelovanje se vam iskreno zahvaljujem😀😀😀.

DSC_0622
Ob mojem drugem Caminu je bilo sončno

Viri:

Artnik Knibbe, T. (2017). Ranljiva : zgodbe z Jakobove poti (El Camino de Santiago), 850 km dolge poti prisotnosti, prebujenosti in miline.Ljubljana: Remco Knibbe.

Božič, S. (2018). Pripovedovalka zgodb : 365 inspiracij državljanov sveta in zgodba o poti do sebe.Ljubljana: SASA.

Brumec, S. (2016). Camino.Slovenske Konjice: samozaložba.

Gliha, F. (2018). Camino de Santiago “v dveh delih” : 2017-2018.Grosuplje: Ekonos.

Gray, P., & Skeesuck, J. (2018). Nikoli vama ne bo uspelo! : 800-kilometrsko romanje v Kompostelo, dva prijatelja in en invalidski voziček.Ljubljana: Družina.

Gričnik, I. (2018). Od Santiaga do Assisija.Maribor: Ognjišče, Slomškova založba.

Jelenko Djuro, S., & Jelenko, V. (2010). Camino : izkušnja dolga 800 kilometrov.Dovže: ARR.

Jenko Simunič, N., & Jenko, B. (2014). Najina pot.Ilirska Bistrica: samozaložba.

Jernejčič, N. (2014). Moja pot : Camino de Santiago.Šmarješke Toplice: samozaložba.

Kapetanović, I. (2017). Camino de Santiago: Romanje k svetemu Jakobu.Zagreb: Znanje d.o.o.

Klug, M. (2018). Camino Francés : moj poskus pobega od “brezsmislov” sodobne družbe.Maribor: Kopija – nova.

Kvaternik, S. (2015). Moje romanje : po poti sv. Jakoba v Santiago de Compostela.Ljubljana: samozaložba.

Lepej Bašelj, S. (2009). Camino : moja samotna pot ali čiščenje duše in telesa po žensko.Ljubljana: Jutro.

Močnik, U. (2009). V 14 dneh do konca sveta : popotovanje v notranji mir : Camino.Borovnica: samozaložba.

Novak, N. (2004). Camino: Od Nove Gorice do Kompostele.Gorica: Goriška Mohorjeva družba.

Rigler, M., & Rigler, M. (2004). Blagor vama, uboga reveža : romanje po poti svetega Jakoba v Kompostelo.Ljubljana: samozaložba.

Sluga, R. (2017). V objemu poti: El Camino.Trst: Mladika.

Steblovnik, M. (2010). Buen Camino, peregrino.Ljubljana: Katr.

Štuhec, J. (2011). Preko Pirenejev do Atlantika: Camino nekoliko drugače.Križevci pri Ljutomeru: samozaložba.

Udovič, V. (2012). Sem živ, hodim in sem srečen : potopis romanja na Camino.Ljubljana: samozaložba.

Vranjek, B. (2015). Camino : mistika nevidnega sveta.Slovenj Gradec: samozaložba.

KDAJ DOBIM VSE KAR POTREBUJEM?

Moj sokrajan, Ivan Gričnik, je na začetku svoje knjige z naslovom Moj Camino, zapisal citat iz svetega pisma:

»Ničesar ne jemljite na pot, ne palice, ne torbe, ne kruha, ne denarja, tudi ne imejte dveh oblek. Na romanju se mora človek pač zanesti na Boga. Zaupati, da ga bo Bog preskrbel. Da bo kazal pot, polnil krožnik in odpiral vrata.« (Mt 10,5-15; Mr 6,7-13).

… in ti priskrbel posteljo, si drznem dodati, ker je to dandanes za romarja zelo pomembna reč, vsekakor bolj kot je bila v času zapisovanja svetega pisma. Potrditev zgornjih besed začneš dobivati takoj, ko zakoračiš po poti. Eden za drugim se pričnejo vrstiti doživetja, ki potrjujejo, da Bog, Camino, stvarstvo, vesolje ali življenje, odvisno v koga ali kaj pač najbolj zaupaš, dejansko poskrbi za vse kar potrebuješ.

Takoj zjutraj se je tudi že izkazalo, da Camino res poskrbi za vse, kar na poti potrebujemo in da se je brez smisla obremenjevati (Vranjek, 2015).

To je bilo prvič, ne pa zadnjič, da so se stvari, ko sva nekaj rabila, zgodile kar same od sebe, samo želeti si jih je bilo treba (Jelenko Djuro & Jelenko, 2010).

Odkar sem bolj pozorna na dogajanje okoli sebe, se mi tovrstne stvari nenehno dogajajo. Resnično dobiš, kar potrebuješ. Paziti moraš le, da se ne opiraš na želje, ki niso zares tvoje (temveč rezultat manipulacij medijev, politike, potrošništva, Cerkve, mode, tudi pričakovanj staršev …), temveč slediš svojim notranjim vzgibom (Škarja, 2017).

In zgodi se že nič kolikokrat potrjena resnica. Človeku se uresničujejo vse drobne želje. To se nama potrdi tudi tokrat (Steblovnik, 2012).

Ravno pravšnji čas. Kot vedno na Caminu. Vse ob svojem času in vse, kar potrebuješ. Komaj zadržim svojo radost, ko se mi znova in znova potrdi izkušnja zaupanja, ki pelje do uresničitve vsega, kar potrebujem (Artnik Knibbe, 2016).

»Kako neverjetno elegantno se vse skupaj rešuje,« mi ni šlo v glavo (Novak, 2004).

Na Caminu je poskrbljeno prav za vse, saj dobiva vse kar potrebujeva, ravno pravi trenutek (Steblovnik, 2010).

A izgleda, da je Camino poskrbel tudi za to (Brumec, 2016).

Človek resnično dobi to, kar si zaželi! (Steblovnik, 2010).

Angela varuha prosim za drevo, saj začutim, da mravljinčenje telesa ne sporoča čisto nič dobrega, in kmalu pred sabo zagledam nekaj dreves, pod njimi pa že dva romarja, ki sta se ravno tako odločila za počitek. Camino vedno poskrbi za vse, kar potrebuješ (Artnik Knibbe, 2016).

DSC_0505.jpg

Remškarjeva in Grešakova, ki sta se na Camino odpravili s svojima najstniškima hčerama, govorita o manifestaciji misli:

Manifestacije misli so na Caminu tako jasne, hitre in nedvoumne, da je včasih strašljivo. A velja jim vsa moja ponižna hvaležnost: bolj nazorne lekcije iz what you think is what you get skoraj ne bi mogli prejeti (Remškar & Grešak, 2017).

Poudarjata pa, da je treba razlikovati med željami in potrebami, da ni nujno, da se izpolnijo vse želje, zagotovo pa se izpolnijo tiste, ki so hkrati tudi potrebe.

A na Caminu se v vsakem primeru zgodi natanko tisto, kar je prav. Morda ne dobimo vedno tistega, kar želimo, prejmemo pa zagotovo to, kar potrebujemo (Remškar & Grešak, 2017).

In kaj konkretno si romar želi in dejansko tudi potrebuje?

A) HRANO

Spet sem čutil, da mi je bilo po Božji previdnosti naklonjeno to kulinarično darilo, ravno ko sem ga najbolj potreboval (McManus, 2018).

DSC_0406.jpg

B) VODO


V težavah kaj naj mu odgovorim se spomnim izreka iz svetih knjig: »Malovernik, prepusti se Gospodu. Ptice nebeške ne sejejo in ne žanjejo, Gospod vse stori zanje Tako bo poskrbel tudi za naju.« Nisva prehodila niti dvesto metrov ko sva prispela do tega izvira. On se danes sumi, da sem vedel za ta izvir, vendar je res nasprotno. Nisem imel pojma o izviru (Kapetanović, 2017).

In vse je kot naročeno. Ko ti zmanjka vode v čutari, že naletiš na kakšen vodnjak ob poti s pitno vodo. Kot bi nekdo preračunal. In hvaležno si natočiva vodo (Steblovnik, 2012).

Camino 1.jpg


Gričnik pa si ni zaželel in potreboval samo vode, sredi puste Mesete si je zaželel in očitno tudi potreboval – pivo:


Vročina se še kar nadaljuje in tako en dan hodim med samimi žitnimi polji. Pot se zelo vleče in zmanjkuje mi vode. Hodim in hodim, spredaj žitno polje, zadaj žito, levo žito in desno žito. Sama žitna polja, ki lahkotno valovijo v rahlem vetru. Iz žita se na trenutke oglašajo čisto posebni  glasovi podobni ptičjemu petju, ampak videl nisem ničesar. Na določenih odcepih so žito že pospravili in tu so zložene kocke iz slame, ki jih lepo zlagajo v ogromne kupe. Opazim, da je nekaj kock sena postavljenih drugače in takoj izkoristim priložnost ter se uležem  v senco na eno teh kock s prijetnim vonjem po svežem žitu. Očitno so romarji pred mano že vse pripravili. Pred menoj se vije neskončna ravna pot  – pravzaprav en čisto rahel in dolg ovinek v levo in en vzpon približno 10 višinskih metrov. Večkrat se mi v daljavi pojavijo slike s tistim znanim velikim zelenim dežnikom na katerem piše Laško pivo. Ko se nekaj korakov približam, pa nič, spet sama žitna polja …
Ko že ni videti konca se nasproti mene pripelje tovornjak hladilnik in šofer mi da dva piva. Enega spijem na dušek, drugega pa shranim za pozneje, ker nimam več vode. Ko končno najdem nekaj sence pod enim grmovjem se samo uležem z nahrbtnikom pod glavo. Tedaj šele opazim, da se mi približuje  romar in že na daleč opazim, da je popolnoma izmučen od poti in od vročine. Grem mu nasproti in ga vprašam, če bo eno hladno pivo. On me čudno pogleda in mi reče: »You’re crazy« ( Ti si nor). Nasmejim se in mu iz nahrbtnika ponudim hladno pivo. Človek ga izpije na dušek, objema me in kriči:« This is a miracle, this is a miracle …«( To je čudež. To je čudež…) (Gričnik, 2014).

C) POSTELJO

Ampak, ker sem zaupala in niti malo nisem podvomila, da v celi vasi ne bi bilo vsaj ene proste postelje, sem bila nagrajena (Vranjek, 2015).

Prijazno se mu zahvalim in ga potolažim, da ni skrbi, saj sem do te točke že dojela, da bo že prišlo na pot tudi primerno ležišče. Povsem sem spustila kontrolo. Ko mu želim že pomahati in se v mraku podati naprej, mi namigne, naj grem z njim. Pelje me navrh hotela do mansarde, kjer so še tri skupna ležišča, kopalnica ter stranišče (Artnik Knibbe, 2016).

In ker Camino hopacupa takoj izpolni želje, ki pridejo iz srca, sem ugledala sredi travnikov pred seboj alberg (Vranjek, 2015).

… najboljši možni alberg v bližini potrebujem, usmerite me tja. Ne bi verjela, če ne bi sama doživela. Dvesto, mogoče tristo metrov od avtobusne postaje proti katedrali sem zagledala alberg, v katerem je bila prosta samo še ena postelja (Vranjek, 2015).

Vsi so se mučili z iskanjem prenočišč. Sam nisem naredil koraka, spregovoril besede in vendar. Sobo sem imel tik pod glavnim trgom in dva dneva sta bila samo moja (Sluga 2017).

Kajti ko kljub vsem tem pomodrelim modrostim že resno mislimo, da ne moremo več, da bi bilo najbolje, da se kar obrnemo in gremo domov, ker da tega pa res ne bomo zdržale še devet dni, ker da so res živi norci tisti, ki se gredo te muke isusove cel mesec, ker da me pa že nismo take božjastno ubrisane, tečno takrat pufi, me lopne po glavi še zadnji stari dobri novodobni kliše: »Ko se predaš, se zgodi.« In valda. V tistem hipu takoj za naslednjim ovinkom pred nami vznikne majhna lesena hišica kot iz Marinke na kmetiji: pred njo lično pokošena zelenice, tu pa tam kakšna palmica, kamnita stezica. ki vodi do terase z lesenimi stoli in mizicami, stoji pa na hribčku in zato ji najverjetneje pripada tudi pogled na morje. Malo nižje ob cesti, kjer očarane obstanemo, pa še barvit napis: »Birds of every feather – welcome« (Remškar & Grešak, 2017).

DSC_0597.JPG

D) RAZNO:

MacLainovi in Glihi so misli priskrbele osvežujočo sapico:


Vsakič ko sem pomislila, da je prevroče, da bi bila še možna narediti naslednji korak, je okrog mene vzvalovila sapica (MacLaine, 2001).

Nepričakovani dogodki, ko ti misel prikliče nežno sapico, ko ti je najbolj vroče (Gliha, 2018).


Klugovi je Camino priskrbel robčke in bazen:


Ker Camino poskrbi, da imaš vedno pri roki, kar rabiš, ni čudno, da sem prejšnji dan iz skritega predala nahrbtnika potegnila robčke in jih dala v stranski žep (Klug, 2018).

Tale Camino res preseneča. Sredi polja ti ponudi tako razkošen bazen, če si le zares močno želiš (Klug, 2018).

Lepejevi slovensko besedo:

Zanimivo, ravno sem tožila, da pogrešam slovensko besedo, pa se prikažeta Dolana  (Lepej, 2009).

Ameriškima prijateljema, Grayu, ki je po Caminu potiskal prijatelja Skeesucka, ki je sedel v invalidskem vozičku, je Bog priskrbel varilca:

Bog nama je priskrbel celo varilca, ki je popravil odlomljeno kolo na vozičku (Gray & Skeesuck, 2018).

DSC_0458

In kaj je pogoj, da dejansko dobiš kar potrebuješ, da Bog, vesolje, Pot, stvarstvo ali življenje na sploh, odvisno v kaj pač verjameš, manifestira tvoje misli:

V teh nekaj dneh se je že neštetokrat dokazalo, da je treba samo zaupati in pot sama poskrbi za vse potrebno (Vranjek, 2015).

Ja to je to: ZAUPAJ. Vsak dan sem se izročil Njemu v roke in vsak dan je bilo poskrbljeno zame – ravno toliko kot sem rabil (Gričnik 2014).

Nobenega dvoma ni bilo, da mi govori Duh in mi sporoča: ne poskušaj več sam opraviti vsega, z lastnim naporom in samo s svojimi močmi; ne naprezaj se, zaupaj v Boga, stvarstvo in pot, da ti bodo zagotovili tisto, kar potrebuješ (McManus 2018).

Tudi vseprisotnost božje Previdnosti, ki sem jo odkril na Poti  in na svoje veliko presenečenje spoznal njeno visoko učinkovitost,  pripomore k rasti zaupanja, zlasti zaradi neverjetne sposobnosti, da  uredi vse od najmanjših materialnih podrobnosti. Zaupanje v  Previdnost pomaga, da se zapustimo, da vstopimo v držo sprejemanja, se obračamo zunaj sebe in opustimo nadzor (Potdevin 2013).

Vsenaokoli so simboli, povsod okoli nas, samo videti jih moramo, samo zaupati, zaupati. Postaviti si je treba cilj in zaupati (Vranjek 2015).

Čudil sem se, kako se je zasukal ta dan, ki je bil že na robu katastrofe, kako sem imel v tej vaški gostilni vse, kar sem potreboval, in kako so bila moja lastna čustva in predsodki največja ovira. To je bila poštena lekcija o zaupanju v Božjo previdnost, v dobroto, tudi v takih okoliščinah, ko se zdi kaj takega najmanj verjetno (McManus 2018).

Slej ali prej pa romar pohodnik pride tudi do spoznanja, da dobimo vse kar potrebujemo tudi na našem romanju skozi življenje:

Kopava se v energiji hvaležnosti ob spoznanju, kako življenje skrbi za naju na tej poti, potem pa se zaveva, da se to pravzaprav ne dogaja samo na Caminu (Steblovnik, 2010).

Tako na Caminu, kot tudi sicer v življenju, je poskrbljeno za vse. Le zaupati je treba. Brezpogojno zaupati (Vranjek, 2015).

In ta doživetja, ki prinašajo védenje, da vedno dobiš kar potrebuješ, okrepijo zaupanje – vase, v pot, v Boga, v življenje na sploh. Če upoštevamo dejstvo, da je zaupanje “lepilo” naših odnosov, je jasno, da Camino dejansko spreminja življenja nas, romarjev pohodnikov in prav tako tudi naše okolice.

In zdaj k moji prvomajski, drugi izkušnji Camina. V državnih in cerkvenih albergih seveda rezervacij prenočišč ni, kdor prvi pride, prvi melje, bolje rečeno spi. V zadnjih letih pa so se odprli številni novi “albergi” v privatni lasti, ki omogočajo rezervacije, ki pa veljajo samo do druge ure popoldan. Posledično sem ob mojem drugem Caminu že pri zajtrku opazila dokaj mrzlično telefoniranje po privatnih “albergih” in hitenje romarjev, da bi do druge ure prihiteli do rezerviranega “alberga”. Ta mrzličnost in hitenje, tekmovanje med romarji za prosto posteljo, me je sicer zmotilo, ker je vnašalo vsakdan v mojo romarsko “skuliranost”❄️❄️❄️, ampak kljub temu se nisem dala odtaliti😜 Z okrepljenim zaupanjem iz prvega Camina, sem hodila v svojem ritmu in tam, kamor sem prišla do večera, poiskala “alberg”. Nobeden me ni pričakal z napisom “Completo”, čeprav mi je Slovenec Jurij, ki sem ga srečala na poti omenil, da se na FB pojavljajo novice, da so vsi “albergi” ob poti zasedeni.


Sedaj pa se mi postavlja vprašanje: “Ali je romar pohodnik, ki v strahu, da ne bo dobil prenočišča, le-tega že zjutraj rezervira in hiti, da bi do druge ure prispel v rezerviran “alberg”, prikrajšan za izkušnjo “dobiš kar potrebuješ” oziroma za doživetja, ki ga obogatijo z okrepljenim zaupanjem?”

Camino me je obsedel tako kot pač obsede vse romarje in v skladu s kaminovskim rekom “First you walk Camino, then Camino walks you”, zdaj Camino “hodi po meni”, zato prosim vse , ki berete te vrstice in ste prehodili več kot 500 kilometrov katerekoli različice španske Jakobove poti, da izpolnite anketo o učinkih poti Po prehojeni poti Camino de Santiago na povezavi https://www.1ka.si/a/212846. Vprašalnik je v originalu ameriški (eno vprašanje vas bo mogoče zmotilo, ker je preveč ameriško 😜), sestavljen je bil za preučevanje življenjskih sprememb po obsmrtnih izkušnjah, zdaj se pa na splošno uporablja za raziskave učinkov izrednih človekovih izkušenj, kamor po mojem mnenju sodi tudi izkušnja romarja pohodnika po poti Camino de Santiago. Za sodelovanje se vam iskreno zahvaljujem😀😀😀.


Viri:

Artnik Knibbe, T. (2017). Ranljiva : zgodbe z Jakobove poti (El Camino de Santiago), 850 km dolge poti prisotnosti, prebujenosti in miline. Ljubljana: Remco Knibbe.
Gliha, F. (2018). Camino de Santiago “v dveh delih” : 2017-2018. Grosuplje: Ekonos.
Gray, P., & Skeesuck, J. (2018). Nikoli vama ne bo uspelo! : 800-kilometrsko romanje v Kompostelo, dva prijatelja in en invalidski voziček. Ljubljana: Družina.
Gričnik, I. (2014). Moj Camino. Maribor: Ognjišče, Slomškova založba.
Jelenko Djuro, S., & Jelenko, V. (2010). Camino : izkušnja dolga 800 kilometrov. Dovže: ARR.
Kapetanović, I. (2017). Camino de Santiago: Romanje k svetemu Jakobu. Zagreb: Znanje d.o.o.
Klug, M. (2018). Camino Francés : moj poskus pobega od “brezsmislov” sodobne družbe. Maribor: Kopija – nova.
Lepej Bašelj, S. (2009). Camino : moja samotna pot ali čiščenje duše in telesa po žensko. Ljubljana: Jutro.
MacLaine, S. (2007). Camino: po stezi zvezd. Maribor: Obzorja.
McManus, B. (2018). Odrešilna pot : z bremenom tragične izgube na Caminu. Ljubljana: Založba Dravlje.
Novak, N. (2004). Camino: Od Nove Gorice do Kompostele. Gorica: Goriška Mohorjeva družba.
Potdevin, J.-M. (2013). Resetiran: Mistična izkušnja poslovneža na pešpoti v Kompostelo. Ljubljana: Družina.
Remškar, E., & Grešak, M. (2017). In smo šle : mame in hčere na Caminu. Tržič: samozaložba.
Sluga, R. (2017). V objemu poti: El Camino. Trst: Mladika.
Steblovnik, M. (2012). Vse samo zaradi neke cerkvice na koncu sveta : Camino Portugal. Celje: samozaložba.
Škarja, P. (2017). Camino : od suženjstva do svobode. Novo mesto: 5KA Izobraževanja.
Vranjek, B. (2015). Camino : mistika nevidnega sveta. Slovenj Gradec: samozaložba.

NAJBOLJŠI “ALBERG” NA CAMINU?

Ko sem v letu 2016 prvič prehodila Camino Frances, se nisem nič ukvarjala s vprašanjem v katerem “albergu” bom spala, kateri je dober in kateri ni – v kraju do katerega sem zvečer prišla, sem pač poiskala prvi prosti “alberg” in se nastanila.  In med temi naključno izbranimi “albergi” me je na celotni poti najbolj navdušil Albergue Verde. Doživetje sem opisala tudi v moji knjigi Camino:


V Puentu de Orbigo so štiri zavetišča, in ko smo v prvih treh naleteli na napis Completo, smo že kar malo v strahu, da bomo morali prehoditi še šest kilometrov do naslednje vasi z zavetiščem, pešačili proti četrtemu, ki je bilo malo ven iz vasi in stran od Jakobove poti. Premraženi, mokri, lačni in utrujeni od celodnevne hoje, saj smo naredili skoraj petintrideset kilometrov, smo se vzpeli po stopnicah proti zavetišču. Vrata nam je na stežaj odprl nasmejan Španec, nam zaželel dobrodošlico in nas povabil, naj vstopimo. Ko smo vstopili, smo vsi začeli vzdihovati od sreče, saj se verjetno človek nekako tako počuti, ko pride v raj. Stopili smo v velik, topel prostor s kaminom, v katerem je prasketal ogenj. Okoli kamina je bil narejen podest, na katerem so bile razporejene počivalne blazine. Desno od vhoda je bila kuhinja, kjer se je za štedilnikom sukalo pojoče dekle. Naravnost je pogled segel v spalnico s posteljami, na katerih so bile napete snežno bele rjuhe in blazine s snežno belimi prevlekami. Premražen, moker, lačen in utrujen ne potrebuješ ničesar drugega kot to, kar smo videli. Naši vzdihi zadovoljstva niso ponehali niti potem, ko smo stuširani, v suhih oblačilih poležavali zleknjeni na blazinah pred ognjem in čakali na večerjo.
Pojoče dekle iz kuhinje nas je povabilo za mizo. Povedalo nam je, da je pripravilo vegansko večerjo, ki nam bo zagotovo teknila, ker jo je pripravilo z ljubeznijo. Ker pa jih dajanje ljubezni bogati, želijo soljudem pot skozi življenje obogatiti, zato so nam pripravili presenečenje. V tistem sta skozi vrata stopila dva kitarista. Pela in igrala sta nam ob odlični večerji.

fullsizeoutput_14da
Knjigo Camino lahko kupite na tej povezavi – kliknite.

Na moji letošnji prvomajski etapi od Burgosa do Ponferade sem dnevno etapo namerno zaključila v Hospital de Orbigou, ker sem želela ponovno prenočevati v “albergu” Verde. Že ob vstopu skozi ograjna vrata se je izza vogala z nasmehom na obrazu in v pozdrav  iztegnjeno roko prikazal Mincho kot pravijo Jose Domingu. Že med njegovo dobrodošlico sem mu začela razlagati o mojem doživetju “alberga” izpred treh let, ki sem ga enačila z občutji ob prihodu v nebesa😀👼👼👼.

Ob tokratnem obisku je bilo za razliko od izkušnje pred tremi leti, toplo in sončno. Okna so bila odprta, sonce je grelo notranjost “alberga”, iz kuhinje je omamno dišalo, kuharica pa je med brkljanjem po posodah, na glas pripevala k prijetni glasbi, ki se je širila iz zvočnikov. In kaj še človek potrebuje po prehojenem dnevu na Caminu, po počitku ob čaju, ko stuširan, oblečen v udobno trenirko, pričakuješ okusno večerjo in te v spalnici čaka postelja s snežno belimi rjuhami? Joga, seveda. Kar štiri romarke smo se odločile, da smo sledile Minchu v učilnico joge, kjer smo po besedah mojega moža preživele skoraj uro sproščujoče joge pod Minchevim vodstvom. Če smo se pred vadbo počutile nebeško, smo se po vadbi božansko😜. Po vadbi nas je zvonček pricingljal k mizi in med serviranjem večerje nam je Mincho skupaj s prijateljem zaigral in zapel.

Camino me je obsedel tako kot pač obsede vse romarje in tako kot velja, da kot Slovenka jem zarečeni kruh, velja, da v skladu s kaminovskim rekom “First you walk Camino, then Camino walks you”, zdaj Camino “hodi po meni”, zato prosim vse , ki berete te vrstice in ste prehodili več kot 500 kilometrov katerekoli različice španske Jakobove poti, da izpolnite anketo o učinkih poti Po prehojeni poti Camino de Santiago na povezavi https://www.1ka.si/a/212846. Vprašalnik je v originalu ameriški (eno vprašanje vas bo mogoče zmotilo, ker je preveč ameriško 😜), sestavljen je bil za preučevanje življenjskih sprememb po obsmrtnih izkušnjah, zdaj se pa na splošno uporablja za raziskave učinkov izrednih človekovih izkušenj, kamor po mojem mnenju sodi tudi izkušnja romarja pohodnika po poti Camino de Santiago. Za sodelovanje se vam iskreno zahvaljujem😀😀😀.

DSC_0455

JE NAHRBTNIK RES SAMO NAHRBTNIK?

Včasih so bili atributi romarja ogrinjalo, bisaga, lesena palica, buča za vodo, klobuk in školjka. Danes je ogrinjalo zamenjala pelerina, bisago nahrbtnik, bučo za vodo plastična steklenica, leseno palico sta zamenjali dve teleskopski karbonski palici, bistveno pa so se spremenila tudi romarjeva oblačila. Na bose noge si romar danes natakne brezšivne pohodniške nogavice in sodobno, zračno, lahko tudi nepremočljivo, pohodniško obutev.

Na romanju je imela včasih bisaga, danes pa ima nahrbtnik, prav posebno vlogo. Romar med potjo razvije svojevrsten odnos do njega:


“Za tistega, ki je pravkar prispel na Jakobovo pot, in še zlasti, če je ne namerava prehoditi zelo dolg del, je nahrbtnik preprosto … samo nahrbtnik. Za romarja, ki ga je dolgotrajna hoja že omehčala, pa je nahrbtnik njegov sopotnik, njegov dom, svet, ki ga nosi s seboj. Skratka, to je njegovo življenje” (Rufin, 2015).

“Nahrbtnik je zdaj del mene in zasluži si vse dolžno spoštovanje, čeprav sva potrebovala kar precej časa, da sva se navadila drug na drugega” (Vranjek, 2015).

“Z nahrbtnikom se že zelo dobro ujameva in zadnjih 200 kilometrov sploh ne čutim bremena. V resnici razvijem do te plastične torbe prav poseben odnos” (Artnik Knibbe, 2017).

“Zopet težka hoja po valoviti pokrajini, katere ni in ni konca. Pohodne palice odzvanjajo v enakomernem ritmu, nahrbtnik ječi … ” (Steblovnik, 2010).


V španščini se nahrbtnik imenuje mochila, kar so slovenski romarji kar hitro preimenovali v “mučitelj”.


“Na stopnišču hostla Black & White stojita najina nahrbtnika po špansko imenovana mochila (beri mučenje)” (Steblovnik, 2010).

“Korak za korakom, bolijo vsi prsti, nart, peta, kolena, noge so kot smreke, mochila ima eno tono! Šele ko odložim mochilo, začutim, kako me bolijo ramena” (Jelenko Djuro & Jelenko, 2010).

“Vseeno se »razmochiliva« ”(Jelenko Djuro & Jelenko, 2010).


DSC_0464.jpgV nahrbtniku romar tovori vse kar potrebuje. Zelo pomembno za romarja je, da si ne naloži preveliko težo, ker vsak dekagram otežuje hojo.


“Da bi se izognila nepotrebni dodatni teži, imam s sabo samo par vsakega kosa opreme. Za racionalno odločitev optimizacije sem hvaležna vsak dan znova” (Božič, 2018).

“Na Caminu pa brez nahrbtnika ne gre, to mi je bilo takoj jasno. Zato sem začela skrbno preučevati, kaj sploh dati v nahrbtnik, da bom imela s seboj vse, kar bom nujno potrebovala, in bo čim lažji. Že sam nahrbtnik, ki sem ga kupila v ta namen, je bil zelo lahek (malo več kot 150 gramov) … ” (Brumec, 2016).


Prejela sem številna vprašanja kje sem našla tako lahek nahrbtnik, zato sem poiskala link. Če bo še komu v pomoč: https://www.amazon.ca/Outlander-Packable-Lightweight-Backpack-Daypack/dp/B01MTTX472?fbclid=IwAR04OWMfEVcGG9NNw9deH6iNXH2r5z7dYRsjXEPWSXJ9XP-hi_obuRKou40
Prejela sem številna vprašanja kje sem našla tako lahek nahrbtnik, zato sem poiskala link. Če vam je v pomoč kliknite.


Romar kaj kmalu ugotovi, da si je naložil preveč prtljage, da na poti toliko stvari niti ne potrebuje in da bi si moral naložiti samo toliko prtljage kot jo zmore nositi. Na mojem prvem Caminu sem v večih zavetiščih naletela na kotiček opremljen z napisom “Vzemi kar potrebuješ in pusti, kar lahko pogrešaš”, kjer so bile naložene stvari, za katere so romarji ugotovili, da jih ne potrebujejo več. Na mojem drugem Caminu sem srečala Slovenko, ki je v takem kotičku pustila bundo, njen bratranec, s katerim je romala, pa je nekaj odvečnih stvari zapakiral in jih po pošti poslal domov.


“»Daj, kar lahko daš, in vzemi, kar rabiš!«, je močno spremenil moje dotedanje mišljenje” (Novak, 2004).


Ko romar miselno “opravi” s prtljago, ki jo nosi s seboj, se med soočanjem s samim seboj, ki se dogaja med hojo po širni pokrajini, začne spraševati, kaj vse tovori s seboj skozi življenje. Ugotovi, da gre za kup nepotrebnih stvari, za nepotreben tovor v obliki zamer in sodb, za nepotrebne odnose z določenimi ljudmi, ki ga bremenijo, mu jemljejo energijo, njihova teža pa ga pritiska k tlom. In po vrnitvi domov, začne izpuščati stvari in odnose, ki jih ne potrebuje.


“Ena od potreb, ki vzniknejo ob meni v vseh teh spremembah, je tudi ta, da skozi življenje hodim lahka in brez odvečne navlake. Tako zadnja leta podarjam vse, česar res ne potrebujem” (Artnik Knibbe, 2017).

“Nekateri vidiki Poti so malo trajnejši, mene se je dlje držala filozofija mochile. Še več mesecev po vrnitvi sem razmišljal o svojih strahovih širše, glede na vse svoje življenje. Hladnokrvno sem preučil to, kar dobesedno prenašam na hrbtu. Izločil sem veliko predmetov, načrtov in pritiskov z različnih strani. Poskusil sem se razbremeniti, da bi lahko z manj napora dvigoval mochilo svojega življenja” (Rufin, 2015).

“Prisilim se, da ne le zaznam, temveč tudi začutim, kako malo je potrebno za preživetje in pravzaprav lepo življenje. Potrebuješ nahrbtnik, le en ubogi nahrbtnik stvari, potrebuješ pitno vodo, nekaj hrane in streho nad glavo — pri čemer ugotoviš, da sta velikokrat dovolj že majhno zavetje kolibe in spalna vreča” (Škarja, 2017).

“Miran odpiše: »Viš, kako dobr vidš lekcije, ki jih caminarji obdelujemo. Pridno, tud gvišno, bremena odložiš in navezanosti, pogrešanja obdelaš, ker zato zaidemo v narekovaju na Camino, zgleda.«” (Lepej Bašelj, 2009).

“Vsako obsojanje sebe in drugih, vse zamere, jezo, strahove, ki jih nosimo v sebi, ter obremenjevanje s preteklostjo ali prihodnostjo je samo dodatno breme, ki nas tako kot nahrbtnik tišči k tlom” (Jelenko Djuro & Jelenko, 2010).

“Ugotovila sem, katere ljudi imam zares rada in kateri so tisti, ki jih nekako vlečem s sabo skozi leta, ker se ne znam posloviti od njih. Na Caminu sem se naučila poslovit. In jokat zraven” (Steblovnik, 2010).

“Camino tako brezkompromisno vrže naš svet s tečajev, da z lahkoto verjamem, da spreminja življenja. […] Tako danes, nekaj dni po vrnitvi, stojim pred pomembnimi nalogami. Prezračiti lastne koncepte. Izprazniti polico ali dve v natrpani garderobi navad” (Remškar & Grešak, 2017).

“Ko svoje imetje na ramenih oziroma bokih nosiš šest do sedem ur, se zaveš vsake malenkosti, ki je odveč. Kakšna simbolika je v tem! Ali resnično potrebujemo vse, kar kot hrčki kopičimo v svojem življenju; svojih omarah?” (Božič, 2018).

“Iz omare sem vzela prvi kos oblačila. Koliko časa ga že nisem nosila? Zagotovo eno leto. Postavila sem ga na posebno mesto, na mesto, kjer se je povečeval kup na račun povečanja prostora v omari. Zagotovo sem vsaj razpolovila število oblačil. Naslednja žrtev so bili čevlji. Potem torbice. In naslednja kreme. Petra, resno, šest različnih čistilnih tonikov za obraz? Ali še nisi slišala za — vodo?” (Škarja, 2017).

“»Preboj« čez Pireneje sem razumel kot neke vrste krst, za celovito preobrazbo iz vseh dobrin vajenega potrošnika v asketskega romarja pa je bilo potrebnih še nekaj dni, da sem se čisto zares privadil na to, da nosim vse, kar potrebujem, s seboj na hrbtu, predvsem pa na to, da dejansko ne potrebujem nič drugega, in da se pravo bogastvo človeka skriva v njem samem in ne v stvareh, ki ga obkrožajo, kar sem v teoriji vedel že prej, dojeti to v praksi pa je res fantastično doživetje” (Novak, 2004).


V letu 2016 sem prehodila moj prvi Camino od Saint Jean Pied de Porta do Finistere. Takrat me je mož spremljal na prvem delu poti od SJPP do Burgosa, med letošnjimi prvomajskimi prazniki pa sva skupaj prehodila etapo od Burgosa do Ponferade. Po prvem Caminu sem sicer sklenila, da ne bom več šla, ker je bilo prelepo, da bi se ponovilo. Ampak, ker sem pač Slovenka, pojem veliko zarečenega kruha, in sem tudi tega. Ugotovila sem, da so bili pomisleki zaman, ponovno je bilo prelepo, ampak tokrat drugače prelepo.

Knjigo Camino lahko kupite na tej povezavi – kliknite.

Me je pa zmotila ena reč, ki jo ob mojem prvem Caminu še nisem opazila. Verjetno je že obstajala, ampak še ni bila tako razširjena, da bi pritegnila mojo pozornost. Vsaj na začetku poti ne. Mogoče šele zadnjih sto kilometrov pred Santiagom. Gre za storitev prevoza prtljage, ki so jo koristili “kratkometražniki”, kot jih je domiselno poimenovala slovenska romarka Steblovnikova.  Sistem je zastavljen dokaj enostavno in učinkovito. V kuverti pustiš pet evrov, nanjo napišeš v katerem prenočišču te naj prtljaga čaka, sam pa se lahkih nog odpraviš po poti naprej. Francoski romar Jean-Cristophe Rufin, drugi najmlajši član Francoske akademije, francoski zdravnik, diplomat, zgodovinar in pisatelj v potopisni izpovedi o Caminu, ki ima v slovenščini naslov Večna Jakobova pot, opisuje storitev Mochila-Express takole:


“V teh revnih pokrajinah so znali izkoristiti naval romarjev in jim ponujajo vrsto spretno izbranih in prav njim namenjenih uslug. Med drugim prevoz prtljage (Mochila-Express). Ta sistem taksijev za prevoz prtljage pohodnikom omogoča, da se znebijo nahrbtnika, ki jih potem že čaka na etapnem počivališču. Ko sva odkrila, da to obstaja, sva si lahko razložila pojav, ki naju je osupnil takoj, ko sva prišla na Francosko pot. Redki romarji, ki sva jih tam srečala, ker je bilo že pozno, so imeli na hrbtu samo čisto majhne, napol prazne nahrbtnike, pravšnje za na sprehod. Najprej sva občudovala skrajno skromnost teh popotnikov brez prtljage. Naju je pa zmotila neka podrobnost. Četudi so nosili s seboj komaj kaj več kot izredno majhno culo indijskih sadhujev, so bili oblečeni elegantno in čisto. Sprva se nama je to zdel pravi čudež, preden sva dojela, da je to preprosto dobrodejen učinek organiziranega prevoza prtljage. Ti pohodniki na hrbtu namreč niso nosili tako rekoč ničesar, ker jih je njihov tovor vsakič pričakal v zavetišču” (Rufin, 2015).


Sedaj pa se mi postavlja vprašanje: “Ali je romar pohodnik, ki uporablja na poti Camino de Santiago storitev Mochila-Express, prikrajšan za razmislek o teži, ki jo tovori s seboj skozi življenje in je posledično prikrajšan tudi za opisan učinek poti, ki sem ga poimenovala “odstranjevanje odvečne prtljage iz življenja”?”


Camino me je obsedel tako kot pač obsede vse romarje in tako kot velja, da kot Slovenka jem zarečeni kruh, velja, da v skladu s kaminovskim rekom “First you walk Camino, then Camino walks you”, zdaj Camino “hodi po meni”, zato prosim vse , ki berete te vrstice in ste prehodili več kot 500 kilometrov katerekoli različice španske Jakobove poti, da izpolnite anketo o učinkih poti Po prehojeni poti Camino de Santiago na povezavi https://www.1ka.si/a/212846. Vprašalnik je v originalu ameriški (eno vprašanje vas bo mogoče zmotilo, ker je preveč ameriško 😜), sestavljen je bil za preučevanje življenjskih sprememb po obsmrtnih izkušnjah, zdaj se pa na splošno uporablja za raziskave učinkov izrednih človekovih izkušenj, kamor po mojem mnenju sodi tudi izkušnja romarja pohodnika po poti Camino de Santiago. Za sodelovanje se vam iskreno zahvaljujem😀😀😀.


Viri:

Artnik Knibbe, T. (2017). Ranljiva : zgodbe z Jakobove poti (El Camino de Santiago), 850 km dolge poti prisotnosti, prebujenosti in miline.Ljubljana: Remco Knibbe.

Božič, S. (2018). Pripovedovalka zgodb : 365 inspiracij državljanov sveta in zgodba o poti do sebe.Ljubljana: SASA.

Brumec, S. (2016). Camino.Slovenske Konjice: samozaložba.

Jelenko Djuro, S., & Jelenko, V. (2010). Camino : izkušnja dolga 800 kilometrov.Dovže: ARR.

Lepej Bašelj, S. (2009). Camino : moja samotna pot ali čiščenje duše in telesa po žensko.Ljubljana: Jutro.

Novak, N. (2004). Camino: Od Nove Gorice do Kompostele.Gorica: Goriška Mohorjeva družba.

Remškar, E., & Grešak, M. (2017). In smo šle : mame in hčere na Caminu.Tržič: samozaložba.

Rufin, J.-C. (2015). Večna Jakobova pot : nisem se ji mogel upreti.Ljubljana: Modrijan.

Steblovnik, M. (2010). Buen Camino, peregrino.Ljubljana: Katr.

Škarja, P. (2017). Camino : od suženjstva do svobode.Novo mesto: 5KA Izobraževanja.

Vranjek, B. (2015). Camino : mistika nevidnega sveta.Slovenj Gradec: samozaložba.

DSC_0550.jpg

SARABRAJ IN CAMINO

Na Caminu sem se ves čas spraševala kdaj me bodo oblile solze, ki so spontano oblivale ostale romarje in katero bo tisto najbolj pomenljivo nenavadno srečanje, ki mi ga je pripravil Camino. Med potjo sem se še najbolj nagibala k temu, da je to Giovanni, ker mi je šel na začetku strašno na živce s svojimi razpredanji o trpljenju, vendar sem ga na koncu poti izločila, ker razen tega, da je romal z možem svoje sestrične, podobno kot sem jaz s sestrično svojega moža, druge povezave z njim nisem našla.

Za Camino so značilna nenavadna srečanja, ki predstavljajo bistvo pohodnikovega življenja. Ta srečanja ti nastavijo zrcalo, da ugledaš, kdo dejansko si, kaj ti bremeni srce in kaj ti jemlje lesk v očeh. Vsak od nas, ki ga je prehodil, je takšna nenavadna srečanja doživel, pa naj si se tega zavedel, ali ne. Prepoznal si jih lahko že po tem, da so ti šle te osebe, ki so te zrcalile, na začetku pošteno na živce. V tebi so rodile nek prvinski odpor ali prižgale varovalko pred bolečino, ker nekje globoko v sebi veš, da iskren pogled v zrcalo, pri nikomur ne mine brez nje.”

2604
Iskriva in igriva

Celotno pot pa me vsakodnevnemu pričakovanju navkljub, tudi solze niso oblile. Tako nenavadno srečanje kot solze so se mi zgodile šele po prehojenem Caminu.

IMG_2561
Da bi bila vsaj stara, grda in debela

Skoraj istočasno z mojo knjigo Camino je izšla knjiga Tjaši Artnik Knibbe, ki je podobno kot moja, potopisna izpoved o prehojeni poti. Ne samo, da sva obe v istem času izdali knjigi z isto temo, obe sva celo izbrali istega distributerja. To spoznanje me je šokiralo v trenutku, ko sem knjige dostavila distributerju. Tamkajšnji zaposleni sem s ponosom izročila vroč izvod moje knjige, ki je še dišal po črnilu in čigar naslovnica se je oljnorepično bleščala v zlatih odtenkih. Malomarno je vzela mojo knjigo v roke in s pridihom dolgočasja izustila: ”Aha. Še ena knjiga o Caminu.” Naslednji trenutek je zdolgočasenost izginila iz njenega obraza, stekla je do police s knjigami in mi hlastno podala izvod knjige, o katere avtorici je zasanjano govorila: “Poglejte, to je napisala naša Tjaši, poglejte njen božanski obraz na naslovnici. In kakšne lepe besede je zapisal o njej Ivan Gričnik na platnici. Saj res, kaj ni Ivan vaš sokrajan … ” iz nje se je vsul neskončen hvalospev tej ženski, ki je s svojo knjigo že ob samem izidu zasenčila mojo. Po glavi mi je rojilo: “Grozljivo, kakšna krivica se mi je zgodila. Kako je to mogoče? Pa kako neumen, v bistvu debilen naslov ima njena knjiga! Ranljiva? Ha, ha, ha …” V mislih sem začela pomilovati samo sebe in z jezo sem zrla v Tjašin mili obraz, ki je sijal z naslovnice. Kakšna krivica! Da bi le bila moja tekmica stara, grda in debela, s krompirjastim nosom in nogami na X. Bilo bi mi veliko lažje. Ampak ne, mlajša je od mene, simpatična, z ljubkim nosom in vitko postavo. Kakšna krivica! In sokrajan Ivan! Sem ga do sedaj imela za normalnega, pa očitno ni, če takšni afni napiše: “Tjaši, hvala za spoznanja in hvala, da sedaj svoj Camino vidim še s tiste plati, ki je bila prej zavita v sivino – meglo Pirenejev. Ogromno modrosti nam razložiš na preprost način in priznam, da sem svetlobno leto za tabo. Bog je dal cvetlicam vonj, pticam petje … in nam razum … in TI si nam dala neprecenljivo knjigo … ” Res so se mu skisali možgani!😜🤪

Poleti sem se odločila, da bom njeno knjigo kljub blesavemu naslovu vseeno prebrala. S težavo sem sprejela, kako gladko mi je steklo branje, kako sem avtorico razumela, se vživela v njene misli, čustva in občutke. Popolnoma sem sprejemala njeno razmišljanje in se strinjala z njo z vsem, razen z eno besedo, z besedo, ki je zvenela tuje, šibko in nepotrebno: ranljivost. Nisem hotela priznati njenega obstoja, iskala sem njene nadomestke in morebitne zamenjave, vse dokler nisem naletela na besedilo, ki je pojasnilo to moje ravnanje:

Družba nam nenehno polni um s podobami posameznikov, ki naj bi bili »srečni«, »močni«, »trdi« in tudi na zunaj že vsi skoraj nečloveških atletskih sposobnosti nindže in sočasno v nebo vpijajoče narcisoidne lepote boginje Helene. Solzav smrkav obraz v tej realnosti nima kaj početi. Če pa že, je treba takšnega posameznika nemudoma poslati na terapijo, delavnice joge, seminarje, branje tone knjig, učenje od ostalih »modrecev«. Skratka, takoj ga je treba vpeti v delovanje, da morda ne bi za trenutek sebi dovolil biti.”

2618
“Sočutje dopušča vse fasete ranljivosti in ji nežno briše čelo, ko je bolečina na vrhuncu“

Dokončni preobrat se je zame zgodil v Leonu. Sarabraj je tam srečala romarko, pri kateri se je podobno kot pri njenem pokojnem bratu razvila mejna osebnostna motnja,  ki je bila kombinirana z odvisnostjo od droge.

Bolj zrem v njene oči, bolj imam občutek, da stoji na njenem mestu brat. Enaka hrepenenja, enaka bolečina, enaka želja, da bi bila ljubljena. Pristna slika podobnosti v trpljenju, ki ga je doživela, me strese. Solza, ki steče po licu, je bila pravzaprav pot olajšanja. Odrešenja od spomina, ki mi ne služi več. Spustim strah, ki ga je v meni vzbujalo bratovo agresivno vedenje, ko je njegovo bolečinsko jedro zabučalo po vsem svetu, ko je nemočno klical, da bi bil viden, in cepetal, da bi bil ljubljen.”

Popolnoma me je prevzelo sočutje do osebe, ki v mojem življenju nemočno kliče, da bi bil viden in cepeta, da bi bil ljubljen, ker ne opazi vse silne pozornosti in ljubezni usmerjene  vanj. Maska perfekcionizma je odpadla, kontrola je spustila, v globine potlačena ranljivost je privrela na plano in se izrazila v potokih solza. Spoznala sem, da je Sarabraj “tisto” moje nenavadno srečanje.

Sočutje dojamem kot globoko zavedanje resnice in ne fizično čutenje za trpljenje ter položaj drugega, sočasno pa popolno razumevanje nastalih razmer in sprejemanje pomembne vloge bolečine na poti. Sočutje izhaja iz vrline nevtralnega uma, ki ne sodi in se ne upira nastali situaciji. Sočutje se giblje tiho in neslišno, a za sabo pušča močno sled svetlobe. Sočutje dopušča vse fasete ranljivosti in ji nežno briše čelo, ko je bolečina na vrhuncu. Sočutje gleda globoko v oči in iz srca šepeta, da sprejema, da ljubi čisto vse, kar vidi. Sočutje ne reagira na silo in vstopi v prostor, če je povabljeno. ”

DSC_0017 copy
Moje nenavadno srečanje, ki mi ga je prinesel Camino po Caminu

SREČANJE V VIPAVSKEM KRIŽU

V skladu z že zguljenim rekom: “First you walk Camino than Camino walks you”, kar bi lahko poslovenila “Najprej ti hodiš po Caminu, potem Camino hodi po tebi”, me je Camino, tako kot mnoge druge jakobčke, kaminerote ali kaminovce, se pravi romarje, včeraj pripeljal v Vipavski Križ, kraj, ki je svoje novo ime dobil v letu 1955. Ta odmaknjen biser Slovenije se je pred tem imenoval Sveti Križ.

DSC_0002.jpg
Prvo vseslovensko srečanje romarjev je bilo v Vipavskem Križu

Kraj je poznan kot rojstni kraj Janeza Svetokriškega, slovenskega baročnega pridigarja in pisca, ki se je rodil leta 1647 in je služboval po različnih samostanih, tudi v Kapucinskem samostanu sv. Frančiška v Svetem Križu. Zapisoval je pridige, ki zrcalijo življenje Slovencev ob koncu 17. stoletja in kar je najpomembneje, zapisoval jih je v slovenskem jeziku.

DSC_0021
V Vipavskem Križu se nas je zbralo preko dvesto romarjev

Izdal jih je v zbirki petih knjig z naslovom Sveti priročnik. Včeraj smo bili v nabito polni cerkvi deležni njegove pridige o strpnosti. Izbrana tema se mi je zdela posebej primerna, ker sem prepričana, da Camino vodi k tej kvaliteti življenja, k strpnosti. Ne samo vodi, uči te, kako zbrati moči, da premagaš samega sebe, v bistvu svojo ego pošast, da to strpnost udejanjaš v vsakdanjem življenju.

DSC_0009
Lep dan nas je zvabil na nekajkilometrski pohod po okolici Vipavskega Križa

Konkretno je v pridigi govor o strpnosti med zakoncema in za zgled je Svetokriški postavil primer Sokratove strpnosti do njegove žene Ksantipe. Sokrat se je na izpade besa s strani žene Ksantipe odzival dobrovoljno, tudi s smehom, kadar pa je bilo le prehudo, je enostavno pobral šila in kopita ter odšel od doma. Ob neki priliki je njegov odhod razjezil Ksantipo do te mere, da je izpod postelje potegnila neizpraznjeno nočno posodo, odprla okno in njeno vsebino izlila možu na glavo. Sokrat ji je moker, a nasmejan, zavpil: “ Moja Ksantipa, dobro sem vedel, da se bo po takšnem strašnem grmenju vlil dež in dobro je zame, da ni bilo toče.”


… Sokrates, kateri je imel takoršno potrpežlivost s svojo hudo inu tagotno ženo, de vus volni svejt se čudi, zakaj nihdar ji nej ene hude besede rekel, ampak vse s smeham je prenesel, inu kadar je nej mogel z dobro besedo potalažit, se je s hiše pobral; inu en dan, kadar je s hiše šel, de bi nje nepametne besede ne šlišal, ona se rezjezi ter popade posodo, katera ponoči se nuca, ter teče na oknu inu taisto rezlije na moža. Sokrates gori pogleda ter s smehom k ženi reče: “Moja Cantipa, jest sem dobru vejdil, de po takoršnem strašnem grmejnom se bo dež ulil, ali dobru zame, de nej toče.”


DSC_0052
Ivan Gričnik

Preizkus strpnosti sta na Caminu izkusila tudi Francesca in njen mož. Nekega večera sta se nastanila v zavetišču – na spodnjo posteljo sta razložila spalni vreči, na zgornji pa svojo prtljago in odšla iz spalnice. Ko sta se vrnila, sta našla svojo prtljago preloženo na spodnjo posteljo, na zgornji pa se je udobno namestil nepoznani možak, ki ni bil nihče drug kot romar Ivan Gričnik iz Slovenskih Konjic. Franceskin mož je streljal grde poglede vanj in se pripravljal na napad, ko ga je vsiljivec prijazno ogovoril:
“From where are you?” Francescin mož je v navalu besa odgovoril:
“From Africa.” In vsiljivec, ki se je medtem zrajtal, da je prestavljal Mercatorjeve vrečke, Mercatorja pa v Afriki ni, ga je prijazno vprašal v slovenščini:
“A, res? Iz katere pa? Iz severne ali južne?” In seveda so vsi bruhnili v smeh. Zgodba pa še ni končana, naslednji dan sta Francesca in njen mož srečala romarko, s katero sta napletla pogovor.

DSC_0029.jpg
Francesco in njenega moža je Camino preizkušal v strpnosti

Čez nekaj časa sta jo vprašala:
“Od kje pa si?”
”Iz južne Afrike,” se je glasil odgovor. Francesca je skupaj z možem bruhnila v smeh, romarka pa ju je začudeno opazovala:
”Ja, res je😲. Iz Capetowna sem … “

DSC_0051.jpg
Vsiljivec, ki je preskušal strpnost Franceskinega moža je bil Ivan Gričnik, Konjičan, ki je v prvi vrsti blažen med romarkami

Dve legendi romanja po španski Jakobovi poti sta vsekakor zakonca Rigler, prva Slovenca, ki sta prejela Kompostelo za celotno prehojeno pot Camino Frances in katerima gredo vse zasluge za ustanovitev Društva prijateljev poti sv. Jakoba v Sloveniji in nastanek slovenske Jakobove poti, na področju katere sta opravila pionirsko delo. Vsaka čast!

DSC_0028.jpg
Metodij Rigler je skupaj s svojo ženo legenda Jakobove poti v Sloveniji

Zbranim so spregovorili tudi posebni gostje srečanja: Staša Lepej Bašelj, Rado Sluga in Ivan Gričnik, vsi trije tudi avtorji potopisnih izpovedi o njihovem romanju po Caminu.

DSC_0027
Rado Sluga, avtor knjige V objemu poti, v kateri se dve poglavji nanašata na njegova dva romanja po Caminu

Staša Lepej Bašelj je že prava veteranka med kaminovci. Prvič je pot prehodila v letu 2006. V svojem govoru je poudarila, da te Camino utrdi v nauku, da ne smeš soditi, da vsak romar Camino po svoje doživi, da ni pravega in nepravega romanja, prav tako ni pravega in nepravega romarja, romanje in romar enostavno je.

DSC_0034.jpg
S Stašo sva se veselili, da sva se tudi osebno spoznali


“Poglej se v ogledalo. A ne zato, da mi se našminkal, da se ne bi videle gube … Poglej se v ogledalo, da boš videl sebe, kakšen si ti. Kaj gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne čutiš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: ‚Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa‘, in glej, bruno je v tvojem očesu? Kako nas ocenjuje Gospod, kadar delamo tako? Samo ena beseda je: Hinavec, izderi najprej bruno iz svojega očesa in potem glej, kako boš vzel iver iz očesa svojega brata.” ( odlomek iz pridige papeža Frančiška med jutranjo mašo, junij 2016)

Srečanje kaminerotov se je udeležila tudi Sarabraj, avtorica knjige Ranljiva, potopisne izpovedi o njeni poti po Caminu, o bolečini in trpljenju s katero se je na Caminu soočila in ju presegla. Po Caminu je romala istočasno z Američanom, ki ga je v invalidskem vozičku potiskal njegov prijatelj. Sarabraj je Američana v invalidskem vozičku celo potiskala po delu poti. Njuna izpoved je pravkar izšla v slovenščini, izdala jo je založba Družina, knjigi pa je naslov Nikoli vama ne bo uspelo.

DSC_0017.jpg
S Sarabraj sva istočasno izdali knjigo o Caminu

Vse prehitro nam je minil dan in vsi smo bili edini, da se moramo ob letu obsorej ponovno srečati in če nam bo sreča mila, se bo to zgodilo v Slovenskih Konjicah. Z Ivanom Gričnikom se že veseliva priprav.

DSC_0056.jpg
Legenda Jakobove poti, Marjeta Rigler, se veseli ponovnega srečanja z jakobčki, ki bo 19.10. 2019 v Slovenskih Konjicah