Pred kratkim sva se s hčerko pogovarjali o mojem skorajšnjem odhodu na Camino. Omenila mi je, da je od njene prijateljice Monike ati bil pred kakšnim letom na Caminu. In to sam. Kmalu zatem sem med zajetnim kupom knjig o Caminu prinesla iz knjižnice domov tudi eno, ki je med vsemi izstopala, ker je bila zelo drobna, v bistvu je bila tako drobna, da bi ji lahko namesto knjiga rekli knjižica. Imela je naslov Moj Camino, avtor je bil Ivan Gričnik. Hčerka jo je vzela v roke in rekla: “ Moja prijateljica Monika se piše Gričnik, zgleda da je to knjiga njenega atija. Naj jo jaz najprej preberem.” Vzela jo je in prebrala. Potem si jo je zaželel prebrati mož. Za njim še tašča. In končno sem kot četrta prišla na vrsto tudi jaz. Camino Ivana Gričnika se je začel nekega poletja, ko je bil na potovanju v Španiji. Pot ga je zanesla tudi v Santiago di Compostelo, kjer si je ogledal katedralo in v njej počastil relikvije svetega Jakoba, zaščitnika celotne Španije. Pred katedralo sta se z ženo slikala pred Jakobovo školjko, ki je vdelana v tla. Nanjo sta položila roki in škljoc, nastala je slika, ki ni bila samo slika, ampak tudi zaveza , da se nekoč vrneta na isto mesto.
Camino ga je poklical, ko je bil v bolnici v Celju zaradi klopnega meningitisa. In kdor prejme klic, se mu seveda prej ali slej odzove. Ivan Gričnik se mu je odzval v letu 2012, čez dve leti, 2014 pa je izšla njegova knjiga.
Pravijo, da Camino poskrbi za vse kar na poti potrebuješ. Tudi Ivan Gričnik opisuje več takih dogodkov, ki potrjujejo da je ta trditev še kako resnična. Najbolj sem se nasmejala tistemu, ki se mu je zgodil med pešačenjem po peklenski vročini Mezete. Pešačil je in pešačil, vročina je pritiskala od zgoraj od sonca, od spodaj od prašne ceste in od znotraj navzven. Takrat se je zgodil čudež: mimo se je pripeljal tovornjak hladilnik, se ustavil in šofer mu je brez besed poklonil dve ledeno mrzli pivi. Dokler ni začutil v rokah njegov ledeni hlad, ni bil najbolj prepričan ali je to res ali halucinira. Na dušek je enega spil. V tistem pride po še vedno peklensko vroči poti drugi romar. Ivan ga je vprašal, če bo hladno pivo. Romar mu je v angleščini odgovoril :     “ You are crazy.” V tistem mu je pomolil hladno pivo in romar ni mogel verjeti svojim očem in ledeno hladnemu otipu tudi ne. Začel je vpiti : “ This is a miracle!” In res je bil čudež, da sredi peklensko vroče planote, sredi ničesar, iz potne roke romarja dobiš ledeno hladno pivo.
Ivan Gričnik nam v knjigi tako prepričljivo opisuje občutek popolne sproščenosti, ki ga je preveval na Caminu, njegov občutek svobode, občutek, da je del narave, da je kanja na nebu, da je metulj, ki mu je sedel na ramo, da je evkaliptus, da je sončni vzhod in sončni zahod…da bi tudi sam bralec poletel z njim, svoboden kot ptič, čez hribe in doline: ”Čutil sem vsak del sebe, kako diham in kako bije srce, čutil vsako solzo, ki je polzela po licu in ko sem se smejal, sem se smejal iskreno iz duše, iz srca.”

Samo hodil je in gledal ples življenja na, ob in nad potjo. Gledal je kamen pod nogami, cvetlico na travniku, ptico na drevesu, zvezdo na nebu. “Ko človek gleda ples, ki mu pravimo stvarstvo, ves čas nekaj premišljuje, govori, analizira in filozofira. Besede, besede, besede in hrup, hrup, hrup.” Njegovo razmišljanje me spomni na Milana Kundera in njegovo razmišljanje iz Neznosne lahkosti bivanja, ko razglablja o tem, kako smo si svet onesnažili s hrupom, vključno z glasbo. Glasba in hrup. Glasba nam doni od vsepovsod, iz vseh resničnih in namišljenih zvočnikov in ustvarja moteče kulise, ki jih slišimo, poslušamo pa ne. Spomnim se njegovih besed, ki so mi vzele sapo od njihove kristalne resničnosti: “Glasba bi morala biti kot vrtnica, ki se razcveti na polju tišine.” In tega polja tišine ne najdemo več. Je mogoče na Caminu?
Ivan Gričnik nam v svoji knjigi polaga na dušo: “Poslušaj. Poduhaj. Dotakni se. Poskusi. In ne bo dolgo, ko boš zagledal Njega-Plesalca!”