STEKLENI GRAD

“Napišite življenjepis”, predlaga Ann Gawthorpe v knjigi Write your life story.

Konec junija zna biti že peklensko vroče. Moje delovno mesto se je nahajalo v knjižnici. Da ne bo pomote, to ni bila temačna knjižnica z zaprašenimi policami knjig do stropa, to je bila srednješolska knjižnica s pisanim tapisonom, barvitimi stoli, računalniki, posterji, glinenimi skulpturami in seveda knjižnimi policami. Velik prostor so od parka ločile le steklene stene. Junija je bilo peklensko vroče. Race so gnezdile in se hladile v vrtu.IMG_0471

 

Zgodaj zjutraj sem na stežaj odprla vsa okna. S kavo v roki sem globoko vdihnila in se pripravila na vsakodnevno invazijo dijakov. Pred otroki je prišla v knjižnico še sodelavka Rosalina. Nje nista motili niti vročina niti vlaga. Ona je po rodu Filipinka. Spomin nanjo v meni vedno sproži impulz; močno željo … A o tem kasneje. Kar sem ji resnično zavidala, je bila njena aklimatizacija na visoke temperature. Tudi na ta peklensko vroč dan je prešerno vstopila in kriknila: »Danes pa zančnemo z akcijo ‘poletno branje’!«

‘Naj jo koklja brcne,’ sem si mislila. Njo nima smisla strašiti s petelinom, ker imajo na Filipinih matriarhat. To pomeni, da so družinski poglavarji Matere (namenoma napisano z veliko začetnico ;).

Akcija ‘poletno branje’ je potegnila za sabo ureditev izložbenega okna, razstavo novih knjig in knjig po žanru, pripravo vrečk za knjižne molje in še prireditev rimg_1225.jpgačunalniške podpore večjemu obsegu izposoje in še, in še … Meni pa je bilo tako zelo vroče. Klime nismo imeli, ker bi škodovala — ne vem več komu.

Skratka ‘poletno branje’. Praznik za otroke, ki letno preberejo tudi preko petdeset knjig. Pripravili so si polne vreče in nestrpno čakali na starše. Le-ti so se jim pridružili ob koncu dneva, da nekaj knjig naberejo še zase. Če kdo še ne ve, branje je v rodu. Če pa ni v rodu, ga pa mame privzgojijo.

»Katere knjige predlagate za moji hčerki,« me je ogovorila ena izmed osveščenih mam.

»Težko rečem na pamet, kaj bi ju pritegnilo. Dovolite, da pogledam v računalnik, kaj sta do sedaj prebrali,« ji prijazno odvrnem.

»Kako? Ne veste? Saj vi ju poznate. Vsak dan sta pri vas v knjižnici.«

‘To že,’ sem pomislila. ‘Le, da ne zaradi knjig, temveč zaradi mene. Deklici silno radi govorita in jaz si vzamem čas, da ju poslušam. Prevsem pa nič ne sprašujem. Celo pohvalili sta me, da bi bila super učiteljica … Ne, hvala.’

Ker mi je poleg vročine v glavo udarjala tudi poklicna deformacija, sem si predstavljala to isto mamo v obliki velike stare knjige z zamaščenimi usnjenimi platnicami, zaklenjene s ključavnico in prikljenjene z verigo na polico na podstrešju ene izmed Oxfordskih knjižnic. Ženska je bila popolnoma zaprta vase. Na prvi pogled sicer glasna in udarna, a za to socializirano fasado se je skrivalo prestrašeno in zavrto bitje. Sama ni imela težav z izborom knjig. Njene roke so bile polne avtobiografij.

‘Res, ali kaj,’ sem pomislila. ‘Ženska v najboljših letih bi morala živeti svoje življenje, ne da bere življenjepise drugih. Staviti bi šla, da si svojega ne upa napisati. Kako bi šele izgledalo, če bi ga drugi pisali o njej? Upam, da bodo to naredili po njeni smrti.’

In tako sem se ujela v lastno zanko — upati si. Jaz si upam na primer stopiti na vago (gola seveda). Napisati življenjepis, pa pomeni razgaljenje povsem druge vrste.

»Kot knjižničarka moraš napisati vsaj eno knjigo,« me je zbadala starejša kolegica. Ker je opazila mojo zadržanost, je predlagala kompromis: »Dobro, če ne za objavo, pa vsaj življenjepis za svoje potomce. Ne vem, kaj ti je zapustila tvoja babica, vem pa, da bi umrla od sreče, če bi lahko s police vzela njen življenjepis in ga prebrala — stokrat bi ga.«

Naslednje jutro sem se ponovno zagledala v sodelavko Rosalino. Ona bi morala napisati življenjepis. Njej je dano kot najstarejši materi v rodbini, da upravlja z denarjem vseh družin. Na Filipinih je nenapisan zakon, da gre plača vseh moških v družini na bančni račun najstarejše ženske v družini. Ni čudno, da je njeno mamo zadela kap na poti iz banke. Resnično.

Ne le,12380555 da sem se vsako jutro z večjim zanimanjem zagledala v Rosalino, misel nanjo mi ni dala več spati. Nujno je bilo potrebno ukrepati. Za konec šolskega leta sem ji poklonila knjigo Ann Gawthorpe ‘Write your life story’. Spomin nanjo sproži v meni željo, da bi tudi jaz svojim potomcem zapisala, koliko zanimivih ljudi mi je pomagalo oblikovati življenje.

 

 

 

P.s. najbStakleni-zamak-oljši življenjepis, ki sem ga do sedaj prebrala je zagotovo The Glass Castle avtorice Jeannette Walls. Žal še ni preveden v slovenščino.

Obstaja hrvaški prevod: Stakleni zamak in pa film »The glass castle«, ki bo kmalu tudi v naših kinematografih.

561613

 

 

The Glass Castle Trailer

ZAKAJ DOJENČEK OZ. DOJENČICA KAŠLJA?

Dr. Damir Dabranin je obljubil, da bo za blog 50 odtenkov življenja odgovoril tudi na kakšno strokovno vprašanje. Ker je pediater, sva ga za začetek s soblogerko vprašali, katero je najpogostejše vprašanje, ki mu ga postavijo starši, ko pripeljejo svojega dojenčka oziroma dojenčico na pregled v ordinacijo.  To je njegov odgovor:

“Pediatrična ambulanta je zelo zanimiva. Polna je joka, smeha, zaskrbljenosti in veselja. V njej se zliva širok spekter občutkov in problemov, od majhnih, ki izgledajo veliki, a to niso, do  velikih, ki izgledajo majhni in nepomembni. Nemalokrat pride do nesporazuma, presenečenja, kričečega joka, visokofrekventnih tonov joka, smeha … kakor v življenju.

Najbolj prijetno je v ambulanti srečati starše, ki so zvedavi, ki postavljajo “tisoče” vprašanj. Najbolj všeč so mi takšni, ki jim moram razlagati prav vse. Zelo so zaskrbljeni, zanima jih prav vse, povezano z njihovim dojenčkom oziroma dojenčico: prebava, koža, spanje, izpuščaji ….. sprašujejo o vsem, kar vonjajo, slišijo in vidijo pri otroku.
Najbolj pogosto vprašanje, ki mi ga zastavljajo starši v ambulanti, je “Moj otrok kašlja že pet dni. Zakaj kašlja?”

Otrokov kašelj zaznavajo kot velik problem. Odgovor na to vprašanje bi lahko bil dolg, ampak kratko lahko kašelj takole razložim.

Zaradi majhnega premera dihalnih poti se pljučne cevi zelo hitro zamašijo, ker se napolnijo s sluzjo. Sluz in tekočina v pljučih lahko nastane tudi zaradi kondenza, prehlada, virusnega ali bakterijskega infekta. Razlogov je lahko veliko. Kašelj je koristen. Brez refleksa kašlja bi dojenčki umrli, saj gre za fiziološki proces čiščenja dihalnih poti, ki so ozke. Brez kašlja bi se lahko zamašile. Zato je prav, da otrok kašlja. Tako zaskrbljenim staršem najpogosteje odgovorim. Kašelj je lahko znanilo bolezni in je v bistvu edini mehanizem obrambe in preživetja!!! Če ga pomirjamo, lahko otroku škodujemo. Brez kašlja se sluz nabira v pljučih in zaostaja v njih, kar je nevarno za nadaljnji razvoj virusnih, bakterijskih ali drugih okužb. Je kontradiktorno, pa vendar resnično.”

 

ISKRENA HVALA

Zgodilo se je, sem “Moj pediater leta 2017”. Lepi občutki in vsemogočna poplava hormonov sreče, ko si nekako pomemben, čeprav so me vseskozi,  že od otroštva, skozi celotno šolanje, učili skromnosti, ponižnosti, brezpogojne predanosti poklicu in nudenja vsega svojega znanja ljudem, pacientom, otrokom.

Nič kaj drugače se nisem trudil, si želel izstopati, ali se prav posebej prizadevati biti dober v tem letu 2017. Mislim, da sem stalen, dosleden, nespremenjen v vseh teh letih moje kariere. Zmeraj in enako pomagati, zdraviti in nuditi vse, kar je v moji moči, od znanja, do prijaznosti, dostopnosti …. skratka vse, kar bi tudi sam pričakoval kot pacient.
Po nekih raziskavah se človek, ko odraste, poleg svojih staršev in učiteljev najbolj spominja svojega pediatra. Pediatra si vsekakor ne zapomnimo tako dobro samo zaradi prijetnih besed in lepega odnosa, bele halje in prijazne sestre, spominjamo se ga tudi zaradi neprijetnih občutkov in strahu pred injekcijami, cepljenjem in bolečino. Pri vsem tem je predvsem pomembno,  da se teh bolečin čim manj spominjamo in da nam vse, prav vse, ostane v lepem spominu. S tem namenom se s sestro Adrijano Hren,  ki je magistrirala iz zdravstvene nege in managementa, trudiva dati od sebe vse najboljše, da bi bili ti neprijetni občutki bolečin, ki se jim včasih ni mogoče izogniti, čimprej pozabljeni. V moji zasebni pediatrični ambulanti se trudiva, da pri pacientih tako na površju kot v globini ostanejo samo lepi in prijetni občutki. Mogoče je prav zaradi tega ta nagrada še toliko bolj obvezujoča. Še naprej se bova trudila vsakemu in res prav vsakemu, ki bo obiskal mojo ambulanto, dati prijazen nasvet in nasmeh, vse najino znanje in podporo in mu pomagati, da bo čimprej ozdravel. To je najino poslanstvo.

Ob tej priliki bi se javno zahvalil vsem, ki ste me podpirali, spoznavali in spoznali v letih moje kariere in glasovali zame. Iskrena hvala tudi medicinski sestri Adrijani, s katero tvoriva odličen tim.  Zahvaljujem se svoji družini, kolegom in vsem, ki ste me podpirali, delili z mano vse svoje občutke in mi zaupali. Upam, da vas tudi v prihodnje ne bom razočaral in  vam bom lahko še naprej delil dobro in samo dobro.
ISKRENA HVALA!

 

DAMIR JE NAJBOLJŠI

Damir je pediater v Slovenskih Konjicah. Pa ne kar neki pediater. Je moj pediater. Tako vsaj izhaja iz njegovih besed, ki mi jih je izrekel pred mlajšo nepoznano družbo: “… zdaj, ko si moja pacientka …” in mi kasneje zaradi mojega dvomečega pogleda zašepetal na uho: “Nisem mogel reči, da si stara mama mojega novega pacienta …” Tako pozoren je ta moj pediater. In ne, da je Damir samo moj pediater, letos je tudi Moj pediater 2017 na osnovi glasovanja pacientov, ki ga je izvedla revija Viva.

Z zasluženim priznanjem

Damir pa ni samo pediater, poznan po svoji strokovnosti in visoki stopnji čustvene inteligence. Njegova strast so potovanja, vendar tudi na potovanjih ostane v prvi vrsti zdravnik, saj si je po priletu v Sydney ob ogledu slike na stranišču takoj obnovil svoje strokovno znanje o Klinefelterjevem sindromu,  naslednjo jutro pa si je kot prvo znamenitost te daljnje dežele ogledal pediatrično kliniko v Melbourneu. Šele potem je nadaljeval svojo pot kot turist.

V družbi najboljših

Damir rad piše. Ob branju njegovih zgodb  te preplavljajo čustva, ki jih spretno izliva na papir. V bistvu je ta papir samo simboličen, ker svoja čustva z dotiki prstov preko tipkovnice prenese v ugriznjeno jabolko. Mene je najbolj ganil njegov opis ljubezenske zgodbe šaha Džahana, ki se je z izgradnjo Tadž Mahala zapisal v večnost. S svojimi opisi te prevzame in te popolnoma prepriča. V Cairnsu se ni počutil dobro in s svojim značilnim kopičenjem besed mi ga je tako priskutil, da ga zagotovo nikoli ne bom obiskala.

Izgubljen v vlagi džungle v Cairnsu

Ima prestižno funkcijo tujega dopisnika bloga 50 odtenkov življenja. To funkcijo sva mu z Zlatko tudi uradno podelili po uspešnem poročanju iz Avstralije, ko sva mu svečano izročili nalivno pero z vgraviranim napisom: ‘Dopisnik DD’.

Damir kot tuji dopisnik bloga 50 odtenkov življenja

Ima rad vse kar je lepo. In to lepoto zna začutiti. Do potankosti sem  razumela njegov stavek, k zapisu katerega ga je vzpodbudila narava v Avstraliji: “Narava je res neverjeten arhitekt in slikar. V naravi ni neskladja in kiča, ni barvnih kombinacij ki bi se teple, motile oko, vse je usklajeno.”

Skupaj smo se veselili zmage Konjičana

Obožuje glasbo. Igra kitaro in uživa v poslušanju klasične glasbe, predvsem ob gledanju opere in baleta. Je dolgoletni abonent mariborske opere.

Zbiranje vtisov po premieri v mariborski operi

Damir ima rad slike, pozna vse variante naslikane Venere in še najbolj ga impresionirajo tiste, ki so naslikane v naravni velikosti. Slike doživlja na nek svojstven način, kar se lepo vidi iz njegovega zapisa o slikah Aboridžinov, avstralskih staroselcev.

Damir ima rad svojo ženo in svojega sina. In ob njuni podpori je lahko vse to kar je: moj pediater, Moj pediater 2017, ljubeč mož, oče in prijatelj. In nenazadnje delodajalec. Z Adrijano sta odlična ekipa in Damir se zaveda, da je del nagrade tudi njen.

V krogu svoje družine

RIBJA TRŽNICA V BUSANU

Busan je živahno pristaniško mesto, s 3,6 milijona prebivalcev drugo največje mesto v Koreji, ki v prvi vrsti slovi po svoji ribji tržnici. Mešani občutki so me prevevali, ko sem se sprehajala med neštetimi stojnicami z v glavnem živimi ribami, raki, školjkami in številnimi drugimi morskimi prebivalci, ki jih nisem znala uvrstiti v nobeno izmed navedenih treh skupin. Ribe so v glavnem ležale v vodi druga nad drugo, podobno kot drva v skladovnici, ker ob pičlo odmerjenem prostoru niso imele dovolj prostora za plavanje, školjke so se odpirale in zapirale, raki so si obupno prizadevali, da bi ušli iz svojega zadnjega prebivališča. Nekatere ribe so bile že na ledu, presenetljivo veliko pa je bilo posušenih, tudi tistih najmanjših, mladic, ki so zagotovo neprimerljivo boljši prigrizek ob televiziji kot kakšen čips, seveda z ‘boljši’ merim na hranilno vrednost, ker bi se o okusu dalo razpravljati latinskemu reku de gustibus non dispuntandum est navkljub.

IMG_3551IMG_3553IMG_3552IMG_3550IMG_3549IMG_3548IMG_3547IMG_3545IMG_3544IMG_3542IMG_3541

V nadstropju ogromne dvorane pokritega dela ribje tržnice so podesti z nizkimi mizicami, za katere posedeš z bosimi nogami in kjer ti postrežejo s sveže pripravljenimi morskimi dobrotami in v skladu s korejsko kulinariko tudi s številnimi omakami. Tudi v samem mestu se domačini prehranjujejo kar na ulicah, stoje ob stojnicah, ali ob nizkih mizicah sredi ulic.

IMG_3528IMG_3523IMG_3543IMG_3531IMG_3529IMG_3524IMG_3530IMG_3522IMG_3559IMG_3558

V Busanu turisti množično obiskujejo  Gamcheon Culture Village, del starega mesta, ki je svojo umetniško preobrazbo doživel v letu 2009, ko so se študentje odločili, da bodo staro ribiško naselje prislonjeno v hrib nad morjem, posodobili v skladu z 21. stoletjem in njihovim okusom. Ne vem kako so se dogovorili s korejskim zavodom za spomeniško varstvo, ne vem tudi, če v Koreji sploh obstaja kakšna podobna ustanova, ob podpori vlade je nastala barvito, “odštekano” naselje, polno raznih “for” in idealnih lokacij za “selfije”. Na začetku naselja kupiš zemljevid, ki te vodi skozi labirint uličic in ozkih stopnišč, med barvastimi hiškami, v katerih so kavarnice in trgovinice. V njih zbiraš žige in dobivaš darilca. Besede sem zapisala v pomanjševalnicah, ker je dejansko vse zelo miniaturno.

IMG_3532IMG_3540IMG_3539IMG_3538IMG_3536IMG_3533IMG_3534IMG_3535

Tudi Busan premore peš cono, nakupovalni del mesta, ki je podoben vsem ostalim velikim mestom po svetu, saj prodajajo povsod iste blagovne znamke, opazna je samo ena hrupna razlika: vsaka trgovina ima na ulico obrnjen zvočnik, iz katerega odmeva zelo glasna glasba. Ko se pomikaš po ulici nastane iz tega mešanica zvokov, ki ni nič kaj prijetna za uho.

ZA KITAJSKO POTREBUJETE VIZO

Takoj, ko sem ugotovila, da za obisk Kitajske potrebujem vizo, sem pomislila zakaj sploh rinem v državo, ki mi že v štartu postavlja ovire za vstop vanjo. Pa sem zatrla to misel in na internetu poiskala navodila, kako do vize priti. Ker so bila zelo dolga, jih nisem natančno prebrala in sem spregledala, da pri prošnji za dodelitev termina za ureditev vize, ne smeš pošiljati priponk. Posledično sem trikrat pošiljala elektronsko sporočilo z izpolnjeno vlogo za izstavitev vize v priponki in trikrat sem dobila odgovor, da moja vloga ni popolna.

Ljubkost Kitajske je združena v pandah

Lotila sem se branja izčrpnih navodil na osnovi katerih sem uspešno oddala vlogo brez priponke in prejela termin, kdaj se lahko osebno oglasim na kitajski ambasadi v Ljubljani s potnim listom, da bom lahko vlogo osebno oddala. Pripravo dokumentov sem zaupala možu, ki je veliko bolj strpen in natančen od mene, poleg tega imam do zelo podrobnih navodil odpor, na primer do tega, da moraš obrazce izpolnjevati izključno z velikimi črkami, da moraš izpisati datum v točno določeni obliki in da moraš s točno določenim znakom označiti, da si polje pustil prazno, ker nanj pač nimaš odgovora. Poleg tega je bilo obrazcu potrebno priložiti veliko fotokopij raznih dokumentov v točno določenem vrstnem redu. S strani mojega moža natančno pripravljenimi dokumenti sem se ob določeni uri na določen dan oglasila na kitajski ambasadi in čez teden dni sem lahko ponovno prišla po potna lista z vizama in plačala zanju 120 evrov z debetno kartico. Z gotovino ali plačilno kartico plačil ne sprejemajo. Prvi korak na Kitajsko sem na ta način že naredila.
Drugi korak sem morala narediti v Koreji, ko nam je ladijsko osebje pobralo potne liste in njihove fotokopije, da so jih izročili kitajskim uradnikom, ki smo jih vkrcali na ladjo. Do pristanka v luki v Tianjinu so jih pregledali in nam požigosali fotokopije potnih listov, da smo se iz ladje lahko čimprej izkrcali s potnim listom in žigosano fotokopijo. Vendar šele po triurnem “carinjenju” ladje, ko so se kitajskim uradnikom, ki so pripotovali z našo ladjo, pridružili tudi kitajski uradniki iz luškega terminala.

Pekinška račka je odlična

Z Iztokom sva iz luke Tianjin za dva dni odpotovala v Peking. Na poti so nama nenehoma pregledovali potna lista in vizi, kar tako sredi poti je ljudi ustavljala policija in jih legitimirala, ob nakupu kart za vlak, ob vstopu na železniško postajo in na podzemno železnico, šla sva preko številnih varnostnih kontrol, vedno znova sem morala vpričo varnostnika izpiti nekaj vode iz steklenice, ki sem jo imela s seboj, da se je prepričal, da je v steklenici res voda in ne kakšno eksplozivno sredstvo, za vstop na Trg nebeškega miru sva čakala skoraj uro, da sva prišla na vrsto za kontrolo dokumentov in varnostno kontrolo. Domačini so čakanje in pregledovanje (varnostniki odpirajo in vohajo tudi vsebino termo steklenic, ki jih nosijo s seboj) mirno prenašali, tujci smo pihali od jeze in zavijali z očmi. Pa ni nič pomagalo.

Pripravo dokumentov sem zaupala možu, ki je veliko bolj strpen in natančen od mene, poleg tega imam do zelo podrobnih navodil odpor, na primer do tega, da moraš obrazce izpolnjevati izključno z velikimi črkami, da moraš izpisati datum v točno določeni obliki in da moraš s točno določenim znakom označiti, da si polje pustil prazno, ker nanj pač nimaš odgovora. Poleg tega je bilo obrazcu potrebno priložiti veliko fotokopij raznih dokumentov v točno določenem vrstnem redu. S strani mojega moža natančno pripravljenimi dokumenti sem se ob določeni uri na določen dan oglasila na kitajski ambasadi in čez teden dni sem lahko ponovno prišla po potna lista z vizama in plačala zanju 120 evrov z debetno kartico. Z gotovino ali plačilno kartico plačil ne sprejemajo. Prvi korak na Kitajsko sem na ta način že naredila.
Drugi korak sem morala narediti v Koreji, ko nam je ladijsko osebje pobralo potne liste in njihove fotokopije, da so jih izročili kitajskim uradnikom, ki smo jih vkrcali na ladjo. Do pristanka v luki v Tianjinu so jih pregledali in nam požigosali fotokopije potnih listov, da smo se iz ladje lahko čimprej izkrcali s potnim listom in žigosano fotokopijo. Vendar šele po triurnem “carinjenju” ladje, ko so se kitajskim uradnikom, ki so pripotovali z našo ladjo, pridružili tudi kitajski uradniki iz luškega terminala.

 

Na Kitajskem rastejo stolpnice kot gobe po dežju

Kitajci so hrupni, na vsakem koraku raznorazni uradniki v uniformah vpijejo navodila v kitajščini, v veliko primerih jih tudi posnamejo in predvajajo s pomočjo zvočnikov. Ko sva šla preko nekega mostu, je Iztok želel fotografirati neko stavbo v daljavi od katere se je odbijala sončna svetloba, je od nikoder pritekel verjetno kakšen uradnik v civilu in mu fotografiranje prepovedal. Drugič sva si hotela ogledati eno izmed stavb v parku za katero sva kupila vstopnico, pa nama jo je uradnica pred nosom zaklenila in rekla, da je zaprta. Kazala sva ji vstopnico in delovni čas, jo spraševala zakaj je zaprto, pa je samo skomignila z rameni in izdavila, da je pač closed.

Za vstop na Trg nebeškega miru moraš skozi kontrolo dokumentov in prtljage

Iztok je rekel, da pri toliko milijonih ljudi mora biti red, da ga na ta način zagotavljajo, mene pa vse te procedure bolj spominjajo na big brother watching you kot na kaj drugega. Po moje bi bilo več reda, če bi nekaj uradnikov prekvalificirali v finančno policijo, ki bi kontrolirala ali taksisti vozijo z vklopljenimi taksimetri in v trgovinah izdajajo račune (eno in drugo ne delajo), ne pa, da ovohavajo vsebino termo steklenic.

Lama tempelj je oaza miru v motečem mestnem hrupu

Še preden vstopiš v državo moraš narediti kar nekaj korakov, kar nekaj jih moraš narediti tudi preden jo zapustiš. Spet smo oddali potne liste, v Šanghaju bomo morali oddati tudi žigosane fotokopije potnih listov, čaka naju tudi odhodna procedura na letališču. Ne bom več potovala v države, kjer moram plačati že za vstop in kjer imajo tolikšno nezaupanje, da na vsakem koraku preverjajo osebne dokumente, jih fotokopirajo, žigosajo in kjer moram piti vodo na ukaz, ne za žejo.

SMS-E BO TREBA PISATI Z OBEMA PALCEMA

Seul je glavno in hkrati največje mesto Južne Koreje s skoraj 12 milijoni prebivalcev. V strogem centru mesta, pred mestno hišo, so se v času najinega obiska odvijale demonstracije v podporo predsednici Parkovi, ki jo je ustavno sodišče odstavilo iz njenega mesta na čelu države, ker naj bi svoji tesni prijateljici Čoj Sun Sil pomagala pri izsiljevanju podjetij za denar in ji dovolila, da se brez uradnih pooblastil vmešava v državne zadeve. Parkovi se je stolček prvič pošteno zamajal že v aprilu 2014, ko se je potopil trajekt s 476 potniki, od katerih se je 304, predvsem študentov utopilo. Toliko žrtev je bilo potrebno, da so Korejci ugotovili, da vlada nima ustrezno organizirane obalne straže in ustrezne zakonodaje o pomorskem prometu. Od takratnih je Parkova preživela že številne demonstracije. Na tokratnih so demonstranti ob poslušanju govorcev vneto mahali s korejskimi zastavicami sredi katerih je krog, razdeljen na modro in rdeče polje, ki ponazarja razdeljenost Koreje na severno in južno, na antično in moderno. Na ulicah, ki vodijo iz glavnega trga je mrgolelo policajev, ki so jih z avtobusi pripeljali iz vseh vetrov. Postrojeni v vrste, s ščiti pred seboj so z resnimi obrazi mirno čakali na ukaze. Imela sem občutek, da je bilo več policajev kot samih demonstrantov, kar ni nič čudnega, saj sta med demonstracijami par dni nazaj, 10. marca, dva demonstranta izgubila življenje.

Tako kot so si v New Yorku uredili sprehajalno pot po precej dolgem, opuščenem nadvozu železniške proge, so si prebivalci Seula zase izborili opuščeni del poglobljene avtoceste v samem centru mesta. Po sredini so speljali vodo, ki v kanal doteka preko širokega slapa, nabrežje umetnega potoka pa so z obeh strani tlakovali in ga na ta način spremenili v priljubljeno sprehajalno pot.FullSizeRender-4FullSizeRender-3
Mesto je zanimiva mešanica starodavnih tradicij in vrhunske digitalne tehnologije, zmes tradicionalne in moderne arhitekture, neštetih prodajaln s hrano, manjših lokalov in živahnega nočnega življenja.
Iz starih časov so v Seulu štiri glavne, seveda lesene palače, ki so si dokaj podobne, Gyeongbokgung pa velja za največjo in najmogočnejšo. Nekoč so v njih živeli vladni uradniki, stražarji, evnuhi, konkubine, in druge dvorne dame, danes pa se po njih sprehajo množice turistov, med katere je pomešane veliko korejskih fantov in deklet v tradicionalni korejski obleki, ki se imenuje hanbok. Dekleta so v dolgih voluminoznih svilenih krilih in fantje v dolgih jaknah in hlačah, oboji pa obuti v sodobne platnene teniske. Poln jih je tudi Bukchon Hanok Village, del Seula, kjer stojijo tradicionalne korejske hišice »hanok« in tempelj Jongmyo, nekoč glavni tempelj kraljev dinastije Joseon.

17498433_1319241964810879_1290934790322672654_nIMG_352617434865_1319241971477545_4833814363962151596_o17434934_1319241968144212_1785973459222699813_oIMG_3525IMG_3574IMG_3572IMG_3569IMG_3568IMG_3567

V takšnem milijonskem mestu seveda promet najhitreje poteka s pomočjo podzemne železnice, ki so zelo dobro pokrite z mobilnim signalom, saj dobesedno vsi potniki, mladi in stari, med potjo s slušalkami v ušesih gledajo televizijo, igrajo igrice, telefonirajo ali pišejo SMS-e na svojih mobilnih telefonih, ki so seveda večinoma znamke Samsung. Razlika med starimi in mladimi je podobno kot po vsem svetu samo v prstih, ki jih uporabljajo za pisanje: mladi uporabljajo sočasno oba palca, starejši pa kazalec desne roke.

KOREJSKI OTOK JEJU-DO

Sodobni Korejci se na splošno pritožujejo nad stresom, ki ga prinaša sedanji tekmovalni način življenja, vse od osnovnošolskih tekmovanj v znanju matematike, preko 14 urnega dnevnega študija na univerzi, do tekmovanj za delovna mesta v korporacijah. Da bi vzdržali ta tempo, veliko delajo na tem, da ostanejo “fit”. Poleg zdrave prehrane k temu sodi tudi telesno gibanje, zato Korejci množično zahajajo v hribe. Otok Jeju-do, največji korejski otok je idealen prostor za hribolazenje, zato je dolgo veljal za najljubšo domačo turistično destinacijo Korejcev. Krasijo ga krasne peščene plaže, slapovi, bujna vegetacija in zanimiva vulkanska pokrajina z najvišjim vrhom Južne Koreje, 1950 metrov visokim vrhom Hallasanom. Od leta 2008 naprej je korejska vlada ukinila vizo za kitajske turiste, ki prihajajo na Jeju-do, zato je otok od takrat naprej obiskalo že več kot pet milijonov kitajskih turistov.

IMG_3519 (1)
Najvišji vrh je Hallasan

Upam, da bodo po nakupu mariborskega letališča s strani Kitajcev tako množično obiskovali tudi Slovenijo.
Simbol otoka so kamniti kipci po imenu Dolharubang, po slovensko skalnati dedki, ki varujejo pred zlom in zagotavljajo plodnost. Človeške velikosti in falične oblike so izdelani iz vulkanskega kamna, imajo čeladi podoben klobuk, sploščen nos in roki položeni na trebuh.

Dolharubang ali skalnati dedek odganja zlo

V NAGASAKIJU JE VSE POD KONTROLO

Preden smo pripluli v Nagasaki, še nikoli nisem bila na Japonskem. Verjetno je bil to razlog, da me je samo mesto osupnilo takoj po prvih korakih. Podobno kot v Monte Carlu so pločniki v glavnem tlakovani s ploščicami in tlakovci. Mesto je neverjetno čisto in urejeno, vse je na svojem mestu, linije so ravne, nikjer ni nič preveč in nič premalo. Z možem sva prav pikolovsko iskala kakšno pomankljivost, razbito šipo ali zarjavelo ograjo, umazan avto, odluščeno barvo,  na tla odvržen čik ali papirček. Nič. Center mesta sva prehodila podolgem in počez, nikjer niti najmanjše napake, dotrajanosti ali izjeme, ki potrjuje pravilo. Spustila sva se celo do rečnega kanala, katerih dna po mestih skrivajo marsikaj, pa nisva našla nič. Samo lepo rejeni okrasni krapi, koiji so leno plavali po vodi.

Japonci imajo vse pod kontrolo. Smeti, rjo, nesnago velemest, malomarnost, celo drevesa in pesek. Drevesa obrezujejo, da ne bi prebujno pokazala svojo divjo naravo, jim krajšajo korenine, da ne bi zrasla previsoko in jih omejijo s količki, da bi zrastla v pravo smer. Ob drevesa z bujnim cvetjem imajo prislonjeno metlo, da sproti pometajo odpadlo listje in velik kol s katerim tolčejo po vejah, če se nanje usedejo ptiči. Preganjajo jih z dreves, da ne bi s svojimi izločki umazali pot pod njimi.

IMG_3515
Pesek pograbijo in v ravne ploskve zarišejo mehke paralelne linije. Pod kontrolo imajo tudi turiste. Če le malo postaneš te že prijazno ogovorijo in ti pomagajo poiskati pravo pot. Urejeni, polikani, moški v črnih oblekah in s kravatami, s svetlimi Burberry prehodnimi plašči pod roko, šoferji z belimi rokavicami, mnogi zaščiteni z obraznimi maskami, ženske zaščitene pred soncem z odprtimi dežniki. Z belimi plahtami zaščitijo celo gume, ki služijo kot odbojne boje na vlačilcih – za vsak slučaj, če bi se dotaknili ladje, da le na njej ne bi pustili črno sled gume.

Nagasaki ima zaradi 9. avgusta 1945, ko je ob 11:02 nad mestom eksplodirala atomska bomba, zloglasen prizvok. Še toliko bolj, ko se zaveš, da je v trenutku uničila velik del mesta in ubila več kot 150.000 prebivalcev, še večim pa pustila trajne posledice. V parku miru črni steber označuje hipocenter bombne eksplozije in hrani imena njenih žrtev. Na kraju vlada zlovešč duh.
V upanju, da se kaj takega ne bo nikoli več ponovilo, so v Nagasakiju postavili več kot 9.7 metrov visok in 30 ton težak kip miru. Upodablja moškega, ki z desno roko dvignjeno v nebo, kaže na nevarnost jedrskega orožja, dlan leve roke ima odprto k miru, oči pa zaprte v molitvi za izgubljene v vojni. Vsako leto se 9. avgusta, na dan miru Nagasakija, pred spomenikom odvije spominska proslava posvečena miru v celem svetu.V bližini kipa svobode je zavzel svoje mesto možakar, ki trdi, da je v času eksplozije delal v tovarni Mitsubishi, ki se je nahajala 1.1 kilometra od hipocentra. Na tisti dan ga je šef poslal v drugo tovarno, kamor je ravno vstopil, ko ga je moč eksplozije odnesla za velik steber, ki ga je zaščitil pred njenimi škodljivimi učinki, zato živi še danes, njegov šef pa je skupaj s sodelavci umrl takoj po eksploziji. Vsak dan stoji v parku miru, pripoveduje svojo zgodbo in se slika z obiskovalci, da bi ti na ta način dal svoj prispevek k miru v svetu.

TAIPEI JE SVETOVLJANSKO MESTO

Taipei je mesto gneče z dobrim poltretjim milijonom prebivalcev. Odkar so v 17. stoletju zanj postavili temelje kitajski trgovci, je bil okupiran z različnimi pomorskimi zavojevalci, Nizozemci, Španci in Japonci, ki so vsak po svoje vnesli vanj svoje navade in razvade, zato je Taipei danes svetovljansko poslovno in turistično mesto, v katerem domačini tekmujejo za prostor, ki ga pri tleh in v višinah zasedajo nebotičniki. V tej borbi na vsakem koraku, tako enim kot drugim, odžirajo vsako pridobljeno ped motoristi, ki so dokaj nevarni, ker so pač močnejši kot pešci, poleg tega pa jih je v Taipeiju kot listja in trave v Sloveniji.
Tajvan me je presenetil, ker sem iz ne vem kakšnega razloga pričakovala, da že na prvi pogled zaostajajo v razvoju. Pa sem se že po izkrcanju iz ladje priklopila na tajvanski brezplačni wi-fi, s pomočjo katerega sem v parih sekundah na blog naložila 25 slik. Njihova glavna postaja, ki združuje avtobusno, železniško in avtobusno postajo pa je bolj čista in urejena kot marsikatero evropsko letališče. Globalizacija je šla tako daleč, da v nakupovalnem centru niti po črkah ne moreš spoznati, da se nahajaš v Tajvanu, lahko bi bil tudi v New Yorku ali Londonu.

V lepem vremenu se po mestu z lahkoto orientiraš s pogledom na Taipei 101, v kitajščini 臺北101 / 台北101, ki je 509 metrov visok nebotičnik v Taipeju. Seveda, če ni megle ali nizke oblačnosti. Midva sva imela smolo z meglo, zato sva se morala orientirati s pomočjo zemljevida. Prav tako iz devetinosemdesetega nadstropja, kjer je na 382 metrov nad tlemi razgledna terasa namenjena razgledovanju Taipeija z vrha proti tlem, na vse štiri strani neba, nisva kaj prida videla. Taipei 101 je bil polnih šest let, vse do leta 2010, ko je moral predati krono Burdža Kalifu, najvišji nebotičnik na svetu. Na vrh se povzpnete z dvigalom japonskega proizvajalca Toshiba, s katerim so leta 2004 postavili svetovni rekord dviga s hitrostjo 69,6 km/h, 1010 m/min ali 16,83 m/s, v vsakem primeru vrtoglavo hitro.

V prostranem parku sredi Taipeija se nahaja ogromna spominska dvorana, ki je posvečena Čang Kaj-Šeku, narodno gledališče in koncertna dvorana. Ob ogromnem Čang Kaj-Šekovem kipu se vsako polno uro menjuje straža, čudovito zasajen park kitajskih razsežnosti pa je poln mirnih kotičkov, ki so še tako potrebni sredi hrupnega mesta.

V spominskem templju številnim kitajskim žrtvam iz vseh vojn, v Martyrs’ Shrine, je protokol menjave straže ob vsaki polni uri še daljši in bolj svečan kot v Čang Kaj-Šekovi spominski dvorani. Ko sem opazovala pogled stražarjev, ki polno uro strumno in negibno stojijo na straži, sem dobila občutek, da se spustijo v neko posebno meditativno stanje, saj njihov pogled sega skozi, z očmi pa niti ne trepnejo. Sama sem poskusila vzdržati pogled čim dlje, ne da bi trepnila z očmi, pa mi ni uspelo niti za minuto.

V Narodnem muzeju v Taipeiju se nahaja največja zbirka predmetov iz kitajske kulturne in umetniške dediščine, več kot 600,000 eksponatov, ki so leta 1931 pričeli svojo pot bega iz Prepovedanega mesta, najprej pred japonsko invazijo, na jug države in leta 1949, v času državljanske vojne še naprej, v Taipei na Tajvan. Za vsak slučaj so jih umaknili pred komunisti. Sedaj morajo Kitajci potovati na Tajvan, če si hočejo ogledati del svojega nacionalnega bogastva, podobno kot si Slovenci v Avstriji ogledujemo svoj knežji kamen in v Nemčiji Brižinske spomenike.