In zakaj je na poti vsako leto več romarjev, iz različnih držav vsega sveta, vseh starosti, ras, tako tistih brez vere, kot tistih različnih veroizpovedi?

Na tej poti presežeš svoj jaz, ki te s svojim stalnim sebičnim hrepenenjem onesrečuje v vsakdanjem življenju in samodejno zapadeš v neko posebno, srečno stanje, doživiš nenavadno občutje povezanosti, enosti, ki ga v našem vsakdanjem življenju ni. Od tod tista posebna navdušenost vseh nas, ki smo se vrnili s poti. In posebno razumevanje med nami, ki smo to občutje že doživeli. Enostavno vemo. Tudi to, da mora to vsak doživeti sam, ker se tega občutja z besedami ne da opisati. Čeprav poskušamo. Enostavno prekipeva in se v slapovih besed izliva na papir. In ena za drugo izhajajo knjige o Caminu.

Začutila sem, da je zdaj nastopil trenutek, da osebno spoznam Valentina in Mirjano, ki sta nastopila v moji knjigi, še preden smo se osebno spoznali:

“Namesto na poti na letališče sem noč preživela na celjski urgenci. Od tam sem po telefonu poklicala Marjano, da bova morali odložiti najino pot. Med telefoniranjem sem v čakalnici uzrla Mirjano in Valentina Steblovnika, ki sem ju spoznala s slik v njuni knjigi o Caminu, ki sem jo prebrala v sklopu priprav na romanje. V živo ju nisem še nikoli videla, zato sem že zakoračila proti njima, ko sem se hipoma ustavila. Ni se mi zdel primeren trenutek, da se spoznamo.”

Začutila sem, da je nastopil trenutek, da osebno spoznam mojega sokrajana Ivana Gričnika, ki sem ga spoznala skozi njegovo drobno knjigo o Caminu, se spomnila nanj na Poti in dogodek zapisala v mojo knjigo:

“Spomnila sem se zgodbe, ki jo je med pešačenjem po peklenski vročini na Mezeti doživel Slovenec Ivan. V svoji knjižici opisuje, kako je pešačil in pešačil, vročina je pritiskala od zgoraj – od sonca, od spodaj – od prašne ceste in od znotraj navzven. Takrat se je zgodil čudež: mimo se je pripeljal tovornjak hladilnik, se ustavil in šofer mu je brez besed poklonil dve ledeno mrzli pivi. Dokler v rokah ni začutil njunega ledenega hladu, ni bil najbolj prepričan, ali je to res ali halucinira. Na dušek je enega spil. V tistem je prišel po še vedno peklensko vroči poti drugi romar. Ivan ga je vprašal, ali bo hladno pivo. Romar mu je v angleščini odgovoril: “You are crazy.” V tistem mu je pomolil hladno pivo in romar ni mogel verjeti svojim očem, pa ledeno hladnemu otipu tudi ne. Začel je vpiti in skakati po poti: “This is a miracle, this is blody miracle!” In res je bil čudež, da sredi peklensko vroče planote, sredi ničesar iz potne roke romarja dobiš ledeno hladno pivo.”

Zaželela sem si, da drugič, tokrat po Caminu, srečam Bojano Vranjek, ki sem jo spoznala na dan, ko sem kupila letalske karte za svoj odhod na Jakobovo pot in se jo večkrat spomnila na Poti:

“Na predstavitvi sem spoznala Bojano Vranjek z ognjeno rdečimi dolgimi lasmi, ki je ognjeno predstavila svoje telesno in duhovno popotovanje po Caminu, po vidni in nevidni poti. Takoj sem spoznala, da verjame v čudeže in naKLJUČja. Že na Vrhu odpuščanja, Alto del Pedronu, so ji množice metuljev, teh znanilcev sprememb in transformacije, sporočale in potrjevale, da je na poti, za katero so prav spremembe in preobrazbe značilne. Po poti je nabirala peresa, znamenja angelov, kot pravi sama. Kar nekaj časa je posvetila močni energetski točki, ki je bila samo nekaj metrov oddaljena od mene, pri osmerokotni templjarski cerkvi božjega groba v vasi Torres del Rio, v Iglesii del Santo Sepulcro. Tukaj se je čudila, zakaj je eden od stranskih stebrov na vhodnih vratih tako vroč in drugi tako zelo hladen.
“Bojana, zdajle sem spila kavico v Torres del Riu in grem potipat stebra v tukajšnjo cerkev. Ti sporočim, kakšno temperaturo imata. Metuljev še nisem videla, peres še nisem našla. Drugače neznansko uživam. Lepo bodi,” je bilo to, kar sem ji morala napisati. Po večerji sem pogledala na FB in našla Bojanin odgovor: “Snežana, za metulje je verjetno še premrzlo. Se vsak dan spomnim nate in upam, da boš celotno pot prehodila brez snega. Še malo, pa boš na Mezeti, zdaj, ko je vse zeleno, bo še večji užitek za oči in telo. Si otipala razliko? Še zdaj mi je v spominu. Buen Camino in objem.” Bojana, ja, sem otipala razliko, steber levo od vhodnih vrat je bil bistveno toplejši od desnega. Tudi glede metuljev imaš verjetno prav in je za njih, za te simbole transformacije, res še premrzlo. Kljub temu sem danes pred Logronom videla dva bela metuljčka, dve lastovki, ki še ne prineseta pomladi, ki sta se spreletavala ob poti. “

Seveda Camino druženja ne more biti brez moje sestrične Marjane, s katero sva prehodili 1.177.333 korakov po Caminu, o čemer sem zapisala 74.416 besed, od katerih je kar 188 z njenim imenom:

“Prišla sem do podeželske ceste, ob kateri je bil bar s teraso. Zagledala sem Marjano, ki je sede za eno izmed miz sama pila kavo.
“Marjana, kaj misliš, bodo učinki Camina trajni?” Ne da bi kaj dosti premišljevala, mi je odgovorila:
“Ja, verjamem, da bodo trajni.”
“Ljudje, ki so imeli obsmrtne izkušnje, pravijo, da se trajno spremenijo, ker so občutili globlji pomen življenja.”
“Tudi tukaj na Caminu občutiš globlji pomen življenja.”
“Ne vem. Imam občutek, da sem premočno ujeta v vsakdanji, racionalni svet. Preokupirana s stresom, skrbmi in problemi, ki mi rušijo notranje ravnovesje in omejujejo življenjski pogled.”
“Zato pa je treba živeti krepostno življenje, ker se le tako učinkovito prilagajaš številnim spremembam, ki jih prinaša življenje. S krepostmi dobiš prožnost in notranjo moč, ki te ščitita pred zunanjimi vplivi. Tako v svoji notranjosti postaneš stabilen, miren in uravnotežen. Kreposti so nam bile položene že v zibelko. Imamo jih vsi, samo na površje jih moramo potegniti.” Marjana, Marjana. Kako je tebi vse enostavno. Imaš odgovore na vsa vprašanja. In to take, ki jim ne morem ugovarjati. Tvoja vera je trdna kot kamen.”

Foto: Valentin in Mirjana