POPLAVA ČUSTEV IVANA GRIČNIKA

“Camino di Assisi”

Prav zato, ker najraje berem moške izlive čustev, sem skoraj na dih prebrala knjižico Ivana Gričnika z naslovom Moj Camino, o kateri sem že pisala na mojem blogu. Romanje po španskem Caminu je nanj pustilo tako močan vtis, da se je letos podal na novo romarsko pot. Poklical ga je “Camino di Assisi”, ki poteka po poti, kjer sta hodila in delovala sveti Frančišek in sveti Anton, katerima je posvečena. Začne se v Dovadoli, nedaleč od Bologne v Severni Italiji in konča v Assisiju, kjer je sveti Frančišek deloval. Iz Ivana je romanje izlilo pravo poplavo čustev, ki so zapisana v njegovi novi knjižici, ki bo v kratkem izšla. Tokrat objavljam njegove besede, ki jih je zapisal v uvodu.

Na cilju
Naslovnica še neizdane knjižice

S knjigo, ki jo držite v rokah, vam želim podati občutke, ki se dogajajo romarju, ko je prehodil Kamino, ki nekaterim bolj, drugim manj, zagotovo pa vsem, odpira neko novo poglavje. Tistim med vami, ki mogoče razmišljate, da bi se nekoč morda le odpravili na Kamino, med drugim tudi zato, ker ste o njem že veliko dobrega slišali, do dokončne odločitve pa še vedno niste prišli, ker ne veste zakaj bi to sploh storili, pa posvečam pričujočo knjižico.

Moja prva knjiga z naslovom Moj Camino je bila zelo lepo sprejeta in ker sem že na poti v Assisi prejel kar nekaj pošte s vprašanji ali že načrtujem novo, sem se odločil, da opišem dogodke od Santiaga do Assisija. Ker je to moje darilo vam, mi razgaljenje samega sebe sploh ni v nobeno breme. Pri tem vam ne postavljam nobenih zahtev, želim pa, da moje zaupanje odgovorno sprejmete v svoje roke. Mogoče se v mojih razmišljanjih najdete, mogoče nekaj od tega uporabite, lahko pa preprosto vse zavržete in pozabite. Kot je za gosenico prihod v Santiago njen konec, je za metulja njegov začetek …

Kakorkoli, želim vam prijetno branje in vse dobro.

Pogovor

BILO JE KOT NA FRONTI

Moja prijateljica Mojca je multipraktik. Ne mislim v pomenu kuhinjskega pripomočka, ki reže, seklja, meša, stepa in gnete, ampak kot ekspresionistična oznaka človeka, ki zna mnogo stvari dobro narediti. Je pa še več kot multipraktik. Poleg tega, da naredi veliko stvari dobro, te naredi tudi hitro in istočasno. To lahko nazorno opišem s primerom, kako multiprakticira v tistih parih sekundah, ko čaka na rdečem semaforju, z avtom polnim njenih in moževih otrok, ki jih pelje v šolo in se z mobitelom med ušesom in ramo z mamo dogovarja, kaj naj skuha za kosilo medtem, ko si maže trepalnice z maskaro, nadere Saro, ker je pri tem opravilu v vzvratnem ogledalu videla, da kaže srednji prst na desni roki svoji prijateljici, ki čaka pred prehodom za pešce, z levo roko pa na slepo brska po torbici vse dokler ne najde pisala, da podpiše opravičilo Jakobu, ki ji ga v zadnjem trenutku tišči pred nos. In vse to naredi še preden se prižge zelena luč, čeprav v Mariboru rdeče luči na semaforjih ne gorijo nič kaj dlje kot v drugih mestih.
Mojca ima izredno hiter jezik in tako hitro pamet, da jo jezik nikoli ne more prehiteti. Ker je popolnoma odkrita in neposredna, ima vedno in za vsakogar pripravljen odgovor, ki osupne. Tudi to bom ponazorila s primerom. Zgodilo se je nekoč sredi Maribora, ko je imela kot ponavadi avto poln otrok: moževih predzakonskih, svojih in njegovih prvozakonskih in njunega skupnega; njegovi bivši ženi pa je predajala moževega najmlajšega iz prvega zakona. Beseda je nanesla besedo in bivša žena je hotela podučiti Mojco, da njen bivši mož ‘nima jajc’. Mojca se je v hipu začudila:
“Kako da ne? Seveda jih ima in to kvalitetna! Kaj ne vidiš, da imam poln avto njegovih otrok?”😜😜😜 To je ta moja Mojca, ki je povrhu vsega edinka. Ko je bila še v plenicah, jo je njen oče, strasten navijač nogometnega kluba Partizan, redno jemal s seboj v Beograd na ogled njihovih tekem. Rastla je s klubom, z njegovimi igralci in trenerji, z njihovimi zmagami in porazi.

Mojca in njen Iztok sta ‘najina zakonca’. Tako jima praviva, ker sva njuni poročni priči. Že dalj časa sta nama želela pokazati vse priljubljene kotičke v Beogradu, pa nikoli nismo našli prave priložnosti. Konec letošnjega maja pa se nam je vse izšlo in bili smo tik pred odhodom na naš skupni izlet v srbsko prestolnico, ko me je klicala Mojca in se pritoževala:
”Veš, sem bila pri Zahoviću in sem mu omenila, da grem jutri v Beograd. Rekel mi je, da mi zavida, ker bom lahko nogometno tekmo gledala v živo, on jo bo pa gledal samo na televiziji. Skoraj je s stola padel, ko sem mu povedala, da jo jaz ne bom gledala niti po televiziji, čeprav bom v kraju dogajanja. Da grem v Beograd s takšnima nogometnima analfabetoma kot sta vidva! In to v času finala pokalnega tekmovanja med Partizanom in Crveno Zvezdo … jao meni …” Tako je obupovala, da mi je kar izletelo:
“Mogoče bi pa midva tudi šla na nogometno tekmo, saj še nikoli nisva bila,” sem ji rekla in še preden sem dokončala stavek je prekinila pogovor z:
“Te pokličem.”
Te moje v sili izrečene besede so bile dovolj, da nam je Mojca nemudoma uredila ložo Partizana.

Ogled bojišča pred večernim spopadom

Na tekmo sem se odpravljala dokaj tesnobno, z dobršno mero strahu. Na obisku Mojčinega ‘beograjskega doma’, na stadionu Partizana, kjer sva bila prisrčnega sprejema njenih ‘domačih’ deležna tudi midva, saj sva Mojčina in Iztokova ‘kuma’, kar je v Srbiji izredno pomembna funkcija, so nas opozorili na določeno mero previdnosti, ker so na tekmi pričakovali izgrede navijačev. Svetovali so nam, naj svoj prostor v loži zasedemo že eno uro pred pričetkom tekme in ostanemo na svojih prostorih vse do takrat, ko se bodo tribune spraznile. Zato, da bi varnostniki, vojaki in policaji lažje vzdrževali red med množico gledalcev, četrtino vstopnic sploh niso dali v prodajo. Mojca mi je razložila, da imajo najstrastnejši navijači ene in druge strani svoj prostor na nasprotnih straneh igrišča, za golom. Ob ograji, ki je razmejevala prostor za tiste najstrastnejše od prostora, ki je bil namenjen tistim manj zagretim in pregretim gledalcem, je bila na vseh štirih straneh dokaj široka tampon cona, ki so jo stražili vojaki. Ne vem s kakšnim razlogom so še pred začetkom tekme nekateri navijači plezali preko ograje, da so jih morali po štirje vojaki za roke in noge odnašati iz tribune. Za njih se je tekma končala, še preden se je dobro začela.
Okoli in okoli stadiona so bili trije obroči. Zunanji obroč so tvorili varnostniki v brezrokavnikih fluoroscentno rumene in oranžne barve, sredinskega vojaki in notranjega pripadniki specialne policije v črnih uniformah s čeladami, ki so imele podaljšan ščitek preko obraza.

Po bitki

Iztok mi je pokazal ‘ta glavnega’, ki je na začetku tekme zgledal še dokaj ležerno. Ščitek pred obrazom je imel dvignjen in z rokama v žepu je na pol obrnjen proti stadionu spremljal tekmo. Vendar ne za dolgo. Začelo je pokati, goreti in se kaditi, navijači pa so po dirigiranju vodje, ki je obrnjen proti njim sedel na ograji, začeli skandirati “Ubij grobarja! Ubij! Ubij grobarja!“ Dogajanje na igrišču nikomur, razen igralcem samim, ni pritegnil več pozornosti, saj se je na tribunah dogajalo ‘na polno’. Imela sem občutek, da je bila situacija z vsem dimom, ognjem in eksplozijami dokaj podobna tisti na fronti.

Nekje vmes, točno v 42. minuti, smo le ujeli, da je Milenković dal gol, ki je ekipo Partizana pripeljal do zmage.

Preživeli smo!

Po končani tekmi smo poiskali člana Mojčine nogometne družine, Željka, ki nas je predstavil njegovemu spremljevalcu, Marku Nikoliću. Čeprav smo se prvič videli, je prijazno kramljal z nami, nas ogovarjal z ‘moji Slovenci’ in nas povabil na tiskovno konferenco. Seveda kot nogometni analfabet nisem vedela nič o njem. Medtem, ko smo se po zavitih hodnikih stadiona za njim prebijali mimo policije, vojakov in varnostnikov proti prostoru, namenjenim tiskovnim konferencam, mi je Mojčin Iztok razložil, da hodimo za trenerjem Partizana, ki je bil prve štiri mesece nogometne sezone trener ljubljanske Olimpije, ki na njeni klopi ni izgubil nobene tekme in je v Partizan prišel pred osmimi meseci, po tekmi med Zavrčem in Olimpijo, ko se je moral zaradi zarečenih besed posloviti od Slovenije. Iztok mi je razložil tudi, kako se je to zgodilo. Kmalu po začetku tekme je prevzela vodstvo ekipa Zavrča, ker je žoga zadela ob koleno igralca Olimpije, Nigerijca Blessing Elekeja, ki so ga zaradi barve njegove polti klicali ‘Črni’, spremenila smer in pristala v golu. Ko je že kazalo, da je Olimpija v izgubljenem položaju, je v 93. minuti do žoge v kazenskem prostoru prišel Eleke in streljal tako, da se je žoga od nasprotnikovega igralca odbila v mrežo in zakoličila končni rezultat tekme 1:1. V tem razburljivem trenutku, po tekmi dveh avtogolov pri katerima je bil soudeležen Blessing Eleke, je Nikolić Elekeja imenoval ‘idiot Črni’, s čimer si je prislužil oznako, da je rasist. Sam ‘oškodovanec’, Blessing Eleke, je trdil, da to ni res. Moledoval je predsednika Olimpije Mandarića, da naj ne odpusti trenerja Nikolića, toda zaman. Eleke je bil zaradi njegovega odhoda jezen in žalosten. Obremenjeval se je s tem, da je Nikolić družinski človek, ki je zaradi njega izgubil službo. Pa ni bilo potrebno, da bi imel slabo vest. Nikolič je takoj dobil službo pri Partizanu, ki ga je popeljal najprej do naslova prvaka Srbije, z dobljeno tekmo proti Crveni zvezdi pa še do naslova pokalnih prvakov.

Na tiskovni konferenci je Nikolić preudarno odgovarjal na novinarska vprašanja. V njegovih odgovorih ni bilo zaslediti niti kančka domišljavosti, čeprav bi si jo lahko upravičeno privoščil. Ekipo Partizana je s svojimi posebnimi prijemi pripeljal do dvojne srbske krone. Za finale je uporabil zmagovito motivacijo igralcev: brez njihove vednosti je posnel njihove najdražje, kako jih vzpodbujajo k dobremu igranju in jim pred tekmo zavrtel posnetke. In kdo ne bi s sliko in besedami otroka, žene ali mame pred očmi, dal vse od sebe?

Pridite, moji Slovenci

Na tiskovni konferenci je Marko Nikolić nosil majico z napisom ‘Naj se odvrti’ in šele čez pet dni po tekmi smo izvedeli, kaj se je moralo odvrteti. Točno opoldne je dal ostavko kot trener Partizana in za 2,4 milijona evrov odšel na klop madžarskega vicešampiona Videotona. Glede na celoten splet okoliščin, sta bili tekmi play-offa za Ligo Evrope med Partizanom in Videotonom, kjer je Partizan prejšnji četrtek v Székesfehérvárju na Madžarskem pobral zmago s 4:0, dokaj čustveno nabiti. Igralci Partizana so igrali proti moštvu, ki jih je vodil njihov priljubljeni bivši trener.

Na klopi Partizana je Nikolić sedel osem mesecev

Najin nogometni krst smo praznovali na Skadarliji, v legendarni restavraciji ‘Tri šešira.’ Od malega sem poslušala očeta kako odlična restavracija je to in mislim, da mi je prepeval celo neko pesem, ki poje o njej. Slavna je še dandanes, zato jo moraš rezervirati nekaj mesecev vnaprej.

Mojca ne bi bila Mojca, če ne bi uredila tudi to. Receptorki hotela se je potožila, da si njena ‘kumica’ želi na večerjo v ‘Tri šešira’, pa nimajo nobene proste mize. Receptorka je razumevajoče dvignila telefon in poklicala po telefonu prijateljico, ki je bila tam zaposlena:
“Čao, dušo. Imam neke goste iz Slovenije koji bi došli na večeru. Može?”

Najin nogometni krst z Željkom iz Partizana

ALI KLOPOTEC POJE ALI IGRA SVOJO PESEM?

Klopotec ni več ptičje strašilo. Spomnim se, ko sem v osnovni šoli reševala uporabno nalogo: “Pet vrabcev in štirje škorci zobljejo grozdje v vinogradu. Veter zapiha, klopotec začne klopotati, koliko ptičev je odletelo?”
Nisem potrebovala prstov, da sem napisala odgovor: “Iz vinograda je odletelo devet ptičev,” in dobila kljukico. Danes pa ptiči niso več to, kar so včasih bili. Ko smo se letos odpravljali postavljati klopotec, je mladi gospodar domačije, Podkrajškov Andrej, rekel: “Zdaj se nam bodo pa ptiči smejali.” Ptiči so se navadili hrupa, ki ga je ustvarilo človeštvo na tleh in v zraku, tistega slišnega in tistega neslišnega, nizkofrekvenčnega, ki jim para živce. Enakomerni glas klopotca jih je začel pomirjati, udarci lesenih kladivc na desko, jim dajejo občutek prvinskosti in naravnosti. Zato, če danes devet ptičev zoblje v vinogradu, zapiha veter, klopotec pa zaklopoče, jih devet zoblje še naprej. Spremenili so se ptiči, ne matematika. Ob zvoku klopotca zobljejo v ritmu, skladnem s klopotčevo pesmijo, ker imajo nedvomno vsi ptiči dober posluh, ne pa pameti. Zato se pa smejijo ljudem, ker živijo v utvari, da je edino klopotčevo poslanstvo biti ptičje strašilo. Pa se motijo.

Postavljanje klopotca je stara slovenska šega

Klopotec je leseno glasbilo na katerega poje veter. Pravilna izdelava klopotca je prava umetnost. Sestavljen je iz vetrnice, gredi, kladivc, deske in repa. Veternice zavrtijo gred, na katero so pritrjena kladivca, da začnejo udarjati ob desko, in zapojejo klopotčevo pesem, ki je še najbolj podobna klopotanju, mogoče tudi drdranju. Vsak del je narejen iz druge vrste lesa. Da se veter lažje ujame v vetrnico, je narejena iz lahkega topolovega lesa. Nasprotno se za gred uporabi trd hrastov les. Zvok je najbolj prijeten, če so kladivca iz akacije, deska pa iz kostanjevega lesa. Za rep pridejo v poštev samo brezove veje, ker s svojo košatostjo lepše lovijo veter. Prav tako listja ne odvržejo tako hitro kot ostala drevesa.

Haloški klopotec ima šestkrako vetrnico

Klopotec je slovenski simbol. Podobno kot je lipa ponos vsake slovenske kmetije, je klopotec ponos vsakega slovenskega vinograda. To izvirno slovensko napravo so od nas prevzeli tako Hrvati kot Avstrijci. Avstrijci so jo samo po nemško zapisali v ˝Klapotetz˝.

Dedek prenaša tradicijo na vnuka

Klopotec je simbol zorenja grozdja in bližajoče se trgatve. Klopotčeva pesem je bila včasih znak, da je treba zapreti kokoši v kokošnjak, otrokom pa prepovedati, da hodijo v vinograd. Gospodarji so bili zelo strogi. Marsikateri viničar je bil za rabutanje kaznovan z odpovedjo stanovanja.

Klopotec nas opominja na poslavljanje toplega in sončnega poletja in bližanje jeseni. Po stari slovenski navadi se postavlja med Jakobovim, ki je 25. julija in Velikim šmarnom, ki je 15. avgusta. Slovenci že od nekdaj pravimo, da prvo poslabšanje vremena po Velikem šmarnu prinese konec poletja.

Klopotec je kot politika: obrača se po vetru in veliko ropota. Klopotec je uporaben tudi za smerokaz, v katero smer piha veter. Iz tega razloga je za vse, ki se ukvarjajo s politiko, klopotec zelo pomembna reč😂.

Starih šeg ne vseh zatreti, novih pa ne vseh sprejeti. V starih časih je ob postavljanju klopotca igrala harmonika, na obisk so prišli sosedje, prijatelji in znanci, gospodinja pa je gostom ponudila štruklje in pijačo. Po postavitvi klopotca se je zabava z glasbo, plesom in šalami navadno zavlekla do jutra.

V Žičah se na domačiji Kalšek – Podkrajšek še danes držijo tradicije. V njihovem hektar in pol velikem vinogradu s 6000 trsi modre frankinje, sauvignona, belega pinota, rumenega muškata in laškega rizlinga, ki da letno od 8.000 do 10.000 litrov sortnega vina, so tudi letos postavili velik šestokraki haloški klopotec, mlada in stara gospodinja sta pripravili hrane in pijače, da je bilo veselje, klopotčevo pesem pa ni preglasila samo harmonika, ampak celoten ansambel.

Razigrani člani ansambla Dar

Zato, da je bilo vse tako kot mora biti, je poskrbel boter klopotca 2017, Bojan Podkrajšek, ki pa je bil dokaj otožen, ker se je iztekala ta njegova častna funkcija. Nazadnje se je le sprijaznil, da čas neusmiljeno teče, funkcije pa so časovno omejene z mandati in predal svoje botrstvo v roke Bračko Branka.

“Stari” in “novi” boter

Neumen je tisti ptič, ki se sramuje svojega gnezda. Prebivalcem domačije, obema botroma in vsem udeležencem postavitve klopotca, slovenske šege in simboli veliko pomenijo. Bivši boter je to simbolično pokazal ob slovesu s te funkcije. Podelil je štiri slovenske zastave: mlademu gospodarju Podkrajšek Andreju, najmlajšemu udeležencu prireditve Brumec Mihi, novemu botru Bračko Branku in ansamblu Dar, ki so si jo zaslužili za odpete slovenske pesmi.

Najmlajši udeleženec prireditve je dobil slovensko zastavo

Klopotec je alkotest. Nazadnje naj omenim še vlogo klopotca, ki pride do izraza po končani zabavi ob postavljanju klopotca. Če lahko brez zatikanja ponoviš “Naš klopotajoči klopotec je dober klopotajoči klopotec, ker klopotajoče klopoče tako kot se vetru zahoče,” si uspešno prestal alkotest in se lahko z avtom odpelješ domov.

Veter se je ujel v vetrnice

Za tiste, ki ga pa nismo, je mladi gospodar Andrej pripravil še podvprašanje:
Na drevesu sedi pet ptičev🐦🐤🐦🐦🐤. Vzamem puško, enega ustrelim. Koliko jih še sedi na drevesu🌳?
In, če tvoj odgovor ni bil pravilen, nisi smel domov niti peš.

Celotna ekipa

Avtorja fotografij sta Matej Nareks in Dejan Mužič.

STEKLENI GRAD

“Napišite življenjepis”, predlaga Ann Gawthorpe v knjigi Write your life story.

Konec junija zna biti že peklensko vroče. Moje delovno mesto se je nahajalo v knjižnici. Da ne bo pomote, to ni bila temačna knjižnica z zaprašenimi policami knjig do stropa, to je bila srednješolska knjižnica s pisanim tapisonom, barvitimi stoli, računalniki, posterji, glinenimi skulpturami in seveda knjižnimi policami. Velik prostor so od parka ločile le steklene stene. Junija je bilo peklensko vroče. Race so gnezdile in se hladile v vrtu.IMG_0471

 

Zgodaj zjutraj sem na stežaj odprla vsa okna. S kavo v roki sem globoko vdihnila in se pripravila na vsakodnevno invazijo dijakov. Pred otroki je prišla v knjižnico še sodelavka Rosalina. Nje nista motili niti vročina niti vlaga. Ona je po rodu Filipinka. Spomin nanjo v meni vedno sproži impulz; močno željo … A o tem kasneje. Kar sem ji resnično zavidala, je bila njena aklimatizacija na visoke temperature. Tudi na ta peklensko vroč dan je prešerno vstopila in kriknila: »Danes pa zančnemo z akcijo ‘poletno branje’!«

‘Naj jo koklja brcne,’ sem si mislila. Njo nima smisla strašiti s petelinom, ker imajo na Filipinih matriarhat. To pomeni, da so družinski poglavarji Matere (namenoma napisano z veliko začetnico ;).

Akcija ‘poletno branje’ je potegnila za sabo ureditev izložbenega okna, razstavo novih knjig in knjig po žanru, pripravo vrečk za knjižne molje in še prireditev rimg_1225.jpgačunalniške podpore večjemu obsegu izposoje in še, in še … Meni pa je bilo tako zelo vroče. Klime nismo imeli, ker bi škodovala — ne vem več komu.

Skratka ‘poletno branje’. Praznik za otroke, ki letno preberejo tudi preko petdeset knjig. Pripravili so si polne vreče in nestrpno čakali na starše. Le-ti so se jim pridružili ob koncu dneva, da nekaj knjig naberejo še zase. Če kdo še ne ve, branje je v rodu. Če pa ni v rodu, ga pa mame privzgojijo.

»Katere knjige predlagate za moji hčerki,« me je ogovorila ena izmed osveščenih mam.

»Težko rečem na pamet, kaj bi ju pritegnilo. Dovolite, da pogledam v računalnik, kaj sta do sedaj prebrali,« ji prijazno odvrnem.

»Kako? Ne veste? Saj vi ju poznate. Vsak dan sta pri vas v knjižnici.«

‘To že,’ sem pomislila. ‘Le, da ne zaradi knjig, temveč zaradi mene. Deklici silno radi govorita in jaz si vzamem čas, da ju poslušam. Prevsem pa nič ne sprašujem. Celo pohvalili sta me, da bi bila super učiteljica … Ne, hvala.’

Ker mi je poleg vročine v glavo udarjala tudi poklicna deformacija, sem si predstavljala to isto mamo v obliki velike stare knjige z zamaščenimi usnjenimi platnicami, zaklenjene s ključavnico in prikljenjene z verigo na polico na podstrešju ene izmed Oxfordskih knjižnic. Ženska je bila popolnoma zaprta vase. Na prvi pogled sicer glasna in udarna, a za to socializirano fasado se je skrivalo prestrašeno in zavrto bitje. Sama ni imela težav z izborom knjig. Njene roke so bile polne avtobiografij.

‘Res, ali kaj,’ sem pomislila. ‘Ženska v najboljših letih bi morala živeti svoje življenje, ne da bere življenjepise drugih. Staviti bi šla, da si svojega ne upa napisati. Kako bi šele izgledalo, če bi ga drugi pisali o njej? Upam, da bodo to naredili po njeni smrti.’

In tako sem se ujela v lastno zanko — upati si. Jaz si upam na primer stopiti na vago (gola seveda). Napisati življenjepis, pa pomeni razgaljenje povsem druge vrste.

»Kot knjižničarka moraš napisati vsaj eno knjigo,« me je zbadala starejša kolegica. Ker je opazila mojo zadržanost, je predlagala kompromis: »Dobro, če ne za objavo, pa vsaj življenjepis za svoje potomce. Ne vem, kaj ti je zapustila tvoja babica, vem pa, da bi umrla od sreče, če bi lahko s police vzela njen življenjepis in ga prebrala — stokrat bi ga.«

Naslednje jutro sem se ponovno zagledala v sodelavko Rosalino. Ona bi morala napisati življenjepis. Njej je dano kot najstarejši materi v rodbini, da upravlja z denarjem vseh družin. Na Filipinih je nenapisan zakon, da gre plača vseh moških v družini na bančni račun najstarejše ženske v družini. Ni čudno, da je njeno mamo zadela kap na poti iz banke. Resnično.

Ne le,12380555 da sem se vsako jutro z večjim zanimanjem zagledala v Rosalino, misel nanjo mi ni dala več spati. Nujno je bilo potrebno ukrepati. Za konec šolskega leta sem ji poklonila knjigo Ann Gawthorpe ‘Write your life story’. Spomin nanjo sproži v meni željo, da bi tudi jaz svojim potomcem zapisala, koliko zanimivih ljudi mi je pomagalo oblikovati življenje.

 

 

 

P.s. najbStakleni-zamak-oljši življenjepis, ki sem ga do sedaj prebrala je zagotovo The Glass Castle avtorice Jeannette Walls. Žal še ni preveden v slovenščino.

Obstaja hrvaški prevod: Stakleni zamak in pa film »The glass castle«, ki bo kmalu tudi v naših kinematografih.

561613

 

 

The Glass Castle Trailer

ZAKAJ DOJENČEK OZ. DOJENČICA KAŠLJA?

Dr. Damir Dabranin je obljubil, da bo za blog 50 odtenkov življenja odgovoril tudi na kakšno strokovno vprašanje. Ker je pediater, sva ga za začetek s soblogerko vprašali, katero je najpogostejše vprašanje, ki mu ga postavijo starši, ko pripeljejo svojega dojenčka oziroma dojenčico na pregled v ordinacijo.  To je njegov odgovor:

“Pediatrična ambulanta je zelo zanimiva. Polna je joka, smeha, zaskrbljenosti in veselja. V njej se zliva širok spekter občutkov in problemov, od majhnih, ki izgledajo veliki, a to niso, do  velikih, ki izgledajo majhni in nepomembni. Nemalokrat pride do nesporazuma, presenečenja, kričečega joka, visokofrekventnih tonov joka, smeha … kakor v življenju.

Najbolj prijetno je v ambulanti srečati starše, ki so zvedavi, ki postavljajo “tisoče” vprašanj. Najbolj všeč so mi takšni, ki jim moram razlagati prav vse. Zelo so zaskrbljeni, zanima jih prav vse, povezano z njihovim dojenčkom oziroma dojenčico: prebava, koža, spanje, izpuščaji ….. sprašujejo o vsem, kar vonjajo, slišijo in vidijo pri otroku.
Najbolj pogosto vprašanje, ki mi ga zastavljajo starši v ambulanti, je “Moj otrok kašlja že pet dni. Zakaj kašlja?”

Otrokov kašelj zaznavajo kot velik problem. Odgovor na to vprašanje bi lahko bil dolg, ampak kratko lahko kašelj takole razložim.

Zaradi majhnega premera dihalnih poti se pljučne cevi zelo hitro zamašijo, ker se napolnijo s sluzjo. Sluz in tekočina v pljučih lahko nastane tudi zaradi kondenza, prehlada, virusnega ali bakterijskega infekta. Razlogov je lahko veliko. Kašelj je koristen. Brez refleksa kašlja bi dojenčki umrli, saj gre za fiziološki proces čiščenja dihalnih poti, ki so ozke. Brez kašlja bi se lahko zamašile. Zato je prav, da otrok kašlja. Tako zaskrbljenim staršem najpogosteje odgovorim. Kašelj je lahko znanilo bolezni in je v bistvu edini mehanizem obrambe in preživetja!!! Če ga pomirjamo, lahko otroku škodujemo. Brez kašlja se sluz nabira v pljučih in zaostaja v njih, kar je nevarno za nadaljnji razvoj virusnih, bakterijskih ali drugih okužb. Je kontradiktorno, pa vendar resnično.”

 

ISKRENA HVALA

Zgodilo se je, sem “Moj pediater leta 2017”. Lepi občutki in vsemogočna poplava hormonov sreče, ko si nekako pomemben, čeprav so me vseskozi,  že od otroštva, skozi celotno šolanje, učili skromnosti, ponižnosti, brezpogojne predanosti poklicu in nudenja vsega svojega znanja ljudem, pacientom, otrokom.

Nič kaj drugače se nisem trudil, si želel izstopati, ali se prav posebej prizadevati biti dober v tem letu 2017. Mislim, da sem stalen, dosleden, nespremenjen v vseh teh letih moje kariere. Zmeraj in enako pomagati, zdraviti in nuditi vse, kar je v moji moči, od znanja, do prijaznosti, dostopnosti …. skratka vse, kar bi tudi sam pričakoval kot pacient.
Po nekih raziskavah se človek, ko odraste, poleg svojih staršev in učiteljev najbolj spominja svojega pediatra. Pediatra si vsekakor ne zapomnimo tako dobro samo zaradi prijetnih besed in lepega odnosa, bele halje in prijazne sestre, spominjamo se ga tudi zaradi neprijetnih občutkov in strahu pred injekcijami, cepljenjem in bolečino. Pri vsem tem je predvsem pomembno,  da se teh bolečin čim manj spominjamo in da nam vse, prav vse, ostane v lepem spominu. S tem namenom se s sestro Adrijano Hren,  ki je magistrirala iz zdravstvene nege in managementa, trudiva dati od sebe vse najboljše, da bi bili ti neprijetni občutki bolečin, ki se jim včasih ni mogoče izogniti, čimprej pozabljeni. V moji zasebni pediatrični ambulanti se trudiva, da pri pacientih tako na površju kot v globini ostanejo samo lepi in prijetni občutki. Mogoče je prav zaradi tega ta nagrada še toliko bolj obvezujoča. Še naprej se bova trudila vsakemu in res prav vsakemu, ki bo obiskal mojo ambulanto, dati prijazen nasvet in nasmeh, vse najino znanje in podporo in mu pomagati, da bo čimprej ozdravel. To je najino poslanstvo.

Ob tej priliki bi se javno zahvalil vsem, ki ste me podpirali, spoznavali in spoznali v letih moje kariere in glasovali zame. Iskrena hvala tudi medicinski sestri Adrijani, s katero tvoriva odličen tim.  Zahvaljujem se svoji družini, kolegom in vsem, ki ste me podpirali, delili z mano vse svoje občutke in mi zaupali. Upam, da vas tudi v prihodnje ne bom razočaral in  vam bom lahko še naprej delil dobro in samo dobro.
ISKRENA HVALA!

 

DAMIR JE NAJBOLJŠI

Damir je pediater v Slovenskih Konjicah. Pa ne kar neki pediater. Je moj pediater. Tako vsaj izhaja iz njegovih besed, ki mi jih je izrekel pred mlajšo nepoznano družbo: “… zdaj, ko si moja pacientka …” in mi kasneje zaradi mojega dvomečega pogleda zašepetal na uho: “Nisem mogel reči, da si stara mama mojega novega pacienta …” Tako pozoren je ta moj pediater. In ne, da je Damir samo moj pediater, letos je tudi Moj pediater 2017 na osnovi glasovanja pacientov, ki ga je izvedla revija Viva.

Z zasluženim priznanjem

Damir pa ni samo pediater, poznan po svoji strokovnosti in visoki stopnji čustvene inteligence. Njegova strast so potovanja, vendar tudi na potovanjih ostane v prvi vrsti zdravnik, saj si je po priletu v Sydney ob ogledu slike na stranišču takoj obnovil svoje strokovno znanje o Klinefelterjevem sindromu,  naslednjo jutro pa si je kot prvo znamenitost te daljnje dežele ogledal pediatrično kliniko v Melbourneu. Šele potem je nadaljeval svojo pot kot turist.

V družbi najboljših

Damir rad piše. Ob branju njegovih zgodb  te preplavljajo čustva, ki jih spretno izliva na papir. V bistvu je ta papir samo simboličen, ker svoja čustva z dotiki prstov preko tipkovnice prenese v ugriznjeno jabolko. Mene je najbolj ganil njegov opis ljubezenske zgodbe šaha Džahana, ki se je z izgradnjo Tadž Mahala zapisal v večnost. S svojimi opisi te prevzame in te popolnoma prepriča. V Cairnsu se ni počutil dobro in s svojim značilnim kopičenjem besed mi ga je tako priskutil, da ga zagotovo nikoli ne bom obiskala.

Izgubljen v vlagi džungle v Cairnsu

Ima prestižno funkcijo tujega dopisnika bloga 50 odtenkov življenja. To funkcijo sva mu z Zlatko tudi uradno podelili po uspešnem poročanju iz Avstralije, ko sva mu svečano izročili nalivno pero z vgraviranim napisom: ‘Dopisnik DD’.

Damir kot tuji dopisnik bloga 50 odtenkov življenja

Ima rad vse kar je lepo. In to lepoto zna začutiti. Do potankosti sem  razumela njegov stavek, k zapisu katerega ga je vzpodbudila narava v Avstraliji: “Narava je res neverjeten arhitekt in slikar. V naravi ni neskladja in kiča, ni barvnih kombinacij ki bi se teple, motile oko, vse je usklajeno.”

Skupaj smo se veselili zmage Konjičana

Obožuje glasbo. Igra kitaro in uživa v poslušanju klasične glasbe, predvsem ob gledanju opere in baleta. Je dolgoletni abonent mariborske opere.

Zbiranje vtisov po premieri v mariborski operi

Damir ima rad slike, pozna vse variante naslikane Venere in še najbolj ga impresionirajo tiste, ki so naslikane v naravni velikosti. Slike doživlja na nek svojstven način, kar se lepo vidi iz njegovega zapisa o slikah Aboridžinov, avstralskih staroselcev.

Damir ima rad svojo ženo in svojega sina. In ob njuni podpori je lahko vse to kar je: moj pediater, Moj pediater 2017, ljubeč mož, oče in prijatelj. In nenazadnje delodajalec. Z Adrijano sta odlična ekipa in Damir se zaveda, da je del nagrade tudi njen.

V krogu svoje družine

RIBJA TRŽNICA V BUSANU

Busan je živahno pristaniško mesto, s 3,6 milijona prebivalcev drugo največje mesto v Koreji, ki v prvi vrsti slovi po svoji ribji tržnici. Mešani občutki so me prevevali, ko sem se sprehajala med neštetimi stojnicami z v glavnem živimi ribami, raki, školjkami in številnimi drugimi morskimi prebivalci, ki jih nisem znala uvrstiti v nobeno izmed navedenih treh skupin. Ribe so v glavnem ležale v vodi druga nad drugo, podobno kot drva v skladovnici, ker ob pičlo odmerjenem prostoru niso imele dovolj prostora za plavanje, školjke so se odpirale in zapirale, raki so si obupno prizadevali, da bi ušli iz svojega zadnjega prebivališča. Nekatere ribe so bile že na ledu, presenetljivo veliko pa je bilo posušenih, tudi tistih najmanjših, mladic, ki so zagotovo neprimerljivo boljši prigrizek ob televiziji kot kakšen čips, seveda z ‘boljši’ merim na hranilno vrednost, ker bi se o okusu dalo razpravljati latinskemu reku de gustibus non dispuntandum est navkljub.

IMG_3551IMG_3553IMG_3552IMG_3550IMG_3549IMG_3548IMG_3547IMG_3545IMG_3544IMG_3542IMG_3541

V nadstropju ogromne dvorane pokritega dela ribje tržnice so podesti z nizkimi mizicami, za katere posedeš z bosimi nogami in kjer ti postrežejo s sveže pripravljenimi morskimi dobrotami in v skladu s korejsko kulinariko tudi s številnimi omakami. Tudi v samem mestu se domačini prehranjujejo kar na ulicah, stoje ob stojnicah, ali ob nizkih mizicah sredi ulic.

IMG_3528IMG_3523IMG_3543IMG_3531IMG_3529IMG_3524IMG_3530IMG_3522IMG_3559IMG_3558

V Busanu turisti množično obiskujejo  Gamcheon Culture Village, del starega mesta, ki je svojo umetniško preobrazbo doživel v letu 2009, ko so se študentje odločili, da bodo staro ribiško naselje prislonjeno v hrib nad morjem, posodobili v skladu z 21. stoletjem in njihovim okusom. Ne vem kako so se dogovorili s korejskim zavodom za spomeniško varstvo, ne vem tudi, če v Koreji sploh obstaja kakšna podobna ustanova, ob podpori vlade je nastala barvito, “odštekano” naselje, polno raznih “for” in idealnih lokacij za “selfije”. Na začetku naselja kupiš zemljevid, ki te vodi skozi labirint uličic in ozkih stopnišč, med barvastimi hiškami, v katerih so kavarnice in trgovinice. V njih zbiraš žige in dobivaš darilca. Besede sem zapisala v pomanjševalnicah, ker je dejansko vse zelo miniaturno.

IMG_3532IMG_3540IMG_3539IMG_3538IMG_3536IMG_3533IMG_3534IMG_3535

Tudi Busan premore peš cono, nakupovalni del mesta, ki je podoben vsem ostalim velikim mestom po svetu, saj prodajajo povsod iste blagovne znamke, opazna je samo ena hrupna razlika: vsaka trgovina ima na ulico obrnjen zvočnik, iz katerega odmeva zelo glasna glasba. Ko se pomikaš po ulici nastane iz tega mešanica zvokov, ki ni nič kaj prijetna za uho.

ZA KITAJSKO POTREBUJETE VIZO

Takoj, ko sem ugotovila, da za obisk Kitajske potrebujem vizo, sem pomislila zakaj sploh rinem v državo, ki mi že v štartu postavlja ovire za vstop vanjo. Pa sem zatrla to misel in na internetu poiskala navodila, kako do vize priti. Ker so bila zelo dolga, jih nisem natančno prebrala in sem spregledala, da pri prošnji za dodelitev termina za ureditev vize, ne smeš pošiljati priponk. Posledično sem trikrat pošiljala elektronsko sporočilo z izpolnjeno vlogo za izstavitev vize v priponki in trikrat sem dobila odgovor, da moja vloga ni popolna.

Ljubkost Kitajske je združena v pandah

Lotila sem se branja izčrpnih navodil na osnovi katerih sem uspešno oddala vlogo brez priponke in prejela termin, kdaj se lahko osebno oglasim na kitajski ambasadi v Ljubljani s potnim listom, da bom lahko vlogo osebno oddala. Pripravo dokumentov sem zaupala možu, ki je veliko bolj strpen in natančen od mene, poleg tega imam do zelo podrobnih navodil odpor, na primer do tega, da moraš obrazce izpolnjevati izključno z velikimi črkami, da moraš izpisati datum v točno določeni obliki in da moraš s točno določenim znakom označiti, da si polje pustil prazno, ker nanj pač nimaš odgovora. Poleg tega je bilo obrazcu potrebno priložiti veliko fotokopij raznih dokumentov v točno določenem vrstnem redu. S strani mojega moža natančno pripravljenimi dokumenti sem se ob določeni uri na določen dan oglasila na kitajski ambasadi in čez teden dni sem lahko ponovno prišla po potna lista z vizama in plačala zanju 120 evrov z debetno kartico. Z gotovino ali plačilno kartico plačil ne sprejemajo. Prvi korak na Kitajsko sem na ta način že naredila.
Drugi korak sem morala narediti v Koreji, ko nam je ladijsko osebje pobralo potne liste in njihove fotokopije, da so jih izročili kitajskim uradnikom, ki smo jih vkrcali na ladjo. Do pristanka v luki v Tianjinu so jih pregledali in nam požigosali fotokopije potnih listov, da smo se iz ladje lahko čimprej izkrcali s potnim listom in žigosano fotokopijo. Vendar šele po triurnem “carinjenju” ladje, ko so se kitajskim uradnikom, ki so pripotovali z našo ladjo, pridružili tudi kitajski uradniki iz luškega terminala.

Pekinška račka je odlična

Z Iztokom sva iz luke Tianjin za dva dni odpotovala v Peking. Na poti so nama nenehoma pregledovali potna lista in vizi, kar tako sredi poti je ljudi ustavljala policija in jih legitimirala, ob nakupu kart za vlak, ob vstopu na železniško postajo in na podzemno železnico, šla sva preko številnih varnostnih kontrol, vedno znova sem morala vpričo varnostnika izpiti nekaj vode iz steklenice, ki sem jo imela s seboj, da se je prepričal, da je v steklenici res voda in ne kakšno eksplozivno sredstvo, za vstop na Trg nebeškega miru sva čakala skoraj uro, da sva prišla na vrsto za kontrolo dokumentov in varnostno kontrolo. Domačini so čakanje in pregledovanje (varnostniki odpirajo in vohajo tudi vsebino termo steklenic, ki jih nosijo s seboj) mirno prenašali, tujci smo pihali od jeze in zavijali z očmi. Pa ni nič pomagalo.

Pripravo dokumentov sem zaupala možu, ki je veliko bolj strpen in natančen od mene, poleg tega imam do zelo podrobnih navodil odpor, na primer do tega, da moraš obrazce izpolnjevati izključno z velikimi črkami, da moraš izpisati datum v točno določeni obliki in da moraš s točno določenim znakom označiti, da si polje pustil prazno, ker nanj pač nimaš odgovora. Poleg tega je bilo obrazcu potrebno priložiti veliko fotokopij raznih dokumentov v točno določenem vrstnem redu. S strani mojega moža natančno pripravljenimi dokumenti sem se ob določeni uri na določen dan oglasila na kitajski ambasadi in čez teden dni sem lahko ponovno prišla po potna lista z vizama in plačala zanju 120 evrov z debetno kartico. Z gotovino ali plačilno kartico plačil ne sprejemajo. Prvi korak na Kitajsko sem na ta način že naredila.
Drugi korak sem morala narediti v Koreji, ko nam je ladijsko osebje pobralo potne liste in njihove fotokopije, da so jih izročili kitajskim uradnikom, ki smo jih vkrcali na ladjo. Do pristanka v luki v Tianjinu so jih pregledali in nam požigosali fotokopije potnih listov, da smo se iz ladje lahko čimprej izkrcali s potnim listom in žigosano fotokopijo. Vendar šele po triurnem “carinjenju” ladje, ko so se kitajskim uradnikom, ki so pripotovali z našo ladjo, pridružili tudi kitajski uradniki iz luškega terminala.

 

Na Kitajskem rastejo stolpnice kot gobe po dežju

Kitajci so hrupni, na vsakem koraku raznorazni uradniki v uniformah vpijejo navodila v kitajščini, v veliko primerih jih tudi posnamejo in predvajajo s pomočjo zvočnikov. Ko sva šla preko nekega mostu, je Iztok želel fotografirati neko stavbo v daljavi od katere se je odbijala sončna svetloba, je od nikoder pritekel verjetno kakšen uradnik v civilu in mu fotografiranje prepovedal. Drugič sva si hotela ogledati eno izmed stavb v parku za katero sva kupila vstopnico, pa nama jo je uradnica pred nosom zaklenila in rekla, da je zaprta. Kazala sva ji vstopnico in delovni čas, jo spraševala zakaj je zaprto, pa je samo skomignila z rameni in izdavila, da je pač closed.

Za vstop na Trg nebeškega miru moraš skozi kontrolo dokumentov in prtljage

Iztok je rekel, da pri toliko milijonih ljudi mora biti red, da ga na ta način zagotavljajo, mene pa vse te procedure bolj spominjajo na big brother watching you kot na kaj drugega. Po moje bi bilo več reda, če bi nekaj uradnikov prekvalificirali v finančno policijo, ki bi kontrolirala ali taksisti vozijo z vklopljenimi taksimetri in v trgovinah izdajajo račune (eno in drugo ne delajo), ne pa, da ovohavajo vsebino termo steklenic.

Lama tempelj je oaza miru v motečem mestnem hrupu

Še preden vstopiš v državo moraš narediti kar nekaj korakov, kar nekaj jih moraš narediti tudi preden jo zapustiš. Spet smo oddali potne liste, v Šanghaju bomo morali oddati tudi žigosane fotokopije potnih listov, čaka naju tudi odhodna procedura na letališču. Ne bom več potovala v države, kjer moram plačati že za vstop in kjer imajo tolikšno nezaupanje, da na vsakem koraku preverjajo osebne dokumente, jih fotokopirajo, žigosajo in kjer moram piti vodo na ukaz, ne za žejo.

SMS-E BO TREBA PISATI Z OBEMA PALCEMA

Seul je glavno in hkrati največje mesto Južne Koreje s skoraj 12 milijoni prebivalcev. V strogem centru mesta, pred mestno hišo, so se v času najinega obiska odvijale demonstracije v podporo predsednici Parkovi, ki jo je ustavno sodišče odstavilo iz njenega mesta na čelu države, ker naj bi svoji tesni prijateljici Čoj Sun Sil pomagala pri izsiljevanju podjetij za denar in ji dovolila, da se brez uradnih pooblastil vmešava v državne zadeve. Parkovi se je stolček prvič pošteno zamajal že v aprilu 2014, ko se je potopil trajekt s 476 potniki, od katerih se je 304, predvsem študentov utopilo. Toliko žrtev je bilo potrebno, da so Korejci ugotovili, da vlada nima ustrezno organizirane obalne straže in ustrezne zakonodaje o pomorskem prometu. Od takratnih je Parkova preživela že številne demonstracije. Na tokratnih so demonstranti ob poslušanju govorcev vneto mahali s korejskimi zastavicami sredi katerih je krog, razdeljen na modro in rdeče polje, ki ponazarja razdeljenost Koreje na severno in južno, na antično in moderno. Na ulicah, ki vodijo iz glavnega trga je mrgolelo policajev, ki so jih z avtobusi pripeljali iz vseh vetrov. Postrojeni v vrste, s ščiti pred seboj so z resnimi obrazi mirno čakali na ukaze. Imela sem občutek, da je bilo več policajev kot samih demonstrantov, kar ni nič čudnega, saj sta med demonstracijami par dni nazaj, 10. marca, dva demonstranta izgubila življenje.

Tako kot so si v New Yorku uredili sprehajalno pot po precej dolgem, opuščenem nadvozu železniške proge, so si prebivalci Seula zase izborili opuščeni del poglobljene avtoceste v samem centru mesta. Po sredini so speljali vodo, ki v kanal doteka preko širokega slapa, nabrežje umetnega potoka pa so z obeh strani tlakovali in ga na ta način spremenili v priljubljeno sprehajalno pot.FullSizeRender-4FullSizeRender-3
Mesto je zanimiva mešanica starodavnih tradicij in vrhunske digitalne tehnologije, zmes tradicionalne in moderne arhitekture, neštetih prodajaln s hrano, manjših lokalov in živahnega nočnega življenja.
Iz starih časov so v Seulu štiri glavne, seveda lesene palače, ki so si dokaj podobne, Gyeongbokgung pa velja za največjo in najmogočnejšo. Nekoč so v njih živeli vladni uradniki, stražarji, evnuhi, konkubine, in druge dvorne dame, danes pa se po njih sprehajo množice turistov, med katere je pomešane veliko korejskih fantov in deklet v tradicionalni korejski obleki, ki se imenuje hanbok. Dekleta so v dolgih voluminoznih svilenih krilih in fantje v dolgih jaknah in hlačah, oboji pa obuti v sodobne platnene teniske. Poln jih je tudi Bukchon Hanok Village, del Seula, kjer stojijo tradicionalne korejske hišice »hanok« in tempelj Jongmyo, nekoč glavni tempelj kraljev dinastije Joseon.

17498433_1319241964810879_1290934790322672654_nIMG_352617434865_1319241971477545_4833814363962151596_o17434934_1319241968144212_1785973459222699813_oIMG_3525IMG_3574IMG_3572IMG_3569IMG_3568IMG_3567

V takšnem milijonskem mestu seveda promet najhitreje poteka s pomočjo podzemne železnice, ki so zelo dobro pokrite z mobilnim signalom, saj dobesedno vsi potniki, mladi in stari, med potjo s slušalkami v ušesih gledajo televizijo, igrajo igrice, telefonirajo ali pišejo SMS-e na svojih mobilnih telefonih, ki so seveda večinoma znamke Samsung. Razlika med starimi in mladimi je podobno kot po vsem svetu samo v prstih, ki jih uporabljajo za pisanje: mladi uporabljajo sočasno oba palca, starejši pa kazalec desne roke.