PRVI DAN

Vsaka pot se prične na domačem pragu. In tako se je tudi moja. Pot, zapisana z veliko začetnico, v španščini Camino. Pričela se je zgodaj zjutraj, lahko bi rekla še ponoči, saj je bilo treba priti do jutranjega leta v Madrid, še do letališča v Benetkah. V trenutku, ko me je zbudil radio (lahko bi rekla sredi noči) in so se vklopili moji možgani, me je spreletela rahla tesnoba: “Za mesec dni se podajam od doma na Pot, dolgo preko devetsto kilometrov… v neznano…” in tesnoba me je še močneje pritisnila v posteljo. Tesnobnost besede neznano ni bila v smislu krajevne nedoločenosti. Po vseh prebranih knjigah in zapisih na internetu, konec koncev tudi po ogledu interaktivnega zemljevida Camina na Google-u, sem potek poti geografsko in zgodovinsko dokaj dobro obvladala. Tesnobnost besede neznano, se je nanašala name. Niti približno nisem vedela, kako bo odreagiralo moje telo na vsakodnevno hojo, kako se bo moj jaz odzval na spanje v skupnih spalnicah, na tuširanje v skupnih kopalnicah, ali bom Camino pozitivno ali negativno doživela. Zazdelo se mi je nespametno, da se podajam iz varnega zavetja doma, udobnosti najine postelje in razkošja domače kopalnice. Spomnila sem na misel Paula Coelha, ki je Camino prehodil že v daljnjem letu 1986: ” Čoln je najvarnejši v pristanu, vendar čolni niso bili ustvarjeni za to, da bi bili tam.”

The Road goes ever on and on, out from the door where it began
The Road goes ever on and on, out from the door where it began

V trenutku so se razpršili vsi moji dvomi in nemudoma sem vstala. Uživala sem v jutranjem umivanju in se spraševala, če bom na poti imela dovolj vročo vodo za tuširanje (najraje se tuširam z resnično vročo vodo, tako vročo, da se kar oblaki pare dvigujejo od mojega telesa in koža kar rahlo pordi od vročine), oblekla sem se v lahko tekaško spodnje perilo, podložene (april je in mene rado zebe) pohodniške hlače, majico z dolgimi rokavi, jakno, ki ne prepušča vetra, visoke brezšivne pohodniške nogavice in se pogledala v ogledalo. Skupaj s pohodniškimi čevlji in vrhnjo bundico, je bila to moja uniforma za naslednji mesec. Z očmi sem ljubeče pobožala vsa oblačila v garderobni sobi in upala, da jih bom v takem stanju našla tudi potem, ko se bom vrnila. Moja dvajsetletna hčera namreč zelo rada zahaja v mojo garderobno sobo, si sposoja moje obleke in torbice, hodi v mojo kopalnico in uporablja mojo kozmetiko. Po eni strani mi laska, da so ji moje obleke všeč in jih nosi, po drugi strani pa mi gredo kar lasje pokonci, ko mojo najljubšo obleko zagledam zmečkano na stolu pri njeni pisalni mizi, po možnosti pa na njej leži še torba polna knjig.  S hrepenečim pogledom sem se poslovila še od najine postelje, odšla v hčerino sobo in jo kar spečo objela in poljubčkala v slovo. Po stopnicah sem se spustila v kuhinjo, kjer je že dišalo po pravkar skuhani kavi. Iztok si je z maslom in medom mazal opečene kruhke, jaz pa sem samo zamišljeno srebala kavo.

Čakajoč na avtobus za Saint Jean Pied de Port
Čakajoč na avtobus za Saint Jean Pied de Port

Končno je napočil ta dan. Po treh mesecih popolnih priprav in ponesrečenem prvem poskusu.
Prvi dan X je bil namreč načrtovan za 1. april. S sestrično Marjano bi odpotovali sami, po treh tednih pa bi se nama tam nekje okoli Leona, pridružila še najina moža. Po časovno skrbno načrtovanih pripravah, ki so vključevale tudi obisk frizerja (da ne bi imela proti koncu poti prevelik nepobarvan narastek), manikuro tik pred načrtovanim odhodom (da ne bi imela na poti predolge in neurejene nohte) in poslovilno zabavo za sorodnike in prijatelje na večer pred odhodom. Zadeva se je zapletla na koncu zabave, ko se je nam želel pridružiti moj sin, a se je žal ponesrečil s kolesom. Namesto na poti na letališče, smo noč preživeli na celjski urgenci. In v trenutku, ko sem po telefonu poklicala Marjano, da bova morali odložiti najino pot, sem v čakalnici uzrla Mirjano in Valentina Steblovnika, ki sem ju spoznala preko njune knjige o Caminu. Ker ju v živo nisem še spoznala, sem že zakoračila proti njima, ko sem se hipoma ustavila. Ni se mi zazdel primeren trenutek, da se spoznamo. V tistem trenutku me je prevelo tudi vedenje, da tudi za moj odhod na Camino še ni bil primeren trenutek. Okoliščine še niso bile zrele, saj se je izkazalo, da sta me oba, tako sin kot hči, čeprav sta že odrasla, v naslednjih dneh še kako potrebovala ob sebi. Kar veliko pozornosti sta terjala in mi veliko opravkov zadala, zato se je načrtovan odhod prestavil na 20. april. Tokrat smo načrtovali odhod v štiri, a se je Marjaninemu možu zalomilo, tako da smo se izpred domačega praga odpeljali samo trije.

Navaditi se bo treba na prtljago
Navaditi se bo treba na prtljago

S prihodom na beneško letališče je izpuhtel še zadnji kanček moje tesnobe. Hitro smo se vključili v letališko rutino in si dali opravka s pakiranjem krem in past v prozorne vrečke, saj smo nahrbtnike vzeli kot ročno prtljago na letalo. Moj štirikilogramski nahrbtnik ni bil nič kaj problematičen, mož in Marjana pa sta imela težke preko deset kilogramov, tako da jima je prijazna uslužbenka na “check-inu” ponudila, da brezplačno oddata nahrbtnika v prtljažni prostor. A trmasta kot sta, se nista pustila prepričati, da bosta potovala bolj udobno, če bosta na beneškem letališču prtljago oddala, na pamplonskem pa prevzela. Raje sta tovorila nahrbtnika sem in tja po letalih in letališčih.
Let do Madrida je minil dokaj hitro. Še vedno do zdaj nas je pri pristanku ali odletu iz madridskega letališča kar močno zibal veter in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Madridsko letališče je zelo vetrovno. To dajo slutiti tudi številne vrteče vetrnice posejane po okoliških hribih. Kastilija, vetrovna dežela, dežela Don Kihota in njegovega boja z mlini na veter. Po občutku bi rekla, da je madridsko letališče med največjimi v Evropi. Do njegovega satelita se moraš peljati z vlakom kar nekaj minut. Moji sestrični se je zgodilo, da je kupila letalske karte za New York preko Madrida in si pustila samo pol ure za prestopanje, pa je seveda ostala na madridskem letališču do naslednjega dne, saj ni bilo variante, da pride do satelita v pol ure.

Vstop v mesto
Vstop v mesto

Do našega leta za Pamplono smo imeli poldrugo uro, ravno dovolj, da smo še pojedli zajtrk, saj smo bili sestradani. Pamplona je eno izmed izhodišč romanja po Caminu, ni pa začetno. In nekako vsi trije romarji smo takega kova, da ko nekaj narediš, narediš temeljito, od začetka do konca, brez bližnjic in prizanašanja samemu sebi, zato pri načrtovanju poti sploh ni bilo vprašanje, ali ne bi mogoče raje začeli v Pamploni in si prihranili nekaj dni hoje, vključno z napornim prvim dnem, ko se vzpneš na Pireneje. Če bi to naredili, bi nas stalno preganjal nek slab občutek pasajnismošličistoodzačetka. Camino ima namreč več različic, najpopularnejša, Camino Frances, preko 900 km dolga pot, pa se razteza od izhodišča z dolgim imenom Saint-Jean-Pied-de-Port ( kar nekaj časa sem potrebovala, da sem si ga zapomnila ) in leži ob vznožju (na to nas v imenu opozarja besedica Pied) Pirenejev, preko Santiaga de Compostele do atlantske obale, do rta Fisterre ali po latinsko Finisterre, konca sveta. Da od domačega kraja dosežeš samo izhodišče v nekem doglednem času, moraš zamenjati kar nekaj prevoznih sredstev.

V sprejemnem uradu za peregrine
V sprejemnem uradu za peregrine

Po pristanku smo morali pohiteti do taksija, da bi v Pamploni ujeli avtobus za Saint-Jean-Pied-de-Port, ki je od Pamplone oddaljen še slabi dve uri vožnje. Takoj, ko smo stopili iz letališke stavbe nas je kar nekaj taksistov napotilo do prvega taksija v vrsti (v Španiji vsi taksisti skrbijo za medsebojno “pravičnost”). Taksist nas je takoj pospremil do prtljažnika avtomobila in začel nalagati naše nahrbtnike v prtljažnik. Pri tem je kazal na deževne oblake in nam v španščini, ki jo je močno podkrepil z govorico telesa, povedal da se nam obeta en teden dežja. Njegov privoščljiv nasmeh nam je govoril :” Pa kaj sploh delate danes tukaj, a niste preverili vremenske napovedi?” Bila sem pripravljena na to, da bomo en mesec na poti in ne morem pričakovati, da bo en mesec lepo vreme (karkoli pač lepo vreme za romanje pomeni), poleg tega mi je taksist začenjal iti rahlo na živce (res sem bila že potrebna Camina), zato sem se naredila Francoza: “Taksi ima streho in brisalce, v tem tednu dežja vam ne bo nič hudega.” Očitno me je razumel, ker je najprej presenečeno obstal, potem pa se je gromko nasmejal in si nadel prijaznejši obraz. Sledilo je vprašanje od kje smo in ko je bilo očitno, da je zamenjal Slovenijo za Slovaško, sem s kotičkom očesa ošvrknila Iztoka, ki je velik domoljub. Vedno, ko kdo ne ve za njegovo domovino, ga to zelo vznejevolji. S prstom je pokazal na zastavico Atletico Madrida, ki je bingljala na vzvratnem ogledalu. Vprašal je taksista, kdo je najboljši nogometaš njegovega kluba in kdo je najboljši golman na svetu. Taksist več kot očitno ni bil blond, bil je celo bolj črn kot je zgledal, saj mu je že po nekaj trenutkih potegnilo: “Aaaa, Eslovenia!” Seveda, kar ne naredijo učitelji zemljepisa, naredi šport. Hvala ti Jan Oblak, da gradiš na prepoznavnosti Slovenije.

Ob poti so vodnjaki na gosto posejani
Na prvi vodnjak smo trčili pred albergom v Saint-Jeanu

Taksist nas je odložil na avtobusni postaji, nam izročil nahrbtnike in bil prvi izmed neštetih domačinov, ki nam je zaželel: “Buen Camino.” Kar nekaj minut smo porabili, da smo kupili avtobusne karte, saj smo poleg kart, za par evrov morali kupiti tudi nekaj, kar je bilo verjetno mednarodno zavarovanje potnikov, saj je bil naš cilj Saint-Jean-Pied-de-Port, ki je v Franciji, vrh Pirenejev pa smo prečkali špansko francosko mejo. Na peronu nas je že čakal avtobus, obkrožen s potniki, samimi romarji, po špansko peregrini. Vsi smo bili še dokaj zadržani. Med čakanjem smo se na skrivaj ogledovali, opazovali kako velike nahrbtnike in kakšne pohodniške čevlje imamo, prisluškovali smo govorici in ugibali od kje prihajajo. Najbolj glasna je bila kar velika skupina Korejcev. Tudi kasneje, na poti, smo srečevali veliko število Korejcev in vsi, od prvega do zadnjega, ki sem jih vprašala, kje so zvedeli za Camino, so mi odgovorili, da so brali knjigo Paula Coelha, The Pilgrimage, pri nas prevedeno kot Magov dnevnik, ki je v Koreji ena izmed največjih knjižnih uspešnic.

Prišla je drobna gospa, ki je odprla vrata prtljažnega prostora avtobusa, da smo vanj lahko zložili nahrbtnike, odprla je vrata avtobusa in se vsedla za volan. Vsi, ne glede na to iz katere države smo prihajali, smo začudeno zazijali, saj smo pač navajeni, da velik volan avtobusa sučejo močne moške roke in ne nežno oblikovane roke drobne gospe. “Mogoče pa smo zato morali doplačati zavarovanje :-),” je cinično komentiral moj mož. Pravnik pač. Bila sem vesela ene izmed redkih prednosti tega, da slovenščina ni nek svetovni jezik, ki bi ga razumel vsak, zato sva se z Marjano s smehom odzvali na rahlo diskriminatorni dovtip. Kasneje, pri spuščanju s Pirenejev, kjer je bila podobna cesta kot da se spuščaš z Vršiča, so te nežno oblikovane roke drobne gospe, sukale volan kot pri plesu, volan ji je drsel po rokah kot hula hop spretni gimastičarki ob telesu, tako da je Iztoku ušla za moškega nezaslišana izjava: “ Baba pa dobro vozi. “ Iztok je z baba vsekakor meril na drugi pomen besede baba( v SSKJ je zapisano:  baba 1.slabš. ženska, navadno starejša: grda, stara baba; 2. ekspr. lepa, postavna ali sposobna ženska).  Glede na to, da našo voznico nisi mogel označiti niti za lepo, niti za postavno, je zagotovo meril na zadnjo preostalo besedico drugega pomena – sposobna. Beseda je vsekakor bila izrečena s pozitivno konotacijo.

Peregrin na oknu alberga
Peregrin na oknu alberga

Med vožnjo sem mojima slovenskima peregrinoma povedala tragično zgodbo, kako so Pireneji sploh nastali, tragično zgodbo o Pyrene in njeni usodi. Zame je še večja tragična oseba Heraklej, ki je bil zaradi očetovega, Zeusovega prešuštništva, izpostavljen Herini jezi, jezi mačehe. In kakšno imaš lahko življenje, če si na milost in nemilost izpostavljen mačehi, ki je vrhovna boginja? Težko seveda. Ni čudno, da se je tolikokrat zgodilo, da je v njem prevladala njegova temna stran. Vsak od nas ima svojo temno in svetlo stran, kakšen človek si, je odvisno predvsem od tega, kolikokrat in kako izrazito, katera stran prevlada. In pri Herakleju je temna stran izrazito prevladala ravno takrat, ko je bil deležen dobrega, gostoljubja. Na krut način ga je zlorabil, posilil je hčer kralja, ki mu je ponudil zatočišče, lepo Pyrene. In gorja s tem še ni bilo konec. Nesrečna Pyrene je zanosila in rodila kačo. Zgrožena nad dogodkom je pobegnila v gozd, kjer so jo raztrgale divje zveri. Ko je Heraklej našel njene ostanke, je padel v neutolažljiv jok. Ampak bilo je prepozno. “Ne joči nad politim mlekom,” pravijo Angleži, a tokrat je šlo za veliko več kot za mleko, šlo je za smrt. Heraklej je v svojem obupu začel grmaditi skale, da bi za Pyrene izgradil grobnico. Nagrmadil je pravo gorovje. Od narave je zahteval, da žaluje z njim in ohrani njeno ime. Ta silen junak je s srce parajočim glasom vpil od obupa : “Pyrene, Pyrene….” in od nagrmadenih skal je donel odmev: ” Pyrene, Pyrene…” Ta kup nagrmadenega skalovja, v bistvu gorovje, je do danes ohranilo njeno ime. Pireneji. Po šipah avtobusa so drsele debele kaplje dežja, tako debele kot so morale biti Heraklejeve solze pred tisočletji. Iztok in Marjana sta žalostno strmela skozi okno. Ne vem, če zaradi tragičnega nastanka Pirenejev ali zato, ker je po napovedi taksista začelo deževati, v vsakem primeru sem ju želela razvedriti, zato sem se jima vzpodbudno nasmehnila: “Še dobro, da je taksist na suhem, ker ima streho in brisalce.”

Most preko Nive
Most preko Nive

Ko se je avtobus ustavil na mestu, kjer je tabla ob cesti označevala avtobusno postajo v Saint-Jean-Pied-de-Portu, je že prenehalo deževati. Ob pol treh zjutraj izpred domačega praga, z avtom iz Slovenskih Konjic do Benetk, z letalom do Madrida, z drugim letalom do Pamplone, s taksijem od letališča do avtobusne postaje, z avtobusom od Pamplone do Saint-Jean-Pied-de-Porta in ura je bila skoraj pol pet.

Vsuli smo se iz avtobusa (mož je voznici pohvalno pokazal palec, ona pa mu je, smeje se, zaželela: “Buen Camino.”), si oprtali nahrbtnike in krenili za romarjem, ki je odločno krenil po cesti navzgor. Glede na njegovo odločnost smo sklepali, da točno ve kam gre, ker pa je imel nahrbtnik na ramah in pohodniške čevlje na nogah, je bil njegov cilj zagotovo enak našemu – sprejemni urad za peregrine. In res smo se skozi mestna vrata navkreber, po Rue de la Citadelle, povzpeli do hiše št. 39, kamor so zginevali vsi naši sopotniki iz avtobusa, ven pa prihajali kot peregrini, z Jakobovo školjko privezano na nahrbtniku in Credentialom v rokah.

Uradno postaneš romar, po špansko peregrin, takrat ko prejmeš (beri kupiš za 3 evre), romarski potni list ali Credential de peregrino. V njem zbiraš žige v albergih (prenočiščih za romarje), lahko pa tudi v barih in cerkvah, kot dokazilo, da si pot prehodil. Z izpolnjenim romarskim potnim listom dobiš pravico do prenočevanja v albergih, v Santiagu pa Compostelo, potrdilo da si Jakobovo pot opravil. Sprejem med peregrine ti podari dokaj slovesen občutek, kljub temu da poteka v gneči in med sočasnim glasnim (vendar zelo sproščenem) govorjenjem v različnih jezikih. V sprejemnem uradu delajo prostovoljci iz različnih držav, nas je sprejel starejši gospod, Francoz, ki je na pol govoril angleško. Kljub temu smo se z lahkoto sporazumeli.

Smerokaz v tlaku
Smerokaz v tlaku

Seveda nas je najprej vprašal iz katere države prihajamo in tudi kasneje, na celotni poti je bilo to vedno prvo vprašanje, še preden te je kdo vprašal za ime. Iztok, ki je zelo ponosen in zaveden Slovenec, skrajno občutljiv na nepoznavanje ali zamenjavo naše lepe države s Slovaško je kot iz topa ustrelil “Slovenia”. Čakala sem na razplet in kakšno lekcijo bo dobil prijazni gospod, če bo rekel: ” Aaaa, Slovaquie?”, pa se mu je razjasnil obraz in je rekel: “ Aaa, Slovénie? Ljubljana?” in Iztokove stisnjene ustnice so se razlezle v bleščeč nasmeh. Sproščeno smo lahko nadaljevali pogovor, na pol v angleščini, na pol v francoščini in še četrt z rokami. Z osebnimi podatki smo izpolnili svoje romarske liste, gospod pa nam je dal listo z osnovnimi podatki o albergih. Pogledala sem jo in ugotovila, da imam podobno listo že naloženo na telefonu, zato je nisem niti vzela. Lista je osnovni romarjev pripomoček, saj je v njej navedeno vse, kar potrebuje romar za načrtovanje dnevnih etap in prilagajanje načrta, če se kaj zalomi. V zaporednih stolpcih ima navedene kraje, v katerih albergi so, razdaljo v kilometrih med njimi, kaj vse se v tem kraju nahaja ( trgovina s hrano, bančni avtomat, restavracija, tržnica, zdravnik, lekarna, vodnjak, pošta). Sledi podatek o albergih v dotičnem kraju, njihova imena, lastništvo ( ta podatek je bil pomemben, ker si v privatne alberge lahko poklical po telefonu in si rezerviral posteljo, medtem ko so se v državnih držali reda, da kdor prej pride, prej melje), število postelj, cena, kakšne storitve nudijo (kuhinjo, pranje in sušenje, zajtrk, večerjo, wi-fi), njihovo telefonsko številko, naslov, elektronski naslov in naslov njihove spletne strani.

Potem nas je gospod podrobno seznanil z vremensko napovedjo za naslednji dan, nam izročil list z vrisano potjo prečenja Pirenejev in nas opozoril, da je to najnapornejši dan romanja, saj moraš opraviti skoraj 26 kilometrov, da prideš do prvega prenočišča, z vzponom iz 158 m na 1433 m nadmorske višine. Opozarjal nas je na zelo spremenljivo vreme v gorah, nevarnost neviht, nenadne megle, možnost, da zaideš z označene poti in se zgubiš. Brala sem o tem, da je bilo v Pirenejih že veliko nesreč romarjev, veliko tudi s smrtnim izidom, zato so začeli pot preko prelaza Lepoeder, kjer poteka naša pešpot preko Pirenejev, po takoimenovani Route Napoleon, zapirati med 1. novembrom in 31. marcem. Navodila prijaznega francoskega prostovoljca smo zbrano poslušali, čeprav mislim, da so nam, Slovencem, nevarnosti gora zelo dobro poznane. Spomnila sem se na časopisne novice o nesrečah čeških turistov v naših gorah in se spraševala ali njih tudi kdo poduči o primerni opremi in pravilih varne hoje po hribih.
Poleg potnega lista smo potrebovali še Jakobovo školjko, že stoletja uveljavljen simbol romarjev po Caminu. Z njo se ve kaj si, poleg tega pa s svojimi zarezami simbolično nakazuje, kako se romarji z različnih poti združijo v eno samo točko, v sveto mesto Santiago di Compostela, kasneje na rtu Fisterra, na koncu sveta. Včasih je imela školjka tudi praktičen pomen saj je s svojo velikostjo ravno primerna za zajemanje in pitje, ali kot žlica, za zajemanje hrane. Kakšna španska rižota, paella, bi se dala še danes zelo primerno pojesti z njo. Če bi bila z morskimi sadeži, še toliko bolj. Kupili smo še Jakobove školjke in si jih navezali na nahrbtnik. Bili smo pripravljeni, da si poiščemo prvo prenočišče v albergu. Francoski prostovoljec nas je napotil v tistega državnega, ki se je nahajal nekaj metrov naprej in nas opozoril naj pridemo nazaj, če je že zaseden, ker nas bo usmeril do drugega. V slovo nam je krepko stisnil roko in nam s širokim nasmehom zaželel: “Buen Camino.” Zahvalili smo se mu z :” Merci,” in stopili na živahno Rue de  la Citadelle.

Alberg je bil v stari hiši v nizu. Skozi velika, stara vhodna vrata, si vstopil na hodnik, na katerem je prevladoval še srednjeveški vonj po vlagi. Vstopili smo skozi vrata na levi, kjer je bila jedilnica s kuhinjo. Starejša ženska (lahko bi rekla stara ženska, saj je po moji oceni že krepko prekoračila osemdeset let) si je dala nekaj opraviti za štedilnikom in pri tem polglasno nekaj brbljala sama sebi v brk, mlada punca, ki je govorila angleško, pa je z velikim zvezkom in s kovinsko blagajno pred seboj, sedela za jedilno mizo. Pozdravila nas je. Naju z Iztokom je vprašala, če sva poročena. Presenečena nad vprašanjem sva ji pritrdila, še preden se nama je porodilo vprašanje, zakaj naju to sploh sprašuje in če sva ji dolžna na to odgovoriti. Izkazalo se je, da je vprašanje upravičeno, saj so imeli prosto samo še eno posteljo na vrhu pograda in dražjo varianto s posebno sobo z lastno kopalnico. Hitro sva se odločila, da dava par evrov več in imava svojo sobo. Od nas je zahtevala romarski potni list, nas vpisala v veliko knjigo pred seboj, pospravila denar v kovinsko blagajno in dobili smo prvi žig v Credential. Takrat se je oglasila gospa za štedilnikom in nam v francoščini povedala, da imamo zajtrk zjutraj ob 6.30, punca pa je vzela pod pazduho vpisno knjigo, v roke kovinsko blagajno in nama pokazala sobo, ki je bila nasproti kuhinje. Marjano je napotila po stopnicah navzdol v skupinsko spalnico, na vhodna vrata alberga je pritrdila napis Completo in odšla. Njeno delo se je končalo. Alberg je bil poln, peregrini so bili razdeljeni po posteljah, potrebna bo spet naslednji dan, ko bodo začeli sprejemati romarje, to pa je v popoldanskem času.

Najina soba je bila preprosta, v njej sta bili dve postelji z nočnima omaricama in manjšo garderobno omaro. Postelji sta bili pregrnjeni z rožastima pregrinjaloma, pod njima pa sta bili rjuhi nedoločljive barve in starosti, zato sva se odločila, da razgrneva spalni vreči, eno spodaj, da bova na njej spala, z drugo se bova pa pokrila. Z Iztokom namreč že od prve noči, ki sva jo prespala skupaj, na ozki postelji v študentskem domu, spiva tesno skupaj. Takrat nama je bilo v objemu še vroče, pa sva pokrita do brade, kar vztrajala. In sčasoma sva se navadila, da naju, če nimava ob sebi drug drugega, da bi se vzajemno grela s svojimi dobrimi šestintridesetimi stopinjami, zebe. Tistih nekaj noči, ki sva jih prespala ločeno v najinih tridesetih letih, sva se pokrivala z debelimi odejami in dekami, pa sva kasneje ugotavljala, da naju je, kljub temu zeblo tako, da sva se ponoči zbujala. Verjetno je to najino spanje tesno skupaj rahlo patološko in bolje, da ga nisva zaupala kakšnemu nadebudnemu terapevtu, ki bi brskal po najinem otroštvu in iskal vzroke v smeri kakšnega travmatične izkušnje zapuščenosti. Zakaj toliko razglabljam o tej zadevi? Izključno iz praktičnega vidika. Na Caminu, kjer zakonskih postelj ni, bova obadva spala na eni postelji (ki so ponavadi široke 90 cm, prav toliko kot v študentskem domu), plačala bova pa dve. Pogrnila sva spalni vreči na eno posteljo in na široko odprla okno, da sva izpustila iz sobe vonj po srednjeveški plesnobi.

Šla sem poiskat Marjano, da vidim kako zgledajo skupne spalnice. Našla sem jo v vlažni spalnici v polkleti, v kateri je bilo osem pogradov. Na vseh so bili nahrbtniki in razgrnjene spalne vreče. Na spodnji postelji pograda, kjer sem na zgornji postelji ugledala Marjanin nahrbtnik, pa je ležal do brade pokriti Korejec in spal. Iz kopalnice je prišla Marjana in ponudila sem ji, da pride spat k nama v sobo, na drugo posteljo, ki bo v nasprotnem primeru prazna. Ni kaj dolgo pomišljala in z veseljem je vabilo sprejela. Pobrali sva njene stvari in jih odnesli v najino sobo.

Od zajtrka na letališču v Madridu še nismo nič jedli, zato je bil že skrajni čas, da nekaj pojemo, šele potem si bomo lahko ogledali “Sveti Janez ob vznožju prelaza”, kot bi lahko prevedli dolgo ime mesteca ob reki Nive, na francoski strani Pirenejev. V želodcu nam je že pošteno krulilo, zato smo se posedli v prvi večji gostilni, ki smo jo našli. Ker imam rada ribe, krajevna specialiteta pa je postrv, sem se je že veselila. Vendar smo kaj kmalu ugotovili, da jedi po jedilniku pripravljajo komaj po sedmi uri, v vmesnem času pa lahko dobimo samo pico. Torej smo pojedli pico, zraven spili malo pivo in se odpravili raziskovat mesto. Vzpeli smo se na trdnjavo, od koder je bil lep razgled čez celotno mesto. Še sprehod po obzidju in ugotovili smo, da je glavna ulica v starem delu mesta Rue de la Citadelle, ki poteka med mestnimi vrati Porte St-Jacques do Porte d’Espagne ob mostu vsekakor najočarljivejša. Pogledi iz mostu čez reko Nive na stare stavbe iz roza in sivega škrilavca, so nas naravnost očarali.

Po Napoleonovi poti čez Pireneje
Po Napoleonovi poti čez Pireneje

Bilo je že pozno, zato smo zavili v trgovino po hrano za vzpon čez Pireneje, ki nas je čakal naslednji dan. Kupili smo pollitrski steklenici z vodo (z Iztokom nisva imela s seboj steklenice, ki bi jo polnila z vodo iz vodnjakov) oreščke, suhe slive, bagete, šunko in ovčji sir, ki je veljal za lokalno specialiteto. Vsaj eno izmed treh lokalnih specialitet bomo poskusili. Postrv mi je splavala po vodi, ker sem bila lačna že pred sedmo, ko so začeli pripravljati večerjo. Skupaj z njo mi je odplavala tudi pipérade, druga lokalna specialiteta, omleta s čebulo, papriko in šunko iz bližnjega Bayonna. Na spletu sem pogledala recept in ugotovila, da pipérade pogosto pripravljajo kot jed z vmešanimi jajci in ne kot omleto.

Še enkrat smo prečkali most čez Nive in z mostu občudovali stare hiše z balkoni, ki se dvigujejo nad reko. Naredili smo nekaj fotografij z moževim Nikonom. Čeprav je zelo težek za vsakodnevno nošnjo na Caminu, se je brez pomislekov odločil, da ga bo vzel s seboj. Bili smo že utrujeni in v nestrpnem pričakovanju prvega dne hoje, zato smo se še zadnjič odpravili po Rue de la Citadelle navkreber proti našemu albergu. Na poti smo srečevali znane obraze iz avtobusa. Bili smo še dokaj zaprti, z večino smo si samo malo pokimali, da smo nakazali, da so nam znani, z nekaterimi pa še to ne.

V sobi je še vedno prevladoval vonj po plesnobi. Zaprla sem se v kopalnico, da se stuširam in z odporom stopila v tuš kad, ki že lep čas ni bila sčiščena. Voda je bila topla, ne vroča in gravžalo se mi je stati v vodi, ko sem opazila, da je zamašen odtok. “Navadi se na take reči,” sem si prigovarjala: “Zdaj boš mesec dni v takih razmerah, če ne bo hujšega kot to… ” Kasneje se je izkazalo, da je bil ta francoski alberg daleč najslabši od vseh. Niti v enem španskem albergu nisem več naletela na vonj po plesnobi, umazano tuš kad, zamašen odtok in samo toplo (in ne meni priljubljeno vročo vodo). Marjana je zlezla v spalno vrečo na svoji postelji, midva sva se ulegla na mojo spalno vrečo na drugi postelji, se pokrila z Iztokovo spalno vrečo in kmalu smo utrujeni zaspali.

CAMINO: SREČA JE TUKAJ, Z NAMI

Izgledalo je neresnično, ko je govorila, da bo odšla za mesec dni na Camino, zdi se neresnično, ko slišimo, da je prehodila vseh 930 kilometrov in se srečna, da je premagala tako veliko preizkušnjo, vrnila domov. A dovolj za uvod. Naj spregovori Snežana sama. V pogovoru nam je ZAUPALA naslednje:

Kako je potekal tvoj običajni dan?

Nekje med pol šesto in šesto sem se zbudila. Ponavadi je bila glavnina ostalih peregrinov (romarjev) že pokonci. V temi so poskušali čim hitreje in čim bolj tiho zapustiti spalnico, da ne bi motili tistih, ki so še spali. Vsak dan (ampak res čisto vsak) sem se takoj, ko sem odprla oči, razveselila novega dneva. To je bilo neverjetno.

Z veseljem v vsak nov dan
Z veseljem v vsak nov dan

Vse življenje sem se prebujala in najprej pomislila kaj me v tistem dnevu čaka, kakšno bo vreme, s kom se bom srečala in velikokrat bi najraje ostala v postelji že, če je bilo zunaj neugodno vreme. Na Caminu nisi razmišljal nič, ampak si se enostavno vesel zbudil v nov dan. Skozi okno (moral si ga odpreti, ker ob šestih zjutraj je v severni Španiji še trda tema) si pogledal samo zato, da si vedel ali dežuje ali ne, da si v primeru dežja oblekel pelerino. Več kot pol dni je bilo vreme takšno, ki bi ga po splošnem dojemanju okarakterizirali kot slabo, v glavnem je bilo hladno, oblačno in deževno, na Mezeti nekaj dni vroče, Galicija je bila meglena, na O’Cebreiru sem doživela celo snežni metež, pa to sploh ni vplivalo na razpoloženje, lahko bi rekla, da sem se celo čudila kako skrivnostna je hoja po megli, kako lepa je od dežja mokra pokrajina, ko nanjo posije sonce, kako lep je gozd v dežju in kako omamen vonj oddajajo evkaliptusi, ko so mokri.

Snežni metež na O’Cebreiru pa je bil najlepši dogodek, ki sem ga doživela v hribih v vsem svojem življenju. Kolikokrat nas v običajnem življenju moti vreme in se pritožujemo, če dežuje, če je prevroče ali prehladno. Na Caminu vreme kljub temu, da si mu ves dan izpostavljen, ne vpliva na razpoloženje. Če je hladno, si oblečeš več plasti, če dežuje, si na vrh natakneš še pelerino in to je to.

Po nevihti v Pirenejih

Zjutraj, takoj ko odpreš oči, te neznansko vleče, da bi čim prej krenil na Pot. To je približno tako kot na jadranju, ko zjutraj komaj čakaš, da izpljuješ. Ne vem, kako bi imenovala to silo, ki te vleče naprej in ždi verjetno v vseh nas, zagotovo pa je v vseh peregrinih. Ta sila me je vsako jutro priganjala pri jutranjem umivanju, da sem čim prej, kar na tešče, krenila na pot. Nekje po petih kilometrih hoje sem se ustavila na zajtrku. Po zajtrku sem nadaljeval hojo in si po kakšnih desetih kilometrih privoščila dopoldansko malico, ki je morala biti dovolj krepka, da je zadostovala za naslednjih pet do deset kilometrov hoje. Najkasneje po prehojenih petindvajsetih kilometrih, je bil čas za kosilo.

Po kosilu je kak peregrin kar sede zaspal od utrujenosti
Po kosilu je kak peregrin kar sede zaspal od utrujenosti

Za po kosilu sem si pustila še kakšnih dobrih deset kilometrov hoje, med katero sem si vzela čas tudi za popoldansko malico. Okoli petintrideset kilometrov sem prehodila, preden sem prišla do dnevnega cilja in se ustavila v albergu. Skoraj vsi albergi so bili ob Poti, ob samem Caminu. V začetku smo vedno izbrali prvega, ki je bil v kraju, kasneje sva, če je bilo v kraju več prenočišč, z Marjano začeli izbirati manjše, take za 20 – 40 oseb. Po nastanitvi je seveda sledilo tuširanje, preoblačenje in obvezno mazanje stopal s kremo. Stopala so bila namreč najbolj na udaru in posvečala sem jim, tako kot vsi ostali peregrini, posebno skrb in nego. Potem je sledila večerja. V manjših krajih je bila večerja šele zvečer ob sedmih, v večjih krajih pa so imeli bare s celodnevno delujočimi kuhinjami, tako da si lahko takoj po tuširanju odšel na večerjo. Večerja je namreč zelo pomemben obrok vsakega peregrina.

Brala sem o tem, da pri velikih telesnih naporih čez dan porabiš ves glikogen iz mišic, zato moraš po naporu zaužiti bogat obrok, da se telo čez noč regenerira. V albergu, pri in po večerji, sem se družila še z ostalimi peregrini in nekako ob desetih sem hodila spat. Približno enako je potekal vsak dan. Vsak dan si približno osem ur hodil, osem ur spal in osem ur jedel, pil, skrbel za osebno higieno in počival.

Na Poti se srečuješ s peregrini
Na Poti se srečuješ s peregrini

Zelo sočno je opisal naš dan mlad peregrin, ko smo neko popoldne po tuširanju, pred albergom čakali na večerjo. Bose noge smo položili na travo in pri tem vzdihovali od zadovoljstva. In takrat se je oglasil Belgijec Thomas, ki dela v Bruslju v zavetišču za begunce. Nejeverno, zmigajoč s svojimi dolgimi dreadlocksi je rekel: ” We walk, walk, walk and drink and walk, walk and eat and walk,walk and sleep and walk, and all the time we are extremely happy. We all must be fucking idiots,” in se je nasmejal na vsa usta, za njim pa tudi mi vsi, ko je starejši Korejec, katerega imena si nikakor nisem mogla zapomniti, zaključil :” That is fucking true.”

Hodiš, hodiš, hodiš, ješ, hodiš, piješ, hodiš...
Hodiš, hodiš, hodiš, ješ, hodiš, piješ, hodiš…

Kaj je na Poti prevladovalo: razmišljanje ali zaznavanje? Je Pot duhovna ali turistična? Po čem se Pot razlikuje od drugih enomesečnih dopustov?

Pot je takšna kot si jo zastaviš. Lahko si jo turistično, ker je ob poti dovolj infrastrukture. Lahko se odločiš, da boš spal v hotelih, si ogledal vse turistične zanimivosti na poti, del poti prehodil, del pa se prevozil z avtobusom ali taksijem. Tudi turistične agencije in razna verska združenja organizirajo takšna vodena “romanja”.

Jutro drugega dne hoje
Jutro drugega dne hoje

Takšen način “romanja” je opravila večina od več kot 262.000 peregrinov, ki so v letu 2015 prejeli Compostelo oz. potrdilo, da so opravili Jakobovo pot. Prejme jo namreč vsak, ki prehodi najmanj zadnjih 100 km ( pa še to samo določene krajše etape, ne vseh 100 km) ali prekolesari najmanj zadnjih 200 km poti pred Santiagom. Takšno turistično romanje izgleda tako, da te “kratkometraše” kot jih je poimenovala Mirjana Steblovnik v svoji knjigi Buen camino, peregrino, pripeljejo z avtobusom na neko izhodišče, prehodijo nekaj kilometrov, tam jih avtobus počaka in odpelje na kosilo, oglede turističnih znamenitosti, v cerkev k maši za peregrine in kasneje v hotel na prenočevanje. In naslednji dan ponovijo zgodbo, dokler ne pridejo (oz. se pripeljejo) v Santiago. Že na zunaj se razlikujejo od “pravih” peregrinov, “dolgometrašev”. V sveže polikanih belih majčkah, novih teniskah, brez težkih nahrbtnikov, hodijo v velikih skupinah, vpijejo drug prek drugega in se zabavajo. To so turisti, dopustniki, nam, “dolgometrašem”, moteči. Hiteli smo pred njimi naprej, v tišino, v mir, v svoje misli.

Neskončna Via Aquitania
Neskončna Via Aquitania

A ob dopoldnevih jim ne uideš. Dohitevaš nove in nove skupine, dokler ne opravijo za tisti dan odmerjenih kilometrov. Še dobro, da se to množično dogaja samo zadnjih 100 km in še dobro, da jih vsaj popoldan, ni na Poti. Celotno pot Camino Frances, ki je najpopularnejša različica Camina, katere izhodišče je v francoskem Saint-Jean-Pied-de-Portu pod Pireneji, konča pa se na koncu sveta, v Fisterri ob Atlantski obali in je dolga 930 km (toliko sem jaz namerila, da sem prehodila s pomočjo aplikacije Endomondo), pa po moji oceni prehodi zelo malo peregrinov. Ki vsekakor niso turisti. Celotno pot, mislim, da še z dodatkom do Muxie, je prehodila tudi Bojana Vranjek, o čemer piše v svoji knjigi Camino, mistika neVidnega sveta.

Je na Poti trenutek, ko se nehaš ukvarjati s sabo in se začneš zanimati za druge ljudi?

Velika dragocenost Poti je, da si vzameš čas zase. Če se ozrem v pretekla leta mojega življenja, imam občutek, da sem vsa leta posvetila drugim, se iz dneva v dan prilagajala, postavljala svoje želje in potrebe za željami in potrebami drugih. Občutila sem, da sem si zaslužila ta mesec, da se ustavim in razmislim o sebi, o mojih željah. In ugotovila, da sem sama sebi odlična družba. Na Caminu večino poti prehodiš sam, v svojem tempu, brez prilagajanja. Ko želiš postati, postaneš, ko želiš pohiteti, pohitiš. Na Caminu počneš kar želiš, ne kar moraš. Tudi hodiš zato, ker to želiš, ne ker moraš. Na Poti sem bila skupaj s sestrično, skupaj sva krenili zjutraj iz alberga, hodili vsaka zase, s svojim tempom, se ustavljali v istih barih na zajtrku, kosilu in se nastanili v istem albergu. Po nastanitvi je bil čas za druženje z drugimi peregrini in včasih so naši pogovori trajali pozno v noč. Čez dan te med potjo dohiti kakšen peregrin, ali ti dohitiš kakšnega drugega. Po obveznem pozdravu Buen Camino, katerega zagotovo spremlja spontan nasmeh, spregovoriš z njim par besed, včasih se pogovor raztegne na kar nekaj skupaj prehojenih kilometrov, včasih na kar nekaj odsekov v zaporednih dneh. Z določenimi se srečuješ vsak dan.

Peregrine povezuje klic Camina
Peregrine povezuje klic Camina

Peregrini se med seboj pogovarjajo predvsem o sebi, o svojem življenju, željah in hotenjih, manj o deželi in kulturi, iz katere izhajajo. Vsak brez zadržkov razkrije svojo lastno zgodbo, lastna doživljanja, želje in hotenja in vsak z zanimanjem posluša zgodbo, želje in hotenja drugega. Na Caminu si samo peregrin, človek, ki je in si želi biti srečen. Kolikokrat sem se spomnila na misel Ane Frank, ki me je že v otroštvu, ko sem brala njen Dnevnik, presunila. Ne spomnim se je več dobesedno, nekako takole gre: “ Kako smo si ljudje različni in vendar povsem enaki. Vsi živimo zato, da bi bili srečni.”

Okopana v zlatu
Okopana v zlatu

Katere neprilike so se dogajale ljudem, ki si jih srečala na Poti? Ali te neprilike bolj povežejo pohodnike kot skupna večerja?

Peregrini smo bili močno povezani že od prvega dneva naprej. Povezoval nas je klic Camina in naša odločitev, da se bomo klicu odzzvali in odšli na Pot. Iz različnih koncev sveta, iz različnih kultur, različnih ras, govoreč različne jezike, povezani s Caminom. Našo povezanost sem prav fizično občutila pri blagoslovu za peregrine, ko smo peregrini stali v krogu (bilo nas je kakih dvajset) in si podajali debelo gorečo svečo iz rok v roke. Ko si držal svečo v roki, si se zagledal v plamen in v svojem jeziku povedal, kaj si želiš, da ti Camino uresniči.

Na Caminu je vse potencirano
Peregrini so povezani z naravo

Peregrini smo bili na romanju povezani tako močno, da smo neprilike, ki so se dogajale kateremukoli, doživljali kot lastne neprilike. Kako je že zapisal Hemingway? Nekako tako: “Ne sprašuj komu zvoni, zvoni tebi! “ Vsi smo združili moči, da smo pomagali peregrinu v težavah pač najbolje kot smo znali, vsekakor pa tako kot bi tudi sebi. In to se nam je zdelo samo po sebi umevno. Vsak od nas, peregrinov pa je bil za pomoč neznansko hvaležen. Ko sva z možem pomagala mladi Nemki Juliji, ki je bila na Poti s svojim triletnim sinom Henrikom, tako, da ji je mož zamenjal zračnico na vozičku, jaz sem se pa medtem igrala z njenim sinom, naju je v znak hvaležnosti objemala in se zahvaljevala. Tudi svojemu sinku je razložila, da sva jima pomagala, zato se naj nama zahvali in naju objame. Nekega dne je za menoj pritekla Finka Seena, ki se mi je zahvaljevala, ker sem zvečer, ko sem dajala na radiator svoje mokre čevlje, videla na tleh še ene premočene, niti nisem vedela čigave, pa sem jih pobrala in dala sušit na radiator poleg mojih. Zjutraj se je Seena zbudila, ko sem jaz že odšla in našla suhe čevlje na radiatorju. Ugotovila je, da sem jih jaz postavila na radiator, in ves dopoldan je hitela, da me je ujela in se mi zahvalila. Na Caminu so pač vse stvari potencirane, tudi hvaležnost.

Na Caminu je vse potencirano
Na Caminu je vse potencirano

Kaj storiti, če na poti zboliš? Je možno, da odležiš nekaj dni, da viroza mine ali te gleženj neha boleti?

Največji strah vsakega peregrina je, da se bo zgodilo kaj takega, da Poti ne bo mogel končati. Vsi peregrini smo imeli s seboj kakšna zdravila in smo si v primeru bolezni pomagali z njimi. Jaz sem imela s seboj antibiotike, tablete za vnetje sečil, brufen za vnetje mišic, pa mi na srečo ni bilo potrebno nič uporabiti. Edino brufen sem dala nekemu Američanu, ki me je vprašal, če ga slučajno imam, ker ga je poznal. Drugače so si peregrini pomagali tako, da je npr. v primeru želodčnih težav nekdo, ki je imel s seboj zdravila zanje, napisal bolniku ime tablet, ki mu jih lahko da, on je pa “posurfal” po internetu ali poklical svojega zdravnika, da se je lahko odločil, ali bo zdravila vzel ali ne.

Kako ste pohodniki na Poti premagovali utrujenost, zdravstvene težave, monotonost, osamljenost, črne misli ali evforijo? So izbruhi čustev pogosti? Če da, čemu jih pripisuješ?

Na Caminu so peregrini v nekem čudnem stanju telesa in duha. O tem je lepo napisal Ivan Gričnik v svoji knjižici Moj Camino. Nekako imaš občutek, da imaš izklopljene možgane, saj jih ne rabiš. Vse kar je potrebno je, da hodiš po rumenih puščicah. Ko tako izklopiš možgane na minimum, začnejo tvoja čutila delovati maksimalno. Zanimivo je, da že kakšnih dvajset let, razen izredno močnih vonjav, nisem vohala ničesar. To sem pripisovala mojemu dolgoletnemu kajenju. Na Caminu se mi je po petnajstih letih nekajenja, vonj povrnil in se mi ohranil tudi sedaj, ko sem se vrnila.

Samo slediš rumenim puščicam
Samo slediš rumenim puščicam

Se pravi, možgani so na minimumu, čutila in čustva na maksimumu. Misli prihajajo in odhajajo same od sebe ( se sprašujem od kje?). Do Camina nikakor nisem mogla razumeti skrivnosti lisice iz Malega princa: “Kdor hoče videti, mora gledati s srcem.” Nikakor si nisem znala predstavljati, kako gledaš s srcem. Na Caminu pa se je to enostavno zgodilo. V nekem trenutku sem se zavedla, da tam gledaš s srcem ves čas.

Kakšen red obstaja v domovih za prenočitev, albergih?

image
Na Caminu je tudi pijanost potencirana

Albergi so bili včasih samo državni in dokaj zanemarjeni, saj sem prebrala, da si skoraj praviloma v albergu našel stenice, kopalnice in stranišča so bila umazana in na razpolago nisi imel tople vode. Španska vlada je po spoznanju, da romarji v severno Španijo prinesejo kar nekaj denarja, zaostrila pogoje in kontrolo v albergih. Poleg tega so po računici, da je alberg bolj donosen posel od hotela, začeli odpirati alberge tudi privatniki, zato v zadnjih letih rastejo kot gobe po dežju. Recimo, da daš v sobo, ki je velikosti ene povprečne hotelske sobe, štiri pograde, dobiš na noč 80 evrov, če imaš pet takih sob, dobiš na noč 400 evrov, s tem da je treba računati, da te sobe nimajo lastne kopalnice, ampak skupne. Recimo, da je na 40 ljudi 6 tušev in stranišč. Stroškov s posteljnino nimajo, od osebja je samo en človek na sprejemu, pa še to popoldan, ko se alberg odpre, do takrat ko je poln oziroma do takrat, ko se ugasne luč.

Svoboda
Svoboda

V vseh albergih velja pravilo, da se pohodniški čevlji puščajo v posebnem prostoru takoj po vstopu v alberg, da si v istem albergu lahko samo eno noč, da v albergu lahko spijo samo romarji z romarskim potnim listom, ki ga dobijo na začetku poti in jim ga vsak večer v prenočišču požigosajo, vpišejo datum in podpišejo. V večini albergov se zvečer ob 10h ugasne luč in prižge zjutraj ob 6h.

Je bilo v albergu vedno dovolj postelj? Vedno dovolj hrane? Je ta prilagojena vsem okusom in omejitvam, ki jih ljudje pri prehranjevanju imajo?

V alberg moraš priti najkasneje ob petih. Kasneje se zna zgoditi, da v albergu naletiš na napis completo, kar pomeni, da je poln in moraš do naslednjega alberga. Če je v istem kraju, imaš srečo, če ne, moraš prehoditi še naslednjih nekaj kilometrov do naslednjega alberga. V glavni sezoni, julija in avgusta, mora biti še večji problem s prenočišči. Največjo stisko s posteljami sem doživela prvo noč za Burgosom, saj se peregrinom, ki ponavadi prenočujejejo v Burgosu, da si ga ogledajo in naslednjo jutro zjutraj krenejo naprej, pridruži še množica novopečenih peregrinov, ki začnejo pot komaj v Burgosu.

Sončno vreme na Mezeti
Sončno vreme na Mezeti

Za prehrano mi ni bilo treba kaj dosti skrbeti in hrane nisem prenašala v nahrbtniku, mogoče edino kdaj kakšno banano ali jabolko, če sem vedela, da okrepčevalnice dolgo ne bo. Po moji izkušnji s pomankanjem hrane, ko sem nekega dne, zatopljena vase, hodila in hodila in zamišljena šla mimo edinega bara z zajtrkom po petih kilometrih od prenočišča, naslednji pa je bil šele po dvanajstih kilometrih, sem dodala v nahrbtnik dve energetski tablici. Za vsak slučaj. Po na tešče prehojenih sedemnajstih kilometrih se mi je namreč že kar meglilo pred očmi in komaj sem se privlekla do bara.

Drugače je ob Poti dovolj barov kot se imenujejo lokali, ki bi jih jaz raje poimenovala z besedo okrepčevalnica. Večina je lepo urejenih, s ponudbo prilagojeno peregrinom: zjutraj dobiš v njih zajtrk ali desayunos po špansko, ki je lahko tostada , se pravi opečeni kruh, ki je seveda bageta, saj ob celem Caminu drugega kruha kot bagete sploh ne vidiš. Res je, kar je pisal že v svoji knjigi Preko Pirenejev do Atlantika  Jože Štuhec, v bistvu hodiš, oziroma on je kolesaril po žitnici Španije, pa nikjer ni videti črnega ali polnozrnatega kruha. Porcija je bila iz tretjine na pol prerezane, opečene bagete, masla in marmelade. Če si se odločil za boccadillo (sendvič), je bil prav tako narejen iz tretjine bagete. Vanj so dajali šunko, sir, tudi jajčno omleto. V ponudbi so bila skoraj povsod tudi jajca s slanino ali šunko. Čez ves dan so imeli v ponudbi croassane  (rogljičke iz listnatega testa), mafine, tortille in Jakobovo torto (recept zanjo je zapisala Jelenkotova v svoji knjigi Izkušnja dolga 800 km). V večjih barih si te sladke dobrote dobil dnevno sveže pečene, v manjših take pakirane, z daljšim rokom trajanja. Meni so se kar naprej “luštala” ocvrta jajca na oko, čeprav jih doma nikoli ne jem za zajtrk. Ker pravijo, da moraš poslušati svoje telo, sem si jih privoščila skoraj vsak dan. Pri zajtrku si pil naravni pomarančni sok, kavo, čaj ali kakav, večina peregrinov pa se je pri toplih napitkih odločala za grande café con lecche (veliko kavo z mlekom). Ponavadi v barih prodajajo tudi banane, ki smo jih vsi peregrini pridno jedli, predvsem zaradi kalija. Na dopoldansko in popoldansko malico sem si razporedila banano, jabolko in limono in to vsak dan. Od dodatkov sem vsak dan použila magnezij, ker imaš menda pri povečani telesni aktivnosti toliko večjo porabo. S seboj sem imela takšnega, kjer imaš dnevni odmerek v manjši vrečkici. Vsebino si vsuješ direktno na jezik, kjer se raztopi. Opazila sem, da je tudi večina peregrinov v svojo prehrano dodajala magnezij v prahu.

Počitek po popoldanski malici
Počitek po popoldanski malici

Kaj si pojedel za kosilo, je bilo odvisno od tega, kje si se v času kosila nahajal. Če si bil v mestu, je bila na voljo kakšna paella (španska rižota), pizza, jajčna omleta, tortilla de patatas (krompirjeva omleta), mogoče ensalada mixta (velik krožnik zelene solate, paradižnika, koruze in tunine). Če si bil v kakšni manjši vasici, si pojedel boccadillo (sendvič) in kakšen paradižnik.

Z žafraniko porumenjena španska rižota
Z žafraniko porumenjena španska rižota paella

Običajna večerja peregrina, menu peregrino, ki ga ponujajo povsod, pa je glavni dnevni obrok peregrina. Sestavljen je iz treh hodov: predjedi, ki je lahko ensalada mixta, špageti ali rižota, glavne jedi, kjer si lahko izbiral med govedino, svinjino, piščancem, zelenjavno glavno jedjo in ribo, in sladica, kjer so ponavadi ponujali flan (karamelizirana jajčna krema), sladoled, mlečni riž ali sadje. V ceni, ki se giblje med 9 in 12 evri, je bila zajeta tudi pijača, voda in vino. Zanimivo je, da na vsako mizo prinesejo polno steklenico vina, seveda rdečega in potem spiješ kolikor spiješ. Ne vem zakaj je tako, moram pa reči, da na Caminu že prvi popiti kozarec vina precej opijani. Na Caminu je pač potencirano vse, tudi pijanost 🙂 .

Kako ste prali, sušili obleko in zračili obutev?

Večina albergov ima pralne in sušilne stroje. Cena pranja je 3 evre in cena sušenje prav tako. Z Marjano sva vsakih dva do tri dni dali oprati in posušiti skoraj vsa najina oblačila. Prav tako kot vsi ostali peregrini, nisva hodili umazani, niti niso naša oblačila smrdela. Včasih romarji seveda niso imeli takšnih možnosti, zato pravijo, da se je po katedrali v Santiagu širil od njih tako neznosen smrad, da so zaradi njega uvedli veliko 60 kilogramsko kadilnico, privezano na debelih, večdesetmetrskih vrveh, ki jo s pomočjo vrvi zaniha osem menihov. En nihaj sega skoraj od stropa katedrale na skrajno desnem pa do stropa na skrajno levem koncu katedrale. Ima tako silo, da se jim je že dvakrat utrgala iz vrvi in odletela v strop. Iz nje se širi dim, ki naj bi dejansko včasih preganjal smrad romarjev iz katedrale, danes pa je to velika turistična zanimivost, zato je katedrala ob vsakodnevni maši za peregrine ob pol osmi zvečer nabito polna s turisti.

Na Caminu glasno vzdihuješ od lepote narave
Na Caminu glasno vzdihuješ od lepote narave

Za zračenje obutve so bili namenjeni posebni prostori s policami, kamor si moral odložiti pohodniške čevlje takoj po vstopu v alberg. V albergih namreč nisi smel v spalnici hoditi s pohodniškimi čevlji. V teh prostorih so imeli tudi naložen časopisni papir, da si ga čez noč natlačil vanje, če si imel mokre. Časopisni papir čudežno potegne vlago nase. Imela sem srečo, da sem v dneh, ko sem imela premočene čevlje, prenočevala v albergih, kjer sem jih lahko posušila na radiatorju.

Je bilo dovolj vtičnic za polnjenje mobilnih telefonov, prenosnih oz. tabličnih računalnikov?

DSC_0901
Še 592 km do Santiaga

V novejših albergih je bilo dovolj vtičnic, ponekod so bile celo na steni pritrjene vrste malih omaric s ključkom, da si dal vanjo polnit telefon, jo zaklenil in odnesel ključ. Čeprav v celem mesecu nisem doživela, da bi komerkoli karkoli ukradli. V najnovejših albergih je bila pri vsaki postelji vtičnica, vgrajena nad poličko, na katero si lahko odložil telefon. Nekaj peregrinov je res imelo s seboj tudi tablični računalnik, nikogar pa nisem videla s prenosnikom. V starejših albergih so v obstoječe vtičnice namestili razdelilce, tako da s polnjenjem telefona dejansko nisem imela nikoli težav.

Kako je spati v sobi skupaj z več moškimi in ženskami? Si morala kdaj počakati, da je kakšen moški zapustil kopalnico, da si nato sama vstopila vanjo?

Pred odhodom na Camino me je kar malo skrbelo, kako bo s spanjem v skupnih spalnicah. V strahu pred glasnim smrčanjem sem vzela s seboj tudi ušesne čepe. Vendar jih nisem nikoli uporabila. Če sem se kdaj ponoči zbudila, sem res slišala kakšno glasno dihanje, kašelj ali včasih smrčanje kakšnega peregrina, vendar me ti zvoki nikoli niso motili pri spanju. Najslabše sem spala v benediktinskem samostanu v Leonu, kjer smo imeli ločeno žensko in moško spalnico. V ogromni sobi z nizkim stropom in veliko vlago zaradi polkletnih prostorov več stoletij starega samostana nas je bilo kakšnih osemdeset žensk. Ne vem, koliko kisika nam je do jutra sploh ostalo. Poleg tega se mi zdi, da je za dobro spanje v, z žensko energijo nabito polni spalnici, manjkala moška energija 🙂 V glavnem so bilie v albergih kopalnice in stranišča ločena za moške in ženske, se je pa tudi v kakšnem manjšem zgodilo, da smo imeli skupne. Moram pa priznati, da sem nekajkrat uporabila moško stranišče, ko je bilo žensko zasedeno.

DSC_0860
Še dobrih 160 km do Santiaga

Katero spoznanje na Poti je bilo močnejše: (1) človek za življenje ne potrebuje skoraj ničesar ali (2) da človek preživi, potrebuje zelo veliko stvari? Kaj od materialnega si najbolj pogrešala? 

Vsakemu od navedenih dveh spoznanj moram dodati pridevnik, da bosta resnična: prvemu srečno, drugemu zadovoljno. Človek za srečno življenje ne potrebuje skoraj ničesar. Da človek zadovoljno preživi, potrebuje zelo veliko stvari. Zadovoljstvo ti ne da sreče, je pa “fajn”, če ga imaš povrhu 🙂 . Zadovoljstvo je v primerjavi s srečo neizpolnjujoče, kratkotrajnejše, plitvejše. Na poti me je pogled na čudovito naravo osrečil, doma me lepa obleka in čevlji, z usklajeno torbico, naredi zadovoljno, mi nudi nek občutek ugodja, zadovolji moj čut za estetiko. Najbolj sem pogrešala to zadovoljstvo, ta občutek, ko si nadeneš lepo obleko, čevlje, nakit, dodaš torbico in vse skupaj zadiha v novo celoto, v harmonijo.

Na poti me je pogled na čudovito naravo osrečil
Na poti me je pogled na čudovito naravo osrečil

Kakšni so bili občutki na cilju? Kaj si simbolično zažgala na cilju svoje Poti? Opiši nam pomen in potek tega dogodka.

Izbruh veselja sem pričakovala že na Gori Radosti, tik pred Santiagom. Vendar tam nisem občutila nič posebnega. Mogoče me je preplavilo največje zadovoljstvo, ko so v katedrali v Santiagu, v času maše za peregrine prebrali, da so tisti dan priromali v Santiago vse iz Saint-Jean-Pied-de-Porta romarji iz Estados Unidos de América in Eslovenie. Vedela sem, da sva ta Eslovenia midve z Marjano.

Z nogami na Jakobovi školjki pred katedralo v santiagu
Z nogami na Jakobovi školjki pred katedralo v Santiagu

Vendar Santiago ni bil najin cilj, nadaljevali sva pot še do Atlantskega oceana. Tudi ko sva dosegli končni cilj, nisem imela nobenih posebnih občutkov. Ponovno se je izkazalo, da je resnična že tako oguljena fraza: važna je pot, ne cilj. Neskončno pa sem uživala, ko sem si v Finisterri, na koncu sveta, sezula pohodniške čevlje, ki so nepoškodovani prestali 930 km dolgo pot.

Svežina za stopala
Svežina za stopala

Bosa sem zakoračila po beli mivki in valovih Atlantskega oceana, ki so se razlivali po plaži. Nato sem po pravilih zaključila romanje. Slekla sem svoja romarska oblačila in se okopala v morju. Voda je bila ledeno hladna, zato se v vodi nisem kaj dolgo mudila. Sledil je odhod na rt, kjer je danes svetilnik, pred tisočletji pa je bil tempelj, posvečen soncu, Ara solis. Tukaj se po običaju sežigajo romarska oblačila in opazuje sončni zahod. Težko sem se odločila kaj bom sežgala, saj sem se na oblačila, ki sem jih nosila mesec dni, že zelo navezala. Tako dobro so mi služila, zdaj jih pa naj sežgem? Nekako sem se odločila, da bom žrtvovala nogavice, čeprav sem jim bila zelo hvaležna, saj mi niso pridelale niti enega žulja. Ko sem prišla na rt, je ogenj že gorel. S seboj sem iz Slovenije prinesla še eno oblačilo za skuriti: majico, v katero sem nakopičila zlo, ki so mi ga prizadejali ljudje dvomljive kakovosti v zadnjem letu. Prinesla sem ga sem, na konec sveta, da se ga dokončno znebim. Simbolično sem ga skurila in opravila z njim za vedno. V hipu je zgorelo :).

Šele potem so prišle na vrsto nogavice. Po kurjenju romarskih oblačil sem v skladu z običajem opazovala sončni zahod. Po sončnem zahodu sem šla spat in naslednje jutro sem se zbudila kot nov človek.

Ali veliko ljudi pred ciljem prekine svojo Pot? Kateri so razlogi?

Ja, veliko ljudi je prisiljenih predčasno končati pot. Zaradi krvavih žuljev na podplatih, vnetih tetiv, bolečih in otečenih gležnjev…. Pred vnetimi tetivami niso varni niti profesionalni športniki, saj sem spoznala nekega mladega Finca, ki je bil aktiven športnik in si je prišel na Camino nabirat fizično kondicijo in psihično stabilnost, pa ga je Camino že kmalu po začetku izpljunil zaradi vnete tetive. Anglež Timothy se je moral vrniti domov zaradi tromboze, Irka Doris je zaradi hudega vnetja ledvic končala v bolnici v Burgosu in neka Švedinja je morala domov na razgovor za novo službo. Na blogu sem zapisala tudi zgodbo,  ko je Slovenec, šest dni pred našim prihodom v Lorco, tam umrl za posledicami srčne kapi. Na dan, ko smo postali pred križem, ki je obeleževal mesto njegove smrti, bi praznoval 60 let.

Jakobovo pot obeležujejo številni križi
Jakobovo pot obeležujejo številni križi

Mladoporočencem verjetno ne bi svetovala, da si Camino izberejo za medeni teden, še posebno če niso preveč spretni pri iskanju intimnih trenutkov?

Prej kot za medeni teden bi mladoporočencem svetovala, naj gredo na Camino ob prvi resni zakonski krizi. Čeprav mora biti kar nekaj mladoporočencev, ki dejansko pride na Camino na medene tedne, saj sem mlad nemški par srečala tudi jaz. Za štedilnikom v kuhinji alberga se je sukal novopečeni mož in pripravljal svoji ženi večerjo. Kuhal ji je špagete s tunino, ona pa je sedela za mizo, ga opazovala in kramljala z ostalimi peregrini. Spet drugič sem srečala pet let poročeno Nemko, ki je prišla na Camino sama. Medene tedne sta z možem preživela na portugalskem Caminu, ker sta romanje na Portugalskem dobila kot poročno darilo. Po petih letih zakona je prišla na Camino Frances sama, saj je bil njun zakon še vedno brez otrok in upala je, da ji bodo do njih pomagale goreče molitve na Caminu.

Zagotovo obstaja tudi kar nekaj poročenih parov, ki so se spoznali na Caminu. Srečala sem francoski par, ki sta se spoznala na Caminu in prišla ponovno na Camino za njuno tretjo obletnico poroke. Spoznala sem Švicarko in Nemca, ki sta se spoznala na Caminu, se poročila in ustalila v Nemčiji, na Camino pa sta ponovno prišla s petletnim sinom in šestmesečno hčero, ki jo je mama po Caminu vozila z vozičkom.

Odgovorila si že na vprašanje, ki sem ga imela pripravljeno kot naslednje. Pred potjo si namreč prečitala, da ti Camino da ljubezensko izkušnjo. Očtno je, da se na poti razvijejo simpatije, vznikne lahko zaljubljenost, ki morda kasneje zraste v ljubezen. Nekateri to ljubezen potrdijo še s poroko. Tebe je na Poti prvih štirinajst dni spremljal mož. Te je to varovalo pred drugimi ljubezenskimi izkušnjami?

O tem je pisala že Shirley Maclaine v svoji knjigi. V bistvu gre za to, da Camino vsakemu ponudi ljubezensko izkušnjo, gre samo za to ali jo sprejmeš ali zavrneš. Njej je o tem pripovedovala prijateljica, Brazilka, ki je Camino prehodila že pred njo. Brazilka je ponujeno ljubezensko izkušnjo sprejela brez pomislekov in tega nikoli ni obžalovala. Shirley Maclaine je bila ljubezenska izkušnja ponujena samo enkrat, že kmalu po začetku poti, v obliki mladega, postavnega, črnolasega Španca, vendar ga je zavrnila. Čeprav ni sama točno vedela zakaj, vsaj kakšnega pametnega razloga ni našla za to svoje ravnanje. Če me je mož varoval pred drugimi ljubezenskimi izkušnjami? 🙂 Vsekakor sem na najini skupni Poti kot tudi v času, ko sem jo prehodila sama, utrdila svoje prepričanje, da sva z možem skozi najinih trideset let oblikovala bogat in izpolnjujoč odnos, za katerega se ni težko odreči marsičemu, tudi tistemu ne, kar te morebiti doleti na božji poti.  🙂

0 km do konca sveta
0,00 km do konca sveta

Kako si spala prvo noč spet doma? Ko si se zbudila v svoji postelji, si bila druga oseba?

Prvo noč doma sem spala odlično. Ne vem, če sem se zbudila kot druga oseba, vsekakor sem prišla nazaj kot srečna oseba. Spoznala sem, da je sreča popolnoma odvisna od nas samih. To, kar sem vedno brala in nisem razumela, sedaj razumem: Sreča ni nekje v prihodnosti, je tukaj, z nami, treba se je samo odpreti in jo živeti. Samo od mene same je odvisno ali sem v določenem trenutku srečna ali nesrečna. Nazaj sem prišla tudi obogatena s hvaležnostjo svojemu telesu, da je, takšno kot je. In moje tretje spoznanje, ki pa vsekakor ni zadnje, je, da je v Sloveniji enako čudovita narava kot v Španiji, samo da jo do zdaj nisem znala gledati in občudovati.

DSC_0807
Poslušaj. Poduhaj. Dotakni se.

STAŠA LEPEJ IN CAMINO

Staša Lepej se je obula v težke planinske gojzarje, za nahrbtnik zataknila slovensko zastavico, si ga oprtala in se v juliju 2006 odpravila na Camino , ker “…jo je nekaj silovito gnalo tja med pšenična polja, vinograde, včasih tudi dokaj nezanimivo in dolgočasno pokrajino.” Zanjo je bilo romanje notranje potovanje, čiščenje duše, iskanje najglobljega duhovnega smisla in samopoznanja. Uresničitev sanj. In tako je naslovila tudi knjigo o svoji poti: Camino, moja samotna pot ali čiščenje duše in telesa po žensko.Img_00009901.gif
Skozi knjigo sem s Stašo Lepej hodila po poti Camina kar nekaj korakov za njo. Želela je biti sama s seboj, se spoznati in očistiti svojo dušo. Tudi zvečer se ni kaj rada družila z ostalimi. Pojedla je, oprala perilo, odgovorila na SMSe in naredila zapiske. Po poklicu je bila odvetnica in doma je bila vedno tudi urejena kot odvetnica. Navajena je bila nositi kostime, visoke pete in si redno ličiti obraz. Pri pakiranju nahrbtnika pa so kostime zamenjale pohodniške hlače in majice, salonarje pa športni copati. Seveda je vzela s seboj šminko, maskaro in barvice za oči, a na Caminu je kaj hitro ugotovila, da tega sploh ne potrebuje. Na nasvet prijatelja pa je vzela s seboj dokaj nenavaden klobuk ( bolje turban), ki na pogled ni bil bogve kaj, a je bil zelo uporaben: plenico. Zmočena in ovita okoli glave je bila odlična zaščita pred vročim španskim soncem, ki ti je neusmiljeno žgalo na glavo. Zaradi povečanih fizičnih naporov, ki jih prestajaš na taki poti, se je oskrbela s tabletami kalija, magnezija in C vitamina in jih dnevno dodajala svoji prehrani. S seboj je vzela tudi zeliščne SOS tablete iz galganta, za skrajno silo, če noge ne bodo šle več in bo glava odpovedovala. Galgant je rastlina, ki sodi v družino ingverjevk. Užiten je njen  podzemni del. Precej podoben je ingverju, vendar s to razliko, da je nekoliko svetlejše barve in ima tanjšo lupinico. Po okusu je svež galgant bolj blag kot ingver, njegov vonj pa spominja na smrekove iglice. Hildegarda je galgant imenovala začimba življenja, ki vam lahko vlije več moči od energijske pijače ter vas ohranja budne. In zato je Staša tabletke galganta tudi vzela s seboj. Tudi čepki za ušesa so našli svoj prostor v nahrbtniku, saj telo ob takih fizičnih naporih potrebuje dovolj spanja, v množičnih spalnicah v albergih ( tako Španci imenujejo zavetišča za romarje) pa se znajo ponoči pojaviti tudi kakšni moteči zvoki.

Romarski potni list
Romarski potni list

Rada sem hodila za njo. Prikupila se mi je s svojim razmišljanjem. V celoti se je razkrila. Premislila svojo preteklost. Podoživela svoje težke trenutke. Se spovedala. Nisem jokala z njo, ko so se ji solze ulile same od sebe (tako kot se na Jakobovi poti mnogim romarjem), zaradi posebne energije in čiščenja duše. Prvič se ji je to zgodilo že v Lourdesu, ki ga je obiskala spotoma, na poti do izhodišča v francoskem Saint Jean Pied de Portu. Z njo sem jokala, ko se je spominjala smrti svoje hčerke, še dojenčka, v njenih študentskih časih. Že preden je odhajala na to pot, je vedela, da jo poklic odvetnice preveč obremenjuje z vso negativno energijo raznoraznih sporov, ki jih je za svoje stranke morala urejati na sodišču. Med potjo je stalno preverjala ali je že izšel razpis za mesto notarja v Zagorju ob Savi, na katerega je želela kandidirati in preostanek svoje delovne dobe preživeti v psihično manj obremenilnemu poklicu. Na poti je hrepenela po nakupu hiške, ki jo je občudovala že od otroštva in je bila naprodaj. Fizične napore je z veliko mero vztrajnosti premagovala in skrbela, da je njeno fizično telo dobilo dovolj energije, kar na Caminu niti ni tako enostavno. Španci imajo namreč v času našega kosila siesto, trgovine in gostilne pa so takrat zaprte. Tako, da ti tudi nič ne pomaga, če se v trenutku, ko si tvoje telo želi glavnega dnevnega obroka, nahajaš v mestu ali na vasi. Odvisen si od tega, kar imaš v nahrbtniku. Smejala sem se, ko je sestradana in dehidrirana v Pamploni na dušek spila 2 ( z besedo dva) litra ore in v hipu zmazala kremšnito. To je bila res prava Žeja in Lakota. Ko je priromala do Santiaga, pa je bila lažja kar za nekaj kilogramov.

Gora skrbi iz vsega sveta
Gora skrbi iz vsega sveta

Na Cruz de Ferru ni odložila samo svojih, ampak tudi skrbi svoje hčere in sina, saj sta ji zaupala svoja kamna, da jih je pritovorila in priložila na goro skrbi romarjev iz celega sveta. V trenutku, ko je odložila sinove skrbi v Španiji, je on v Sloveniji dobil službo.
Na Poti je spoznala, da ne bi želela živeti bistveno drugače kot živi, da je pot, po kateri hodi, zanjo edino pravilna. Ta pot jo je učila živeti in uživati tukaj in zdaj. Po prihodu domov pa se ji je začel, tako kot vsakemu romarju, dogajati njen Camino . Uresničili sta se ji obe želji: postala je notarka in lastnica ljubke hišice, ki jo je občudovala že iz otroštva. Kdo bi vedel, če ji je pri vsem tem pomagalo tudi to, da je prehodila Jakobovo pot?