EDEN IZMED NAS

Lojze Knap je svoje kratko življenje končal v Savi, podobno kot Edvard Rusjan nekaj let pred njim. Rusjana so sicer pokopali v Beogradu, mojega Knapa pa so z vlakom pripeljali v Slovenijo. Na spletnih straneh z imenom Stare slike sem našla spodnjo sliko:

S pogrebno kočijo so ga iz Rakeka prepeljali na cerkniško pokopališče.

Letos je v obliki rokopisa s pomočjo svetovnega spleta odpotoval nazaj v Srbijo in se v tovornjaku vrnil v 600 izvodih še kako živ v Slovenijo.

Knjigo v e-obliki lahko kupite ali si jo izposodite na tej povezavi Eden izmed nas – E oblika , v trdi vezavi pa jo lahko kupite na Eden izmed nas – trda vezava.

EDEN IZMED NAS je uresničil svoje sanje

Knap Alojzij, brat moje stare mame, se je rodil 14.6.1904 v Cerknici, sedem mesecev in sedem dni zatem, ko sta brata Wright 7. decembra 1903 opravila prvi polet z motornim letalom. Od malega je imel željo, da bi lahko letel – oziral se je v nebo, opazoval ptice v letu, izdeloval papirnate aviončke in jih spuščal iz senika. 29. junija 1910 si je skupaj z očetom Andrejem ogledal 40-metrski let Edvarda Rusjana z zrakoplovom EDA VI čez mirensko polje. Tisti dan je sklenil, da bo postal pilot. In kako si lahko razlagam njegovo trdno odločitev pri komaj šestih letih?

Poklican je bil.

Verjetno še danes odločitve, da boš postal pilot, ni tako preprosto uresničiti, za tiste čase pa se mi zdi skoraj nepredstavljivo, da je Lojze uresničil sanje malega dečka iz male Cerknice in to na samem začetku razvoja letalstva, ko si letala lahko preštel na prste. Življenje mu je bilo tako naklonjeno, da je na zemunskem letališču kar nekaj let opravljal svoj poklic, za katerega je bil nedvomno poklican. Bil je pilot in letenje je bilo vsekakor njegova prva odlika in strast.

V tistih časih so bili aeromitingi izjemno priljubljeni med ljudmi, piloti pa med dekleti. Mlado, lepo in premožno dekle iz ugledne beograjske družine se je zaljubilo v Lojzeta, Lojze pa vanjo. Bela je bila njegova druga strast.

Stran iz Lojzetovega albuma: Le katera je Bela?

Lojze je v svojem življenju (podobno kot vsi izmed nas) naletel na težko premagljive ovire, tudi na nekaj nepremagljivih. A kljub temu je uresničil svoje otroške sanje. Lahko je letel.

Lojzetov letalski znak

Po fantastični zmagi na mednarodnem letalskem aeromitingu, se je podobno kot Rusjan, nekaj več kot 22 let pred njim, 3.5.1933, pri 28-tih letih, zrušil v Beogradu. Njegovo truplo so z vlakom prepeljali do Rakeka in ga pokopali na cerkniškem pokopališču.

Lojzetu v spomin

Za tem izjemnim pilotom iz Cerknice pa je ostalo vprašanje brez odgovora:

Del pogrebnega govora

ODLOMEK IZ KNJIGE

Knap je prvič videl njegov nasmeh. Smejal se je na vsa usta in smejal se je tudi z očmi, iz katerih je izginil zloben lesk, ki je Knapa plašil vedno, ko ga je srečal. Njegova koža pa se ni mogla smejati, zabrazgotinjena ni mogla vzvaloviti v smejalne gube. Izgledal je kot smejoča se prikazen in Knapu se je v dno duše zasmilil. Ubogi Glodić! Kako mu je tragedija zaznamovala telo in dušo! Zaželel si je, da bi se Glodić smejal in smejal, da bi za vedno izginil zloben lesk iz njegovih oči. Zaradi te silne želje so iz njega kar privrele besede:

»Kaj pa tistega, ko so Slovenec, Hrvat in Srb tekmovali, kdo bo prej preplaval Donavo, veste?« Za trenutek so vsi utihnili, Glodić pa je rekel:

»Knap, pa kaj se dogaja s tabo? Ne samo da si v kantini, piješ slivovko, plačuješ pijačo, se vključuješ v pogovor, zdaj boš celo povedal šalo?« S pestjo se je potrkal po čelu: »Izgleda, da te trka luna. Tudi če bi že stokrat slišal to o Donavi in plavanju, bi jo želel od tebe slišati še stoprvič. Samo pazi, da boš povedal prav, Srb mora zmagati.«

»Seveda, Srbi morajo vedno zmagati. No, torej. Najprej je bil na vrsti Slovenec. Preplaval je četrtino reke, nato je omagal in utonil …« Vera ga je prekinila s pripombo:

»Nič čudnega, nisem še videla krepkega Slovenca.«

»Vera, pusti človeka, naj pove do konca,« se je vtaknil Ledovski.

»Drugi je bil na vrsti Hrvat,« je nadaljeval Knap, »zdržal je malo čez polovico in tudi on od utrujenosti utonil.«

»Da ga nisi zamenjal s Srbom,« je vskočil Hrvat.

»Pa pustite človeka pri miru, da bo lahko povedal do konca,« je spet protestiral Ledovski. »Torej, zadnji je bil na vrsti Srb. Uspešno se je boril s tokom vse do nekaj metrov od nasprotnega brega, ko je rekel: ,Ne morem več,ʻ se obrnil in odplaval nazaj.« Vsi so bruhnili v smeh. Knap je bil vesel, ko je gledal Glodićeve smejoče oči.