ŽENA BIZNISMENA

Podnaslov: EMILOVA ZGODBA

‘Sto ljudi — sto čudi’ in prav je tako. Lahko si mislim, kako dolgočasno bi bilo življenje med kloni: copy — paste, copy — paste, copy — paste (kopiraš — priložiš) …

stran78
Akvarel: Ivana Ciglič

 

Moje čudo je računalništvo. Jaz, Emil, sem celo življenje presedel v virtualnem svetu, medtem ko je ta pravo življenje šlo nekam mimo. Sedaj, ko sem star in osamljen, bi dal vse maile svojega življenja za en sam mail od dobrega prijatelja.

 

In zgodil se je čudež; tistega lepega jesenskega dne sem res dobil mail od prijatelja:

 

 

 

Od: Zmago

Za: Emil

Zadeva: Pozdrav od starega prijatela

Dragi Emil upam da se me še spomneš. Če ne (sum na demenco) boš dobil novega prijatela HA Ha ha Skupaj sma trgala šolske klopi. Ti si se že takrat zanimal za prihodnost in če sem prav informiran si postal računalničar. Jaz sem bil od nekdaj bolj za dober kšeft. Zdaj ko sem v penziji pa me je žena spravila na računalniški tečaj Osnove komuniciranja. Naš mentor je nekje izbrskal tvoj naslov, da imam tudi jaz komu pisat. Nočem pisati ta mladim ker bi se mi smejal. Da ne pozabim in spodobi se vprašati kako si? Midva z Majdo sma še vedno priseljena Dolenjca le da sma po novem tudi preseljena v dom starejših občanov v varovana stanovanja.

Pozdrav na Štajersko! Zmago

Ps. Namenoma nisem pisal vejic (zdaj bo treba še na tečaj Slovenščine) pa po nova očala tudi.

 

Čez dve minuti.

Odgovor: Emil

Za: Zmago

Zadeva: Re: Pozdrav od starega prijatela

Dobrodošel v virtualnem svetu. Saj ne morem verjeti! Ti, Zmago, boš iz tega zagvišno naredil kak dober posel 😉

Demence mi nikar ne omenjaj. Pred nekaj leti mi je žena umrla v prometni nesreči zaradi dezorientacije, so rekli. Jaz pri sebi dobro vem, da je bila že precej dementna, a babnica trmasta je še vedno rinila za volan. Moram ti priznati, da tudi jaz skoraj vsak dan zahajam v Dom starejših občanov, ne boš verjel — zaradi žensk. Imam kar dve ljubici. Ker sem vdovec, si to lahko privoščim;) Prva potrebuje mene, drugo potrebujem jaz. Ah, pustimo to. Pri pisanju me rado zanese, ker sem osamljen. Z ženo nisva imela otrok. Ti imaš, se pravi, vidva z Majdo imata pa kar tri. Malo sem pobrskal po netu; ta starejši sin, novinar, je izrezan ti. Joj, skoraj bi izpadlo, da mlajša dva nista tvoja. Ne vem, na Facebooku sicer prijateljujeta z bratom, a ne objavljata slik. Oprosti, v bistvu si me le vljudno vprašal, kako sem. V redu sem, hvala.

Lep pozdrav in veliko uspehov za računalnikom! Emil 🙂

 

Naslednji dan.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: Popravek :/

Najprej se opravičujem za včerajšnje raztreseno pisanje. Čeprav sem star računalniški maček, ne poznam osnov komuniciranja. Takoj bi mi lahko odpisal, da obstaja tipka ‘delit’. Danes bom kratek, moje pisanje pa bo bolj premišljeno.

Res je, da hodim v Dom in da imam dve ljubici 😉 Prva je tašča, ki nima nikogar razen mene in si mislim, da me potrebuje. Leži na oddelku za nepokretne in dementne (itak). V rokah pestuje punčko iz blaga, za katero misli, da je njena hči, torej moja žena in jaz sem zanjo njen mož (moj pokojni tast) in kadar odhajam mi naroča pozdrave za svojega očeta — za mamo nikoli. Odkar je dementna, pripoveduje razne zgodbe iz svojega življenja. Ona je edina od treh varovank v sobi, ki še govori, a ji ne gre verjeti. Govori tudi ženska (moja druga namišljena ljubica), ki redno obiskuje svojo taščo na prvi postelji pri vratih, ki pa je po kapi nema in seveda nepokretna. Varovanka na postelji v sredini sobe pa tudi samo vegetira. Če ne bi bilo tragično, bi bilo smešno, kadar moja tašča odgovarja na retorična vprašanja omenjene obiskovalke, po imenu Iris. Resno ti povem, to je srednjeveško mučenje. Morali bi ga zakonsko prepovedati oziroma uzakoniti evtanazijo. Ti verjetno gledaš na polne domove ostarelih iz poslovnega vidika, jaz pa sem humanist in se zjočem vsakič, ko grem iz Doma. Hkrati pa sem vesel, da še lahko grem ven. Tudi osebje se mi zelo smili. Moram pohvaliti njihovo psihično in fizično moč, da prenašajo vse te stiske in varovance (mislim, da jih premikajo). Jaz sem samo enkrat obrnil taščo in ostal v vkleščenem položaju zaradi išijasa. Menda novince med osebjem trenirajo s tehniko empatije, čemur bi se po domače reklo, da si morajo trpljenje pacientov skusiti na svoji koži. Resno. Baje imajo posebno sobo, kamor jih namestijo za en teden. Ležijo povsem nepremično, so v plenicah in ne smejo govoriti. V tem času so deležni enega kopanja in enega klistirja. Bi se lahko reklo, da po enem tednu napredujejo iz pacientov v strežnike. Mogoče pa so to samo čveke.

Skratka, resno razmišljam in me skrbi, kaj bo z menoj na starost — ker si ravno vprašal, kako sem.Vse dobro tebi in tvoji ženki! Emil

 

Naslednji dan.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: dodatek k popravku

Nisem ti pojasnil glede Iris. V prvem mailu sem ti omenil, da eno izmed žensk potrebujem jaz. Njo potrebujem, ker mi neskončno polepša dan že samo s svojo prisotnostjo. Sklepam, da sta bili s taščo, katero obiskuje, zelo dobri prijateljici. Sin edinec nikoli ne pride k njej. Ker Iris svoji tašči veliko pripoveduje, sem ugotovil, da je ta sin (Irisin mož) pomemben poslovnež. Bi rekel, da možak obvladuje vse razen svoje družine. Mislim, da so zelo bogati. Uboga njegova mati, kaj ji koristi vso bogastvo, ko mora na starost tako zelo trpeti. Iris je dišeča lepotica z dragocenimi oblačili in nakitom in kako zelo je lepa. Ne vem, če se nisem malo zaljubil — med nama rečeno. Zakaj bi se tega sramoval? Vanjo sem zaljubljen že dve leti. Ne me narobe razumeti; ona je poštena žena. Midva se samo pozdraviva, med nama ni nobenega klepetanja, kaj šele kaj druga.

Lep pozdrav, Emil

 

Naslednji dan.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: žena Biznismena

Zmago, ali si še tam, mislim, za računalnikom? Menda nisi vrgel puške v koruzo. Ah naše puške … no, saj veš, kaj mislim. Ti še imaš ženo. Jaz moje puške že dolgo ne uporabljam več. Le kaj ti govorim … pišem. Če bi se srečala na kavi, bi govoril samo ti. Jaz nikoli nisem imel dar govora, kje šele, da bi govoril o intimnostih. Tale klepet s teboj me pomlaja. Danes pozno popoldne, ko sem parkiral pred Domom, sem naravnost skočil iz moje limuzine. Nočem enoprostorca; ti so za starčke, ki ne morejo več zlesti ven. Ne boš verjel, na Iris sem naletel že kar v recepciji. Vsa nasmejana je stopila proti meni, vsaj tako bi si želel. Dejansko me je obšla in se vrgla v objem nekemu staremu upokojenemu dohtarju, ki je prevzel dežurstvo za vikend. Ves poklapan sem se zavlekel naravnost v taščino sobo. Nisem prižgal luči. V polmraku sem trpel skupaj z varovankami. Kar se je zgodilo v nadaljevanju, mora ostati med nama. Začelo se je z nedolžnim kihanjem moje tašče, zaradi katerega sem stopil do velike omare pri oknu po svežo brisačo. Dejansko sem obstal skrit za velikimi vrati omare, ko sta v sobo stopila Iris in tisti napihnjen dohtar. Iz točno določenega razloga nista prižgala luči. »To je protizakonito, v Sloveniji evtanazija ni dovoljena«, je rekel dohtar. »Kaj me briga Slovenija,« je postala Iris presenetljivo glasna. »Tebe vprašam, ali znaš pomagati moji tašči, ali jo lahko rešiš tega trpljenja? Nimaš se česa bati; itak si v pokoju. Tudi obdukcije ni, če človek umre v domu in je svojci ne zahtevajo. Razumeš? Vse sem preverila. Ženska je bogata in moj mož je edini dedič. Vsi bomo imeli korist. Lepo te prosim naredi konec tej agoniji …«

Zmago, ali lahko verjameš, da moja, v nebo kovana Iris, naklepa umor?

Pozdrav! Emil

 

Naslednji dan.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: Tašča od Iris je še živa

Nimam besed. Pozdrav, Emil

 

Čez dva dni.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: Tašča od Iris je še živa

… ampak se mi smili … obe se mi smilita …

Pozdrav! Emil

 

Naslednja nedelja.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: za vsakim uspešnim moškim stoji še bolj uspešna ženska

Uspelo ji je. Danes so mi povedali, da je gospa pri vratih za vedno zaspala v snu.

Čisto sem potrt. Nikoli več je ne bom videl — Iris namreč. In, kaj bo z menoj, ko obnemorem? Jaz nimam bogate in uspešne snahe, da bi me rešila muk. Zmago, ali si ti že naredil oporoko? Jaz sem se odločil, da jo napišem še nocoj; oporoko in pismo osebnemu zdravniku. Njemu bom zapustil vse imetje, pa naj se me reši, kakor ve in zna. Za menoj ne bo svojcev, ki bi lahko komplicirali. Lep pozdrav, Emil

 

Čez dve minuti:

Od: Zmago

Za: Emil

Zadeva: opravičilo

Dragi Emil, šele danes sem ponovno odprl mail. Prejšnji teden sem namreč presedlal na tečaj Excela. Učim se oblikovati tabele, da bom lahko spremljal svoj ‘cash flow’ ali po starem, nadziral koliko zapravim. Od kar sem v pokoju ne poslujem več z dobičkom HA Ha ha

Tvoje maile sem si natančno prebral. Veš, moj mlajši sin je zdravnik. Zelo zanimivo … Če tako pogledam, je tudi moja Majda žena biznismena. Sedaj sem pomirjen. Jaz v domu onemoglih ne bom dolgo trpel.

Lp. Zmago

Ps. Si opazil? nekaj vejic že obvladam! Ne vem pa, kam sem založil nova očala, da niso na glavi? HA Ha ha

KNJIGA ‘VOLJA DO ŽIVLJENJA IN DRUGE SKRIVNOSTI’

V okviru tedna knjige vam predstavljam knjigo »The Will to Live & other Mysteries« od pisateljice doktorice Rachel Naomi Remen, ki jo je napisala leta 2001 (Emka.si).  Pritegnila me je, ker odpira vprašanja, na katera ni odgovorov, kot na primer: kaj je smisel življenja. Dr. Damir Dabranin je v enem od svojih prispevkov razmišljal, kakor gre od zdravnika pričakovati, da je bistvo bivanja razvoj genov v živih bitjih. Znanstveno razmišljanje. Tudi dr. Zlatka Cugmas me opozarja, naj v svojih razpravah ostanem za plotom znanosti. Težka bo, jaz osebno sem prepričana, da življenje sega preko meja znanosti.

Pisateljica, ki je hkrati zdravnica, sodi v deveto generacijo zdravnikov iz svoje rodbine. Usoda je hotela, da so ji pri dvajsetih letih diagnosticirali Kronovo bolezen (kronično vnetje prebavil) in ji dodelili, recimo, še dvajset let življenja. V svoji karieri se je osredotočila na terapevtsko delo z rakavimi bolniki in na terapevtsko delo z zdravniki, ki jim grozi ‘burn out’ ali izčrpanost.

Svojega delovanja ni omejila na uveljavljene postopke zdravljenja, temveč je sodelovala v strokovnih skupinah, ki so proučevale nepričakovane ozdravitve. Ugotovila je, da gre pri tem za prav posebno voljo do življenja in druge skrivnosti. Odkrivanje skrivnostnih pojavov (Misteries) človeku odpira nova obzorja duhovnosti. Znanost se trudi pojave definirati, kontrolirati in obvladovati. V ospredju je akcija. Več, ko ima človek znanja, bolj se počuti močnega. Skrivnostni pojavi pa zbujajo strah in stres, da v resnici življenja sploh ne poznamo. Pri nerazložljivem, ki je nerazumljivo in skrivnostno ne gre za ukrepanje, potreben je posluh in opazovanje. Nerazumljivi pojavi niso merljivi in niso ponovljivi. V knjigi dr. Rachelova izpostavi primer rakavega pacienta. Sodeloval je v doktorski študiji ene izmed njenih študentk. Svoj odnos do bolezni ji je razložil dvajset let po diagnozi (okreval je brez operacij in drugih bolečih postopkov): »Diagnozi sem prisluhnil in jo sprejel, ampak ker sem kmetovalec in mi inženirji agronomije vedno znova razlagajo in grozijo, da ne bo pridelka, nakar pridelek čudežno zraste, vem, da ima preživetje svoje zakonitosti, ki jim današnja znanost ni kos. Svoje bolezni nisem jemal smrtno resno in še vedno sem živ.«

Dr. Remenova razlaga, da sega volja do preživetja preko našega razuma, da ustvari celo magične okoliščine. Jaz sama sem bila priča takšnim razmeram: kot otrok sem opazila regrad, ki je pognal iz asfalta za našim blokom. Pokazala sem ga prijateljem, da ga ne bi pohodili, ker je tako izjemen. Še posebej smo ga občudovali, ko je cvetel. Hkrati so cveteli vsi regradi na travniku, le da v idealnih pogojih. Na žalost jih je pomorila prva košnja, še preden so uspeli narediti lučke s semeni. Našemu regradu na asfaltu je uspelo narediti lučko in otroci smo v igri razpihali njegova semena po travniku.

Voljo do preživetja je bolj pomembno prepoznati in podpreti, kakor pa razumeti in meriti. Znanost je preskromna, ko se trudi definirati življenje.

Rachel Remen je zaradi Kronove bolezni prestala osem težkih operacij trebuha. Zdravniki so ji vedno znova napovedovali smrt. Seveda so bile diagnoze pravilne, le zgodba o smrti je bila napačna; tega se na fakulteti niso učili. Življenje premore več navdiha in možnosti od znanstvenih dejstev.

Avtorica nam predstavi drugačen pogled na življenje. Pogled, ki ga premorejo umetniki. Na življenje gredajo kakor na prazno platno. S čopičem v roki čakajo, da se bo nekaj pojavilo, nekaj izjemnega, inspiracija, uvid, nov splet okoliščin, ki bo vodil njihovo roko. Treba se je prepustiti, treba je verjeti, da je vse mogoče.

Tečaj, ki ga ponuja zdravnikom je imenovala »Healer’s Art« ali umetnost zdravljenja. Vsak od nas se je v življenju srečal z mnogimi zdravniki in izkusil njihove vplive. Jaz osebno sem imela priliko spoznati dva povsem različna zdravnika, a moram priznati, da sta bila oba enako učinkovita. Prvi je vsem pacientom prijazno segel v roko, nakar je osebo odmislil in se je ukvarjal samo še s simptomi in zdravljenjem. Drugi zdravnik se je izogibal rokovanju, a je pokazal veliko več zanimanja za pacienta kot za bolezen. Moči preživetja ni enostavno prepoznati – še posebej ne, če se manifestira v ljudeh, ne zaradi njihovega preživetja, temveč zato, da pomagajo preživeti potrebnim pomoči. Ne gre samo za ozdravitev; pacient mora osvoboditi duha in sprejeti novo celostno podobo. Ta del zdravljenja je najtežji – zapustiti ljudi in razmere, ki so botrovale bolezni.

Proti koncu knjige dr. Remenova opiše rehabilitacijo svojega kolega, ginekologa, ki je, zaradi zdravljenja rakastih bolnic, po dvajsetih letih dela zapadel v depresijo in pomislil celo na samomor. Takole ji je potarnal: »Ukvarjam se samo še z istim rakom in isto smrtjo.« Predlagala mu je tehniko vpogleda vase, pri kateri oseba vsak večer na list papirja napiše recimo: kaj me je ta dan inspiriralo, kaj se me je dotaknilo, kaj me je presenetilo … Ko je omenjeni ginekolog osvojil to retrospektivo, ji je priznal, da je pred tem poznal vse bolezni, a nobene pacientke. Končno se je začel ukvarjati z ljudmi in prepoznavanjem svoje vloge pri spodbujanju volje do preživetja.

 

 

AFTER PARTY

Screen Shot 2018-04-08 at 13.33.47

Marec je mimo, a pozornost med ženskami ostaja. Podarite sebi, svoji mami, babici, teti, prijateljici, predvsem pa Abrahamki veselo branje. Od jutri dalje v Felixovih knjigarnah!

P.s. za tiste, ki začnejo brati knjigo na zadnji strani prilagam zadnji odstavek, potem pa  obljubite, da boste začele lepo od začetka …

“Ta knjiga je plod prav posebne inspiracije. Navdih zanjo so mi dale tri ženske: moja mama, ker je celo življenje šlogala in se družila z duhovi, moja stara mama, ker je rodila dvanajst otrok in ni bila nikoli sama ter moja tašča, ki me je učila Štefanščine.”

FILM: CERKVENI RED ALI DIE GÖTTLICHE ORDNUNG

‘Konec dober — vse dobro’, je bil vtis, s katerim sem tokrat zapuščala kinodvorano po ogledu še enega izmed filmov na temo ženskih pravic. Začetek je bil dosti bolj zapleten. Namreč, ko sem med prvimi sedla v prazno dvorano, je tesno k meni prisedla tuja ženska. Lahko je na splošno govoriti ali spremljati pravice socialnih skupin, povsem drugačen občutek pa ti vzbudi osebna vpletenost. No, ženska poleg mene me ni nadlegovala, in ko nas je bila polna dvorana, smo se osredotočile le še na skupne pravice; boj za osebni prostor je hitro izzvenel.Screen Shot 2018-03-22 at 12.36.09

Filmska zgodba je postavljena v eno izmed švicarskih vasic. Na ‘divjem zahodu’ je poleg gnilega kapitalizma globoko zakoreninjen tudi verski režim. V Švici je bila volilna pravica žensk izglasovana šele leta 1971 in ravno v tem delu je film presegel vsa moja pričakovanja. Dogajanje prikazuje iz najbolj banalnega zornega kota, namreč moškega. Moški so morali izglasovati volilno pravico žensk. Ravno to dejstvo pa je režiserki Petri Volpe ponudilo smešno plat tehnično dovršenega scenarija. Zgodovinske dogodke je odlično oplemenitila s prikazom seksualne revolucije v vzorni krščanski družini. Še več; uspelo ji je postaviti prave igralce v prave vloge.

Marie Leuenberger je tako dobro odigrala protagonistko Noro, da gledalcu razpara dušo in srce. Na videz se ji nasproti postavi mož Hans (Max Simonischek), ki ji ne dovoli v službo, ne privošči oddiha, ne odobrava nikakršnih spremeb; dejansko pa je zgodba nabita s prikritimi antagonisti: politiki, cerkev, ženske intelektualke, moška vaška skupnost, otroška zbadljivost …

 

Screen Shot 2018-03-22 at 12.37.43

 

Projektno zasnovan film ponuja tudi učno gradivo za popestritev pouka nemščine, namenjenega mladostnikom in odraslim osebam:

Učno gradivo

 

 

 

 

 

P.s. Kadar je ‘konec dober – vse dobro’, gledalci še malo posedimo v dvorani, da bi si podaljšali prijetno doživetje. A, tokrat ni bilo tako, ker je film sodil v ciklus ‘kino za ženske’ in je predstavi sledila pogostitev s šampanjcem. Tudi ta dogodek je presegel moja pričakovanja, ko je k meni je pristopila žena moževega šefa 😉

DAN ŽENA

Draga dekleta, žene in izkušene ženske,

čestitke vsem skupaj za vse, kar so dosegle naše prednice, sodobnice in vsaka zase.

Screen Shot 2018-03-08 at 18.24.33

Najprej hvala Iki, ki me je že dan vnaprej vabila na praznovanje 🙂

 

 

 

 

4614b6ea-cae6-4d59-9785-20d3ca88d907

Navsezgodaj, kakor se spodobi, mi je pocingljal (SMS) tulipan od prijateljice.  Zame je kakor zvezda; tudi če je ne vidim, vem, da je ob meni. Njene spodbude so pravo bogastvo, njen nasmeh mi polepša dan.

Na srečo, danes ni bilo novega snega – naletavale so le čestitke … srečne, da živimo, kakor živimo, smo si želele vse dobro in stisnile pesti še za tista dekleta, žene in izkušene ženske, ki nam sledijo in bodo slej ko prej uspele!

 

Screen Shot 2018-03-08 at 18.19.39

Moja draga hči se je v čestitki spomnila Golding Williama, ki pravi:

Mislim, da so ženske neumne, ker se pretvarjajo, da so enake moškim. Niso! One so in so vedno bile superiorne. Kar koli jim daš, bodo oplemenitile. Če jim daš spermo, bodo rodile otroke. Če jim daš hišo, bodo naredile dom. Iz dobrin skuhajo okusen obrok. Za nasmeh dobiš njihovo srce.

Ženska poveča in pomnoži vse, kar ji je dano.

Nauk, ki sledi: ne delaj ženskam bedarij!

 

51e0935d-7eec-41d8-a020-be60dc842e20

 

Pred večerom  pa še voščilo “ta navihane” prijateljice:

Da uvjek budeš luda,

da osmjeh nosiš svuda,

da ti nikad ne fali para,

da te ne zezne neka budala.

Jer mi smo najbolje za sva vremena – ma sretan ti dan žena!!!

RIBNIKI PETELINJEK

Mokrotni travniki ob ribnikih Petelinjek nudijo življenjski prostor Strašničnemu mravljiščarju (Maculiea teleius), ki mu je narava predpisala tako zapleteno pot razmnoževanja, da je ena izmed najbolj ogroženih vrst metuljev v Evropi. Za svoj razvoj potrebuje zdravilno strašnico (Sanguisorba officinalis), ki raste samo na ekstenzivno gospodarjenih močvirnih ali vlažnih travnikih.

zdravilna strasnica IMG_3943
Zdravilna strašnica (Sanguisorba officinalis)

Poleg gostiteljske rastline morajo biti na travnikih še mravlje rdečke iz rodu Myrmica, saj v njihovih mravljiščih gosenice metulja zaključijo razvojni krog. Življenje strašničnega mravljiščarja se začne na zdravilni strašnici, kamor metulj sredi poletja izleže jajčeca. Iz jajčec se izležejo gosenice, ki približno tri tedne preživijo v cvetni glavi rastline in se nato spustijo na tla. Tam čakajo na gostiteljske mravlje.

1200px-Myrmica.sp.1
Mravlji rdečki iz rodu Myrmica

Zaradi izločanja posebnih snovi jih mravlje vzamejo s seboj in prenesejo v mravljišče. Tu gosenice preživijo do naslednjega poletja. V mravljišču se prehranjujejo z ličinkami mravelj. Junija se zabubijo, v juliju pa se iz bub razvijejo odrasli metulji, ki morajo hitro zapustiti mravljišče, da ne postanejo plen mravelj.

strasnicin-mravljiscar-1
Strašnični mravljiščar (Maculiea teleius)

 

ŠPITALSKI PORTAL

Cerkev Marijinega obiskanja v Špitaliču je bila zgrajena okrog leta 1190 za potrebe laičnih bratov kartuzijanskega samostana Žiče.  Sodi med naše najpomembnejše umetnostne spomenike, zaradi zgodnjega nastanka celo med prve v srednji Evropi. Posebna odlika stavbe so kamnoseško oblikovani stavbni členi, zlasti glavni stopnjevan portal, ki ga poleg kapitelov krasi luneta z reliefno upodobljenim jagnjetom, ki je neprecenljive umetniške vrednosti.


Luneta je poslikana ali reliefno okrašena polkrožna ploskev nad vrati ali oknom.


csm_DSCN4280_3e3d9e4171V steno se umikajo po trije stebriči, postavljeni na pravokotnih podstavkih z nizkimi, potlačenimi bazami, kot bi bile iz testa in so se pod težo, ki jo nosijo, razlezle prek podstavkov. Na vitkih čašastih kapitelih desne strani so še nerazviti brstni listi, na levi strani pa so kapiteli bogatejši, poleg brstov se na njih pojavljajo še različni listi, posneti po vzorih iz rastlinskega sveta. Trije polkrožni loki bogato oblikovanih palic sklepajo obe strani ostenja med seboj, vhodno odprtino pa zapira zgoraj polkrožno polje z reliefom božjega Jagnjeta s križem, ki je tudi simbol Janeza Krstnika, prvega puščavnika in zato zavetnika kartuzijanskega reda. Z odlitkom portala jagnjeta s križem smo leta 1996 Slovenci obdarili papeža Janeza Pavla II.

BRANKO RUDOLF

Konjičan Branko Rudolf je bil slovenski esejist, filozof, kritik, pedagog, pesnik in pisatelj. Rojen je bil 31. oktobra  1904 v Slovenskih Konjicah. Z umetnostjo v različnih oblikah je bil v stiku že od malih nog. Zaradi svoje bujne domišljije je v otroštvu  videl in slišal različne pošasti, ki jih je včasih tudi narisal. Gledališče ga je prevzelo že pri njegovih petih letih, kasneje ga je prevzel tudi ples.Ukvarjal se je tudi z glasbo, igral je kar nekaj inštrumentov. Vse življenje je občudoval lepoto narave in bil dovzeten za šale in humor. Najbolj je poznan po zbirki pesmi in pravljic z naslovom Huda mravljica. Umrl je 22. aprila 1987 v Mariboru.

 

Huda mravljica

Bila je huda mravljica
šest črnih nog je imela.
Je migala, je vohala,
je čisto ponorela.

Oj mravljica požrešnica,
le kaj je naredila?
Še bika je pohrustala,
samo roge pustila.

Seveda to je čisto res,
le kaj se bik šopiri?
Šest črnih nog ima mravljica,
a bik ima le štiri.

Če slišiš hudo mravljico
po svetu godrnjati.
Obrni se in steci proč,
kar zmorejo podplati!

Njegovo pesem Huda mravljica (1969) je uglasbil Marijan Vodopivec, izvaja pa jo Romana Krajnčan.