ZAKAJ CAMINO PRIVLAČI MODERNEGA ČLOVEKA?

In zakaj je na poti vsako leto več romarjev, iz različnih držav vsega sveta, vseh starosti, ras, tako tistih brez vere, kot tistih različnih veroizpovedi?

Enostavno vemo
Združil nas je Camino

Na tej poti presežeš svoj jaz, ki te s svojim stalnim sebičnim hrepenenjem onesrečuje v vsakdanjem življenju in samodejno zapadeš v neko posebno, srečno stanje, doživiš nenavadno občutje povezanosti, enosti, ki ga v našem vsakdanjem življenju ni. Od tod tista posebna navdušenost vseh nas, ki smo se vrnili s poti. In posebno razumevanje med nami, ki smo to občutje že doživeli. Enostavno vemo. Tudi to, da mora to vsak doživeti sam, ker se tega občutja z besedami ne da opisati. Čeprav poskušamo. Enostavno prekipeva in se v slapovih besed izliva na papir. In ena za drugo izhajajo knjige o Caminu.

Izšla je tudi moja
Izšla je tudi moja

Začutila sem, da je zdaj nastopil trenutek, da osebno spoznam Valentina in Mirjano, ki sta nastopila v moji knjigi, še preden smo se osebno spoznali:

“Namesto na poti na letališče sem noč preživela na celjski urgenci. Od tam sem po telefonu poklicala Marjano, da bova morali odložiti najino pot. Med telefoniranjem sem v čakalnici uzrla Mirjano in Valentina Steblovnika, ki sem ju spoznala s slik v njuni knjigi o Caminu, ki sem jo prebrala v sklopu priprav na romanje. V živo ju nisem še nikoli videla, zato sem že zakoračila proti njima, ko sem se hipoma ustavila. Ni se mi zdel primeren trenutek, da se spoznamo.”

OLYMPUS DIGITAL CAMERA
In združile so nas knjige

Začutila sem, da je nastopil trenutek, da osebno spoznam mojega sokrajana Ivana Gričnika, ki sem ga spoznala skozi njegovo drobno knjigo o Caminu, se spomnila nanj na Poti in dogodek zapisala v mojo knjigo:

“Spomnila sem se zgodbe, ki jo je med pešačenjem po peklenski vročini na Mezeti doživel Slovenec Ivan. V svoji knjižici opisuje, kako je pešačil in pešačil, vročina je pritiskala od zgoraj – od sonca, od spodaj – od prašne ceste in od znotraj navzven. Takrat se je zgodil čudež: mimo se je pripeljal tovornjak hladilnik, se ustavil in šofer mu je brez besed poklonil dve ledeno mrzli pivi. Dokler v rokah ni začutil njunega ledenega hladu, ni bil najbolj prepričan, ali je to res ali halucinira. Na dušek je enega spil. V tistem je prišel po še vedno peklensko vroči poti drugi romar. Ivan ga je vprašal, ali bo hladno pivo. Romar mu je v angleščini odgovoril: “You are crazy.” V tistem mu je pomolil hladno pivo in romar ni mogel verjeti svojim očem, pa ledeno hladnemu otipu tudi ne. Začel je vpiti in skakati po poti: “This is a miracle, this is blody miracle!” In res je bil čudež, da sredi peklensko vroče planote, sredi ničesar iz potne roke romarja dobiš ledeno hladno pivo.”

OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Uporabila sem “kaminščino” …

Zaželela sem si, da drugič, tokrat po Caminu, srečam Bojano Vranjek, ki sem jo spoznala na dan, ko sem kupila letalske karte za svoj odhod na Jakobovo pot in se jo večkrat spomnila na Poti:

“Na predstavitvi sem spoznala Bojano Vranjek z ognjeno rdečimi dolgimi lasmi, ki je ognjeno predstavila svoje telesno in duhovno popotovanje po Caminu, po vidni in nevidni poti. Takoj sem spoznala, da verjame v čudeže in naKLJUČja. Že na Vrhu odpuščanja, Alto del Pedronu, so ji množice metuljev, teh znanilcev sprememb in transformacije, sporočale in potrjevale, da je na poti, za katero so prav spremembe in preobrazbe značilne. Po poti je nabirala peresa, znamenja angelov, kot pravi sama. Kar nekaj časa je posvetila močni energetski točki, ki je bila samo nekaj metrov oddaljena od mene, pri osmerokotni templjarski cerkvi božjega groba v vasi Torres del Rio, v Iglesii del Santo Sepulcro. Tukaj se je čudila, zakaj je eden od stranskih stebrov na vhodnih vratih tako vroč in drugi tako zelo hladen.
“Bojana, zdajle sem spila kavico v Torres del Riu in grem potipat stebra v tukajšnjo cerkev. Ti sporočim, kakšno temperaturo imata. Metuljev še nisem videla, peres še nisem našla. Drugače neznansko uživam. Lepo bodi,” je bilo to, kar sem ji morala napisati. Po večerji sem pogledala na FB in našla Bojanin odgovor: “Snežana, za metulje je verjetno še premrzlo. Se vsak dan spomnim nate in upam, da boš celotno pot prehodila brez snega. Še malo, pa boš na Mezeti, zdaj, ko je vse zeleno, bo še večji užitek za oči in telo. Si otipala razliko? Še zdaj mi je v spominu. Buen Camino in objem.” Bojana, ja, sem otipala razliko, steber levo od vhodnih vrat je bil bistveno toplejši od desnega. Tudi glede metuljev imaš verjetno prav in je za njih, za te simbole transformacije, res še premrzlo. Kljub temu sem danes pred Logronom videla dva bela metuljčka, dve lastovki, ki še ne prineseta pomladi, ki sta se spreletavala ob poti. “

Valentin in Mirjana
Ko sem jaz hodila po Caminu še niso ponujali “menu peregrino”

Seveda Camino druženja ne more biti brez moje sestrične Marjane, s katero sva prehodili 1.177.333 korakov po Caminu, o čemer sem zapisala 74.416 besed, od katerih je kar 188 z njenim imenom:

“Prišla sem do podeželske ceste, ob kateri je bil bar s teraso. Zagledala sem Marjano, ki je sede za eno izmed miz sama pila kavo.
“Marjana, kaj misliš, bodo učinki Camina trajni?” Ne da bi kaj dosti premišljevala, mi je odgovorila:
“Ja, verjamem, da bodo trajni.”
“Ljudje, ki so imeli obsmrtne izkušnje, pravijo, da se trajno spremenijo, ker so občutili globlji pomen življenja.”
“Tudi tukaj na Caminu občutiš globlji pomen življenja.”
“Ne vem. Imam občutek, da sem premočno ujeta v vsakdanji, racionalni svet. Preokupirana s stresom, skrbmi in problemi, ki mi rušijo notranje ravnovesje in omejujejo življenjski pogled.”
“Zato pa je treba živeti krepostno življenje, ker se le tako učinkovito prilagajaš številnim spremembam, ki jih prinaša življenje. S krepostmi dobiš prožnost in notranjo moč, ki te ščitita pred zunanjimi vplivi. Tako v svoji notranjosti postaneš stabilen, miren in uravnotežen. Kreposti so nam bile položene že v zibelko. Imamo jih vsi, samo na površje jih moramo potegniti.” Marjana, Marjana. Kako je tebi vse enostavno. Imaš odgovore na vsa vprašanja. In to take, ki jim ne morem ugovarjati. Tvoja vera je trdna kot kamen.”

OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Bojana je v navdušenju sklenila roki
Zamišljen Valentin
Valentin se je zamislil, ko smo se spomnili Slovenca, ki ga je Camino obdržal za vedno
Združil nas je Camino
Spoznali smo posebno občutje
Nasmejano slovo
Še se bomo srečevali

Foto: Valentin in Mirjana

OZRITE SE OKOLI SEBE

Valentin Steblovnik
Valentin Steblovnik

Jesen skozi oči Valentina Steblovnika.  In z besedami  Marilyn Monroe:

“ Oblikovalci me želijo oblačiti kot Pomlad, v lahna, zračna, valujoča oblačila. Ampak jaz se ne počutim kot pomlad. Počutim se kot topla, rdeča Jesen.“ Ali z besedami Mary Ann Evans, bolje poznane kot George Eliot:

“Slastna jesen! Moja duša je zvezana s teboj in, če bi bil ptica, bi letel okoli zemlje v iskanju tvoje zaporednosti.”

Ali z besedami …

VOLTERRA IMA DUŠO, VAMPIRJI PA NE

Volterro v srednjem veku ni obiskal skoraj noben tujec. Bila je skoraj nedosegljiva, pokopana med hribi in skrita pred ostalim svetom. Razvpita serija Somrak, avtorice Stephani Meyer, je Volterro postavila na zemljevid sodobnih najstnikov. Množično so začeli obiskovati to staro mesto, v kateri je prebivala elita iz sveta vampirjev. Domačini so jih z veseljem sprejeli s sloganom, da vampirji nimajo duše, Volterra pa jo ima.

Montepulciano slovi po proizvodnji odlične hrane in pijače. Znana je po njihovi svinjini, siru, “pici” testeninah (debele, ročno valjane testenine, podobne špagetom), leči in medu, po vsem svetu pa je znan po edinstvenem sortnem vinu z imenom Vino Nobile. Ima strogo kontrolirano poreklo, saj je izdelano samo iz grozdja, ki raste v montepulcianskih vinogradih.

TOSKANA, KI TI OSVOJI SRCE

Mirjana Steblovnik
Mirjana Steblovnik

Mirjana in Valentin Steblovnik sta popoln par. Oba rada potujeta, Mirjana rada piše, Valentin pa dela čudovite fotografije. Nekaj utrinkov iz svojega popotovanja po Toskani bosta zaupala tudi bralcem našega bloga in še obogatila 50 odtenkov življenja. Najprej sta se odpravila v San Miniato, mesto, ki domininira na hribčku nad dolino reke Arno. San Miniato je poznano kot mesto belih tartufov. V njegovi okolici se najdejo beli tartufi, ki so še toliko bolj cenjeni in dražji kot črni tartufi.  V zadnjih treh tednih novembra imajo celo  festival belih tartufov. Takrat se spomnijo orjaka, ki ga je nek srečnež izkopal leta 1954, tehtal pa je celih 2520 gramov, malo več kot poltretji kilogram. Poslali so ga kot darilo ameriškemu predsedniku Dwightu D. Eisenhowerju. Nobeden pa ne ve, kolikim ljudem in na kakšen način, so ga v Beli hiši postregli.

MIRJANA STEBLOVNIK IN CAMINO

AAEAAQAAAAAAAAJoAAAAJGEyM2ZjZGUwLWY5ODAtNDg3Yy04YWQ0LTY2ODA2NjYwYmMwZQ
Mirjana Steblovnik

Mirjana Steblovnik je Jakobovo pot prehodila s svojim možem Valentinom v septembru leta 2008. O njuni poti je zapisala knjigo z naslovom Buen camino, peregrino. Buen camino je romarski pozdrav, s katerim se pozdravljajo romarji na poti, peregrino je v španščini romar, vse skupaj pa se v slovenščini zapiše nekako takole: Srečno pot, romar. Ko je pot prehodila je bila stara toliko kot Shirley MacLaine, ko je romala po Caminu. V svoji knjigi Shirley tudi povzema, ko govori o lej linijah ali zmajevih črtah, ki potekajo na sami poti. Pravi: “ Življenska energija je posebej močna vzdolž energijskih črt, imenovanih zmajeve črte ali lej linijje. Ta energija ima zelo visoko frekvenco in zato človeku, ki jo sprejema , jasni misli, razvnema doživetja, spomin in razodetja.” Lahko bi rekli, da se ta pot vzdolž energijskih črt, dotakne duše, da je sposobna za nadaljnjo rast. To so namreč posebna vitalna mesta matere Zemlje, kjer je srčni utrip glasnejši in močnejši, same poti pa so kot vene in arterije, po katerih teče kri. Ljudje, ki so preorali te poti, so bili vodeni skozi mistično potovanje odkrivanja.
Mirjana me je pritegnila z enim izmed ciljev, ki si ga je zadala pred potjo – da bi se naučila brezpogojno sprejemati. Tudi sama sem si zadala tak cilj. Verjetno bi morala prirediti molitev za umirjenost v: “Camino, podari mi umirjenost, da sprejmem, česar ne morem spremeniti, pogum, da spremenim, kar lahko, in modrost, da spoznamo razliko!”9789616458078
Njuna pot je eno samo zadovoljstvo in hvaležnost. Tudi zanju je Camino poskrbel, da sta vse kar sta potrebovala, dobila pravi trenutek. Fizične napore sta brez težav zdržala. Hodila sta s palicami, saj Mirjana prisega na njihovo nepogrešljivo oporo na poti, v zavetiščih sta si veliko sama kuhala in se družila z ostalimi romarji. Na poti sta se spoznala celo z romarjem, ki je bil ortodoksni musliman, na Camino pa je prihajal iz Luxemburga in romarko, ki je hodila s konjem, ki ji je služil samo za prenašanje prtljage. Tudi onadva sta se pritoževala nad instant romarji, ki prehodijo samo zadnjih 100 kilometrov Jakobove poti. Imenovala sta jih scartani “kratkometraši” 🙂 Za pridobitev Compostele, listine s katero dobiš potrditev, da si prehodil Jakobovo pot, je namreč dovolj, da prehodiš samo zadnjih 100 km, ali jih prekolesariš 200. Zato ljudje množično, v glavnem v organizaciji turističnih agencij in verskih združenj, prehodijo te zadnje kilometre. Ponavadi jih avtobus zjutraj pripelje na izhodišče in zvečer pričaka na koncu dnevne etape in jih odpelje v kakšno bližnje prenočišče. Na tem delu poti je velika gneča. “Kratkometraši” so lepo urejeni,v sveže opranih in polikanih snežno belih majčkah, sveže sfrizirani ,”naspidirani”, hrupni in dišeči, skratka vse tisto kar pravi peregrini po prehojenih 700 km niso. Zato “kratkometraši” pravim peregrinom niso ljubi, verjetno pa bo držalo tudi obratno.
Posebno mesto na njeni poti pa so imele vrane. Stalno je imela občutek, da jo že od doma spremlja vrana, njena dobra znanka, ki jo je pred odhodom pogosto opazovala. Kar nekaj vran je na poti videla , še pogosteje pa je slišala samo njihovo krakanje. Mirjana nam opiše tudi njihovo navado, da žalujejo za umrlimi in za njimi celo priredijo pogreb. Pove nam, da je vrana za Tibetance sveta žival, saj so nekaj dni čuvale dalajlamo, ko je bil še dojenček.

Vrana
Vrana

Mirjani uspeva na poti živeti tisti trenutek, ki je, ne tistega včeraj ali jutri. Upam, da ji to uspeva tudi zdaj, ko se je vrnila domov. Saj pravijo, da se tvoj Camino začne šele po vrnitvi domov. Na poti je spoznala, da dejansko za vsako napako plačaš, za vsako dobro dejanje pa si nagrajen. Camino je menda tisti, ki to kot pravi vzgojitelj naredi takoj po dejanju. Sama pa se že celo življenje sprašujem ali se te kazni in nagrade ne vlečejo skozi nekaj življenj in plačujem še kazni za nazaj, verjetno pa dobim kdaj tudi kakšno nagrado, ki si jo nisem zaslužila. Kakorkoli, Mirjana je spoznala, kako se v življenju vse to rešuje spontano.
Neskončno je uživala v lepoti narave: “…. in že stopam po neskončno lepi pokrajini. Nebo se že počasi barva v čudovitih barvnih niansah vzhoda. Ob pogledu na to uničujočo lepoto vzhoda, se ne morem zadržati. Planim v jok, saj sem v središču tiste blage tišine , ki vpija celo dihanje Boga.“ Kar nekaj knjig Slovencev, ki so romali po Jakobovi poti sem prebrala in vse so na poti samodejno oblivale solze. Še vedno sem kar nejeverna glede tega, a tudi sama Mirjana piše:        “ Velikokrat zajočem na Caminu.” Mirjani pa da Camino tudi odgovor, zakaj je temu tako:            “ Nekdo od peregrinosov me potolaži: S solzami si čistiš dušo.”

Na Poti
Na Poti

Na Caminu je spoznala, da je vsak pristen človeški odnos tveganje, ker je odvisen od svobode drugega :” Vsak človek je dober in slab. Vsak od nas ima v sebi radosti in bolečine…zato ni smiselno podajati ocen. Treba je spoštovati izraz človeka brez obsodbe…on je on in jaz sem jaz. Vsak od naju ima svojo resnico in nobena ni boljša ali slabša. Resnica samo je… “
Valentin mora biti neskončno družaben, saj z vsemi romarji takoj poišče skupni jezik. Prav tako se je na Caminu osvobodil osredotočenosti v umu. Ukvarja se namreč s fotografijo in večkrat ga je že prizadela kritika kakšne njegove fotografije, ki je bila njemu zelo všeč. Mirjana pravi, da je pričel fotografirati stvari v tistem trenutku, kot jih je pač tam zalotil, takšne kot so pač v tistem trenutku bile in se ni obremenjeval s tem, v katerem delu dneva, vremenu ali mogoče celo v katerem letnem času bi bila fotografija tam najlepša. Mirjana pravi o Valentinu: “Bajto je sprejel takšno kot je tam stala in ni razmišljal o tem, kakšna bi morala biti po nekem scenariju, niti o tem kakšna bi morala biti, da bo povšeči drugim.”images-18
Mirjana je spoznala, da intelektualno razumevanje človekovega duhovnega vidika ne zadostuje. Moraš ga živeti. Na poti je ugotovila katere ljudi ima zares rada in kateri so tisti, ki jih je nekako vlekla za sabo skozi leta, ker se nekako ni mogla posloviti od njih. Sprašujem se, ali se je po vrnitvi domov od njih poslovila ali ne.
Mirjana je živela, čutila radost, svobodo in ljubezen. Sprejela je to, kar ji je življenje neizogibnega izbralo. Poskuša iz tega narediti nekaj dobrega. Camino ji je dal občutek radosti, brez posebnega vzroka, prej je živela v zmoti, ker je mislila, da mora za njeno srečo obstajati vzrok.
Knjigo konča z Ultreia, Ultreia, et Suseia, Deus, adjuva nos! To je stari romarski pozdrav: Samo naprej, naprej, Bog čuvaj nas! Ta stari romarski pozdrav nas poganja naprej po poti, navzgor v duhovnem smislu in nam želi, da bi nam Bog pomagal na poti.