BOJANA VRANJEK IN CAMINO

Na dan, ko sem kupila letalske karte Dunaj – Madrid – Biarritz, da bi s taxijem šla iz francoskega Biarritza do železniške postaje v Bayonnu, da bi z vlakom prispela v Saint Jean Pied de Port, izhodišča Francoske poti po Caminu, sem na Facebooku zagledala povabilo na dogodek od moje FB prijateljice Bojane Vranjek ( sploh nisem vedela kdo je to, niti kako je postala moja FB prijateljica), na predstavitev njene pravkar izšle knjige Camino, mistika neVidnega sveta. In ker sem brala Pse, sem vedela, da je ozadje vseh naključij načrt, ozadje vseh načrtov pa naključje, zato sem se v trenutku zavedla, da je to pač del mojega načrta Camino, ki mi ga je zasnovalo Življenje samo in se dogodka udeležila.

ee5a912d35aa5c36a356140e726fa1bbNa predstavitvi sem spoznala Bojano Vranjek z ognjenordečimi dolgimi lasmi, ki je ognjeno predstavila svoje telesno in duhovno popotovanje po Caminu, po vidni in nevidni poti. Takoj smo spoznali, da verjame v čudeže in naKLJUČja. Na začetku njene poti je bila grozno nepraktična in nepripravljena, enostavno se ni spomnila najpreprostejših stvari: da bi si nogo v kateri se ji je pojavila bolečina oskrbela z elastičnim povojem, ki ga je imela v nahrbtniku, zjutraj ni šla pravi čas na pot, tako da jo je pri prečkanju Pirenejev ujela tema, ko ni mogla prebrati napisa na smerokazu, se ni spomnila, da  bi si nadela očala in ga prebrala, celo ko je lačna pogledovala v polne krožnike gostov v hotelu, se ni spomnila, da bi si lahko hrano naročila, saj je denar imela. AAEAAQAAAAAAAAKWAAAAJGI5YjBjMmYzLThhNzctNDg4My04YzlmLWQxZDcyMmE1NWVkNgNekako sem sklepala, da je bilo temu tako, ker se je sama odpravila na pot v tujino, jezika ni znala, močno pa se je zanašala na to, da bo za vse poskrbel Camino. Sama sem prepričana, da so ljudje na Caminu tisti, ki za vse poskrbijo, ne Camino sam. Mogoče samo v toliko, da ti pošlje prave ljudi v pravem času. In tako je Bojani poslal druge romarje, ki so ji obvezali boleče koleno z elastičnim povojem, da je pot lahko nadaljevala, ji dal sposobnost, da se je s kaminščino sporazumela v gostilni, da ne je zelenjave in si naročila mesni meni. O kaminščini (mislim, da sem pri njej prvič naletela na ta izraz) pravi: “S slovenščino ne prideš tukaj nikamor, takoj, ko pa po koroško kaj rečem, pa vsi vse razumejo. Govorica telesa je namreč tista, ki pretvori besede v razumljivost. Šele tukaj na Caminu sem se začela zavedati, kako zelo zgovorna je telesna govorica in kaj vse povedo oči.” Camino ji je dal védenje, da moraš zase in za svoje potrebe poskrbeti sam. Je pa res, da imaš na Caminu eno veliko prednost – brezpogojno lahko računaš na pomoč soromarjev. Poleg tega soljudje mnogo prej opazijo naše težave kot mi sami. Vse to pa za življenje v domačem okolju, ne moremo trditi. Slovenci nikakor pred samostalnik pomoč ne pritikamo besede sosedska, verjetno pa nam je ob besedi zavist, že v gene vcepljena asociacija na soseda. camino - 1

Po prečkanju Pirenejev je Bojana začela malo bolj smelo korakati. Že na Vrhu odpuščanja, Alto del Pedronu, so ji množice metuljev, ti znanilci sprememb in transformacije, sporočali in potrjevali, da je na poti, za katero so prav spremembe in preobrazbe značilne. Nekje proti koncu knjige tudi zapiše: ” Z vsakim korakom, ki ga naredim proti Santiagu, imam občutek, da čistim kaj iz svoje preteklosti in delam prostor novemu. Fizično se čuti menjava energije.”

Bojana si je vzela čas za pot, ni hitela po vnaprej začrtanem časovnem planu, kot sama večkrat pravi, ker ne odobrava načina romanja po Caminu, ko samo hitiš od točke A do točke B, brez da bi užival v sami poti. Naredila je več ovinkov, da je doživela največ, kar ji je Camino lahko dal. Ni ji bilo težko prehoditi  dodatnih pet kilometrov , da je prišla do templjarske cerkve Svete Marije Eunatske, ki stoji na eni izmed treh najmočnejših energijskih točk na Caminu. Postala je tudi pri naslednji močni energetski točki, osmerokotni templjarski cerkvi božjega groba v vasi Torres del Rio, v Iglesii del Santo Sepulcroni. Tukaj se je čudila, zakaj je eden od stebrov vhodnih vrat tako vroč in drugi tako zelo hladen. Tudi Bojano so podobno kot druge romarje, na poti pogosto oblivale solze, tako pogosto, da je prišla do zaključka, da če solze res pomagajo opuščati staro energijo, ki je v nas, potem se je že nekajkrat popolnoma renovirala oziroma regenerirala.

Skozi cerkev je danes speljana cesta
Skozi cerkev je danes speljana cesta

Deveti dan hoje je v Viani doživeja deja vu, imela je občutek, da se je po par stoletjih vrnila domov. Obiskala je tudi cerkev Milagro de la Luz, Čudež luči, kamor so dolga stoletja romale ženske, ki niso mogle zanositi, po obisku cerkve pa se jim je želja po materinstvu uresničila. V knjigi nam tudi razloži čudež iz cerkve Sv. Antona, skozi katero je danes speljana cesta, pred stoletji pa je bilo tu zavetišče za romarje, kateremu so pripisovali čudežno moč, ker so za ergotizmom oboleli romarji tukaj ozdraveli, čeprav je bila bolezen smrtna. Tukaj so namreč jedli kruh iz pšenične moke, ne iz ržene, tako kot doma. V rženi moki je bilo predvsem v slabi letini veliko gliv rženih rožičkov, ki so povzročali zastrupitev in smrt, z romanjem v kraje kjer so jedli pšenično moko, pa so posledično čudežno ozdraveli.

0gR50aam
Na Jakobovi poti

Med potjo je opazovala črede ovac, kako se stiskajo druga ob drugo in gledajo v tla, saj brezpogojno zaupajo soovcam, da jih peljejo v pravo smer. To ji da ravnilo, da povleče vzporednico z ljudmi, ki prav tako brez premisleka in logike oponašamo drug drugega. Verjetno je s tem mislila na čredni nagon. Opozori nas na dvanajst kilometrov kot svinčnik ravne makadamske ceste, ki se imenuje Via Aquitana. Po tej poti so Rimljani prevažali zlato iz rudnikov Las Medulas iz Astorge v Bordeaux. Za romarja je mučna v neusmiljeni pripeki saj celotna razdalja ne premore niti enega drevesa.  Dvanajst kilometrov popolnoma enolične pokrajine se vleče kot, da bi jih imela deset krat več. Via Aquitano prečka več stoletij stara živinska pašna pot Canada Real Leonesa, ki  vodi iz Andaluzije do severnega dela province Leon. Že od 12. stoletja obstajajo takšne pašne poti po vsej Španiji in jih deloma še vedno uporabljajo.

Tudi Bojana je na Caminu spoznala, da karkoli narediš, dobiš hitro povrnjeno. Tega se sicer zavedamo vsi in to vsepovsod, ampak v vseh knjigah, ki sem jih do sedaj o Caminu prebrala (mislim, da se jih je do sedaj nabralo že dvanajst), je izpostavljeno, da se ta reakcija zgodi zelo hitro. Tako dobra kot slaba. Kar mi je všeč, ker doma imam občutek, da plačujem račune še iz kakšnih prejšnjih življenj 🙂  Bojana pravi ( tudi ona je pred odhodom prebrala veliko knjig o Jakobovi poti), da nobena knjiga ne more nadomestiti lastne izkušnje. To me veseli, ker pomeni, da ne bom na Caminu dnevno doživljala knjižni deja vu oziroma že videno, bolj točno, že prebrano.

Vrata milosti v Vilafranci
Vrata milosti v Vilafranci

Bojana mi je v knjigi razkrila, da se je  Vilafranca  v srednjem veku imenovala tudi mala Compostela, saj je bila že od nekdaj kraj izbrisa vseh preteklih grehov. Tisti, ki od tu niso mogli nadaljevati poti, so na stopnicah vrat Puerta del Pedron ( milostna vrata ), prejeli enak odpustek kot na apostolovem grobu. Na ta način je bila Vilafranca že stoletja mejnik med preteklostjo in prihodnostjo.

V Santiagu di Compostela je v katedrali trikrat z glavo potrkala po Mateovi glavi, da bi se nalezla njegove modrosti. Potem je Pot peš nadaljevala do konca sveta, do Finisterre, kjer jo je prevzela evforija doživetja in kjer je simbolično zažgala svoja romarska oblačila.

In kaj nam Bojana sporoča? Preprosto – naj ne omahujemo in naredimo prvi korak v neznano: “Kako enostavno je pravzaprav doseči cilje, le ljudje preveč oklevamo s tistim prvim korakom, ki bi ga morali narediti, ” in : “Lažje nam je iti nazaj ali ostati na mestu kot pa iti v neznano, čeprav nas tam čaka nekaj boljšega.”