50 ODTENKOV ŽIVLJENJA

Ne vem, zakaj Zlatka povezuje Camino z mazohizmom. Si predstavlja romarja lačnega, mokrega, v blatu, s krvavimi žulji, kako se obnemogel šibi pod težo nahrbtnika? Daleč od tega, da bi bil sodobni romar mazohist. Sodobni romar je opremljen z vrhunsko športno opremo, prepoznavnih svetovnih znamk, ki ji dež, mraz in veter ne morejo do živega; z nepremočljivimi, a kljub temu zračnimi čevlji, s pelerinami z varjenimi šivi, skozi katere ne prodre niti kapljica, z brezšivnimi nogavicami, ki skoraj zagotovo ne delajo žuljev, če pa se kljub temu kakšen pojavi, ima sodoben romar pri roki obliže, s pomočjo katerih žulj čudežno izgine. Sodobni romar ima dovolj denarja, da uživa zadostne količine raznovrstne hrane, in dovolj osveščen, da ve, kakšne prehranske dodatke potrebuje ob povečanem telesnem naporu, in jih tudi dodaja v svojo romarsko prehrano. Sodobni romar spi v lepo urejenih albergih s čistimi kopalnicami in WCji, s sveže opranimi rjuhami in prevlekami za blazine. V albergih je tudi wi -fi . Nek Nemec je omenil, da je to nuja, saj je sodobnemu romarju “…wi- fi more important than fresh water”. Sodobni romarji nimajo trpečih obrazov, saj so si kar malo egoistično privoščili razkošje, lahko bi celo rekli pravo razvajanje. Zase so si vzeli najredkejšo dobrino v današnjem svetu – čas. In to kar mesec dni. Svojemu telesu so privoščili neomejeno gibanje v naravi, kar imamo ljudje že v genih. Sonce, voda, zrak, svoboda. Kaj pa še potrebujemo?

Na Caminu smo v večini dve starostni skupini romarjev: mladi, še brez otrok, po končanem faksu in starejši, z že odraslimi otroki. Prvi želijo razmisliti, kaj si sploh želijo v življenju, preden si ustvarijo svojo materialno eksistenco in družino, vmesna generacija z malimi otroki manjka, starejši pa si vzamejo čas za predah. Seveda je kar nekaj izjem. Eno smo srečali tudi mi, mlado romarko iz Nemčije s svojim sinkom Henrikom, ki ga po Caminu vozi z vozičkom.

Na Caminu si vzameš čas za premislek. Tako skrbno, kot sem premislila, kaj bom vzela s seboj na Camino, tako skrbno je potrebno razmisliti, kaj tovoriš v svojem nahrbtniku skozi življenje. Narediti je treba selekcijo med vso to navlako, ki se je sčasoma nabrala in za katero včasih sploh ne veš, od kje se je vzela. Že ko se pripravljaš na Camino, ugotoviš, da sploh ne potrebuješ veliko stvari. Vendar morajo biti skrbno izbrane. Posvetiš se kvaliteti, ne kvantiteti. Telesu privoščiš gibanje, svojim čutilom dovoliš čutiti, možgane prestaviš v prosti tek. In se predaš Poti.

Sodobni romarji smo povezani. Povezuje nas klic Camina in povezuje nas to, da smo ga poslušali in naredili prvi korak. Vsi pa upamo, da nas bo sprejel. In nas ne bo izpljunil že pred koncem. Ali obdržal za vedno. To se je žal zgodilo našemu sorojaku pred sedmimi dnevi. Včeraj smo naleteli na križ z njegovim obeležjem na koncu vzpona pred vasico Lorca. V albergu so nam povedali, da je umrl v trenutku, tako da mu romarji, ki so bili za njim, niso mogli pomagati. Na včerajšnji dan bi praznoval 60 let. Na križ smo privezali slovensko zastavo. Verjetno je prvi Slovenec, ki ga je Camino obdržal za vedno.