SREČANJE V VIPAVSKEM KRIŽU

V skladu z že zguljenim rekom: “First you walk Camino than Camino walks you”, kar bi lahko poslovenila “Najprej ti hodiš po Caminu, potem Camino hodi po tebi”, me je Camino, tako kot mnoge druge jakobčke, kaminerote ali kaminovce, se pravi romarje, včeraj pripeljal v Vipavski Križ, kraj, ki je svoje novo ime dobil v letu 1955. Ta odmaknjen biser Slovenije se je pred tem imenoval Sveti Križ.

DSC_0002.jpg
Prvo vseslovensko srečanje romarjev je bilo v Vipavskem Križu

Kraj je poznan kot rojstni kraj Janeza Svetokriškega, slovenskega baročnega pridigarja in pisca, ki se je rodil leta 1647 in je služboval po različnih samostanih, tudi v Kapucinskem samostanu sv. Frančiška v Svetem Križu. Zapisoval je pridige, ki zrcalijo življenje Slovencev ob koncu 17. stoletja in kar je najpomembneje, zapisoval jih je v slovenskem jeziku.

DSC_0021
V Vipavskem Križu se nas je zbralo preko dvesto romarjev

Izdal jih je v zbirki petih knjig z naslovom Sveti priročnik. Včeraj smo bili v nabito polni cerkvi deležni njegove pridige o strpnosti. Izbrana tema se mi je zdela posebej primerna, ker sem prepričana, da Camino vodi k tej kvaliteti življenja, k strpnosti. Ne samo vodi, uči te, kako zbrati moči, da premagaš samega sebe, v bistvu svojo ego pošast, da to strpnost udejanjaš v vsakdanjem življenju.

DSC_0009
Lep dan nas je zvabil na nekajkilometrski pohod po okolici Vipavskega Križa

Konkretno je v pridigi govor o strpnosti med zakoncema in za zgled je Svetokriški postavil primer Sokratove strpnosti do njegove žene Ksantipe. Sokrat se je na izpade besa s strani žene Ksantipe odzival dobrovoljno, tudi s smehom, kadar pa je bilo le prehudo, je enostavno pobral šila in kopita ter odšel od doma. Ob neki priliki je njegov odhod razjezil Ksantipo do te mere, da je izpod postelje potegnila neizpraznjeno nočno posodo, odprla okno in njeno vsebino izlila možu na glavo. Sokrat ji je moker, a nasmejan, zavpil: “ Moja Ksantipa, dobro sem vedel, da se bo po takšnem strašnem grmenju vlil dež in dobro je zame, da ni bilo toče.”


… Sokrates, kateri je imel takoršno potrpežlivost s svojo hudo inu tagotno ženo, de vus volni svejt se čudi, zakaj nihdar ji nej ene hude besede rekel, ampak vse s smeham je prenesel, inu kadar je nej mogel z dobro besedo potalažit, se je s hiše pobral; inu en dan, kadar je s hiše šel, de bi nje nepametne besede ne šlišal, ona se rezjezi ter popade posodo, katera ponoči se nuca, ter teče na oknu inu taisto rezlije na moža. Sokrates gori pogleda ter s smehom k ženi reče: “Moja Cantipa, jest sem dobru vejdil, de po takoršnem strašnem grmejnom se bo dež ulil, ali dobru zame, de nej toče.”


DSC_0052
Ivan Gričnik

Preizkus strpnosti sta na Caminu izkusila tudi Francesca in njen mož. Nekega večera sta se nastanila v zavetišču – na spodnjo posteljo sta razložila spalni vreči, na zgornji pa svojo prtljago in odšla iz spalnice. Ko sta se vrnila, sta našla svojo prtljago preloženo na spodnjo posteljo, na zgornji pa se je udobno namestil nepoznani možak, ki ni bil nihče drug kot romar Ivan Gričnik iz Slovenskih Konjic. Franceskin mož je streljal grde poglede vanj in se pripravljal na napad, ko ga je vsiljivec prijazno ogovoril:
“From where are you?” Francescin mož je v navalu besa odgovoril:
“From Africa.” In vsiljivec, ki se je medtem zrajtal, da je prestavljal Mercatorjeve vrečke, Mercatorja pa v Afriki ni, ga je prijazno vprašal v slovenščini:
“A, res? Iz katere pa? Iz severne ali južne?” In seveda so vsi bruhnili v smeh. Zgodba pa še ni končana, naslednji dan sta Francesca in njen mož srečala romarko, s katero sta napletla pogovor.

DSC_0029.jpg
Francesco in njenega moža je Camino preizkušal v strpnosti

Čez nekaj časa sta jo vprašala:
“Od kje pa si?”
”Iz južne Afrike,” se je glasil odgovor. Francesca je skupaj z možem bruhnila v smeh, romarka pa ju je začudeno opazovala:
”Ja, res je😲. Iz Capetowna sem … “

DSC_0051.jpg
Vsiljivec, ki je preskušal strpnost Franceskinega moža je bil Ivan Gričnik, Konjičan, ki je v prvi vrsti blažen med romarkami

Dve legendi romanja po španski Jakobovi poti sta vsekakor zakonca Rigler, prva Slovenca, ki sta prejela Kompostelo za celotno prehojeno pot Camino Frances in katerima gredo vse zasluge za ustanovitev Društva prijateljev poti sv. Jakoba v Sloveniji in nastanek slovenske Jakobove poti, na področju katere sta opravila pionirsko delo. Vsaka čast!

DSC_0028.jpg
Metodij Rigler je skupaj s svojo ženo legenda Jakobove poti v Sloveniji

Zbranim so spregovorili tudi posebni gostje srečanja: Staša Lepej Bašelj, Rado Sluga in Ivan Gričnik, vsi trije tudi avtorji potopisnih izpovedi o njihovem romanju po Caminu.

DSC_0027
Rado Sluga, avtor knjige V objemu poti, v kateri se dve poglavji nanašata na njegova dva romanja po Caminu

Staša Lepej Bašelj je že prava veteranka med kaminovci. Prvič je pot prehodila v letu 2006. V svojem govoru je poudarila, da te Camino utrdi v nauku, da ne smeš soditi, da vsak romar Camino po svoje doživi, da ni pravega in nepravega romanja, prav tako ni pravega in nepravega romarja, romanje in romar enostavno je.

DSC_0034.jpg
S Stašo sva se veselili, da sva se tudi osebno spoznali

“Poglej se v ogledalo. A ne zato, da mi se našminkal, da se ne bi videle gube … Poglej se v ogledalo, da boš videl sebe, kakšen si ti. Kaj gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne čutiš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: ‚Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa‘, in glej, bruno je v tvojem očesu? Kako nas ocenjuje Gospod, kadar delamo tako? Samo ena beseda je: Hinavec, izderi najprej bruno iz svojega očesa in potem glej, kako boš vzel iver iz očesa svojega brata.” ( odlomek iz pridige papeža Frančiška med jutranjo mašo, junij 2016)

Srečanje kaminerotov se je udeležila tudi Sarabraj, avtorica knjige Ranljiva, potopisne izpovedi o njeni poti po Caminu, o bolečini in trpljenju s katero se je na Caminu soočila in ju presegla. Po Caminu je romala istočasno z Američanom, ki ga je v invalidskem vozičku potiskal njegov prijatelj. Sarabraj je Američana v invalidskem vozičku celo potiskala po delu poti. Njuna izpoved je pravkar izšla v slovenščini, izdala jo je založba Družina, knjigi pa je naslov Nikoli vama ne bo uspelo.

DSC_0017.jpg
S Sarabraj sva istočasno izdali knjigo o Caminu

Vse prehitro nam je minil dan in vsi smo bili edini, da se moramo ob letu obsorej ponovno srečati in če nam bo sreča mila, se bo to zgodilo v Slovenskih Konjicah. Z Ivanom Gričnikom se že veseliva priprav.

DSC_0056.jpg
Legenda Jakobove poti, Marjeta Rigler, se veseli ponovnega srečanja z jakobčki, ki bo 19.10. 2019 v Slovenskih Konjicah

 

 

V CROCSIH NA KONCU SVETA

Na kocu poti je Fisterra
Na koncu poti je Fisterra

Prav na koncu poti, na obali Atlantskega oceana, polni školjk, seveda tudi Jakobovih, je kraj Fisterra, po latinsko Finisterre, konec sveta, ki je bil konec sveta samo včasih, danes je pa samo po imenu. Zemljo smo ljudje izmerili, izrisali, popisali in poslikali po dolgem in počez, in ugotovili, da Finisterre ni niti konec sveta niti najzahodnejša točka celinske Evrope, saj je ta Cabo da Roca na Portugalskem (09° 30′ 02.727″ W).

Začetek Atlantskega oceana
Začetek Atlantskega oceana

Od kraja Fisterra do rta Finisterre poteka pot po Costa da Morte, Obali smrti, ki jo obdajajo neplovne vode.

Danes je tam svetilnik, pred tisočletji pa je bil tempelj, posvečen soncu, Ara solis. Pred davnimi časi so ga postavili Kelti, ki so še verjeli, da  rt Finisterre predstavlja konec sveta. Tam so opazovali zaton sonca in si predstavljali, da gledajo uprizoritev potovanja duše iz življenja v smrt. Danes se tam sežigajo romarska oblačila in opazuje sončni zahod. Z Marjano sva se slikali ob kamnu z oznako 0 km do cilja in se mimo svetilnika spustili proti obali.

V Crocsih na koncu sveta
V crocsih na koncu sveta

Na pobočju so bili razsejani romarji, ki so čakali na sončni zahod. Nekateri so stali ob ognju in kurili oblačila. Težko sem se odločila, kaj bom sežgala, saj sem se na oblačila, ki sem jih nosila mesec dni, že zelo navezala. Tako dobro so mi služila, zdaj pa naj jih sežgem? Nekako sem se odločila, da bom žrtvovala nogavice. S seboj sem iz Slovenije pritovorila še majico, v kateri je bilo nakopičeno zlo, ki so mi ga v zadnjem letu prizadejali ljudje. Prinesla sem ga sem, na konec sveta, da se ga dokončno znebim in odpustim. Simbolično sem ga skurila in za vedno opravila z njim.

Sonce je zašlo in mrak je legel na konec sveta. Po kopanju, sežigu oblačil in opazovanju sončnega zahoda je bil čas, da grem spat. Naslednje jutro sem se zbudila kot nov človek.

In o tem napisala knjigo, ki jo lahko kupite tukaj http://primus.si/camino

Knjiga CAMINO
Knjiga CAMINO

ZAKAJ CAMINO PRIVLAČI MODERNEGA ČLOVEKA?

In zakaj je na poti vsako leto več romarjev, iz različnih držav vsega sveta, vseh starosti, ras, tako tistih brez vere, kot tistih različnih veroizpovedi?

Enostavno vemo
Združil nas je Camino

Na tej poti presežeš svoj jaz, ki te s svojim stalnim sebičnim hrepenenjem onesrečuje v vsakdanjem življenju in samodejno zapadeš v neko posebno, srečno stanje, doživiš nenavadno občutje povezanosti, enosti, ki ga v našem vsakdanjem življenju ni. Od tod tista posebna navdušenost vseh nas, ki smo se vrnili s poti. In posebno razumevanje med nami, ki smo to občutje že doživeli. Enostavno vemo. Tudi to, da mora to vsak doživeti sam, ker se tega občutja z besedami ne da opisati. Čeprav poskušamo. Enostavno prekipeva in se v slapovih besed izliva na papir. In ena za drugo izhajajo knjige o Caminu.

Izšla je tudi moja
Izšla je tudi moja

Začutila sem, da je zdaj nastopil trenutek, da osebno spoznam Valentina in Mirjano, ki sta nastopila v moji knjigi, še preden smo se osebno spoznali:

“Namesto na poti na letališče sem noč preživela na celjski urgenci. Od tam sem po telefonu poklicala Marjano, da bova morali odložiti najino pot. Med telefoniranjem sem v čakalnici uzrla Mirjano in Valentina Steblovnika, ki sem ju spoznala s slik v njuni knjigi o Caminu, ki sem jo prebrala v sklopu priprav na romanje. V živo ju nisem še nikoli videla, zato sem že zakoračila proti njima, ko sem se hipoma ustavila. Ni se mi zdel primeren trenutek, da se spoznamo.”

OLYMPUS DIGITAL CAMERA
In združile so nas knjige

Začutila sem, da je nastopil trenutek, da osebno spoznam mojega sokrajana Ivana Gričnika, ki sem ga spoznala skozi njegovo drobno knjigo o Caminu, se spomnila nanj na Poti in dogodek zapisala v mojo knjigo:

“Spomnila sem se zgodbe, ki jo je med pešačenjem po peklenski vročini na Mezeti doživel Slovenec Ivan. V svoji knjižici opisuje, kako je pešačil in pešačil, vročina je pritiskala od zgoraj – od sonca, od spodaj – od prašne ceste in od znotraj navzven. Takrat se je zgodil čudež: mimo se je pripeljal tovornjak hladilnik, se ustavil in šofer mu je brez besed poklonil dve ledeno mrzli pivi. Dokler v rokah ni začutil njunega ledenega hladu, ni bil najbolj prepričan, ali je to res ali halucinira. Na dušek je enega spil. V tistem je prišel po še vedno peklensko vroči poti drugi romar. Ivan ga je vprašal, ali bo hladno pivo. Romar mu je v angleščini odgovoril: “You are crazy.” V tistem mu je pomolil hladno pivo in romar ni mogel verjeti svojim očem, pa ledeno hladnemu otipu tudi ne. Začel je vpiti in skakati po poti: “This is a miracle, this is blody miracle!” In res je bil čudež, da sredi peklensko vroče planote, sredi ničesar iz potne roke romarja dobiš ledeno hladno pivo.”

OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Uporabila sem “kaminščino” …

Zaželela sem si, da drugič, tokrat po Caminu, srečam Bojano Vranjek, ki sem jo spoznala na dan, ko sem kupila letalske karte za svoj odhod na Jakobovo pot in se jo večkrat spomnila na Poti:

“Na predstavitvi sem spoznala Bojano Vranjek z ognjeno rdečimi dolgimi lasmi, ki je ognjeno predstavila svoje telesno in duhovno popotovanje po Caminu, po vidni in nevidni poti. Takoj sem spoznala, da verjame v čudeže in naKLJUČja. Že na Vrhu odpuščanja, Alto del Pedronu, so ji množice metuljev, teh znanilcev sprememb in transformacije, sporočale in potrjevale, da je na poti, za katero so prav spremembe in preobrazbe značilne. Po poti je nabirala peresa, znamenja angelov, kot pravi sama. Kar nekaj časa je posvetila močni energetski točki, ki je bila samo nekaj metrov oddaljena od mene, pri osmerokotni templjarski cerkvi božjega groba v vasi Torres del Rio, v Iglesii del Santo Sepulcro. Tukaj se je čudila, zakaj je eden od stranskih stebrov na vhodnih vratih tako vroč in drugi tako zelo hladen.
“Bojana, zdajle sem spila kavico v Torres del Riu in grem potipat stebra v tukajšnjo cerkev. Ti sporočim, kakšno temperaturo imata. Metuljev še nisem videla, peres še nisem našla. Drugače neznansko uživam. Lepo bodi,” je bilo to, kar sem ji morala napisati. Po večerji sem pogledala na FB in našla Bojanin odgovor: “Snežana, za metulje je verjetno še premrzlo. Se vsak dan spomnim nate in upam, da boš celotno pot prehodila brez snega. Še malo, pa boš na Mezeti, zdaj, ko je vse zeleno, bo še večji užitek za oči in telo. Si otipala razliko? Še zdaj mi je v spominu. Buen Camino in objem.” Bojana, ja, sem otipala razliko, steber levo od vhodnih vrat je bil bistveno toplejši od desnega. Tudi glede metuljev imaš verjetno prav in je za njih, za te simbole transformacije, res še premrzlo. Kljub temu sem danes pred Logronom videla dva bela metuljčka, dve lastovki, ki še ne prineseta pomladi, ki sta se spreletavala ob poti. “

Valentin in Mirjana
Ko sem jaz hodila po Caminu še niso ponujali “menu peregrino”

Seveda Camino druženja ne more biti brez moje sestrične Marjane, s katero sva prehodili 1.177.333 korakov po Caminu, o čemer sem zapisala 74.416 besed, od katerih je kar 188 z njenim imenom:

“Prišla sem do podeželske ceste, ob kateri je bil bar s teraso. Zagledala sem Marjano, ki je sede za eno izmed miz sama pila kavo.
“Marjana, kaj misliš, bodo učinki Camina trajni?” Ne da bi kaj dosti premišljevala, mi je odgovorila:
“Ja, verjamem, da bodo trajni.”
“Ljudje, ki so imeli obsmrtne izkušnje, pravijo, da se trajno spremenijo, ker so občutili globlji pomen življenja.”
“Tudi tukaj na Caminu občutiš globlji pomen življenja.”
“Ne vem. Imam občutek, da sem premočno ujeta v vsakdanji, racionalni svet. Preokupirana s stresom, skrbmi in problemi, ki mi rušijo notranje ravnovesje in omejujejo življenjski pogled.”
“Zato pa je treba živeti krepostno življenje, ker se le tako učinkovito prilagajaš številnim spremembam, ki jih prinaša življenje. S krepostmi dobiš prožnost in notranjo moč, ki te ščitita pred zunanjimi vplivi. Tako v svoji notranjosti postaneš stabilen, miren in uravnotežen. Kreposti so nam bile položene že v zibelko. Imamo jih vsi, samo na površje jih moramo potegniti.” Marjana, Marjana. Kako je tebi vse enostavno. Imaš odgovore na vsa vprašanja. In to take, ki jim ne morem ugovarjati. Tvoja vera je trdna kot kamen.”

OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Bojana je v navdušenju sklenila roki
Zamišljen Valentin
Valentin se je zamislil, ko smo se spomnili Slovenca, ki ga je Camino obdržal za vedno
Združil nas je Camino
Spoznali smo posebno občutje
Nasmejano slovo
Še se bomo srečevali

Foto: Valentin in Mirjana