Maldivska vlada je predpisala način gradnje na turističnih otokih, zato so vsi podobno razporejeni. Na eni strani otoka so bungalovi nad vodo, vmes ob obali so bungalovi na kopnem in na drugi strani otoka so  skupni prostori: recepcija, jedilnica, bar in nastanitveni objekti za osebje. Na netu je veliko debate za kateri otok in kakšno vrste nastanitve se odločiti. Midva sva se odločila za otok kjer letujejo samo starejši od 18 let ( si morava v času ko sta najina otroka že  odrasla, vnukov pa še nimava, malo  oddahniti od dopustovanja z otroki 🙂 ). Odločila sva se za vodni bungalov in drugič se bova ponovno, ker imaš v vodnem bungalovu več zasebnosti. Pri obalnih naju je zmotilo to , ker se mimo tvoje terase, po tvoji plaži , mimo sprehaja tistih nekaj turistov, ko so s teboj na otoku 🙂 .

Storitve so na izjemno visokem nivoju, osebje je ustrežljivo, pozorno, nevsiljivo in stalno nasmejano. Prav tako kot gostje, ki se že zaradi tega, ker ves čas dopusta hodijo bosi počutijo svobodni in povezani z naravo. Na Maldivih spoznaš, da tisti, ki svetujejo naj dnevno odložimo obuvalo in bosi zakoračimo po rosi, da se ozemljimo in pustimo zemeljski energiji, da se prosto pretaka v nas preko podplatov, vedo kaj govorijo.

Za vse tvoje potrebe v jedilnici poskrbi ena oseba, ki že od začetka skuša uganiti tvoje želje in ti ustreči. Ko te zagleda, da prideš v jedilnico, prihiti k tebi, te nasmejan pozdravi, vpraša kako si, ti poišče prosto mizo na čim prijetnejši lokaciji in poskrbi, da uživaš v obedu, ker imaš vse kar potrebuješ. Za naju je skrbel Mustafa. Srednje rasti, suh, črn, prijeten. Neopazno se je sukal okoli miz in bil tam še preden si ga rabil. Že prvi dan  sem opazila, da je bila v bližini jedilnice koča, v kateri so hodili šefi z  mapami v rokah. Sklepala sem, da so imeli tam dnevni sestanek med deveto in pol deseto. In v tem času nisi smel priti na zajtrk. Kakor hitro so se za šefi zaprla vrata koče , je najin Mustafa za nekaj časa izginil neznano kam. Število osebja v jedilnici se je zdesetkalo in kaj hitro se je zgodilo, da ti nihče ni dotočil kave, da je zmanjkalo polnozrnatih hlebčkov ali opečenega kruha. Po kakšnih petnajstih minutah je bilo število osebja spet normalno, vse se je odvijalo naprej po ustaljenih tirnicah.

Široko nasmejan se je vrnil tudi najin Mustafa. Vendar z rdečimi zobmi. Verjetno si je vzel čas za žvečenje betela, s katerim je zasvojena večina domačinov. Betel je psihoaktivna substanca, četrta najpogostejša za nikotinom, alkoholom in kofeinom. Oreščki palme areka vsebujejo naravni alkaloid, ki sprošča adrenalin in občutek dobrega počutja. Se pravi, da je Mustafa šel na azijski način na cigaret ali kavo. In še zdaj imam slabo vest, ko se spomnim, da sem zadnji dan pri izpolnjevanju ankete o bivanju na Maldivih napisala: Your service is excellent. But where is your staff between nine and nine thirty?