Knap je prvič videl njegov nasmeh. Smejal se je na vsa usta in smejal se je tudi z očmi, iz katerih je izginil zloben lesk, ki je Knapa plašil vedno, ko ga je srečal. Njegova koža pa se ni mogla smejati, zabrazgotinjena ni mogla vzvaloviti v smejalne gube. Izgledal je kot smejoča se prikazen in Knapu se je v dno duše zasmilil. Ubogi Glodić! Kako mu je tragedija zaznamovala telo in dušo! Zaželel si je, da bi se Glodić smejal in smejal, da bi za vedno izginil zloben lesk iz njegovih oči. Zaradi te silne želje so iz njega kar privrele besede:

»Kaj pa tistega, ko so Slovenec, Hrvat in Srb tekmovali, kdo bo prej preplaval Donavo, veste?« Za trenutek so vsi utihnili, Glodić pa je rekel:

»Knap, pa kaj se dogaja s tabo? Ne samo da si v kantini, piješ slivovko, plačuješ pijačo, se vključuješ v pogovor, zdaj boš celo povedal šalo?« S pestjo se je potrkal po čelu: »Izgleda, da te trka luna. Tudi če bi že stokrat slišal to o Donavi in plavanju, bi jo želel od tebe slišati še stoprvič. Samo pazi, da boš povedal prav, Srb mora zmagati.«

»Seveda, Srbi morajo vedno zmagati. No, torej. Najprej je bil na vrsti Slovenec. Preplaval je četrtino reke, nato je omagal in utonil …« Vera ga je prekinila s pripombo:

»Nič čudnega, nisem še videla krepkega Slovenca.«

»Vera, pusti človeka, naj pove do konca,« se je vtaknil Ledovski.

»Drugi je bil na vrsti Hrvat,« je nadaljeval Knap, »zdržal je malo čez polovico in tudi on od utrujenosti utonil.«

»Da ga nisi zamenjal s Srbom,« je vskočil Hrvat.

»Pa pustite človeka pri miru, da bo lahko povedal do konca,« je spet protestiral Ledovski. »Torej, zadnji je bil na vrsti Srb. Uspešno se je boril s tokom vse do nekaj metrov od nasprotnega brega, ko je rekel: ,Ne morem več,ʻ se obrnil in odplaval nazaj.« Vsi so bruhnili v smeh. Knap je bil vesel, ko je gledal Glodićeve smejoče oči.