PORTRET INKVIZITORJA

Dimitris Siatopoulos  je napisal roman o El Grecu, po katerem so leta 2007 posneli film. Napisal naj bi ga precej po svoje. V romanu govori tudi o španskem inkvizitorju Ninu de Guevara in njegovem občudovanju El Grecovega dela. El Grecu naj bi naročil lasten portret, ki ga El Greco, ki je zaničeval inkvizicijo, nikakor ni uspel dokončati. Na vztrajno inkvizitorjevo priganjanje k slikanju, mu je le uspelo. V  filmu je najbolj dramatičen prizor, ko  inkvizitor prvič zagleda svojo sliko. Na sliki je bil krvoločen hudoben mož, v obilni, dolgi, krvavo rdeči obleki. Zgrozil se je ob pogledu nanjo, saj se je v tistem trenutku zavedel kdo je : krvavi španski inkvizitor, ki je zasejal že toliko gorja, mučenja in smrti. Zasovražil je El Greca in hotel se mu je maščevati. Veliki inkvizitor sam ga je obtožil za bogokletje, zato se je moral zagovarjati pred tribunalom.

V zvezi s to zgodbo sem precej guglala in ugotovila, da je v zvezi s portretom kar precej odprtih vprašanj. Poleg tega, da niti ni povsem gotovo, ali je kardinal na sliki dejansko španski inkvizitor Nino de Guevara ali mogoče kateri drugi kardinal.   Vendar se večina na osnovi raznih zgodovinskih dejstev strinja, da je. Glede problemov El Greca s špansko inkvizicijo ni nobenih zapisanih dejstev. Zapisano je samo dejstvo, da je bil El Greco občasno vabljen pred tribunal kot prevajalec za grško govoreče obtožene. Če bi imel težave s katoliško cerkvijo verjetno tudi ne bi  nadaljeval s slikanjem religioznih tem. Letnice pa se ujemajo in delajo zgodbo verjetno. 1599 je Nino de Guevara postal španski inkvizitor, okoli 1600 naj bi slika nastala, 1602 pa je bil odstavljen  z mesta španskega inkvizitorja.

Na portalu RTV SLO v rubriki Razglednice preteklosti sem našla opis portreta: “El Greco se je ustalil v mestu, kjer je bil sedež španske inkvizicije, in eden od njenih prvih mož je bil tudi Don Fernando de Nino de Guevara. El Grecova upodobitev je najzgovornejša v detajlih. Pred nami je odločen, strah vzbujajoč mož, a če ga pogledamo bolje, prepoznamo v njegovem izrazu tudi kanček negotovosti, samospraševanja, samoobtoževanja. Medtem ko je njegova desna roka umirjeno položena na naslonjalo, se ga druga krčevito drži. Podobno je pri spodnjem delu draperije, ki na njegovi desni strani umirjeno pada proti tlom, na levi pa se nervozno pregiba.” Na nekem hrvaškem blogu sem zasledila opis: ” Nekateri na  sliki prepoznajo borbo demonov znotraj njega. S primerjavo leve in desne strani njegovega telesa (roke in oči) utemeljujejo, da je El Greco ustvaril portret psihično razdvojenega človeka, v precepu med dobrim in zlim. ” Našla sem tudi razpravo o portretu avtorice Joanne Diane Caytas z naslovom “Ali gledamo v oči hudiča?”

Zgodba me je prevzela in želela sem si temeljito ogledati originalni portret, ki visi v Metropolitanskem muzeju v New Yorku. Moj prvi vtis je bil, da je na sliki moški na pragu starosti, šibek, skrivenčen in negotov, skrit pod bogatimi gubami ogromne, težke, bledo škrlatne, nikakor krvave, obleke. Roki mu težki počivata na naslonu stola, leva že grdo skrivenčena od revme. Čevlja mu kar tako, brez trdne povezanosti s tlemi ali z ostalim telesom, štrlita izpod obleke. Ni se mi zdel razdvojen, bolj se mi je zazdelo, da je mrk, naveličan in resigniran, da mu je odveč obleka cerkvenega dostojanstvenika, da se v njej počuti izgubljen in bi najraje preprosto in lahkotno oblečen, z bosimi nogami, na cvetočem travniku, naslonjen ob drevo, prebiral knjigo. Kos papirja, ki leži ob njegovih nogah, govori, da ga je odvrgel v trenutku slabosti, skoraj da na njem prebereš napis : “Dost mam”. Ampak takoj za tem ga okameni tisti neusmiljen občutek odgovornosti, tisti moram, ki ga drži ujetega v tej ogromni obleki, obleki dolžnosti in odgovornosti. Na portretu nisem videla borbe med dobrim in zlim, ampak zanj že izgubljeno borbo med moram in želim si. Zgleda kot navadni človek. In zgrozim se: Kako lahko španski inkvizitor zgleda kot navadni človek?

 

METROPOLITANSKA OPERA

Kadar se odpravljam v New York, načrtujem takole: prvi dan potuješ, drugi dan zvečer podležeš časovni razliki, dva večera greš gledat muzikal na Broadway, zadnji večer pa je obvezen obisk Metropolitanske opere. Naslednji dan greš lahko domov. Met kot jo ljubkovalno kličejo Newyorčani, je veliki kvader na Manhattnu, s stekleno sprednjo stranico, z dvojnimi, v več etaž speljanimi, v rdeče oblečenimi stopnišči in velikimi kristalnimi lestenci modernejših oblik. Zgrajena je bila z denarjem bogatih ameriških industrialcev, ki so bili izključeni iz Akademije za glasbo, zato so si sami zgradili opero z dvema vrstama razkošnih lož, kjer lahko razkazujejo svojo moč in bogastvo. Novozgrajena opera je takoj zasenčila prejšnjo v vseh pogledih in danes lahko v njej uživaš v popolnih predstavah za uho in oko, v najboljših glasbenih predstavah, ki jih ta svet ponuja. V razgibani koncertni dvorani je prostora za 3800 ljudi v petih etažah. Zadnja, najbolj oddaljena galerija z imenom Družinski krog ima zelo dostopne cene vstopnic, par mesecev naprej še ni razprodana in po mojem občutku ima na sredini odlično slišnost. Oder je sicer precej oddaljen, vendar ima tudi takšen miniaturni pogled svoj čar.

V Metu sem bila prvič pred nekaj leti na predstavi Labodjega jezera. Odplesano mi je na novo opredelilo pojme harmonije, lahkotnosti, usklajenosti gibov, črno belega.  Veliko lažja sem odšla iz Meta po rdečih žametnih stopnicah na trd newyorški tlak. Ob naslednjem obisku NY je bila predstava Parsifala, ki sem si jo želela ogledati,  na sporedu že drugi večer po prihodu, večer ko te omaga časovna razlika. Mislila sem si, da bom že nekako premagala spanec, pa se ni izšlo. Več kot pet ur trajajočega Parsifala sem v bistvu odsanjala. In sanje so bile krasne. Ob milem, pretresljivem, angelskem petju, belini kostumov in postelje, bredenju nastopajočih po krvi, ki je zalila celoten oder in barvala bele obleke. Popolno. Doživeto v alfa stanju.

Naslednjič sem se s predstavo iz Meta srečala naspana, zelo budna, na tej strani velike luže, v Slovenskem narodnem gledališču v Mariboru, na predstavi Traviate, ki je bila predvajana na velikem zaslonu v živo v HD tehniki. Odlično petje, krasni kostumi in scena, vrhunska glasba, ampak…nekaj je manjkalo…po krasno odpeti ariji ni bilo tistega notranjega vzgiba, da bi zaploskal od navdušenja in dvorana je ostala nema. Manjkala je energija glasbenikov, ki se poleg glasu širi iz odra, energija, ki ne pride preko luže s sliko in zvokom, energija, ki jo sprejmeš med predstavo v živo,  jo nosiš s seboj in po delčkih oddajaš, da zaokroži med ljudmi.

Nekoč sem nekje gledala predstavo, za katero ne vem več ali je bila opera ali balet, ne vem naslova, do potankosti pa se spomnim kostumov in vem, da jih je izmislil Alan Hranitelj. Zdi se mi krivično, da so ob tako povprečnih glasbenikih, pevcih, plesalcih izbrali tako nadpovprečnega kostumografa, da so kostumi, ki bi morali biti samo del celote, postali celota. Ob mojem zadnjem obisku Metropolitanske opere sem gledala Verdijev Ples v maskah in vse življenje si bom to tudi zapomnila, saj sem gledala točno to, opero, ki je bila celota, celota, ki je  več kot vsota delov, celota v kateri je vsak del posebej odličen, v kateri se deli prelijejo drug v drugega v neko novo kvaliteto, ki ni sestavljena iz glasbe, petja, kostumov, scene, ampak je celota sama, opera. In treba jo je doživeti v živo.

NEWYORŠKA CHEESECAKE

Tako kot ima Dunaj svojo Sacherco in imajo Trojane svoje krofe,  ima New York svoj cheesecake.

Za sloves sirove torte po newyorško sta se morala izpolniti dva pogoja. Nekdo je moral narediti ameriški kremni sir in drugi je moral napisati recept. Prvi pogoj je izpolnil newyorški mlekar Lawrence že leta 1872, ko je želel narediti francoski Neufchâtel in naredil ameriškega. Ameriški kremni sir je v primerjavi s francoskim mehkejši, ima manj maščobe in več vode. Drugi pogoj se je izpolnil leta 1921, ko so odprli  newyorško restavracijo Pri Lindi ali originalno Lindy´s restaurant in spekli gosto in kremasto sirovo torto, ki je postala slavna kot cheesecake na newyorški način. Z njo so tudi proslavili ameriški kremni sir Neufchâtel. Recept je zahteval pečeno osnovo iz moke, masla, sladkorja, rumenjakov, limoninega soka in vanilijevega ekstrakta. Polovico testa so uporabili za peko tortnega dna, na pečeno tortno dno pa so iz svežega naredili testeni obod po tortnem modelu in ga napolnili s kremo iz svežega kremnega sira, sladke smetane, jajc, limoninega in pomarančnega soka, moke, vanilijevega ekstrakta in malo soli. Uporaba pravega sira in način peke sta bila ključnega pomena za uspeh recepta. Torto so začeli peči pri temperaturi 525°F (kar je skoraj 274°C), nato pa so temperaturo zmanjšali na 200°F (nekaj več kot 93°C). Visoka temperatura je dala tortni strehi bogato rjavo barvo, nizka temperatura pa je zagotovila kremasto teksturo. Servirali so jo z omako iz svežih jagod, ki naj bi še poudarila sirov okus. Do leta 1969 so zaprli obe newyorški Lindy´s restavraciji.  V New Yorku greste lahko ponovno  k Lindy´s na cheesecake na dve lokaciji od leta 1979, ko je newyorška veriga restavracij ponovno odprla restavraciji pod tem imenom in registrirala blagovno znamko. V Lonely Planetovem vodniku po New Yorku priporočajo newyorško sirovo torto iz restavracije Junior’s, od koder so tudi Zlatkine fotografije.

Danes obstaja veliko variant sirovih tort po newyorško, značilnost vseh pa je, da ima poleg svežega sira dodano sladko ali kislo smetano. Vse so bogate z gosto, gladko in kremasto strukturo. V glavnem se za tortno osnovo več ne uporablja sveže pečeno piškotno testo, ampak zdrobljeni piškoti ali graham krekerji. Za zamrzovanje uporabljajo sirove torte s kislo smetano, saj jo le-ta naredi bolj obstojno pri zmrzovanju. Razkošnejša varianta uporablja kislo smetano kot preliv, ki se z dodatkom vanilijevega izvlečka in sladkorja prelije po torti med peko.

FANTOM IZ OPERE

Nekje v opernem podzemlju biva fantom. Z izjemnim posluhom za glasbo in nebeškim glasom. Obsojen na temo zaradi iznakaženega obraza. Odločen, močan, skrivnosten, strasten, z globokimi čustvi. Ljubko mlado dekle Christine nauči peti.  In se zaljubi vanjo. Zavzema se za njeno kariero, tudi s pomočjo ustrahovanja drugih. Takrat se pojavi, mladi, lepi, limonaden Raoul in na mah se s Christine zaljubita. Kot v lahkih, plehkih ameriških filmih. Oba sta lepa in mlada in to je vse. Fantom v svoji globoki bolečini, besen nad lastno usodo, zaslepljen od ljubezni, streže ljubimcu po življenju, ker se je Christine odločila zanj. Christine v želji, da bi preprečila smrt svojega ljubimca, poljubi fantoma. V tem trenutku se fantom zave kaj počne in oba nažene iz podzemlja. Izgine za vse večne čase, za njim ostane samo maska.

In zakaj je Fantom iz opere musical, ki ga predvajajo že skoraj 29 let na West Endu in Broadwayu? Prvo mesto si delita dva razloga: strasten, skrivnosten, tragičen fantom in odlična glasba. Lep, kljub svoji iznakaženosti. Z odra se širi njegova lepota v obliki njegovega glasu in njegove glasbe. Lepoto še potencira njegova tragična usoda in strastna ljubezen, ki jo poje. Christine, ko se ti fantom Ramin Karimloo izpove tako, kot se ti je ob petindvajseti obletnici predvajanja  leta 2012 v Royal Albert Hallu v Londonu, vse ostalo ni pomembno. Je vse, kar je potrebno da doživiš. Potem lahko tudi umreš.

Odtenek življenja: Ali je res tako pomembno, da imamo lep obraz in gladko kožo ? Celovita oseba, globoka ljubezen in angelski glas nasproti nekaj kvadratnih centimetrov povrhnjice? Ali bi se katera izmed Christine iz resničnega življenja odločila za fantoma, kljub temu, da ga je videla brez maske? Po moje ne. Verjetno tudi jaz ne. Razumem fantoma, zakaj nam je pustil samo masko, sam pa izginil v neznano, razkrit.

SPOMIN NA WORLD TRADE CENTER

Narava je v nas razvila zaveznika, ki nima tako zavezniškega imena – amigdalo. V skladu s PSI jo bom imenovala Instinkt. To je center za preživetje, ki bliskovito oceni  nevarnost situacije in nas pahne v boj ali beg. Deluje po načelu, da je najprej treba ukrepati, šele nato razmišljati. Tako ob srečanju z razjarjenim bikom bežimo pred njegovimi rogovi ali mu mahamo z rdečo cunjo, še preden se sploh zavemo situacije.  Hipokampus, ki ga bom imenovala Emocio, organizira informacije. Tretji člen je prefrontalni korteks, ki premelje vse informacije s pomočjo spomina in predvidevanj. Imenovala ga bom Racio, saj razumsko nadzoruje naše doživljanje in vedenje. Racio prepozna, da je pred nami mlad teliček, ne razjarjen bik in da je naše brezglavo tekanje pred mladim teličkom ali mahanje z rdečo cunjo pred njegovim začudenim obrazom ( za karkoli od tega se je pač pred tem odločil naš Instinkt ), milo rečeno nenavadno. Emocio zato umiri situacijo, prekliče alarm in pomiri Instinkt. Sedaj napoči trenutek, ko se lahko nasmejimo sami sebi oziroma našemu Instinktu.
Mislim, da razumem kako deluje ta proces. Prav tako razumem zakaj je narava razvila v nas Instinkt. Ne razumem kako proces deluje v primeru samomora. Kako pregovori prefrontalni korteks hipokampus, da ta tako vpliva na amigdalo, da ta ne izvrši svoje osnovne funkcije? Ohranjanje življenja? Imajo samomorilci okvarjeno amigdalo? Vsak je lastnik in posestnik svojega življenja, zato sprejemam takšen rezultat vzajemnega delovanja Instinkta, Emocia in Racia. Vem pa, da ne razumem, kako si nekdo drzne vzeti v svoje roke poleg svojega, toliko drugih življenj?  Hladnokrvno pilotirati letalo polno potnikov v stolpnico, polno ljudi? Kaj pri tem pravi Instinkt, kaj Emocio in kaj Racio? In kje je tu srce?
2983 imen je izklesanih v črni kamen. Njihov Instinkt je bil ujet v brezizhoden položaj. Rešitev ni bila niti boj niti beg.
DSC_1191

POGLEDI NA MANHATTAN

Indijanci Lenape so v davnih časih lovili na otoku iz granita, ki so ga imenovali Manna-hata, otok številnih gričev, ali samo Menatay -otok. Manahachtaniek je bila njihova beseda za prostor splošne omamljenosti,  manahatouh pa kraj, kjer najdeš  les za loke in puščice. Iz ene ali vseh teh besed so priseljenci iz Evrope otok, ki je omejen z rekami East, Hudson in Harlem, poimenovali Manhattan.

DSC_0358

Otok je še vedno iz granita, ki je sine qua non za številne stolpnice, ki so zrasle namesto številnih gričev. Še vedno bi na Manhattnu našel les za loke in puščice, saj so Indijanci uporabljali les maklure, ki raste tudi v Centralnem parku. Na vprašanje ali je Manhattan še vedno prostor splošne omamljenosti pa enoznačnega odgovora ni. Po moje je.

Manhattan je zasnovan po ameriško enostavno. Posebne navigacije ne rabiš. Navpično so začrtane in oštevilčene avenije, vzporedno ulice, od prve naprej. Kadar piha vzhodnik ali zahodnik hodiš po avenijah, kadar pa piha severnik, hodiš po streetih.   Na sredini je Centralni park. Od Bowling Greena, mesta, zaznamovanega s pogodbo iz leta 1626, se začne Broadway.

Pogodbo iz Bowling Greena bi lahko imenovali izgubljeno s prevodom, tako jezikovno kot pojmovno. Vsaka od strank jo je razumela po svoje: Peter Minuit je smatral, da je kupil Manhatten, indijanski poglavar Seysey pa je dovolil, da belci lovijo po tem območju, v znak zahvale pa prejel darila in nekaj denarja. Indijanci zemlje in lastnine niso povezovali saj v tem niso videli nobenega smisla. Zakaj pa bi nekdo bil lastnik zemlje?

DSC_0378

Broadway se vije proti severu dolgih 53 kilometrov, od tega jih 21 preteče na Manhattnu. Ni začrtan z ravnilom kot večina avenij in streetov. Ima bolj svoboden tek. Prečka tudi Times Square in na križišču se začne najbolj znan del Broadwaya, gledališka četrt.

DSC_1360

Stvari se skozi čas spreminjajo. Spreminjamo lahko točko s katere gledamo, čas v dnevu, letni čas, dolžino razdobja. Spreminja se svetloba, barve, višine. Prav tako se spreminjajo pogledi na Manhattan.

CENTRALNI PARK

Oglata pljuča sredi gozda nebotičnikov. Oaza miru sredi velemestne norosti. Mehko, zeleno, nizko, tiho, sredi trdega, hladnega, visokega, glasnega. Brez stalnih prebivalcev sredi najgosteje naseljenega področja. Centralni park. Ni bil vedno neposeljen. Sredi 19. stoletja so 1600 revnih priseljencev iz Evrope, ki so se ukvarjali s prašičjerejo in vrtnarstvom,  s tega področja preselili. Začrtali so meje, znotraj katerih so bogati evropski priseljenci, želeli narediti park po vzoru londonskega ali pariškega. In zasnovali park, ki danes velja za najlepšega na svetu.

Zame je to vedno znova domišljijski park. Ko iz avenije Central Park West zakoračim na večna polja z jagodami in zagledam v tleh z mozaikom izpisano besedo Imagine, moja domišljija poleti. Le kaj je dalo krila domišljiji Yoko Ono, da je, preden sta se sploh poznala, Lennonu napisala razglednico z besedilom: ” Oblak sem. Poišči me na nebu.” In s temi besedami osvojila njegovo domišljijo in srce. Pred njunim domom preko ceste je za vedno obležal. Zdaj je oblak. Lahko ga poiščemo na nebu.

Na kovinskih ploščicah pritrjenih na klopeh so izpisane besede. Prebiram napise in domišljija mi vriva zgodbe hrepenenja in spominov. “Draga, štirideset let si mi stala ob strani. Prosim, vsedi se.” Od 24. septembra 2002 je zapis: “Za naju se je tu začela večnost.” Seveda ta večnost za njiju še traja. Saj večnost je konec koncev večnost. Na naslednji klopi sta Christian in Alice vgravirala : “V znak praznovanja petdesetih let sreče. Na tej klopi se je vse skupaj začelo v maju 1954.” Le kje sta danes Christian in Alice? Klop je prazna… Pri naslednji klopi datuma ni. Sprašujem se koliko let že sedi William ob Elisabeth, kdaj je nastal ta zapis  : “Elisabeth, s teboj bom sedel do večnosti. Z ljubeznijo, William.”

V parku me nagovarjajo duhovi ameriških staroselcev, Indijancev, ki v bistvu niso bili Indijanci saj so ime dobili pomotoma, z zmotnim prepričanjem prvih pomorščakov, ki so dosegli Ameriko, da so pripluli v Indijo. Imam občutek, da bo  izza drevesa stopil indijanski poglavar Seyses, napel lok in puščica mi bo švistnila mimo obraza. Seyses je s svojim plemenom lovil na tem področju. Ni vedel kaj je to lastnina, ni si predstavljal, da je nekdo lahko lastnik zemlje  in po lastnini tudi ni imel nobene potrebe. Nizozemec Minuit, ki je izhajal iz družbe z vladavino lastnine, je hotel kupiti zemljo Indijancev. In s prevodom se je vse zgubilo. Seyses je Minuitu v zameno za nekaj daril in drobiža dovolil , da priseljenci skupaj z njimi lovijo na tem področju, Minuit je to imel za akt nakupa.  In kot lastniki so priseljenci sčasoma izselili domorodce.

V zraku buhti energija. Energija kolesarjev, tekačev, sprehajalcev. Energija živih in neživih bitij v parku. Energija umetnikov iz vsega sveta in vseh časov, ki se širi skozi lupino Metropolitanskega muzeja, ki se nahaja na vzhodni strani Centralnega parka, ob Peti aveniji. Občudujem cvetje, drevesa, sprejemam čudesa narave. Paša za oči, balzam za nos in glasba za ušesa. Se veselim prihajajočega srečanja z vsebino Metropolitanskega muzeja.  In si domišljam, da sem z Alice v čudežni deželi.

DSC_0529

APPLE V BIG APPLU

Mesto New York ima tudi svoj vzdevek. Big Apple. Po finančnikih, ki so v veliki gospodarski krizi pred skoraj devetdesetimi leti propadli in so za golo preživetje v poslovnih oblekah hodili v središče mesta prodajat jabolka z obrobnih kmetij. Nekaj desetletij kasneje je Steve Jobs hodil na prijateljevo plantažo obirat jabolka in ustanovil podjetje z imenom Apple. In danes je veliki Apple na Peti aveniji v Big Applu.

Letošnja spomladanska jabolka, ki rastejo  v Applu, so ure. Z njimi nameravajo zaslužiti milijone saj nas prepričujejo, da njihove ure  skrbijo za naše zdravje, preventivno s spremljanjem naših telesnih aktivnosti in kurativno s spremljanjem telesnih stanj in zdravljenja (npr. diabetesa in Parkinsonove bolezni). Jabolčna ura naj bi nadomestila tudi plačilno kartico, saj bomo z njeno pomočjo plačevali račune. In nam bo merila koliko zapravimo na uro. 🙂 In koliko zaslužimo na uro. Sprožila alarm in zavrnila transakcijo, če bomo želeli zapraviti več kot zaslužimo 🙂 Zadnji trije stavki so seveda plod moje domišljije, čeprav bi bila aplikacija lahko množično in zelo koristno uporabna. Tudi za našega finančnega ministra.

Kaj bo prodaja ur naredila z vrednostjo Applove delnice lahko v tem trenutku še samo ugibamo. Če bi na odločitve borznikov vplivalo samo opazovanje  dogajanja pri mizi z vzorčnimi modeli ur, bi verjetno bili zaskrbljeni saj se pri njej, razen treh Slovencev in Applovega uslužbenca, ki nam je ponudil predstavitev ure, v pol ure,  ni ustavil nihče. Predstavitev se je začela s vpisom imena in elektronskega naslova v elektronsko napravico. Na osnovi vpisa je pripeljal fanta, ki nam naj bi uro predstavil. Vendar mu ni šlo nič kaj od rok. Najprej je vprašal katera ura mi je najbolj všeč. Pokazala sem mu jo in že je bil poln obžalovanja, ker sem izbrala uro, ki je vredna več kot 10.000 dolarjev , ker je iz 18 karatnega zlata. On je ni smel predstavljati, lahko pa bi nam poiskal sodelavca, ki bi nam prestižno različico lahko predstavil. Pokazala sem na drugo, na oko skromnejšo uro, potegnil jo je s predala in mi jo nataknil na roko. Vsi smo si uro ogledovali, ko je postavil drugo, za Američane mogoče primerno vprašanje :” How do you feel ?” in verjetno je pričakoval odgovor, ki bi mu služil kot iztočnica za nadaljevanje predstavitve “Vauuuu, great,” ampak iz mene je spontano izletelo “Nothing special” in v kali sem zatrla možnost dobrega nadaljevanja predstavitve. Za ure trenutno zbirajo samo prednaročila.

V aprilu je v Applovem sadovnjaku obrodila tudi zlata jablana sorte Mac, s krasnimi, tankimi, lahkimi zlatimi jabolki,  z retina zaslonom. Ta so že naprodaj.

BIK Z WALL STREETA

Obstajajo umetnostni gverilci. In eden izmed najbolj znanih je Arturo di Modica, ki je Newyorčanom podaril 3,2 toni težko božično darilo, bika, ki se pripravlja za napad. Sredi noči na 15. december 1989 ga je s tovornjakom pripeljal pred borzo  na Wall Streetu in ga iztovoril. Glas o darilu se je bliskovito razširil in tisoče Newyorčanov si ga je že prvi dan ogledalo. Američani kot eksperti pri obvladovanju množičnih shodov in prireditev, so se seveda bliskovito organizirali. Policija je bika ogradila in vzpostavila red (beri organizirala hitro in učinkovito ogledovanje ) , mestni svet pa je nemudoma začel zasedati, da bi določili stalno mesto za nenaročeno darilo.

DSC_0435

V šestih dneh je dobil bronasti bik nov življenjski prostor na Lower Manhattnu, na mestu neverjetne kupčije, kjer je Minuit od Indijancev kupil celoten Manhatten za 24 dolarjev, v Bowling Greenu. Bik z razkoračenimi nogami, k tlem prihuljeno glavo in privzdignjenim repom napada v smeri Broadwaya. Izpostavljen je množicam, ki ga dnevno grabijo za roge in jajca, gladijo po glavi in vratu, da s svojimi dotiki že načeli njegovo maso. Na najbolj priljubljenih mestih dotika je že spremenil barvo, postal je še bolj svetleč in bleščeč.

Gverilec je z jeznim napadajočim bikom upodobil moč ameriškega ljudstva in agresivni finančni optimizem. In ljudje iz vsega sveta se zgrinjajo k temu simbolu po srečo in moč. Bika je seveda treba zgrabiti za roge, ker je to poleg sekanja gordijskih vozlov najuspešnejši način za srečno pomikanje  po življenjski poti.  Američani , ki vedno ugotovijo nekaj novega in zagotovijo, da je to novo edino merodajno in splošno veljavno pa so ugotovili, da srečo v življenju prinaša, če napadajočega bika zgrabiš za jajca. In  jezni bik z dvignjenim repom ponuja srečo, ki se jo nekateri dotaknejo, drugi pa jo potežkajo, v vsakem primeru pa je dotik, ki prinaša srečo hladen, trd in kovinski.  To lahko narediš samo sključen, čepe ali kleče,  izpostavljen brcam in še čemu izpod dvignjenega repa. Dejanje se ti upira, saj v želji po svoji sreči izkoriščaš  šibke točke drugega.

DSC_0430

 Veliko boljši občutek je, če zgrabiš bika trdno za roge, zravnan, z nogami trdno na tleh.  Je pa res, da za to potrebuješ večjo moč, takšno in drugačno.

DSC_0436 

KIP SVOBODE

Francoza Bartholdija  je pri uresničitvi projekta njegovega življenja navdahnil boj za ameriško neodvisnost. Kot Slovenka razmišljam po slovensko in se mi vsiljuje misel, da je bil morda pri tem navdihu prisoten tudi kanec sosedske privoščljivosti 🙂 , saj so na ta način Britanci, njegovi sosedje, izgubili svoje kolonije. Svojega gromozanskega otroka, za katerega je porabil 100 ton bakra in je bil ob rojstvu 46 metrov dolg, je poimenoval Svoboda razsvetljuje svet. Ljudem se je verjetno zdelo poimenovanje predolgo, nikakor ne previsoko leteče, ali v skrajnem primeru neresnično, po vsej verjetnosti sploh niso razmišljali o vsebini poimenovanja, ampak so skozi stoletja iz praktičnih razlogov, stvaritvi prilepili skrajšano ime Kip svobode.

 Tako navdih in prostor kot tudi temelj, so Svobodi postavili Američani 🙂 . Svoboda kraljuje nad newyorškim pristaniščem na mogočnem podstavku. V visoko iztegnjeni desnici drži  baklo, v levi roki drži ploščo, sklepnik, z vpisanim datumom  4. julij 1776. Takrat so Američani razglasili Deklaracijo neodvisnosti,   ki je v bistvu utemeljitev razlogov za odcepitev od britanske krone. 100 let kasneje so Francozi podarili Američanom Kip svobode.  Danes je 4. julij ameriški praznik neodvisnosti.

 Sedem žarkov krone predstavlja sedem morij in celin. Da prideš do krone,  se je treba kar potruditi z vzponom po številnih stopnicah. Stopnišče je zavito, okoli ne vidiš ničesar, pogled ti seže samo v naslednjo stopnico, prijem pa na oporno cev v ograji.  Ko se upehan prebiješ na vrh, si presenečen nad samo utesnjenostjo položaja. V glavnem se držiš sključeno, v strahu da se ne udariš v glavo, pogled na svet je skozi zastekljene linice rahlo zamegljen in omejen. Občutka svobode ni.

DSC_0347

Svobodneje se počutiš na drugi ploščadi, do koder se vzpne večina ljudi, ker je več prostora, svež zrak in nemoten pogled. Najsvobodnejši si na prvi ploščadi, ki je ravno dovolj vzdignjena nad tlemi da imaš neoviran pogled na vse strani, imaš občutek varnosti,  stojiš trdno na tleh. Svoboda razsvetljuje svet.

DSC_0396