V skladu z že zguljenim rekom: “First you walk Camino than Camino walks you”, kar bi lahko poslovenila “Najprej ti hodiš po Caminu, potem Camino hodi po tebi”, me je Camino, tako kot mnoge druge jakobčke, kaminerote ali kaminovce, se pravi romarje, včeraj pripeljal v Vipavski Križ, kraj, ki je svoje novo ime dobil v letu 1955. Ta odmaknjen biser Slovenije se je pred tem imenoval Sveti Križ.
Kraj je poznan kot rojstni kraj Janeza Svetokriškega, slovenskega baročnega pridigarja in pisca, ki se je rodil leta 1647 in je služboval po različnih samostanih, tudi v Kapucinskem samostanu sv. Frančiška v Svetem Križu. Zapisoval je pridige, ki zrcalijo življenje Slovencev ob koncu 17. stoletja in kar je najpomembneje, zapisoval jih je v slovenskem jeziku.
Izdal jih je v zbirki petih knjig z naslovom Sveti priročnik. Včeraj smo bili v nabito polni cerkvi deležni njegove pridige o strpnosti. Izbrana tema se mi je zdela posebej primerna, ker sem prepričana, da Camino vodi k tej kvaliteti življenja, k strpnosti. Ne samo vodi, uči te, kako zbrati moči, da premagaš samega sebe, v bistvu svojo ego pošast, da to strpnost udejanjaš v vsakdanjem življenju.
Konkretno je v pridigi govor o strpnosti med zakoncema in za zgled je Svetokriški postavil primer Sokratove strpnosti do njegove žene Ksantipe. Sokrat se je na izpade besa s strani žene Ksantipe odzival dobrovoljno, tudi s smehom, kadar pa je bilo le prehudo, je enostavno pobral šila in kopita ter odšel od doma. Ob neki priliki je njegov odhod razjezil Ksantipo do te mere, da je izpod postelje potegnila neizpraznjeno nočno posodo, odprla okno in njeno vsebino izlila možu na glavo. Sokrat ji je moker, a nasmejan, zavpil: “ Moja Ksantipa, dobro sem vedel, da se bo po takšnem strašnem grmenju vlil dež in dobro je zame, da ni bilo toče.”
… Sokrates, kateri je imel takoršno potrpežlivost s svojo hudo inu tagotno ženo, de vus volni svejt se čudi, zakaj nihdar ji nej ene hude besede rekel, ampak vse s smeham je prenesel, inu kadar je nej mogel z dobro besedo potalažit, se je s hiše pobral; inu en dan, kadar je s hiše šel, de bi nje nepametne besede ne šlišal, ona se rezjezi ter popade posodo, katera ponoči se nuca, ter teče na oknu inu taisto rezlije na moža. Sokrates gori pogleda ter s smehom k ženi reče: “Moja Cantipa, jest sem dobru vejdil, de po takoršnem strašnem grmejnom se bo dež ulil, ali dobru zame, de nej toče.”
Preizkus strpnosti sta na Caminu izkusila tudi Francesca in njen mož. Nekega večera sta se nastanila v zavetišču – na spodnjo posteljo sta razložila spalni vreči, na zgornji pa svojo prtljago in odšla iz spalnice. Ko sta se vrnila, sta našla svojo prtljago preloženo na spodnjo posteljo, na zgornji pa se je udobno namestil nepoznani možak, ki ni bil nihče drug kot romar Ivan Gričnik iz Slovenskih Konjic. Franceskin mož je streljal grde poglede vanj in se pripravljal na napad, ko ga je vsiljivec prijazno ogovoril:
“From where are you?” Francescin mož je v navalu besa odgovoril:
“From Africa.” In vsiljivec, ki se je medtem zrajtal, da je prestavljal Mercatorjeve vrečke, Mercatorja pa v Afriki ni, ga je prijazno vprašal v slovenščini:
“A, res? Iz katere pa? Iz severne ali južne?” In seveda so vsi bruhnili v smeh. Zgodba pa še ni končana, naslednji dan sta Francesca in njen mož srečala romarko, s katero sta napletla pogovor.
Čez nekaj časa sta jo vprašala:
“Od kje pa si?”
”Iz južne Afrike,” se je glasil odgovor. Francesca je skupaj z možem bruhnila v smeh, romarka pa ju je začudeno opazovala:
”Ja, res je😲. Iz Capetowna sem … “
Dve legendi romanja po španski Jakobovi poti sta vsekakor zakonca Rigler, prva Slovenca, ki sta prejela Kompostelo za celotno prehojeno pot Camino Frances in katerima gredo vse zasluge za ustanovitev Društva prijateljev poti sv. Jakoba v Sloveniji in nastanek slovenske Jakobove poti, na področju katere sta opravila pionirsko delo. Vsaka čast!
Zbranim so spregovorili tudi posebni gostje srečanja: Staša Lepej Bašelj, Rado Sluga in Ivan Gričnik, vsi trije tudi avtorji potopisnih izpovedi o njihovem romanju po Caminu.
Staša Lepej Bašelj je že prava veteranka med kaminovci. Prvič je pot prehodila v letu 2006. V svojem govoru je poudarila, da te Camino utrdi v nauku, da ne smeš soditi, da vsak romar Camino po svoje doživi, da ni pravega in nepravega romanja, prav tako ni pravega in nepravega romarja, romanje in romar enostavno je.
“Poglej se v ogledalo. A ne zato, da mi se našminkal, da se ne bi videle gube … Poglej se v ogledalo, da boš videl sebe, kakšen si ti. Kaj gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne čutiš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: ‚Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa‘, in glej, bruno je v tvojem očesu? Kako nas ocenjuje Gospod, kadar delamo tako? Samo ena beseda je: Hinavec, izderi najprej bruno iz svojega očesa in potem glej, kako boš vzel iver iz očesa svojega brata.” ( odlomek iz pridige papeža Frančiška med jutranjo mašo, junij 2016)
Srečanje kaminerotov se je udeležila tudi Sarabraj, avtorica knjige Ranljiva, potopisne izpovedi o njeni poti po Caminu, o bolečini in trpljenju s katero se je na Caminu soočila in ju presegla. Po Caminu je romala istočasno z Američanom, ki ga je v invalidskem vozičku potiskal njegov prijatelj. Sarabraj je Američana v invalidskem vozičku celo potiskala po delu poti. Njuna izpoved je pravkar izšla v slovenščini, izdala jo je založba Družina, knjigi pa je naslov Nikoli vama ne bo uspelo.
Vse prehitro nam je minil dan in vsi smo bili edini, da se moramo ob letu obsorej ponovno srečati in če nam bo sreča mila, se bo to zgodilo v Slovenskih Konjicah. Z Ivanom Gričnikom se že veseliva priprav.
50 ODTENKOV ŽIVLJENJA 