Jožeta Štuheca je od nekdaj privlačila zemlja, kraji in ljudje. Tudi zato se je odločil, da bo s kolesom prevozil Camino. Pri tem je želel uživati v kolesarjenju, spoznati pestro pokrajino ob poti, poskusiti tamkajšnjo hrano in vino in zaključiti svojo pot na atlantski obali. Na francosko izhodišče v Saint Jean Pied de Port se je odpravil 29. aprila, s Potjo pa je končal 7. maja 2008. Svoja doživetja je opisal v knjigi Preko Pirenejev do Atlantika s podnaslovom Camino nekoliko drugače. Jože Štuhec ni bil navaden romar.

Že pred začetkom poti se je odločil, da ne bo prenočeval v zavetiščih za romarje, albergih kot jih imenujejo Španci. Kar nekaj razlogov je naštel za takšno odločitev: zaradi boljšega spanca po napornih etapah (en dan je prekolesaril cela 202 km), po preznojenih dnevih ni hotel predolgo iskati prenočišč v primeru, če bi bili albergi zasedeni, zaradi zdravstvenih razlogov je želel imeti zagotovljeno tuširanje s toplo vodo in sušenje las, prav tako si je hotel takoj po etapi oprati in posušiti kolesarska oblačila in nenazadnje, zaradi ogledovanja kulturno zgodovinsko spomenikov je načrtoval spanje samo v večjih mestih. V Bayonnu si je kupil svojega francoskega spremljevalca, kolo brez “štange”. Na poti se je ta odločitev izkazala za preudarno, saj ga je parkrat rešilo pred padcem ravno dejstvo, da “štange” ni imel, ker se je v nevarnosti lažje ujel in sestopil. Zaradi francoskega porekla njegovega kolesa so ostali romarji na poti tudi Jožeta smatrali za Francoza.

Kot pravi sam, sta se kljub začetnim težavam, s kolesom kar dobro ujela. Že prvi dan poti, ko se je vzpenjal v Pireneje, se mu je zlomil zobnik, tako da ga je bil prisiljen potiskati navkreber, navzdol se je prosto spustil, po ravnini pa se je poganjal kot na skiroju. Na ta način je prispel do Pamplone, kjer je tudi zanj poskrbel Camino, tako kot za vse ostale romarje. Na bencinski postaji je njegovo stisko prepoznal dostavljalec CocaCole, naložil ga je na svoj kombi z njegovim kolesom vred in ga odpeljal do trgovine s servisem koles. Po špansko se je zmenil s serviserjem, da naj vzame Jožetovo novo kolo takoj v delo. Naslednje dni so bili prvomajski prazniki, servis je bil posledično zaprt in lahko bi se zgodilo, da bi Jože hotel naslednje jutro dvigniti popravljeno kolo, pa bi naletel na zaprta vrata. In nanje zaman trkal še nekaj naslednjih dni. Njegov španski rešitelj ga je odpeljal do bližnjega hotela in Jožetu zabičal, naj se takoj po nastanitvi vrne po kolo in preveri ali se serviser drži obljube. Nikakor se ne sme serviserju pustiti odpraviti z manjana, ker to pomeni jutri in ta jutri bo zaradi praznikov trajal nekaj dni. Španci so pač Španci. Jože ga je ubogal, se vrnil do serviserja, ki pa se je držal obljube in se je že ukvarjal z njegovim kolesom. Kar naprej je zmajeval z glavo in mu očital zakaj je kupil francosko kolo in ne špansko, ker njihovi sosedi Francozi pač pojma nimajo kaj je to kvalitetno kolo. Kljub temu mu ga je uspelo popraviti, rekel pa mu je da prtljažnik ne bo vzdržal do Santiaga. Nekaj kilometrov pred Santiagom se mu je res zlomil nosilec prtljažnika in to je bila ena izmed prilik, ko je lahko sestopil brez padca, ker kolo ni imelo “štange”. Na svojega kupljenega spremljevalca se je tako navezal, da ga je kar poosebil in skupaj sta tvorila dvojino:  “S kolesom se naju je lotevala jutranja utrujenost.” V Noiji, ko je delal rezime poti, je ob pogledu na kolo dejal:” Enkratno, dosegla sva cilj, Atlantik, “ in ob tem celo stisnil bilanco kolesa. Včasih ga je kdo slikal z njim, v glavnem pa je slikal kolo samo, naloženo z njegovo popotno prtljago, pred tablami z oznakami krajev.
Jože Štuhec mora biti zelo trmast. Kadar je kdo izrazil dvom v njegove sposobnosti, je vztrajal do konca, da je dokazal nasprotno. Že besede gostilničarja v Bayonnu, da je to zahtevna tura, ki jo marsikdo vzame prelahko, in njegovo retorično vprašanje, če je prepričan, da je dovolj pripravljen, ga ni pustilo ravnodušnega. Po moje bi pot dokončal “po vseh štirih”, če bi bilo potrebno, da bi mu dokazal nasprotno. Natakar Alberto mu je v Burgosu na njegov načrt, da bi v enem dnevu prekolesaril od Burgosa do Leona rekel, naj na to kar pozabi, ker je to 200 kilometrov krute planote Mesete. Jože je seveda tudi zaradi svoje trme uresničil načrt in natakarja naslednji dan poklical in mu sporočil, da je načrt uresničil in ga kliče iz Leona. Tudi receptorju hotela v Santiagu je dokazal kaj zmore. Pri njemu se je zanimal za pot v Noio. Ko mu je rekel, da je to zahtevna pot in da je za tisti dan že prepozen, da bi nanjo zakolesaril, ga je seveda to vzpodbudilo, da je šel še isti dan. Ob 10h zvečer je prigonil v Noio, naložil kolo na avtobus, se vrnil v Santiago in ujel receptorja še na delu, tako da mu je dokazal, da zmore več kot si je on mislil. Preden se je vrnil domov, je kolo podaril ženski, ki je beračila pred katedralo.
Jože se je na poti jezil na domačine, zakaj pri vsem tem žitu, ki ga imajo, pečejo samo bagete. Črni kruh si je lahko privoščil šele v Palais del Reiju. In takrat si je dal duška. Na Cruz de Ferru ni odložil svojih skrbi. Malo neromantično je to odlagališče skrbi imenoval urejeno smetišče. Ker piše, da tukaj romarji pustijo kar ne potrebujejo, sem celo pomislila, da ni vedel za navado, da romarji od doma prinesejo kamen, ki ga tukaj odložijo in na ta način simbolično odložijo stvari, ki jih težijo. Vzpon na O’Cebreiro, kjer je tudi kapela svete Marije s skritim svetim gralom, je bil zanj težji od pričakovanj. Na celotni poti je bil dva krat izjemno navdušen nad naravo: pri nepozabnem, cvetočem, gorsko zelenim spustom v Ponferrado in v trenutkih zamaknjenosti v bližini samostana Samosa: “Nato se je dolina za spoznanje razširila s strmimi in tu in tam poraslimi temnimi stenami skrilavcev, nad njimi so se ponekod stene piramidasto ali terasasto dvigale še višje. Preko njih je pršila, curljala, ponekod tekla voda, tudi v širokih pasovih, se odbijala od skrilavcev in se v smeri zahodnega popoldanskega sonca kristalno svetlikala vse do tal. Kristalno nežen, na hipe zlat sijaj narave, me je kot privid zaustavil. Nekaj časa sem nemo opazoval bogastvo narave okoli sebe. Kar zijal sem od harmonije mirne vode, skrilavcev in sonca.” Fotografiral je trenutek, vendar se je pri ogledu fotografije prepričal, da je prava lepota tista, ki jo slika ne more izraziti. Na poti v Portomarin pa mu je zmanjkalo vode, grozila mu je dehidracija, doživel je krizo krize. A tudi to je premagal in dosegel Atlantski ocean.
Na koncu našteva razloge v prid kolesarjenju preko Camina. Pravi, da si s kolesom hitrejši, mobilnejši, nimaš težav s prtljago, nimaš žuljev, nisi toliko izpostavljen vremenskim neprilikam, na ta način imaš krajši čas za potovanje, zaradi tega porabiš tudi manj denarja. Pri vprašanju ali bi naslednjič kaj naredil drugače pa je prišel do zaključka, da je nedvomno preveč hitel, zato bi si naslednjič vzel več časa.
Zaključi z mislijo, ki da misliti tudi meni: “Kolo mi ni služilo zgolj kot prevozno sredstvo v prostoru, ki sem mu sledil, ampak je bilo tudi sredstvo za gaz po današnjem globaliziranem svetu. To občutiš ob umiku iz ujetega vrtečega sveta, sveta, ki z materialno nepotešenostjo drvi čez osnovne vrednote humanega, čutečega….Ni dvoma, da je porast Camino pohodnikov in romarjev tudi upor proti takšnemu času.”