50 ODTENKOV ŽIVLJENJA

Če spremljate blog 50 odtenkov življenja, veste, da se je Snežana že dolgo intenzivno pripravljala za svojo pot Camino. Najprej je doma temeljito počistila hišo in uredila okolico, pogostila sorodnike in prijatelje, prebrala nešteto knjig, napisala prav toliko prispevkov o njih, zbrala je vse mogoče informacije o vremenu, nadmorskih višinah, prenočiščih, prehrani, optimalni prtljagi, prijetnih in neprijetnih presenečenjih na poti ipd. Če je danes ni ugriznil pes, če je niso ustavili snežni zameti, če se ni stepla s soromarji, je oz. bo po mojih predvidevanjih prehodila prvih 100 kilometrov. Ves čas njenih priprav sem jo vztrajno in odločno odvračala od zamisli, da bi se odpravila na pot mazohizma, kot jo jaz razumem. Prvi sms (ker nimava veliko časa, pogosto komunicirava po najhitrejši poti) z omembo Camina mi je poslala 9. januarja tega leta in potem je bila besedica Camino zapisana v sms skoraj vsak dan. Včasih v njen sms, včasih v moj. Sprva mi je grozila ona, in sicer da bom morala z njo, če ne bom bolj poskrbela za svoje zdravje in počutje, potem sem ji jaz začela najprej povsem nežno svetovati, naj raje bere Junga, kot da se odpravlja na božjo pot, kasneje pa groziti, kaj vse se ji bo zgodilo, če me ne bo ubogala in namesto na Camino odšla z mano v shopping v Milano, London in Pariz. Poleg tega bi morali ob obletnici lanskega potovanja za prvomajske praznike nujno odpotovati v New York. Ker je niti te ponudbe niso omamile, sem jo spomnila, da bo zaradi Camina zamudila še zadnjo operno predstavo v letošnjem abonmaju; najin blog bodo okupirali neznani dopisniki; ugotovila bo, da ne more živeti brez sveže manikiranih nohtov in pobarvanih las; neznansko bo pogrešala okus svoje filane paprike… Pri tem svojem početju sem imela pomagače. Tudi druge prijateljice so bolj ali manj odkrito (sicer nobena tako odkrito kot jaz) pokazale svoje neodobravanje z njeno odločitvijo; birmanka jo je spomnila, da je bila letos velika noč prej kot običajno, in Snežana se je ustrašila, da bodo prenočišča še zaprta; frizerka ji je namesto »ravne frizure« naredila »košato nefrizuro«. Malce ji je začelo nagajati zdravje, a se ji je že čez nekaj dni poboljšalo. Ko me je vprašala, če sem tako prijazna in bom v času njene odsotnosti nadzirala njenega moža, ter sem ji povsem jasno povedala, da te naloge zaradi tega, ker je njen mož vreden greha, nikakor ne prevzamem, se je odločila, da ga raje vzame s seboj. Podobno spretno je odpravila tudi druge prepreke. Ne da bi ji to rekla niti da bi se tega sama povsem zavedala, sta njena hčerka in sin sporočala, da jo potrebujeta doma. Snežana je svoj odhod prestavila ze nekaj dni, uredila vse potrebno in nepotrebno (za vsak slučaj) in tako so razlogi za prej opisane signale (s tem pa tudi signali) izginili in lahko se je nekega jutra trmasta, kot je ☺, ob 2:30 ponoči odpravila s svojim možem in culico na rami »lahkih nog naokrog«.

Snežana s culico

No, ja, culico je verjetno pustila doma. Podarila sem ji jo na poslovilnem srečanju. V njo sem dala dve energetski tablici. Nesmiselno bi bilo, da ju ne bi Snežana pojedla že doma, saj je morala izredno paziti, da njena prtljaga ni bila težja od 4,1 kg, kolikor se ji je zdelo še sprejemljivo nositi s sabo na tako dolgo pot, odvečne kilograme telesne teže pa bo tako s hojo (kot upa ;-)) izgubila.

Snežana nam je pokazala, kaj vse je možno spraviti v nahrbtnik, težek 4,1 kg

Snežana tudi name pred odhodom ni pozabila. Me je zaposlila s pisanjem tega prispevka kljub temu, da je pričakovala, da bom napisala kaj proti njeni Poti. Bo to prispevalo k pluralnosti najinega bloga, je še rekla.

Srečno Pot in pot! ☺