V CROCSIH NA KONCU SVETA

 

Na kocu poti je Fisterra
Na koncu poti je Fisterra

Prav na koncu poti, na obali Atlantskega oceana, polni školjk, seveda tudi Jakobovih, je kraj Fisterra, po latinsko Finisterre, konec sveta, ki je bil konec sveta samo včasih, danes je pa samo po imenu. Zemljo smo ljudje izmerili, izrisali, popisali in poslikali po dolgem in počez, in ugotovili, da Finisterre ni niti konec sveta niti najzahodnejša točka celinske Evrope, saj je ta Cabo da Roca na Portugalskem (09° 30′ 02.727″ W).

Začetek Atlantskega oceana
Začetek Atlantskega oceana

Od kraja Fisterra do rta Finisterre poteka pot po Costa da Morte, Obali smrti, ki jo obdajajo neplovne vode.

Obala smrti
Obala smrti

Danes je tam svetilnik, pred tisočletji pa je bil tempelj, posvečen soncu, Ara solis. Pred davnimi časi so ga postavili Kelti, ki so še verjeli, da  rt Finisterre predstavlja konec sveta. Tam so opazovali zaton sonca in si predstavljali, da gledajo uprizoritev potovanja duše iz življenja v smrt. Danes se tam sežigajo romarska oblačila in opazuje sončni zahod. Z Marjano sva se slikali ob kamnu z oznako 0 km do cilja in se mimo svetilnika spustili proti obali.

V Crocsih na koncu sveta
V crocsih na koncu sveta

Na pobočju so bili razsejani romarji, ki so čakali na sončni zahod. Nekateri so stali ob ognju in kurili oblačila. Težko sem se odločila, kaj bom sežgala, saj sem se na oblačila, ki sem jih nosila mesec dni, že zelo navezala. Tako dobro so mi služila, zdaj pa naj jih sežgem? Nekako sem se odločila, da bom žrtvovala nogavice. S seboj sem iz Slovenije pritovorila še majico, v kateri je bilo nakopičeno zlo, ki so mi ga v zadnjem letu prizadejali ljudje. Prinesla sem ga sem, na konec sveta, da se ga dokončno znebim in odpustim. Simbolično sem ga skurila in za vedno opravila z njim.

Kurjenje romarskih oblačil
Kurjenje romarskih oblačil

Sonce je zašlo in mrak je legel na konec sveta. Po kopanju, sežigu oblačil in opazovanju sončnega zahoda je bil čas, da grem spat. Naslednje jutro sem se zbudila kot nov človek.

In o tem napisala knjigo, ki jo lahko kupite tukaj http://primus.si/camino

Knjiga CAMINO
Knjiga CAMINO

 

ZAKAJ CAMINO PRIVLAČI MODERNEGA ČLOVEKA?

In zakaj je na poti vsako leto več romarjev, iz različnih držav vsega sveta, vseh starosti, ras, tako tistih brez vere, kot tistih različnih veroizpovedi?

Enostavno vemo
Združil nas je Camino

Na tej poti presežeš svoj jaz, ki te s svojim stalnim sebičnim hrepenenjem onesrečuje v vsakdanjem življenju in samodejno zapadeš v neko posebno, srečno stanje, doživiš nenavadno občutje povezanosti, enosti, ki ga v našem vsakdanjem življenju ni. Od tod tista posebna navdušenost vseh nas, ki smo se vrnili s poti. In posebno razumevanje med nami, ki smo to občutje že doživeli. Enostavno vemo. Tudi to, da mora to vsak doživeti sam, ker se tega občutja z besedami ne da opisati. Čeprav poskušamo. Enostavno prekipeva in se v slapovih besed izliva na papir. In ena za drugo izhajajo knjige o Caminu.

Izšla je tudi moja
Izšla je tudi moja

Začutila sem, da je zdaj nastopil trenutek, da osebno spoznam Valentina in Mirjano, ki sta nastopila v moji knjigi, še preden smo se osebno spoznali:

“Namesto na poti na letališče sem noč preživela na celjski urgenci. Od tam sem po telefonu poklicala Marjano, da bova morali odložiti najino pot. Med telefoniranjem sem v čakalnici uzrla Mirjano in Valentina Steblovnika, ki sem ju spoznala s slik v njuni knjigi o Caminu, ki sem jo prebrala v sklopu priprav na romanje. V živo ju nisem še nikoli videla, zato sem že zakoračila proti njima, ko sem se hipoma ustavila. Ni se mi zdel primeren trenutek, da se spoznamo.”

OLYMPUS DIGITAL CAMERA
In združile so nas knjige

Začutila sem, da je nastopil trenutek, da osebno spoznam mojega sokrajana Ivana Gričnika, ki sem ga spoznala skozi njegovo drobno knjigo o Caminu, se spomnila nanj na Poti in dogodek zapisala v mojo knjigo:

“Spomnila sem se zgodbe, ki jo je med pešačenjem po peklenski vročini na Mezeti doživel Slovenec Ivan. V svoji knjižici opisuje, kako je pešačil in pešačil, vročina je pritiskala od zgoraj – od sonca, od spodaj – od prašne ceste in od znotraj navzven. Takrat se je zgodil čudež: mimo se je pripeljal tovornjak hladilnik, se ustavil in šofer mu je brez besed poklonil dve ledeno mrzli pivi. Dokler v rokah ni začutil njunega ledenega hladu, ni bil najbolj prepričan, ali je to res ali halucinira. Na dušek je enega spil. V tistem je prišel po še vedno peklensko vroči poti drugi romar. Ivan ga je vprašal, ali bo hladno pivo. Romar mu je v angleščini odgovoril: “You are crazy.” V tistem mu je pomolil hladno pivo in romar ni mogel verjeti svojim očem, pa ledeno hladnemu otipu tudi ne. Začel je vpiti in skakati po poti: “This is a miracle, this is blody miracle!” In res je bil čudež, da sredi peklensko vroče planote, sredi ničesar iz potne roke romarja dobiš ledeno hladno pivo.”

OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Uporabila sem “kaminščino” …

Zaželela sem si, da drugič, tokrat po Caminu, srečam Bojano Vranjek, ki sem jo spoznala na dan, ko sem kupila letalske karte za svoj odhod na Jakobovo pot in se jo večkrat spomnila na Poti:

“Na predstavitvi sem spoznala Bojano Vranjek z ognjeno rdečimi dolgimi lasmi, ki je ognjeno predstavila svoje telesno in duhovno popotovanje po Caminu, po vidni in nevidni poti. Takoj sem spoznala, da verjame v čudeže in naKLJUČja. Že na Vrhu odpuščanja, Alto del Pedronu, so ji množice metuljev, teh znanilcev sprememb in transformacije, sporočale in potrjevale, da je na poti, za katero so prav spremembe in preobrazbe značilne. Po poti je nabirala peresa, znamenja angelov, kot pravi sama. Kar nekaj časa je posvetila močni energetski točki, ki je bila samo nekaj metrov oddaljena od mene, pri osmerokotni templjarski cerkvi božjega groba v vasi Torres del Rio, v Iglesii del Santo Sepulcro. Tukaj se je čudila, zakaj je eden od stranskih stebrov na vhodnih vratih tako vroč in drugi tako zelo hladen.
“Bojana, zdajle sem spila kavico v Torres del Riu in grem potipat stebra v tukajšnjo cerkev. Ti sporočim, kakšno temperaturo imata. Metuljev še nisem videla, peres še nisem našla. Drugače neznansko uživam. Lepo bodi,” je bilo to, kar sem ji morala napisati. Po večerji sem pogledala na FB in našla Bojanin odgovor: “Snežana, za metulje je verjetno še premrzlo. Se vsak dan spomnim nate in upam, da boš celotno pot prehodila brez snega. Še malo, pa boš na Mezeti, zdaj, ko je vse zeleno, bo še večji užitek za oči in telo. Si otipala razliko? Še zdaj mi je v spominu. Buen Camino in objem.” Bojana, ja, sem otipala razliko, steber levo od vhodnih vrat je bil bistveno toplejši od desnega. Tudi glede metuljev imaš verjetno prav in je za njih, za te simbole transformacije, res še premrzlo. Kljub temu sem danes pred Logronom videla dva bela metuljčka, dve lastovki, ki še ne prineseta pomladi, ki sta se spreletavala ob poti. “

Valentin in Mirjana
Ko sem jaz hodila po Caminu še niso ponujali “menu peregrino”

Seveda Camino druženja ne more biti brez moje sestrične Marjane, s katero sva prehodili 1.177.333 korakov po Caminu, o čemer sem zapisala 74.416 besed, od katerih je kar 188 z njenim imenom:

“Prišla sem do podeželske ceste, ob kateri je bil bar s teraso. Zagledala sem Marjano, ki je sede za eno izmed miz sama pila kavo.
“Marjana, kaj misliš, bodo učinki Camina trajni?” Ne da bi kaj dosti premišljevala, mi je odgovorila:
“Ja, verjamem, da bodo trajni.”
“Ljudje, ki so imeli obsmrtne izkušnje, pravijo, da se trajno spremenijo, ker so občutili globlji pomen življenja.”
“Tudi tukaj na Caminu občutiš globlji pomen življenja.”
“Ne vem. Imam občutek, da sem premočno ujeta v vsakdanji, racionalni svet. Preokupirana s stresom, skrbmi in problemi, ki mi rušijo notranje ravnovesje in omejujejo življenjski pogled.”
“Zato pa je treba živeti krepostno življenje, ker se le tako učinkovito prilagajaš številnim spremembam, ki jih prinaša življenje. S krepostmi dobiš prožnost in notranjo moč, ki te ščitita pred zunanjimi vplivi. Tako v svoji notranjosti postaneš stabilen, miren in uravnotežen. Kreposti so nam bile položene že v zibelko. Imamo jih vsi, samo na površje jih moramo potegniti.” Marjana, Marjana. Kako je tebi vse enostavno. Imaš odgovore na vsa vprašanja. In to take, ki jim ne morem ugovarjati. Tvoja vera je trdna kot kamen.”

OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Bojana je v navdušenju sklenila roki
Zamišljen Valentin
Valentin se je zamislil, ko smo se spomnili Slovenca, ki ga je Camino obdržal za vedno
Združil nas je Camino
Spoznali smo posebno občutje
Nasmejano slovo
Še se bomo srečevali

Foto: Valentin in Mirjana

MOJ CAMINO V SLIKI

camino-781
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Začetek Atlantskega oceana
Začetek Atlantskega oceana
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino

MOJ CAMINO V SLIKI

Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino

camino-635

Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
camino-755
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino

MOJ CAMINO V SLIKI

Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
camino-421
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
camino-445
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino
Camino

CAMINO: SREČA JE TUKAJ, Z NAMI

Izgledalo je neresnično, ko je govorila, da bo odšla za mesec dni na Camino, zdi se neresnično, ko slišimo, da je prehodila vseh 930 kilometrov in se srečna, da je premagala tako veliko preizkušnjo, vrnila domov. A dovolj za uvod. Naj spregovori Snežana sama. V pogovoru nam je ZAUPALA naslednje:

Kako je potekal tvoj običajni dan?

Nekje med pol šesto in šesto sem se zbudila. Ponavadi je bila glavnina ostalih peregrinov (romarjev) že pokonci. V temi so poskušali čim hitreje in čim bolj tiho zapustiti spalnico, da ne bi motili tistih, ki so še spali. Vsak dan (ampak res čisto vsak) sem se takoj, ko sem odprla oči, razveselila novega dneva. To je bilo neverjetno.

Z veseljem v vsak nov dan
Z veseljem v vsak nov dan

Vse življenje sem se prebujala in najprej pomislila kaj me v tistem dnevu čaka, kakšno bo vreme, s kom se bom srečala in velikokrat bi najraje ostala v postelji že, če je bilo zunaj neugodno vreme. Na Caminu nisi razmišljal nič, ampak si se enostavno vesel zbudil v nov dan. Skozi okno (moral si ga odpreti, ker ob šestih zjutraj je v severni Španiji še trda tema) si pogledal samo zato, da si vedel ali dežuje ali ne, da si v primeru dežja oblekel pelerino. Več kot pol dni je bilo vreme takšno, ki bi ga po splošnem dojemanju okarakterizirali kot slabo, v glavnem je bilo hladno, oblačno in deževno, na Mezeti nekaj dni vroče, Galicija je bila meglena, na O’Cebreiru sem doživela celo snežni metež, pa to sploh ni vplivalo na razpoloženje, lahko bi rekla, da sem se celo čudila kako skrivnostna je hoja po megli, kako lepa je od dežja mokra pokrajina, ko nanjo posije sonce, kako lep je gozd v dežju in kako omamen vonj oddajajo evkaliptusi, ko so mokri.

Kako skrivnostna je hoja po megli

Snežni metež na O’Cebreiru pa je bil najlepši dogodek, ki sem ga doživela v hribih v vsem svojem življenju. Kolikokrat nas v običajnem življenju moti vreme in se pritožujemo, če dežuje, če je prevroče ali prehladno. Na Caminu vreme kljub temu, da si mu ves dan izpostavljen, ne vpliva na razpoloženje. Če je hladno, si oblečeš več plasti, če dežuje, si na vrh natakneš še pelerino in to je to.

Po nevihti v Pirenejih

Zjutraj, takoj ko odpreš oči, te neznansko vleče, da bi čim prej krenil na Pot. To je približno tako kot na jadranju, ko zjutraj komaj čakaš, da izpljuješ. Ne vem, kako bi imenovala to silo, ki te vleče naprej in ždi verjetno v vseh nas, zagotovo pa je v vseh peregrinih. Ta sila me je vsako jutro priganjala pri jutranjem umivanju, da sem čim prej, kar na tešče, krenila na pot. Nekje po petih kilometrih hoje sem se ustavila na zajtrku. Po zajtrku sem nadaljeval hojo in si po kakšnih desetih kilometrih privoščila dopoldansko malico, ki je morala biti dovolj krepka, da je zadostovala za naslednjih pet do deset kilometrov hoje. Najkasneje po prehojenih petindvajsetih kilometrih, je bil čas za kosilo.

Po kosilu je kak peregrin kar sede zaspal od utrujenosti
Po kosilu je kak peregrin kar sede zaspal od utrujenosti

Za po kosilu sem si pustila še kakšnih dobrih deset kilometrov hoje, med katero sem si vzela čas tudi za popoldansko malico. Okoli petintrideset kilometrov sem prehodila, preden sem prišla do dnevnega cilja in se ustavila v albergu. Skoraj vsi albergi so bili ob Poti, ob samem Caminu. V začetku smo vedno izbrali prvega, ki je bil v kraju, kasneje sva, če je bilo v kraju več prenočišč, z Marjano začeli izbirati manjše, take za 20 – 40 oseb. Po nastanitvi je seveda sledilo tuširanje, preoblačenje in obvezno mazanje stopal s kremo. Stopala so bila namreč najbolj na udaru in posvečala sem jim, tako kot vsi ostali peregrini, posebno skrb in nego. Potem je sledila večerja. V manjših krajih je bila večerja šele zvečer ob sedmih, v večjih krajih pa so imeli bare s celodnevno delujočimi kuhinjami, tako da si lahko takoj po tuširanju odšel na večerjo. Večerja je namreč zelo pomemben obrok vsakega peregrina.

Na Poti
Na Poti

Brala sem o tem, da pri velikih telesnih naporih čez dan porabiš ves glikogen iz mišic, zato moraš po naporu zaužiti bogat obrok, da se telo čez noč regenerira. V albergu, pri in po večerji, sem se družila še z ostalimi peregrini in nekako ob desetih sem hodila spat. Približno enako je potekal vsak dan. Vsak dan si približno osem ur hodil, osem ur spal in osem ur jedel, pil, skrbel za osebno higieno in počival.

Na Poti se srečuješ s peregrini
Na Poti se srečuješ s peregrini

Zelo sočno je opisal naš dan mlad peregrin, ko smo neko popoldne po tuširanju, pred albergom čakali na večerjo. Bose noge smo položili na travo in pri tem vzdihovali od zadovoljstva. In takrat se je oglasil Belgijec Thomas, ki dela v Bruslju v zavetišču za begunce. Nejeverno, zmigajoč s svojimi dolgimi dreadlocksi je rekel: ” We walk, walk, walk and drink and walk, walk and eat and walk,walk and sleep and walk, and all the time we are extremely happy. We all must be fucking idiots,” in se je nasmejal na vsa usta, za njim pa tudi mi vsi, ko je starejši Korejec, katerega imena si nikakor nisem mogla zapomniti, zaključil :” That is fucking true.”

Hodiš, hodiš, hodiš, ješ, hodiš, piješ, hodiš...
Hodiš, hodiš, hodiš, ješ, hodiš, piješ, hodiš…

 

Kaj je na Poti prevladovalo: razmišljanje ali zaznavanje? Je Pot duhovna ali turistična? Po čem se Pot razlikuje od drugih enomesečnih dopustov?

Pot je takšna kot si jo zastaviš. Lahko si jo turistično, ker je ob poti dovolj infrastrukture. Lahko se odločiš, da boš spal v hotelih, si ogledal vse turistične zanimivosti na poti, del poti prehodil, del pa se prevozil z avtobusom ali taksijem. Tudi turistične agencije in razna verska združenja organizirajo takšna vodena “romanja”.

Jutro drugega dne hoje
Jutro drugega dne hoje

Takšen način “romanja” je opravila večina od več kot 262.000 peregrinov, ki so v letu 2015 prejeli Compostelo oz. potrdilo, da so opravili Jakobovo pot. Prejme jo namreč vsak, ki prehodi najmanj zadnjih 100 km ( pa še to samo določene krajše etape, ne vseh 100 km) ali prekolesari najmanj zadnjih 200 km poti pred Santiagom. Takšno turistično romanje izgleda tako, da te “kratkometraše” kot jih je poimenovala Mirjana Steblovnik v svoji knjigi Buen camino, peregrino, pripeljejo z avtobusom na neko izhodišče, prehodijo nekaj kilometrov, tam jih avtobus počaka in odpelje na kosilo, oglede turističnih znamenitosti, v cerkev k maši za peregrine in kasneje v hotel na prenočevanje. In naslednji dan ponovijo zgodbo, dokler ne pridejo (oz. se pripeljejo) v Santiago. Že na zunaj se razlikujejo od “pravih” peregrinov, “dolgometrašev”. V sveže polikanih belih majčkah, novih teniskah, brez težkih nahrbtnikov, hodijo v velikih skupinah, vpijejo drug prek drugega in se zabavajo. To so turisti, dopustniki, nam, “dolgometrašem”, moteči. Hiteli smo pred njimi naprej, v tišino, v mir, v svoje misli.

Neskončna Via Aquitania
Neskončna Via Aquitania

A ob dopoldnevih jim ne uideš. Dohitevaš nove in nove skupine, dokler ne opravijo za tisti dan odmerjenih kilometrov. Še dobro, da se to množično dogaja samo zadnjih 100 km in še dobro, da jih vsaj popoldan, ni na Poti. Celotno pot Camino Frances, ki je najpopularnejša različica Camina, katere izhodišče je v francoskem Saint-Jean-Pied-de-Portu pod Pireneji, konča pa se na koncu sveta, v Fisterri ob Atlantski obali in je dolga 930 km (toliko sem jaz namerila, da sem prehodila s pomočjo aplikacije Endomondo), pa po moji oceni prehodi zelo malo peregrinov. Ki vsekakor niso turisti. Celotno pot, mislim, da še z dodatkom do Muxie, je prehodila tudi Bojana Vranjek, o čemer piše v svoji knjigi Camino, mistika neVidnega sveta.

 

Je na Poti trenutek, ko se nehaš ukvarjati s sabo in se začneš zanimati za druge ljudi?

Velika dragocenost Poti je, da si vzameš čas zase. Če se ozrem v pretekla leta mojega življenja, imam občutek, da sem vsa leta posvetila drugim, se iz dneva v dan prilagajala, postavljala svoje želje in potrebe za željami in potrebami drugih. Občutila sem, da sem si zaslužila ta mesec, da se ustavim in razmislim o sebi, o mojih željah. In ugotovila, da sem sama sebi odlična družba. Na Caminu večino poti prehodiš sam, v svojem tempu, brez prilagajanja. Ko želiš postati, postaneš, ko želiš pohiteti, pohitiš. Na Caminu počneš kar želiš, ne kar moraš. Tudi hodiš zato, ker to želiš, ne ker moraš. Na Poti sem bila skupaj s sestrično, skupaj sva krenili zjutraj iz alberga, hodili vsaka zase, s svojim tempom, se ustavljali v istih barih na zajtrku, kosilu in se nastanili v istem albergu. Po nastanitvi je bil čas za druženje z drugimi peregrini in včasih so naši pogovori trajali pozno v noč. Čez dan te med potjo dohiti kakšen peregrin, ali ti dohitiš kakšnega drugega. Po obveznem pozdravu Buen Camino, katerega zagotovo spremlja spontan nasmeh, spregovoriš z njim par besed, včasih se pogovor raztegne na kar nekaj skupaj prehojenih kilometrov, včasih na kar nekaj odsekov v zaporednih dneh. Z določenimi se srečuješ vsak dan.

Peregrine povezuje klic Camina
Peregrine povezuje klic Camina

Peregrini se med seboj pogovarjajo predvsem o sebi, o svojem življenju, željah in hotenjih, manj o deželi in kulturi, iz katere izhajajo. Vsak brez zadržkov razkrije svojo lastno zgodbo, lastna doživljanja, želje in hotenja in vsak z zanimanjem posluša zgodbo, želje in hotenja drugega. Na Caminu si samo peregrin, človek, ki je in si želi biti srečen. Kolikokrat sem se spomnila na misel Ane Frank, ki me je že v otroštvu, ko sem brala njen Dnevnik, presunila. Ne spomnim se je več dobesedno, nekako takole gre: “ Kako smo si ljudje različni in vendar povsem enaki. Vsi živimo zato, da bi bili srečni.”

Okopana v zlatu
Okopana v zlatu

Katere neprilike so se dogajale ljudem, ki si jih srečala na Poti? Ali te neprilike bolj povežejo pohodnike kot skupna večerja?

Peregrini smo bili močno povezani že od prvega dneva naprej. Povezoval nas je klic Camina in naša odločitev, da se bomo klicu odzzvali in odšli na Pot. Iz različnih koncev sveta, iz različnih kultur, različnih ras, govoreč različne jezike, povezani s Caminom. Našo povezanost sem prav fizično občutila pri blagoslovu za peregrine, ko smo peregrini stali v krogu (bilo nas je kakih dvajset) in si podajali debelo gorečo svečo iz rok v roke. Ko si držal svečo v roki, si se zagledal v plamen in v svojem jeziku povedal, kaj si želiš, da ti Camino uresniči.

Na Caminu je vse potencirano
Peregrini so povezani z naravo

Peregrini smo bili na romanju povezani tako močno, da smo neprilike, ki so se dogajale kateremukoli, doživljali kot lastne neprilike. Kako je že zapisal Hemingway? Nekako tako: “Ne sprašuj komu zvoni, zvoni tebi! “ Vsi smo združili moči, da smo pomagali peregrinu v težavah pač najbolje kot smo znali, vsekakor pa tako kot bi tudi sebi. In to se nam je zdelo samo po sebi umevno. Vsak od nas, peregrinov pa je bil za pomoč neznansko hvaležen. Ko sva z možem pomagala mladi Nemki Juliji, ki je bila na Poti s svojim triletnim sinom Henrikom, tako, da ji je mož zamenjal zračnico na vozičku, jaz sem se pa medtem igrala z njenim sinom, naju je v znak hvaležnosti objemala in se zahvaljevala. Tudi svojemu sinku je razložila, da sva jima pomagala, zato se naj nama zahvali in naju objame. Nekega dne je za menoj pritekla Finka Seena, ki se mi je zahvaljevala, ker sem zvečer, ko sem dajala na radiator svoje mokre čevlje, videla na tleh še ene premočene, niti nisem vedela čigave, pa sem jih pobrala in dala sušit na radiator poleg mojih. Zjutraj se je Seena zbudila, ko sem jaz že odšla in našla suhe čevlje na radiatorju. Ugotovila je, da sem jih jaz postavila na radiator, in ves dopoldan je hitela, da me je ujela in se mi zahvalila. Na Caminu so pač vse stvari potencirane, tudi hvaležnost.

Na Caminu je vse potencirano
Na Caminu je vse potencirano

 

Kaj storiti, če na poti zboliš? Je možno, da odležiš nekaj dni, da viroza mine ali te gleženj neha boleti?

Največji strah vsakega peregrina je, da se bo zgodilo kaj takega, da Poti ne bo mogel končati. Vsi peregrini smo imeli s seboj kakšna zdravila in smo si v primeru bolezni pomagali z njimi. Jaz sem imela s seboj antibiotike, tablete za vnetje sečil, brufen za vnetje mišic, pa mi na srečo ni bilo potrebno nič uporabiti. Edino brufen sem dala nekemu Američanu, ki me je vprašal, če ga slučajno imam, ker ga je poznal. Drugače so si peregrini pomagali tako, da je npr. v primeru želodčnih težav nekdo, ki je imel s seboj zdravila zanje, napisal bolniku ime tablet, ki mu jih lahko da, on je pa “posurfal” po internetu ali poklical svojega zdravnika, da se je lahko odločil, ali bo zdravila vzel ali ne.

Kako ste pohodniki na Poti premagovali utrujenost, zdravstvene težave, monotonost, osamljenost, črne misli ali evforijo? So izbruhi čustev pogosti? Če da, čemu jih pripisuješ?

Na Caminu so peregrini v nekem čudnem stanju telesa in duha. O tem je lepo napisal Ivan Gričnik v svoji knjižici Moj Camino. Nekako imaš občutek, da imaš izklopljene možgane, saj jih ne rabiš. Vse kar je potrebno je, da hodiš po rumenih puščicah. Ko tako izklopiš možgane na minimum, začnejo tvoja čutila delovati maksimalno. Zanimivo je, da že kakšnih dvajset let, razen izredno močnih vonjav, nisem vohala ničesar. To sem pripisovala mojemu dolgoletnemu kajenju. Na Caminu se mi je po petnajstih letih nekajenja, vonj povrnil in se mi ohranil tudi sedaj, ko sem se vrnila.

Samo slediš rumenim puščicam
Samo slediš rumenim puščicam

Se pravi, možgani so na minimumu, čutila in čustva na maksimumu. Misli prihajajo in odhajajo same od sebe ( se sprašujem od kje?). Do Camina nikakor nisem mogla razumeti skrivnosti lisice iz Malega princa: “Kdor hoče videti, mora gledati s srcem.” Nikakor si nisem znala predstavljati, kako gledaš s srcem. Na Caminu pa se je to enostavno zgodilo. V nekem trenutku sem se zavedla, da tam gledaš s srcem ves čas.

Kakšen red obstaja v domovih za prenočitev, albergih?

image
Na Caminu je tudi pijanost potencirana

Albergi so bili včasih samo državni in dokaj zanemarjeni, saj sem prebrala, da si skoraj praviloma v albergu našel stenice, kopalnice in stranišča so bila umazana in na razpolago nisi imel tople vode. Španska vlada je po spoznanju, da romarji v severno Španijo prinesejo kar nekaj denarja, zaostrila pogoje in kontrolo v albergih. Poleg tega so po računici, da je alberg bolj donosen posel od hotela, začeli odpirati alberge tudi privatniki, zato v zadnjih letih rastejo kot gobe po dežju. Recimo, da daš v sobo, ki je velikosti ene povprečne hotelske sobe, štiri pograde, dobiš na noč 80 evrov, če imaš pet takih sob, dobiš na noč 400 evrov, s tem da je treba računati, da te sobe nimajo lastne kopalnice, ampak skupne. Recimo, da je na 40 ljudi 6 tušev in stranišč. Stroškov s posteljnino nimajo, od osebja je samo en človek na sprejemu, pa še to popoldan, ko se alberg odpre, do takrat ko je poln oziroma do takrat, ko se ugasne luč.

Svoboda
Svoboda

V vseh albergih velja pravilo, da se pohodniški čevlji puščajo v posebnem prostoru takoj po vstopu v alberg, da si v istem albergu lahko samo eno noč, da v albergu lahko spijo samo romarji z romarskim potnim listom, ki ga dobijo na začetku poti in jim ga vsak večer v prenočišču požigosajo, vpišejo datum in podpišejo. V večini albergov se zvečer ob 10h ugasne luč in prižge zjutraj ob 6h.

 

Je bilo v albergu vedno dovolj postelj? Vedno dovolj hrane? Je ta prilagojena vsem okusom in omejitvam, ki jih ljudje pri prehranjevanju imajo?

V alberg moraš priti najkasneje ob petih. Kasneje se zna zgoditi, da v albergu naletiš na napis completo, kar pomeni, da je poln in moraš do naslednjega alberga. Če je v istem kraju, imaš srečo, če ne, moraš prehoditi še naslednjih nekaj kilometrov do naslednjega alberga. V glavni sezoni, julija in avgusta, mora biti še večji problem s prenočišči. Največjo stisko s posteljami sem doživela prvo noč za Burgosom, saj se peregrinom, ki ponavadi prenočujejejo v Burgosu, da si ga ogledajo in naslednjo jutro zjutraj krenejo naprej, pridruži še množica novopečenih peregrinov, ki začnejo pot komaj v Burgosu.

Sončno vreme na Mezeti
Sončno vreme na Mezeti

Za prehrano mi ni bilo treba kaj dosti skrbeti in hrane nisem prenašala v nahrbtniku, mogoče edino kdaj kakšno banano ali jabolko, če sem vedela, da okrepčevalnice dolgo ne bo. Po moji izkušnji s pomankanjem hrane, ko sem nekega dne, zatopljena vase, hodila in hodila in zamišljena šla mimo edinega bara z zajtrkom po petih kilometrih od prenočišča, naslednji pa je bil šele po dvanajstih kilometrih, sem dodala v nahrbtnik dve energetski tablici. Za vsak slučaj. Po na tešče prehojenih sedemnajstih kilometrih se mi je namreč že kar meglilo pred očmi in komaj sem se privlekla do bara.

V nekem albergu so nam ob veganski večerji priredili tudi koncert

Drugače je ob Poti dovolj barov kot se imenujejo lokali, ki bi jih jaz raje poimenovala z besedo okrepčevalnica. Večina je lepo urejenih, s ponudbo prilagojeno peregrinom: zjutraj dobiš v njih zajtrk ali desayunos po špansko, ki je lahko tostada , se pravi opečeni kruh, ki je seveda bageta, saj ob celem Caminu drugega kruha kot bagete sploh ne vidiš. Res je, kar je pisal že v svoji knjigi Preko Pirenejev do Atlantika  Jože Štuhec, v bistvu hodiš, oziroma on je kolesaril po žitnici Španije, pa nikjer ni videti črnega ali polnozrnatega kruha. Porcija je bila iz tretjine na pol prerezane, opečene bagete, masla in marmelade. Če si se odločil za boccadillo (sendvič), je bil prav tako narejen iz tretjine bagete. Vanj so dajali šunko, sir, tudi jajčno omleto. V ponudbi so bila skoraj povsod tudi jajca s slanino ali šunko. Čez ves dan so imeli v ponudbi croassane  (rogljičke iz listnatega testa), mafine, tortille in Jakobovo torto (recept zanjo je zapisala Jelenkotova v svoji knjigi Izkušnja dolga 800 km). V večjih barih si te sladke dobrote dobil dnevno sveže pečene, v manjših take pakirane, z daljšim rokom trajanja. Meni so se kar naprej “luštala” ocvrta jajca na oko, čeprav jih doma nikoli ne jem za zajtrk. Ker pravijo, da moraš poslušati svoje telo, sem si jih privoščila skoraj vsak dan. Pri zajtrku si pil naravni pomarančni sok, kavo, čaj ali kakav, večina peregrinov pa se je pri toplih napitkih odločala za grande café con lecche (veliko kavo z mlekom). Ponavadi v barih prodajajo tudi banane, ki smo jih vsi peregrini pridno jedli, predvsem zaradi kalija. Na dopoldansko in popoldansko malico sem si razporedila banano, jabolko in limono in to vsak dan. Od dodatkov sem vsak dan použila magnezij, ker imaš menda pri povečani telesni aktivnosti toliko večjo porabo. S seboj sem imela takšnega, kjer imaš dnevni odmerek v manjši vrečkici. Vsebino si vsuješ direktno na jezik, kjer se raztopi. Opazila sem, da je tudi večina peregrinov v svojo prehrano dodajala magnezij v prahu.

Počitek po popoldanski malici
Počitek po popoldanski malici

Kaj si pojedel za kosilo, je bilo odvisno od tega, kje si se v času kosila nahajal. Če si bil v mestu, je bila na voljo kakšna paella (španska rižota), pizza, jajčna omleta, tortilla de patatas (krompirjeva omleta), mogoče ensalada mixta (velik krožnik zelene solate, paradižnika, koruze in tunine). Če si bil v kakšni manjši vasici, si pojedel boccadillo (sendvič) in kakšen paradižnik.

Z žafraniko porumenjena španska rižota
Z žafraniko porumenjena španska rižota paella

Običajna večerja peregrina, menu peregrino, ki ga ponujajo povsod, pa je glavni dnevni obrok peregrina. Sestavljen je iz treh hodov: predjedi, ki je lahko ensalada mixta, špageti ali rižota, glavne jedi, kjer si lahko izbiral med govedino, svinjino, piščancem, zelenjavno glavno jedjo in ribo, in sladica, kjer so ponavadi ponujali flan (karamelizirana jajčna krema), sladoled, mlečni riž ali sadje. V ceni, ki se giblje med 9 in 12 evri, je bila zajeta tudi pijača, voda in vino. Zanimivo je, da na vsako mizo prinesejo polno steklenico vina, seveda rdečega in potem spiješ kolikor spiješ. Ne vem zakaj je tako, moram pa reči, da na Caminu že prvi popiti kozarec vina precej opijani. Na Caminu je pač potencirano vse, tudi pijanost 🙂 .

Še zadnji del poti od Santiaga do Fisterre
Še zadnji del poti od Santiaga do Fisterre

 

Kako ste prali, sušili obleko in zračili obutev?

Večina albergov ima pralne in sušilne stroje. Cena pranja je 3 evre in cena sušenje prav tako. Z Marjano sva vsakih dva do tri dni dali oprati in posušiti skoraj vsa najina oblačila. Prav tako kot vsi ostali peregrini, nisva hodili umazani, niti niso naša oblačila smrdela. Včasih romarji seveda niso imeli takšnih možnosti, zato pravijo, da se je po katedrali v Santiagu širil od njih tako neznosen smrad, da so zaradi njega uvedli veliko 60 kilogramsko kadilnico, privezano na debelih, večdesetmetrskih vrveh, ki jo s pomočjo vrvi zaniha osem menihov. En nihaj sega skoraj od stropa katedrale na skrajno desnem pa do stropa na skrajno levem koncu katedrale. Ima tako silo, da se jim je že dvakrat utrgala iz vrvi in odletela v strop. Iz nje se širi dim, ki naj bi dejansko včasih preganjal smrad romarjev iz katedrale, danes pa je to velika turistična zanimivost, zato je katedrala ob vsakodnevni maši za peregrine ob pol osmi zvečer nabito polna s turisti.

Na Caminu glasno vzdihuješ od lepote narave
Na Caminu glasno vzdihuješ od lepote narave

Za zračenje obutve so bili namenjeni posebni prostori s policami, kamor si moral odložiti pohodniške čevlje takoj po vstopu v alberg. V albergih namreč nisi smel v spalnici hoditi s pohodniškimi čevlji. V teh prostorih so imeli tudi naložen časopisni papir, da si ga čez noč natlačil vanje, če si imel mokre. Časopisni papir čudežno potegne vlago nase. Imela sem srečo, da sem v dneh, ko sem imela premočene čevlje, prenočevala v albergih, kjer sem jih lahko posušila na radiatorju.

Je bilo dovolj vtičnic za polnjenje mobilnih telefonov, prenosnih oz. tabličnih računalnikov?

DSC_0901
Še 592 km do Santiaga

V novejših albergih je bilo dovolj vtičnic, ponekod so bile celo na steni pritrjene vrste malih omaric s ključkom, da si dal vanjo polnit telefon, jo zaklenil in odnesel ključ. Čeprav v celem mesecu nisem doživela, da bi komerkoli karkoli ukradli. V najnovejših albergih je bila pri vsaki postelji vtičnica, vgrajena nad poličko, na katero si lahko odložil telefon. Nekaj peregrinov je res imelo s seboj tudi tablični računalnik, nikogar pa nisem videla s prenosnikom. V starejših albergih so v obstoječe vtičnice namestili razdelilce, tako da s polnjenjem telefona dejansko nisem imela nikoli težav.

Še vedno vztraja
Še vedno vztraja ves suh in posušen

 

Kako je spati v sobi skupaj z več moškimi in ženskami? Si morala kdaj počakati, da je kakšen moški zapustil kopalnico, da si nato sama vstopila vanjo?

Pred odhodom na Camino me je kar malo skrbelo, kako bo s spanjem v skupnih spalnicah. V strahu pred glasnim smrčanjem sem vzela s seboj tudi ušesne čepe. Vendar jih nisem nikoli uporabila. Če sem se kdaj ponoči zbudila, sem res slišala kakšno glasno dihanje, kašelj ali včasih smrčanje kakšnega peregrina, vendar me ti zvoki nikoli niso motili pri spanju. Najslabše sem spala v benediktinskem samostanu v Leonu, kjer smo imeli ločeno žensko in moško spalnico. V ogromni sobi z nizkim stropom in veliko vlago zaradi polkletnih prostorov več stoletij starega samostana nas je bilo kakšnih osemdeset žensk. Ne vem, koliko kisika nam je do jutra sploh ostalo. Poleg tega se mi zdi, da je za dobro spanje v, z žensko energijo nabito polni spalnici, manjkala moška energija 🙂 V glavnem so bilie v albergih kopalnice in stranišča ločena za moške in ženske, se je pa tudi v kakšnem manjšem zgodilo, da smo imeli skupne. Moram pa priznati, da sem nekajkrat uporabila moško stranišče, ko je bilo žensko zasedeno.

DSC_0860
Še dobrih 160 km do Santiaga

 

Katero spoznanje na Poti je bilo močnejše: (1) človek za življenje ne potrebuje skoraj ničesar ali (2) da človek preživi, potrebuje zelo veliko stvari? Kaj od materialnega si najbolj pogrešala? 

Vsakemu od navedenih dveh spoznanj moram dodati pridevnik, da bosta resnična: prvemu srečno, drugemu zadovoljno. Človek za srečno življenje ne potrebuje skoraj ničesar. Da človek zadovoljno preživi, potrebuje zelo veliko stvari. Zadovoljstvo ti ne da sreče, je pa “fajn”, če ga imaš povrhu 🙂 . Zadovoljstvo je v primerjavi s srečo neizpolnjujoče, kratkotrajnejše, plitvejše. Na poti me je pogled na čudovito naravo osrečil, doma me lepa obleka in čevlji, z usklajeno torbico, naredi zadovoljno, mi nudi nek občutek ugodja, zadovolji moj čut za estetiko. Najbolj sem pogrešala to zadovoljstvo, ta občutek, ko si nadeneš lepo obleko, čevlje, nakit, dodaš torbico in vse skupaj zadiha v novo celoto, v harmonijo.

Na poti me je pogled na čudovito naravo osrečil
Na poti me je pogled na čudovito naravo osrečil

 

Kakšni so bili občutki na cilju? Kaj si simbolično zažgala na cilju svoje Poti? Opiši nam pomen in potek tega dogodka.

Izbruh veselja sem pričakovala že na Gori Radosti, tik pred Santiagom. Vendar tam nisem občutila nič posebnega. Mogoče me je preplavilo največje zadovoljstvo, ko so v katedrali v Santiagu, v času maše za peregrine prebrali, da so tisti dan priromali v Santiago vse iz Saint-Jean-Pied-de-Porta romarji iz Estados Unidos de América in Eslovenie. Vedela sem, da sva ta Eslovenia midve z Marjano.

Z nogami na Jakobovi školjki pred katedralo v santiagu
Z nogami na Jakobovi školjki pred katedralo v Santiagu

Vendar Santiago ni bil najin cilj, nadaljevali sva pot še do Atlantskega oceana. Tudi ko sva dosegli končni cilj, nisem imela nobenih posebnih občutkov. Ponovno se je izkazalo, da je resnična že tako oguljena fraza: važna je pot, ne cilj. Neskončno pa sem uživala, ko sem si v Finisterri, na koncu sveta, sezula pohodniške čevlje, ki so nepoškodovani prestali 930 km dolgo pot.

Svežina za stopala
Svežina za stopala

Bosa sem zakoračila po beli mivki in valovih Atlantskega oceana, ki so se razlivali po plaži. Nato sem po pravilih zaključila romanje. Slekla sem svoja romarska oblačila in se okopala v morju. Voda je bila ledeno hladna, zato se v vodi nisem kaj dolgo mudila. Sledil je odhod na rt, kjer je danes svetilnik, pred tisočletji pa je bil tempelj, posvečen soncu, Ara solis. Tukaj se po običaju sežigajo romarska oblačila in opazuje sončni zahod. Težko sem se odločila kaj bom sežgala, saj sem se na oblačila, ki sem jih nosila mesec dni, že zelo navezala. Tako dobro so mi služila, zdaj jih pa naj sežgem? Nekako sem se odločila, da bom žrtvovala nogavice, čeprav sem jim bila zelo hvaležna, saj mi niso pridelale niti enega žulja. Ko sem prišla na rt, je ogenj že gorel. S seboj sem iz Slovenije prinesla še eno oblačilo za skuriti: majico, v katero sem nakopičila zlo, ki so mi ga prizadejali ljudje dvomljive kakovosti v zadnjem letu. Prinesla sem ga sem, na konec sveta, da se ga dokončno znebim. Simbolično sem ga skurila in opravila z njim za vedno. V hipu je zgorelo :).

Šele potem so prišle na vrsto nogavice. Po kurjenju romarskih oblačil sem v skladu z običajem opazovala sončni zahod. Po sončnem zahodu sem šla spat in naslednje jutro sem se zbudila kot nov človek.

Ali veliko ljudi pred ciljem prekine svojo Pot? Kateri so razlogi?

Ja, veliko ljudi je prisiljenih predčasno končati pot. Zaradi krvavih žuljev na podplatih, vnetih tetiv, bolečih in otečenih gležnjev…. Pred vnetimi tetivami niso varni niti profesionalni športniki, saj sem spoznala nekega mladega Finca, ki je bil aktiven športnik in si je prišel na Camino nabirat fizično kondicijo in psihično stabilnost, pa ga je Camino že kmalu po začetku izpljunil zaradi vnete tetive. Anglež Timothy se je moral vrniti domov zaradi tromboze, Irka Doris je zaradi hudega vnetja ledvic končala v bolnici v Burgosu in neka Švedinja je morala domov na razgovor za novo službo. Na blogu sem zapisala tudi zgodbo,  ko je Slovenec, šest dni pred našim prihodom v Lorco, tam umrl za posledicami srčne kapi. Na dan, ko smo postali pred križem, ki je obeleževal mesto njegove smrti, bi praznoval 60 let.

Jakobovo pot obeležujejo številni križi
Jakobovo pot obeležujejo številni križi

 

Mladoporočencem verjetno ne bi svetovala, da si Camino izberejo za medeni teden, še posebno če niso preveč spretni pri iskanju intimnih trenutkov?

Prej kot za medeni teden bi mladoporočencem svetovala, naj gredo na Camino ob prvi resni zakonski krizi. Čeprav mora biti kar nekaj mladoporočencev, ki dejansko pride na Camino na medene tedne, saj sem mlad nemški par srečala tudi jaz. Za štedilnikom v kuhinji alberga se je sukal novopečeni mož in pripravljal svoji ženi večerjo. Kuhal ji je špagete s tunino, ona pa je sedela za mizo, ga opazovala in kramljala z ostalimi peregrini. Spet drugič sem srečala pet let poročeno Nemko, ki je prišla na Camino sama. Medene tedne sta z možem preživela na portugalskem Caminu, ker sta romanje na Portugalskem dobila kot poročno darilo. Po petih letih zakona je prišla na Camino Frances sama, saj je bil njun zakon še vedno brez otrok in upala je, da ji bodo do njih pomagale goreče molitve na Caminu.

DSC_0268 (2)
Kar nekaj parov hodi po Caminu

Zagotovo obstaja tudi kar nekaj poročenih parov, ki so se spoznali na Caminu. Srečala sem francoski par, ki sta se spoznala na Caminu in prišla ponovno na Camino za njuno tretjo obletnico poroke. Spoznala sem Švicarko in Nemca, ki sta se spoznala na Caminu, se poročila in ustalila v Nemčiji, na Camino pa sta ponovno prišla s petletnim sinom in šestmesečno hčero, ki jo je mama po Caminu vozila z vozičkom.

Odgovorila si že na vprašanje, ki sem ga imela pripravljeno kot naslednje. Pred potjo si namreč prečitala, da ti Camino da ljubezensko izkušnjo. Očtno je, da se na poti razvijejo simpatije, vznikne lahko zaljubljenost, ki morda kasneje zraste v ljubezen. Nekateri to ljubezen potrdijo še s poroko. Tebe je na Poti prvih štirinajst dni spremljal mož. Te je to varovalo pred drugimi ljubezenskimi izkušnjami?

O tem je pisala že Shirley Maclaine v svoji knjigi. V bistvu gre za to, da Camino vsakemu ponudi ljubezensko izkušnjo, gre samo za to ali jo sprejmeš ali zavrneš. Njej je o tem pripovedovala prijateljica, Brazilka, ki je Camino prehodila že pred njo. Brazilka je ponujeno ljubezensko izkušnjo sprejela brez pomislekov in tega nikoli ni obžalovala. Shirley Maclaine je bila ljubezenska izkušnja ponujena samo enkrat, že kmalu po začetku poti, v obliki mladega, postavnega, črnolasega Španca, vendar ga je zavrnila. Čeprav ni sama točno vedela zakaj, vsaj kakšnega pametnega razloga ni našla za to svoje ravnanje. Če me je mož varoval pred drugimi ljubezenskimi izkušnjami? 🙂 Vsekakor sem na najini skupni Poti kot tudi v času, ko sem jo prehodila sama, utrdila svoje prepričanje, da sva z možem skozi najinih trideset let oblikovala bogat in izpolnjujoč odnos, za katerega se ni težko odreči marsičemu, tudi tistemu ne, kar te morebiti doleti na božji poti.  🙂

0 km do konca sveta
0,00 km do konca sveta

 

Kako si spala prvo noč spet doma? Ko si se zbudila v svoji postelji, si bila druga oseba?

Prvo noč doma sem spala odlično. Ne vem, če sem se zbudila kot druga oseba, vsekakor sem prišla nazaj kot srečna oseba. Spoznala sem, da je sreča popolnoma odvisna od nas samih. To, kar sem vedno brala in nisem razumela, sedaj razumem: Sreča ni nekje v prihodnosti, je tukaj, z nami, treba se je samo odpreti in jo živeti. Samo od mene same je odvisno ali sem v določenem trenutku srečna ali nesrečna. Nazaj sem prišla tudi obogatena s hvaležnostjo svojemu telesu, da je, takšno kot je. In moje tretje spoznanje, ki pa vsekakor ni zadnje, je, da je v Sloveniji enako čudovita narava kot v Španiji, samo da jo do zdaj nisem znala gledati in občudovati.

DSC_0807
Poslušaj. Poduhaj. Dotakni se.

PIRENEJI

Herkul je bil v bistvu tragična oseba. Plod Zeusovega prešuštništva, izpostavljen Herini jezi, ki je srdito branila pravice svojih zakonskih otrok.

In kakšno imaš lahko življenje, če si na milost in nemilost izpostavljen vrhovni boginji? Težko seveda. Opraviti je moral dvanajst težkih del. In pri enem izmed njih je zlorabil gostoljubje na najhujši možni način. V njem je prevladala njegova temna stran, posilil je hčer kralja, ki mu je ponudil zatočišče, lepo Pyrene. In gorja s tem še ni bilo konec. Nesrečna Pyrene je zanosila in rodila kačo. Zgrožena nad dogodkom je pobegnila v gozd, kjer so jo raztrgale divje zveri. Ko je Herkul našel njene ostanke, je padel v neutolažljiv jok. Začel je grmaditi skale, da bi za Pyrene izgradil grobnico. Nagrmadil je pravo gorovje. Od narave je zahteval, da žaluje z njim in ohrani njeno ime. Ta silen junak je s srce parajočim glasom vpil od obupa : “Pyrene, Pyrene….” in od nagrmadenih skal je donel odmev: ” Pyrene, Pyrene…” Ta kup nagrmadenega skalovja, v bistvu gorovje, je do danes ohranilo njeno ime. Pireneji. imageSkalna pregrada, ki loči Iberski polotok od ostale Evrope. Skalna pregrada, ki loči Francijo od Španije.
Preko Pirenejev so romali romarji pred našim štetjem in romajo v našem štetju. Ob njihovem vznožju na francoski strani je Saint Jean Pied de Port, ki je izhodišče Jakobove poti, ki jo imenujejo tudi Camino Frances. Od tu se vzpneš v najnapornejši dan Camina, saj prvi dan opraviš največji vzpon celotne poti.image

Continue reading

MILAN VINČEC IN CAMINO

Milan Vinčec je napisal romarski vodnik Camino Frances – Francoska pot, ki opisuje pot od francoskega izhodišča Pirenejev do Kompostele. Od kje ime Francoska pot?
Vse se je začelo s Karlom Velikim, ki je nekega večera strmel v ozvezdje Rimske ceste. Prikazal se mu je apostol Jakob, ki mu je dejal, da je to pot, ki vodi k njegovemu domu v Galicijo, vendar je neprehodna, ker so tam muslimanski Arabci. To je slavnega vladarja spodbudilo, da se je šel vojskovat za Španijo, s čimer je povezana tudi ustanovitev svetišča v Komposteli.16490_16739 V enajstem stoletju, ko so Jeruzalem zasedli muslimani in romanje tja ni bilo več mogoče, je Kompostela postala pot, kamor so prihajali romarji iz vse Evrope. Večina romarjev je prišla iz Francije, zato so pot poimenovali Francoska pot.
V vodniku je Marko Vinčec celotno pot razdelil na razumne etape in po etapah predstavil pokrajino, kot si sledi od vzhoda proti zahodu.

Izhodišče poti je v francoskem Saint Jean Pied de Portu, pod Pireneji. Prvi dan se vzpneš na Pireneje in jih prečkaš na drugo, špansko stran. Pokrajina v katero se spustiš, se imenuje Navarra. Zanjo je značilno vinogradništvo in poljedelstvo, bujna vegetacija ter hrastov in kostanjev gozd. Glavno mesto je Pamplona, ki je bila pred leti s strani vojske Karla Velikega porušena do tal, dandanes pa je prizorišče dirk pred biki.

Bežeč pred biki
Bežeč pred biki

Baski so bili besni, ko jim je vojska Karla Velikega podrla glavno mesto do tal, zato so se maščevali v bitki pri Roncesvallesu, ki je ovekovečena v Epu o Rolandu. Temelji na zgodovinskih dogodkih iz leta 778, ko so med vračanjem čet Karla Velikega iz Španije, zadnjo stražo pod Rolandovim poveljstvom napadli roparski krščanski Baski. V epu so na mesto Baskov stopili muslimanski Saraceni (oz. Mavri), ki so s pomočjo izdajalca Ganelona obkolili Rolandovo četo. V srednjem veku je Roland postal rešitelj krščanstva in simbol upora proti arabskim zavojevalcem, čeprav so ga v resnici ubili Baski. Na prelazu Ibaneta danes na dogodke spominja moderna kapela in Rolandov monolit.

Kjer se pot vetra sreča s potjo zvezd
Kjer se pot vetra sreča s potjo zvezd

Na prelazu Alto del Perdon, na Vrhu odpuščanja pa je skulptura, ki predstavlja romarje na poti Camina. Na njej je napis: “Kjer se pot vetra sreča s potjo zvezd.”

Naslednja pokrajina je La Rioja, rdeča pokrajina poimenovana po rdeči barvi rijohi. Tu uspeva žito, poljski pridelki in vinska trta. Glavno mesto pokrajine je Logrono. V katedrali v Santo Domingu pa še dandanes v kokošnjaku bivata petelin in kokoš. Razlog za to nam pove zgodba o zavrnjeni ljubezni in oživljeni kokoši.

Santos Domingo de La Calzada
Santos Domingo de La Calzada

O tem govori celo slovenska ljudska pesem: “Pejsem od Sv. Jakoba apostelna, en lejp exempel od enga očeta inu sinu, kir sta v Galicijo sv. Jakoba grob častit šla inu na poti ta sin je biv nadovžno smrt sturu namejst očeta.” camino-de-santiago-3501Pesem pripoveduje, kako je romarja in njegovega sina obtožil krčmar, pri katerem sta prenočevala, da sta ga okradla. Zaman sta dokazovala svojo nedolžnost. Oče je bil obsojen na vislice, sin pa je izprosil, da so obesili njega namesto očeta. Oče je žalosten poromal k sv. Jakobu. Ko se je čez mesec dni vračal, je stopil do vislic, da bi ondi sam umrl. A kako se je zavzel, ko je sin z vislic spregovoril:

Svet Jakob je tu stal
nu men ni vmreti dal,
nu je še zdej per meni,
me drži per življenji …

Oče je brž stekel k sodniku, ki se je pravkar mastil s pečeno kuro, in mu povedal, kaj se godi. Sodnik se mu je porogal:
Tulk tvoj sin živi
 k ta kokuš, ki v skled leži!
In glej! Kokoš zleti iz sklede. Sina seveda takoj snamejo, krčmarjevo premoženje pa prodajo in izkupiček dado obema romarjema. Častila sta Boga
 inu svetega Jakoba.Cruz-Valientes

Naslednja pokrajina, ki se zvrsti za La Riojo, Kastilija in Leon, je romarju najmanj prijazna. Predvsem zaradi svojih vročih poletij in mrzlih zim. Večji del pokrajine pokriva puščavska Meseta, ravna planota na višini 800 metrov. V Astorgi je Gaudijeva škofijska palača, ena izmed treh Gaudijevih stavb, ki se ne nahajajo v Kataloniji. V njej je muzej romarske poti Svetega Jakoba. Od Astorge naprej je več zelenja. Vreme tukaj je lahko zelo muhasto in nepredvidljivo, predvsem na vrhu O’Cebreiro. O’Cebreiro meji na Leon na eni strani in na Galicijo na drugi strani. Tukaj se je zgodil čudež svetega grala. Prav tako se je zgodil čudež v Virgen del Camino, ko se je Marija pokazala pastirju in mu rekla naj tukaj zgradijo cerkev.

Palloza na O'Cebreiru
Palloza na O’Cebreiru

V Galiciji se pojavijo palozzas. To so iz kamna grajene hiške ovalnega tlorisa in s slamnato streho. Do nedavnega so v njih živeli kmetje. Pri Cruz de Ferru, Železnem križu, odložiš kamen, simbol težav in naporov, ki jih romar prenaša na poti. Pravijo, da bo ta kamen ob sodnem dnevu prevesil tehtnico v korist dobrih del.

Kamnita kašča v Galiciji
Kamnita kašča v Galiciji

Galicija je zelena in hribovita, posejana s kamnitimi kaščami za žito, ki so na stebrih, da so na ta način dvignjene od zemeljske vlage. San Julian de Camino je imenovan po Svetem Julijanu, vojaškem oficirju, ki je nehote ubil svoje starše. Za pokoro se je odločil, da bo svoje življenje posvetil romarjem. Angel mu je neke noči sporočil, da mu je bog odpustil. Tudi v Galiciji je romar izpostavljen izredno muhastemu vremenu.
V Komposteli, končnemu cilju romarja, pa je z romarjevo molitvijo in njegovo zahvalo za opravljeno pot pred pred sarkofagom Svetega Jakoba, opravljeno zadnje dejanje romanja.