SARABRAJ IN CAMINO

Na Caminu sem se ves čas spraševala kdaj me bodo oblile solze, ki so spontano oblivale ostale romarje in katero bo tisto najbolj pomenljivo nenavadno srečanje, ki mi ga je pripravil Camino. Med potjo sem se še najbolj nagibala k temu, da je to Giovanni, ker mi je šel na začetku strašno na živce s svojimi razpredanji o trpljenju, vendar sem ga na koncu poti izločila, ker razen tega, da je romal z možem svoje sestrične, podobno kot sem jaz s sestrično svojega moža, druge povezave z njim nisem našla.

Za Camino so značilna nenavadna srečanja, ki predstavljajo bistvo pohodnikovega življenja. Ta srečanja ti nastavijo zrcalo, da ugledaš, kdo dejansko si, kaj ti bremeni srce in kaj ti jemlje lesk v očeh. Vsak od nas, ki ga je prehodil, je takšna nenavadna srečanja doživel, pa naj si se tega zavedel, ali ne. Prepoznal si jih lahko že po tem, da so ti šle te osebe, ki so te zrcalile, na začetku pošteno na živce. V tebi so rodile nek prvinski odpor ali prižgale varovalko pred bolečino, ker nekje globoko v sebi veš, da iskren pogled v zrcalo, pri nikomur ne mine brez nje.”

2604
Iskriva in igriva

Celotno pot pa me vsakodnevnemu pričakovanju navkljub, tudi solze niso oblile. Tako nenavadno srečanje kot solze so se mi zgodile šele po prehojenem Caminu.

IMG_2561
Da bi bila vsaj stara, grda in debela

Skoraj istočasno z mojo knjigo Camino je izšla knjiga Tjaši Artnik Knibbe, ki je podobno kot moja, potopisna izpoved o prehojeni poti. Ne samo, da sva obe v istem času izdali knjigi z isto temo, obe sva celo izbrali istega distributerja. To spoznanje me je šokiralo v trenutku, ko sem knjige dostavila distributerju. Tamkajšnji zaposleni sem s ponosom izročila vroč izvod moje knjige, ki je še dišal po črnilu in čigar naslovnica se je oljnorepično bleščala v zlatih odtenkih. Malomarno je vzela mojo knjigo v roke in s pridihom dolgočasja izustila: ”Aha. Še ena knjiga o Caminu.” Naslednji trenutek je zdolgočasenost izginila iz njenega obraza, stekla je do police s knjigami in mi hlastno podala izvod knjige, o katere avtorici je zasanjano govorila: “Poglejte, to je napisala naša Tjaši, poglejte njen božanski obraz na naslovnici. In kakšne lepe besede je zapisal o njej Ivan Gričnik na platnici. Saj res, kaj ni Ivan vaš sokrajan … ” iz nje se je vsul neskončen hvalospev tej ženski, ki je s svojo knjigo že ob samem izidu zasenčila mojo. Po glavi mi je rojilo: “Grozljivo, kakšna krivica se mi je zgodila. Kako je to mogoče? Pa kako neumen, v bistvu debilen naslov ima njena knjiga! Ranljiva? Ha, ha, ha …” V mislih sem začela pomilovati samo sebe in z jezo sem zrla v Tjašin mili obraz, ki je sijal z naslovnice. Kakšna krivica! Da bi le bila moja tekmica stara, grda in debela, s krompirjastim nosom in nogami na X. Bilo bi mi veliko lažje. Ampak ne, mlajša je od mene, simpatična, z ljubkim nosom in vitko postavo. Kakšna krivica! In sokrajan Ivan! Sem ga do sedaj imela za normalnega, pa očitno ni, če takšni afni napiše: “Tjaši, hvala za spoznanja in hvala, da sedaj svoj Camino vidim še s tiste plati, ki je bila prej zavita v sivino – meglo Pirenejev. Ogromno modrosti nam razložiš na preprost način in priznam, da sem svetlobno leto za tabo. Bog je dal cvetlicam vonj, pticam petje … in nam razum … in TI si nam dala neprecenljivo knjigo … ” Res so se mu skisali možgani!😜🤪

Poleti sem se odločila, da bom njeno knjigo kljub blesavemu naslovu vseeno prebrala. S težavo sem sprejela, kako gladko mi je steklo branje, kako sem avtorico razumela, se vživela v njene misli, čustva in občutke. Popolnoma sem sprejemala njeno razmišljanje in se strinjala z njo z vsem, razen z eno besedo, z besedo, ki je zvenela tuje, šibko in nepotrebno: ranljivost. Nisem hotela priznati njenega obstoja, iskala sem njene nadomestke in morebitne zamenjave, vse dokler nisem naletela na besedilo, ki je pojasnilo to moje ravnanje:

Družba nam nenehno polni um s podobami posameznikov, ki naj bi bili »srečni«, »močni«, »trdi« in tudi na zunaj že vsi skoraj nečloveških atletskih sposobnosti nindže in sočasno v nebo vpijajoče narcisoidne lepote boginje Helene. Solzav smrkav obraz v tej realnosti nima kaj početi. Če pa že, je treba takšnega posameznika nemudoma poslati na terapijo, delavnice joge, seminarje, branje tone knjig, učenje od ostalih »modrecev«. Skratka, takoj ga je treba vpeti v delovanje, da morda ne bi za trenutek sebi dovolil biti.”

2618
“Sočutje dopušča vse fasete ranljivosti in ji nežno briše čelo, ko je bolečina na vrhuncu“

Dokončni preobrat se je zame zgodil v Leonu. Sarabraj je tam srečala romarko, pri kateri se je podobno kot pri njenem pokojnem bratu razvila mejna osebnostna motnja,  ki je bila kombinirana z odvisnostjo od droge.

Bolj zrem v njene oči, bolj imam občutek, da stoji na njenem mestu brat. Enaka hrepenenja, enaka bolečina, enaka želja, da bi bila ljubljena. Pristna slika podobnosti v trpljenju, ki ga je doživela, me strese. Solza, ki steče po licu, je bila pravzaprav pot olajšanja. Odrešenja od spomina, ki mi ne služi več. Spustim strah, ki ga je v meni vzbujalo bratovo agresivno vedenje, ko je njegovo bolečinsko jedro zabučalo po vsem svetu, ko je nemočno klical, da bi bil viden, in cepetal, da bi bil ljubljen.”

Popolnoma me je prevzelo sočutje do osebe, ki v mojem življenju nemočno kliče, da bi bil viden in cepeta, da bi bil ljubljen, ker ne opazi vse silne pozornosti in ljubezni usmerjene  vanj. Maska perfekcionizma je odpadla, kontrola je spustila, v globine potlačena ranljivost je privrela na plano in se izrazila v potokih solza. Spoznala sem, da je Sarabraj “tisto” moje nenavadno srečanje.

Sočutje dojamem kot globoko zavedanje resnice in ne fizično čutenje za trpljenje ter položaj drugega, sočasno pa popolno razumevanje nastalih razmer in sprejemanje pomembne vloge bolečine na poti. Sočutje izhaja iz vrline nevtralnega uma, ki ne sodi in se ne upira nastali situaciji. Sočutje se giblje tiho in neslišno, a za sabo pušča močno sled svetlobe. Sočutje dopušča vse fasete ranljivosti in ji nežno briše čelo, ko je bolečina na vrhuncu. Sočutje gleda globoko v oči in iz srca šepeta, da sprejema, da ljubi čisto vse, kar vidi. Sočutje ne reagira na silo in vstopi v prostor, če je povabljeno. ”

DSC_0017 copy
Moje nenavadno srečanje, ki mi ga je prinesel Camino po Caminu

PETRA ŠKARJA IN CAMINO

Na nekem drugem mestu sem zapisala: Najprej so se ljudje srečevali. In potem ugotovili, da jih ob srečanjih prevzame posebno občutje. Ker so ga občutili ob srečanjih, so ga poimenovali sreča. Tako imamo Slovenci že v svojem jeziku zapisano, kje srečo najdemo. V srečanju!

Za Camino so značilna nenavadna srečanja, ki predstavljajo bistvo pohodnikovega življenja. Ta srečanja ti nastavijo zrcalo, da ugledaš, kdo dejansko si, kaj ti bremeni srce in kaj ti jemlje lesk v očeh. Vsak od nas, ki ga je prehodil, je takšna nenavadna srečanja doživel, pa naj si se tega zavedel, ali ne. Prepoznal si jih lahko že po tem, da so ti šle te osebe, ki so te zrcalile, na začetku pošteno na živce. V tebi so rodile nek prvinski odpor ali prižgale varovalko pred bolečino, ker nekje globoko v sebi veš, da iskren pogled v zrcalo, pri nikomur ne mine brez nje. Tako je bilo tudi pri Petri, ki se je prvič odpravila na portugalski Camino, od Porta do Santiaga. Ko je pot prehodila, se je zavedela, da to ni to, da bo morala na pot še enkrat: “Tam, na dežju pred katedralo, sem vedela, da se bom ob prvi priložnosti spet podala na Camino. A takrat na celotno pot.” In se je, že čez tri mesece. V štiridesetih dneh je prehodila 1000 kilometrov, od Iruna do Fisterre in nazaj do Santiaga de Compostele.

Njeno nenavadno srečanje, njeno zrcalo, je bila Danka. In seveda – že od vsega začetka ji je šla strašno na živce: “Danka je. Imena si nisem zapomnila, pa tudi želje po tem nisem imela. Na žalost gre tudi ona vse do Fisterre, tako kot jaz. Upam, da je ne bom veliko srečevala.” Seveda se je Petra uštela. Usodi se pač ne izogneš. Vztrajno sta se srečevali in ugotavljali, kako podobni sta si: obe pijeta kavo s sojinim mlekom, z veseljem grizljata tablice z oreščki, obe ne jesta mesa, obe s knjigo v roki potrpežljivo čakata na odprtje zavetišča in obe uživata v zgodnjih jutrih. In seveda, obe imata enako travmo iz otroštva.

V skladu s Camino rekom “first you walk Camino, than Camino walks you”, za katerega ne najdem ustreznejšega, za ušesa dovolj melodičnega in smiselno pravilnega slovenskega prevoda kot je “najprej ti prehodiš Camino, potem Camino prehodi tebe”, se je tudi za Petro Camino pričel, ko se je vrnila domov. Po dolgem tehtanju je zbrala zavidanja vreden pogum in pred celotno Slovenijo razkrila svojo ranljivost in otroško travmo. Si predstavljam, koliko strahu je morala premagati, koliko pomislekov zavreči in koliko moči zbrati za ta korak, težji od vseh skupaj, ki jih je naredila po Caminu. Trdno verjamem, da ne čuti obžalovanja, saj je bil to edini način, da je razbremenila svoje srce in povrnila lesk v njene oči.

Naj končam z njenim opisom ljudi, ki hodijo po Caminu: “To niso ljudje, ki nikoli ne padejo, temveč ljudje, ki po padcu ne ostanejo na tleh, se ne smilijo sami sebi in ne krivijo drugih za nastalo situacijo. To so ljudje, ki kljub bolečini in joku vstanejo, poberejo koščke razbitega sebe in s pozitivno naravnanostjo hodijo dalje. Ne trudijo se ne jokati, ne čutiti bolečine. Trudijo se le ne ustaviti se na tej poti. Hodijo in hodijo in hodijo. In znajo se smejati!”

Dostopite do njene strani s klikom na sliko.

POPLAVA ČUSTEV IVANA GRIČNIKA

“Camino di Assisi”

Prav zato, ker najraje berem moške izlive čustev, sem skoraj na dih prebrala knjižico Ivana Gričnika z naslovom Moj Camino, o kateri sem že pisala na mojem blogu. Romanje po španskem Caminu je nanj pustilo tako močan vtis, da se je letos podal na novo romarsko pot. Poklical ga je “Camino di Assisi”, ki poteka po poti, kjer sta hodila in delovala sveti Frančišek in sveti Anton, katerima je posvečena. Začne se v Dovadoli, nedaleč od Bologne v Severni Italiji in konča v Assisiju, kjer je sveti Frančišek deloval. Iz Ivana je romanje izlilo pravo poplavo čustev, ki so zapisana v njegovi novi knjižici, ki bo v kratkem izšla. Tokrat objavljam njegove besede, ki jih je zapisal v uvodu.

Na cilju

S knjigo, ki jo držite v rokah, vam želim podati občutke, ki se dogajajo romarju, ko je prehodil Kamino, ki nekaterim bolj, drugim manj, zagotovo pa vsem, odpira neko novo poglavje. Tistim med vami, ki mogoče razmišljate, da bi se nekoč morda le odpravili na Kamino, med drugim tudi zato, ker ste o njem že veliko dobrega slišali, do dokončne odločitve pa še vedno niste prišli, ker ne veste zakaj bi to sploh storili, pa posvečam pričujočo knjižico.

Moja prva knjiga z naslovom Moj Camino je bila zelo lepo sprejeta in ker sem že na poti v Assisi prejel kar nekaj pošte s vprašanji ali že načrtujem novo, sem se odločil, da opišem dogodke od Santiaga do Assisija. Ker je to moje darilo vam, mi razgaljenje samega sebe sploh ni v nobeno breme. Pri tem vam ne postavljam nobenih zahtev, želim pa, da moje zaupanje odgovorno sprejmete v svoje roke. Mogoče se v mojih razmišljanjih najdete, mogoče nekaj od tega uporabite, lahko pa preprosto vse zavržete in pozabite. Kot je za gosenico prihod v Santiago njen konec, je za metulja njegov začetek …

Kakorkoli, želim vam prijetno branje in vse dobro.

Pogovor

V CROCSIH NA KONCU SVETA

Na kocu poti je Fisterra
Na koncu poti je Fisterra

Prav na koncu poti, na obali Atlantskega oceana, polni školjk, seveda tudi Jakobovih, je kraj Fisterra, po latinsko Finisterre, konec sveta, ki je bil konec sveta samo včasih, danes je pa samo po imenu. Zemljo smo ljudje izmerili, izrisali, popisali in poslikali po dolgem in počez, in ugotovili, da Finisterre ni niti konec sveta niti najzahodnejša točka celinske Evrope, saj je ta Cabo da Roca na Portugalskem (09° 30′ 02.727″ W).

Začetek Atlantskega oceana
Začetek Atlantskega oceana

Od kraja Fisterra do rta Finisterre poteka pot po Costa da Morte, Obali smrti, ki jo obdajajo neplovne vode.

Danes je tam svetilnik, pred tisočletji pa je bil tempelj, posvečen soncu, Ara solis. Pred davnimi časi so ga postavili Kelti, ki so še verjeli, da  rt Finisterre predstavlja konec sveta. Tam so opazovali zaton sonca in si predstavljali, da gledajo uprizoritev potovanja duše iz življenja v smrt. Danes se tam sežigajo romarska oblačila in opazuje sončni zahod. Z Marjano sva se slikali ob kamnu z oznako 0 km do cilja in se mimo svetilnika spustili proti obali.

V Crocsih na koncu sveta
V crocsih na koncu sveta

Na pobočju so bili razsejani romarji, ki so čakali na sončni zahod. Nekateri so stali ob ognju in kurili oblačila. Težko sem se odločila, kaj bom sežgala, saj sem se na oblačila, ki sem jih nosila mesec dni, že zelo navezala. Tako dobro so mi služila, zdaj pa naj jih sežgem? Nekako sem se odločila, da bom žrtvovala nogavice. S seboj sem iz Slovenije pritovorila še majico, v kateri je bilo nakopičeno zlo, ki so mi ga v zadnjem letu prizadejali ljudje. Prinesla sem ga sem, na konec sveta, da se ga dokončno znebim in odpustim. Simbolično sem ga skurila in za vedno opravila z njim.

Sonce je zašlo in mrak je legel na konec sveta. Po kopanju, sežigu oblačil in opazovanju sončnega zahoda je bil čas, da grem spat. Naslednje jutro sem se zbudila kot nov človek.

In o tem napisala knjigo, ki jo lahko kupite tukaj http://primus.si/camino

Knjiga CAMINO
Knjiga CAMINO

BOJANA VRANJEK IN CAMINO

Na dan, ko sem kupila letalske karte Dunaj – Madrid – Biarritz, da bi s taxijem šla iz francoskega Biarritza do železniške postaje v Bayonnu, da bi z vlakom prispela v Saint Jean Pied de Port, izhodišča Francoske poti po Caminu, sem na Facebooku zagledala povabilo na dogodek od moje FB prijateljice Bojane Vranjek ( sploh nisem vedela kdo je to, niti kako je postala moja FB prijateljica), na predstavitev njene pravkar izšle knjige Camino, mistika neVidnega sveta. In ker sem brala Pse, sem vedela, da je ozadje vseh naključij načrt, ozadje vseh načrtov pa naključje, zato sem se v trenutku zavedla, da je to pač del mojega načrta Camino, ki mi ga je zasnovalo Življenje samo in se dogodka udeležila.

ee5a912d35aa5c36a356140e726fa1bbNa predstavitvi sem spoznala Bojano Vranjek z ognjenordečimi dolgimi lasmi, ki je ognjeno predstavila svoje telesno in duhovno popotovanje po Caminu, po vidni in nevidni poti. Takoj smo spoznali, da verjame v čudeže in naKLJUČja. Na začetku njene poti je bila grozno nepraktična in nepripravljena, enostavno se ni spomnila najpreprostejših stvari: da bi si nogo v kateri se ji je pojavila bolečina oskrbela z elastičnim povojem, ki ga je imela v nahrbtniku, zjutraj ni šla pravi čas na pot, tako da jo je pri prečkanju Pirenejev ujela tema, ko ni mogla prebrati napisa na smerokazu, se ni spomnila, da  bi si nadela očala in ga prebrala, celo ko je lačna pogledovala v polne krožnike gostov v hotelu, se ni spomnila, da bi si lahko hrano naročila, saj je denar imela. AAEAAQAAAAAAAAKWAAAAJGI5YjBjMmYzLThhNzctNDg4My04YzlmLWQxZDcyMmE1NWVkNgNekako sem sklepala, da je bilo temu tako, ker se je sama odpravila na pot v tujino, jezika ni znala, močno pa se je zanašala na to, da bo za vse poskrbel Camino. Sama sem prepričana, da so ljudje na Caminu tisti, ki za vse poskrbijo, ne Camino sam. Mogoče samo v toliko, da ti pošlje prave ljudi v pravem času. In tako je Bojani poslal druge romarje, ki so ji obvezali boleče koleno z elastičnim povojem, da je pot lahko nadaljevala, ji dal sposobnost, da se je s kaminščino sporazumela v gostilni, da ne je zelenjave in si naročila mesni meni. O kaminščini (mislim, da sem pri njej prvič naletela na ta izraz) pravi: “S slovenščino ne prideš tukaj nikamor, takoj, ko pa po koroško kaj rečem, pa vsi vse razumejo. Govorica telesa je namreč tista, ki pretvori besede v razumljivost. Šele tukaj na Caminu sem se začela zavedati, kako zelo zgovorna je telesna govorica in kaj vse povedo oči.” Camino ji je dal védenje, da moraš zase in za svoje potrebe poskrbeti sam. Je pa res, da imaš na Caminu eno veliko prednost – brezpogojno lahko računaš na pomoč soromarjev. Poleg tega soljudje mnogo prej opazijo naše težave kot mi sami. Vse to pa za življenje v domačem okolju, ne moremo trditi. Slovenci nikakor pred samostalnik pomoč ne pritikamo besede sosedska, verjetno pa nam je ob besedi zavist, že v gene vcepljena asociacija na soseda. camino - 1

Po prečkanju Pirenejev je Bojana začela malo bolj smelo korakati. Že na Vrhu odpuščanja, Alto del Pedronu, so ji množice metuljev, ti znanilci sprememb in transformacije, sporočali in potrjevali, da je na poti, za katero so prav spremembe in preobrazbe značilne. Nekje proti koncu knjige tudi zapiše: ” Z vsakim korakom, ki ga naredim proti Santiagu, imam občutek, da čistim kaj iz svoje preteklosti in delam prostor novemu. Fizično se čuti menjava energije.”

Bojana si je vzela čas za pot, ni hitela po vnaprej začrtanem časovnem planu, kot sama večkrat pravi, ker ne odobrava načina romanja po Caminu, ko samo hitiš od točke A do točke B, brez da bi užival v sami poti. Naredila je več ovinkov, da je doživela največ, kar ji je Camino lahko dal. Ni ji bilo težko prehoditi  dodatnih pet kilometrov , da je prišla do templjarske cerkve Svete Marije Eunatske, ki stoji na eni izmed treh najmočnejših energijskih točk na Caminu. Postala je tudi pri naslednji močni energetski točki, osmerokotni templjarski cerkvi božjega groba v vasi Torres del Rio, v Iglesii del Santo Sepulcroni. Tukaj se je čudila, zakaj je eden od stebrov vhodnih vrat tako vroč in drugi tako zelo hladen. Tudi Bojano so podobno kot druge romarje, na poti pogosto oblivale solze, tako pogosto, da je prišla do zaključka, da če solze res pomagajo opuščati staro energijo, ki je v nas, potem se je že nekajkrat popolnoma renovirala oziroma regenerirala.

Deveti dan hoje je v Viani doživeja deja vu, imela je občutek, da se je po par stoletjih vrnila domov. Obiskala je tudi cerkev Milagro de la Luz, Čudež luči, kamor so dolga stoletja romale ženske, ki niso mogle zanositi, po obisku cerkve pa se jim je želja po materinstvu uresničila. V knjigi nam tudi razloži čudež iz cerkve Sv. Antona, skozi katero je danes speljana cesta, pred stoletji pa je bilo tu zavetišče za romarje, kateremu so pripisovali čudežno moč, ker so za ergotizmom oboleli romarji tukaj ozdraveli, čeprav je bila bolezen smrtna. Tukaj so namreč jedli kruh iz pšenične moke, ne iz ržene, tako kot doma. V rženi moki je bilo predvsem v slabi letini veliko gliv rženih rožičkov, ki so povzročali zastrupitev in smrt, z romanjem v kraje kjer so jedli pšenično moko, pa so posledično čudežno ozdraveli.

0gR50aam
Na Jakobovi poti

Med potjo je opazovala črede ovac, kako se stiskajo druga ob drugo in gledajo v tla, saj brezpogojno zaupajo soovcam, da jih peljejo v pravo smer. To ji da ravnilo, da povleče vzporednico z ljudmi, ki prav tako brez premisleka in logike oponašamo drug drugega. Verjetno je s tem mislila na čredni nagon. Opozori nas na dvanajst kilometrov kot svinčnik ravne makadamske ceste, ki se imenuje Via Aquitana. Po tej poti so Rimljani prevažali zlato iz rudnikov Las Medulas iz Astorge v Bordeaux. Za romarja je mučna v neusmiljeni pripeki saj celotna razdalja ne premore niti enega drevesa.  Dvanajst kilometrov popolnoma enolične pokrajine se vleče kot, da bi jih imela deset krat več. Via Aquitano prečka več stoletij stara živinska pašna pot Canada Real Leonesa, ki  vodi iz Andaluzije do severnega dela province Leon. Že od 12. stoletja obstajajo takšne pašne poti po vsej Španiji in jih deloma še vedno uporabljajo.

Tudi Bojana je na Caminu spoznala, da karkoli narediš, dobiš hitro povrnjeno. Tega se sicer zavedamo vsi in to vsepovsod, ampak v vseh knjigah, ki sem jih do sedaj o Caminu prebrala (mislim, da se jih je do sedaj nabralo že dvanajst), je izpostavljeno, da se ta reakcija zgodi zelo hitro. Tako dobra kot slaba. Kar mi je všeč, ker doma imam občutek, da plačujem račune še iz kakšnih prejšnjih življenj 🙂  Bojana pravi ( tudi ona je pred odhodom prebrala veliko knjig o Jakobovi poti), da nobena knjiga ne more nadomestiti lastne izkušnje. To me veseli, ker pomeni, da ne bom na Caminu dnevno doživljala knjižni deja vu oziroma že videno, bolj točno, že prebrano.

Bojana mi je v knjigi razkrila, da se je  Vilafranca  v srednjem veku imenovala tudi mala Compostela, saj je bila že od nekdaj kraj izbrisa vseh preteklih grehov. Tisti, ki od tu niso mogli nadaljevati poti, so na stopnicah vrat Puerta del Pedron ( milostna vrata ), prejeli enak odpustek kot na apostolovem grobu. Na ta način je bila Vilafranca že stoletja mejnik med preteklostjo in prihodnostjo.

V Santiagu di Compostela je v katedrali trikrat z glavo potrkala po Mateovi glavi, da bi se nalezla njegove modrosti. Potem je Pot peš nadaljevala do konca sveta, do Finisterre, kjer jo je prevzela evforija doživetja in kjer je simbolično zažgala svoja romarska oblačila.

In kaj nam Bojana sporoča? Preprosto – naj ne omahujemo in naredimo prvi korak v neznano: “Kako enostavno je pravzaprav doseči cilje, le ljudje preveč oklevamo s tistim prvim korakom, ki bi ga morali narediti, ” in : “Lažje nam je iti nazaj ali ostati na mestu kot pa iti v neznano, čeprav nas tam čaka nekaj boljšega.”

MILAN VINČEC IN CAMINO

Milan Vinčec je napisal romarski vodnik Camino Frances – Francoska pot, ki opisuje pot od francoskega izhodišča Pirenejev do Kompostele. Od kje ime Francoska pot?
Vse se je začelo s Karlom Velikim, ki je nekega večera strmel v ozvezdje Rimske ceste. Prikazal se mu je apostol Jakob, ki mu je dejal, da je to pot, ki vodi k njegovemu domu v Galicijo, vendar je neprehodna, ker so tam muslimanski Arabci. To je slavnega vladarja spodbudilo, da se je šel vojskovat za Španijo, s čimer je povezana tudi ustanovitev svetišča v Komposteli.16490_16739 V enajstem stoletju, ko so Jeruzalem zasedli muslimani in romanje tja ni bilo več mogoče, je Kompostela postala pot, kamor so prihajali romarji iz vse Evrope. Večina romarjev je prišla iz Francije, zato so pot poimenovali Francoska pot.
V vodniku je Marko Vinčec celotno pot razdelil na razumne etape in po etapah predstavil pokrajino, kot si sledi od vzhoda proti zahodu.

Izhodišče poti je v francoskem Saint Jean Pied de Portu, pod Pireneji. Prvi dan se vzpneš na Pireneje in jih prečkaš na drugo, špansko stran. Pokrajina v katero se spustiš, se imenuje Navarra. Zanjo je značilno vinogradništvo in poljedelstvo, bujna vegetacija ter hrastov in kostanjev gozd. Glavno mesto je Pamplona, ki je bila pred leti s strani vojske Karla Velikega porušena do tal, dandanes pa je prizorišče dirk pred biki.

Bežeč pred biki
Bežeč pred biki

Baski so bili besni, ko jim je vojska Karla Velikega podrla glavno mesto do tal, zato so se maščevali v bitki pri Roncesvallesu, ki je ovekovečena v Epu o Rolandu. Temelji na zgodovinskih dogodkih iz leta 778, ko so med vračanjem čet Karla Velikega iz Španije, zadnjo stražo pod Rolandovim poveljstvom napadli roparski krščanski Baski. V epu so na mesto Baskov stopili muslimanski Saraceni (oz. Mavri), ki so s pomočjo izdajalca Ganelona obkolili Rolandovo četo. V srednjem veku je Roland postal rešitelj krščanstva in simbol upora proti arabskim zavojevalcem, čeprav so ga v resnici ubili Baski. Na prelazu Ibaneta danes na dogodke spominja moderna kapela in Rolandov monolit.

Kjer se pot vetra sreča s potjo zvezd
Kjer se pot vetra sreča s potjo zvezd

Na prelazu Alto del Perdon, na Vrhu odpuščanja pa je skulptura, ki predstavlja romarje na poti Camina. Na njej je napis: “Kjer se pot vetra sreča s potjo zvezd.”

Naslednja pokrajina je La Rioja, rdeča pokrajina poimenovana po rdeči barvi rijohi. Tu uspeva žito, poljski pridelki in vinska trta. Glavno mesto pokrajine je Logrono. V katedrali v Santo Domingu pa še dandanes v kokošnjaku bivata petelin in kokoš. Razlog za to nam pove zgodba o zavrnjeni ljubezni in oživljeni kokoši.

Santos Domingo de La Calzada
Santos Domingo de La Calzada

O tem govori celo slovenska ljudska pesem: “Pejsem od Sv. Jakoba apostelna, en lejp exempel od enga očeta inu sinu, kir sta v Galicijo sv. Jakoba grob častit šla inu na poti ta sin je biv nadovžno smrt sturu namejst očeta.” camino-de-santiago-3501Pesem pripoveduje, kako je romarja in njegovega sina obtožil krčmar, pri katerem sta prenočevala, da sta ga okradla. Zaman sta dokazovala svojo nedolžnost. Oče je bil obsojen na vislice, sin pa je izprosil, da so obesili njega namesto očeta. Oče je žalosten poromal k sv. Jakobu. Ko se je čez mesec dni vračal, je stopil do vislic, da bi ondi sam umrl. A kako se je zavzel, ko je sin z vislic spregovoril:

Svet Jakob je tu stal
nu men ni vmreti dal,
nu je še zdej per meni,
me drži per življenji …

Oče je brž stekel k sodniku, ki se je pravkar mastil s pečeno kuro, in mu povedal, kaj se godi. Sodnik se mu je porogal:
Tulk tvoj sin živi
 k ta kokuš, ki v skled leži!
In glej! Kokoš zleti iz sklede. Sina seveda takoj snamejo, krčmarjevo premoženje pa prodajo in izkupiček dado obema romarjema. Častila sta Boga
 inu svetega Jakoba.Cruz-Valientes

Naslednja pokrajina, ki se zvrsti za La Riojo, Kastilija in Leon, je romarju najmanj prijazna. Predvsem zaradi svojih vročih poletij in mrzlih zim. Večji del pokrajine pokriva puščavska Meseta, ravna planota na višini 800 metrov. V Astorgi je Gaudijeva škofijska palača, ena izmed treh Gaudijevih stavb, ki se ne nahajajo v Kataloniji. V njej je muzej romarske poti Svetega Jakoba. Od Astorge naprej je več zelenja. Vreme tukaj je lahko zelo muhasto in nepredvidljivo, predvsem na vrhu O’Cebreiro. O’Cebreiro meji na Leon na eni strani in na Galicijo na drugi strani. Tukaj se je zgodil čudež svetega grala. Prav tako se je zgodil čudež v Virgen del Camino, ko se je Marija pokazala pastirju in mu rekla naj tukaj zgradijo cerkev.

Palloza na O'Cebreiru
Palloza na O’Cebreiru

V Galiciji se pojavijo palozzas. To so iz kamna grajene hiške ovalnega tlorisa in s slamnato streho. Do nedavnega so v njih živeli kmetje. Pri Cruz de Ferru, Železnem križu, odložiš kamen, simbol težav in naporov, ki jih romar prenaša na poti. Pravijo, da bo ta kamen ob sodnem dnevu prevesil tehtnico v korist dobrih del.

Kamnita kašča v Galiciji
Kamnita kašča v Galiciji

Galicija je zelena in hribovita, posejana s kamnitimi kaščami za žito, ki so na stebrih, da so na ta način dvignjene od zemeljske vlage. San Julian de Camino je imenovan po Svetem Julijanu, vojaškem oficirju, ki je nehote ubil svoje starše. Za pokoro se je odločil, da bo svoje življenje posvetil romarjem. Angel mu je neke noči sporočil, da mu je bog odpustil. Tudi v Galiciji je romar izpostavljen izredno muhastemu vremenu.
V Komposteli, končnemu cilju romarja, pa je z romarjevo molitvijo in njegovo zahvalo za opravljeno pot pred pred sarkofagom Svetega Jakoba, opravljeno zadnje dejanje romanja.

JOŽE ŠTUHEC IN CAMINO

Jožeta Štuheca je od nekdaj privlačila zemlja, kraji in ljudje. Tudi zato se je odločil, da bo s kolesom prevozil Camino. Pri tem je želel uživati v kolesarjenju, spoznati pestro pokrajino ob poti, poskusiti tamkajšnjo hrano in vino in zaključiti svojo pot na atlantski obali. Na francosko izhodišče v Saint Jean Pied de Port se je odpravil 29. aprila, s Potjo pa je končal 7. maja 2008. Svoja doživetja je opisal v knjigi Preko Pirenejev do Atlantika s podnaslovom Camino nekoliko drugače. Jože Štuhec ni bil navaden romar.

Preko Pirenejev do Atlantika
Preko Pirenejev do Atlantika

Že pred začetkom poti se je odločil, da ne bo prenočeval v zavetiščih za romarje, albergih kot jih imenujejo Španci. Kar nekaj razlogov je naštel za takšno odločitev: zaradi boljšega spanca po napornih etapah (en dan je prekolesaril cela 202 km), po preznojenih dnevih ni hotel predolgo iskati prenočišč v primeru, če bi bili albergi zasedeni, zaradi zdravstvenih razlogov je želel imeti zagotovljeno tuširanje s toplo vodo in sušenje las, prav tako si je hotel takoj po etapi oprati in posušiti kolesarska oblačila in nenazadnje, zaradi ogledovanja kulturno zgodovinsko spomenikov je načrtoval spanje samo v večjih mestih. V Bayonnu si je kupil svojega francoskega spremljevalca, kolo brez “štange”. Na poti se je ta odločitev izkazala za preudarno, saj ga je parkrat rešilo pred padcem ravno dejstvo, da “štange” ni imel, ker se je v nevarnosti lažje ujel in sestopil. Zaradi francoskega porekla njegovega kolesa so ostali romarji na poti tudi Jožeta smatrali za Francoza.

Jože Štuhec
Jože Štuhec

Kot pravi sam, sta se kljub začetnim težavam, s kolesom kar dobro ujela. Že prvi dan poti, ko se je vzpenjal v Pireneje, se mu je zlomil zobnik, tako da ga je bil prisiljen potiskati navkreber, navzdol se je prosto spustil, po ravnini pa se je poganjal kot na skiroju. Na ta način je prispel do Pamplone, kjer je tudi zanj poskrbel Camino, tako kot za vse ostale romarje. Na bencinski postaji je njegovo stisko prepoznal dostavljalec CocaCole, naložil ga je na svoj kombi z njegovim kolesom vred in ga odpeljal do trgovine s servisem koles. Po špansko se je zmenil s serviserjem, da naj vzame Jožetovo novo kolo takoj v delo. Naslednje dni so bili prvomajski prazniki, servis je bil posledično zaprt in lahko bi se zgodilo, da bi Jože hotel naslednje jutro dvigniti popravljeno kolo, pa bi naletel na zaprta vrata. In nanje zaman trkal še nekaj naslednjih dni. Njegov španski rešitelj ga je odpeljal do bližnjega hotela in Jožetu zabičal, naj se takoj po nastanitvi vrne po kolo in preveri ali se serviser drži obljube. Nikakor se ne sme serviserju pustiti odpraviti z manjana, ker to pomeni jutri in ta jutri bo zaradi praznikov trajal nekaj dni. Španci so pač Španci. 65070817_camino-finisterre-levo-se-gre-pes-v-finisterro-desno-v-muxioJože ga je ubogal, se vrnil do serviserja, ki pa se je držal obljube in se je že ukvarjal z njegovim kolesom. Kar naprej je zmajeval z glavo in mu očital zakaj je kupil francosko kolo in ne špansko, ker njihovi sosedi Francozi pač pojma nimajo kaj je to kvalitetno kolo. Kljub temu mu ga je uspelo popraviti, rekel pa mu je da prtljažnik ne bo vzdržal do Santiaga. Nekaj kilometrov pred Santiagom se mu je res zlomil nosilec prtljažnika in to je bila ena izmed prilik, ko je lahko sestopil brez padca, ker kolo ni imelo “štange”. Na svojega kupljenega spremljevalca se je tako navezal, da ga je kar poosebil in skupaj sta tvorila dvojino:  “S kolesom se naju je lotevala jutranja utrujenost.” V Noiji, ko je delal rezime poti, je ob pogledu na kolo dejal:” Enkratno, dosegla sva cilj, Atlantik, “ in ob tem celo stisnil bilanco kolesa. Včasih ga je kdo slikal z njim, v glavnem pa je slikal kolo samo, naloženo z njegovo popotno prtljago, pred tablami z oznakami krajev. images-25
Jože Štuhec mora biti zelo trmast. Kadar je kdo izrazil dvom v njegove sposobnosti, je vztrajal do konca, da je dokazal nasprotno. Že besede gostilničarja v Bayonnu, da je to zahtevna tura, ki jo marsikdo vzame prelahko, in njegovo retorično vprašanje, če je prepričan, da je dovolj pripravljen, ga ni pustilo ravnodušnega. Po moje bi pot dokončal “po vseh štirih”, če bi bilo potrebno, da bi mu dokazal nasprotno. Natakar Alberto mu je v Burgosu na njegov načrt, da bi v enem dnevu prekolesaril od Burgosa do Leona rekel, naj na to kar pozabi, ker je to 200 kilometrov krute planote Mesete. Jože je seveda tudi zaradi svoje trme uresničil načrt in natakarja naslednji dan poklical in mu sporočil, da je načrt uresničil in ga kliče iz Leona. Tudi receptorju hotela v Santiagu je dokazal kaj zmore. Pri njemu se je zanimal za pot v Noio. Ko mu je rekel, da je to zahtevna pot in da je za tisti dan že prepozen, da bi nanjo zakolesaril, ga je seveda to vzpodbudilo, da je šel še isti dan. Ob 10h zvečer je prigonil v Noio, naložil kolo na avtobus, se vrnil v Santiago in ujel receptorja še na delu, tako da mu je dokazal, da zmore več kot si je on mislil. Preden se je vrnil domov, je kolo podaril ženski, ki je beračila pred katedralo.
Jože se je na poti jezil na domačine, zakaj pri vsem tem žitu, ki ga imajo, pečejo samo bagete. Črni kruh si je lahko privoščil šele v Palais del Reiju. In takrat si je dal duška. images-27Na Cruz de Ferru ni odložil svojih skrbi. Malo neromantično je to odlagališče skrbi imenoval urejeno smetišče. Ker piše, da tukaj romarji pustijo kar ne potrebujejo, sem celo pomislila, da ni vedel za navado, da romarji od doma prinesejo kamen, ki ga tukaj odložijo in na ta način simbolično odložijo stvari, ki jih težijo. Vzpon na O’Cebreiro, kjer je tudi kapela svete Marije s skritim svetim gralom, je bil zanj težji od pričakovanj. Na celotni poti je bil dva krat izjemno navdušen nad naravo: pri nepozabnem, cvetočem, gorsko zelenim spustom v Ponferrado in v trenutkih zamaknjenosti v bližini samostana Samosa: “Nato se je dolina za spoznanje razširila s strmimi in tu in tam poraslimi temnimi stenami skrilavcev, nad njimi so se ponekod stene piramidasto ali terasasto dvigale še višje. Preko njih je pršila, curljala, ponekod tekla voda, tudi v širokih pasovih, se odbijala od skrilavcev in se v smeri zahodnega popoldanskega sonca kristalno svetlikala vse do tal. Kristalno nežen, na hipe zlat sijaj narave, me je kot privid zaustavil. Nekaj časa sem nemo opazoval bogastvo narave okoli sebe. Kar zijal sem od harmonije mirne vode, skrilavcev in sonca.” Fotografiral je trenutek, vendar se je pri ogledu fotografije prepričal, da je prava lepota tista, ki jo slika ne more izraziti. Na poti v Portomarin pa mu je zmanjkalo vode, grozila mu je dehidracija, doživel je krizo krize. A tudi to je premagal in dosegel Atlantski ocean.
Na koncu našteva razloge v prid kolesarjenju preko Camina. Pravi, da si s kolesom hitrejši, mobilnejši, nimaš težav s prtljago, nimaš žuljev, nisi toliko izpostavljen vremenskim neprilikam, na ta način imaš krajši čas za potovanje, zaradi tega porabiš tudi manj denarja. Pri vprašanju ali bi naslednjič kaj naredil drugače pa je prišel do zaključka, da je nedvomno preveč hitel, zato bi si naslednjič vzel več časa.
Zaključi z mislijo, ki da misliti tudi meni: “Kolo mi ni služilo zgolj kot prevozno sredstvo v prostoru, ki sem mu sledil, ampak je bilo tudi sredstvo za gaz po današnjem globaliziranem svetu. To občutiš ob umiku iz ujetega vrtečega sveta, sveta, ki z materialno nepotešenostjo drvi čez osnovne vrednote humanega, čutečega….Ni dvoma, da je porast Camino pohodnikov in romarjev tudi upor proti takšnemu času.”