(Poslovenjen “alberg” izvira iz španske besede albergue, ki pomeni nastanitev, v tem primeru za romarje. Besedo bi lahko zelo ustrezno prevedli v slovenščino kot zavetišče za romarje).
Ivan Gričnik je moj sokrajan, ki je prvič prehodil Camino dve leti pred menoj, v letu 2014. Svoje doživetje je popisal v knjigi MOJ KAMINO, o kateri si lahko preberete kaj več na tej povezavi: IVAN GRIČNIK IN CAMINO.
Ko sem tudi sama prehodila Camino v letu 2016 sva se seznanila in o Caminu, najini novi ljubezni, večkrat živahno in z nostalgijo diskutirala – tudi o albergu Verde. “Naključje” (narekovaje sem zapisala, ker tisti, ki smo prehodili Camino namreč vemo, da naključij ni) je hotelo, da sem tudi sama (med stotinami albergov, ki na Caminu so), prenočevala v njem. Ko sem v letu 2019 ponovno hodila po teh poteh, sem, takrat načrtovano, ponovno prespala v tem, za naju z Ivanom najboljšim albergom. O njem si lahko preberete kaj več tudi na tej povezavi: NAJBOLJŠI “ALBERG” NA CAMINU?
In letos, 22. 9. 2023, točno ob 15:58, sem prejela spodnjo fotografijo, pod katero je bilo pripisano vprašanje: “Kje sem?”
Seveda sem vedela, da gre za alberg Verde, zato se je najina komunikacija odvila takole:
In v nadaljevanju, v katerega sem si drznila vstaviti določene dele iz njegove knjige, lahko vidite, da je uresničil obljubo. Začne takole:
Priprave na moj prvi Camino so bile precej čudne. Nisem si znal predstavljati kaj me čaka in kako poteka to zaupanje v pot in vsakodnevne dogodke. Pojma nisem imel, kako bom našel prenočišče in kako se bom zmenil vse potrebno. Ampak nič me ni moglo več ustaviti in odšel sem na pot. Hodil sem večinoma sam in se sporazumeval v vseh jezikih. Vse je potekalo brez napak in še danes, po tolikih letih, svojega prvega romanja sploh ne razumem. Tako sem en dan, po ogromno prehojenih kilometrih, prispel do prehoda čez zelo dolg kamnit most. Spoznal sem, da sem v kraju Hospital del Orbigo.
Ustavim se v nekem baru, kjer dobim vizitko za albergue Verde. Ko ga najdem, ugotovim, da sem edini romar, in daje mi vtis neke tesnobe. Zelo revna lesena stavba in vse povsod visijo molilne zastavice in razni okraski ter pojoči zvončki. Oskrbniki so zelo prijazni, a nekako drugačni od ostalih, ki sem jih srečal do sedaj. Izvem, da so pred tem nekaj časa živeli na Kitajskem in sedaj so si tu uredili dom v tem stilu.
Iz knjige Ivana Gričnika, MOJ KAMINO, 2014, str. 56
Ker sem bil med prvimi romarji za tisti večer, sem z veseljem sprejel povabilo, da pomagam pri pripravi večerje. Zaupali so mi lupljenje in rezanje čebule.
Ko se tako nekaj časa pogovarjamo se alberg lepo polni in vedno več nas je. Ob sedmih nas povabijo na uro joge in sprostitve. Zraven nam gospa igra na kitaro in kmalu smo vsi prešerne volje. Potem nas povabijo na večerjo v poseben prostor in nam postrežejo vegetarijansko hrano, ki pa je je v izobilju. Zraven vsi igrajo in nam pojejo. Potem nam postrežejo še čisto poseben čaj za dober spanec.
Iz knjige Ivana Gričnika, MOJ KAMINO, 2014, str. 56
S težavo in solznimi očmi smo se že zvečer poslovili, zjutraj pa nas je čakala obilno obložena miza s samimi dobrotami. Alberg zapustimo skozi skrita vrata v ograji in vsak s svojimi mislimi nadaljujemo pot. Ko sem se vrnil domov sem še pa še podoživljal svojo pot in jo večkrat predstavil na kakšni prireditvi. Spomine na doživeto in čudežno pot pa nisem in nisem mogel pozabiti in želja, da bi pot ponovil je bila vedno večja. Po devetih letih je želja dozorela in skupaj s prijateljem sva se v letošnjem septembru odpravila na meni že znano pot.
Veliko je bilo vprašanj zakaj zopet ista pot in predvsem, zakaj še enkrat, če pa sem pot že prehodil. Težko je razložiti, sam pa sem dobro vedel, da dvakrat ne moreš stopiti v isto reko, ker reka teče in je vedno nova. Tudi moja druga pot bo nova in čakajo me nova in nova presenečenja. Ena želja pa je bila neizbežna, zopet prenočiti v albergu Verde.
Ko tokrat skupaj s prijateljem stopava čez dolgi kamniti most, sva oba že pošteno izmučena. Pri znanem smerokazu zavijeva levo in prijatelj nima nič proti, da narediva še nekaj dodatnih metrov do prenočišča. Sam hodim s težavo, ker mi je desna noga močno otekla od gležnja do kolena. Končno alberg Verde in počutim se, kot da sem prišel domov.
Oskrbniki so iz štirih različnih držav in so neskončno prijazni. Takoj dobiva proste postelje in svežo posteljnino. Ko pa vroč tuš opravi svoje, sva oba presrečna. Pomagava pri pripravi večerje. Tokrat nama zaupajo trenje in luščenje lešnikov. Razgledava si okolico, ki je skoraj pravljična. Povsod visijo vetrni zvončki, med njimi pa grozdje, fige, robide in še obilo drugega sadja. Vse je na razpolago. V vrtu je paradižnik, čebula, paprika, kumare in ostala sezonska zelenjave. Sredi vrta se bohoti nova, lepo opremljena ter ogrevana jurta, blizu je tudi nova okrogla stavba za jogo in meditiranje, povsod so viseče mreže in ležalniki, skratka, ni da ni. Seveda je tudi tokrat organizirana joga za sproščanje bolečih mišic.
Ker imam oteklo nogo težko izvajam vaje, kar mojster joge seveda opazi. Zmeniva se, da se dobiva po večerji, da mi pozdravi bolečino. Sledi obilna vegetarijanska večerja z ogromnim kolačem, po katerem so posuti lešniki. Še preden pričnemo pa kot zahvalna molitev znana živa glasba s petjem, pri kateri težko zadržujemo solze. Presenečenja pa zame še ni konec. Mojster me pokliče v posebno sobo, kjer mi pripravi dva vedra. V enem je vroča voda, v drugem mrzla. V vsako vedro vsuje pest morske soli in pest meni neznanih zelišč. Razloži mi, da imam dve minuti obe nogi v enem vedru in dve minuti v drugem vedru ter naj vse skupaj ponovim vsaj petkrat. Dobim še skodelico vročega čaja za boljši spanec. Kakšna mirna noč, prav nihče tokrat ni smrčal, no verjetno nisem slišal. Zbudim se, ko se zbudijo prvi in se prične znano šumenje z vrečkami. Čaka nas bogato obložena miza z različnimi namazi, na razpolago je več vrst čaja, kava, mleko in kosmiči. Skozi meni že znana vrata zapustimo alberg in nadaljujemo vsak s svojimi mislimi. O moji otekli nogi pa nobenega znaka več in hodim, kot da sem danes pričel svoj Camino. Ja, alberg Verde ni čuden, temveč je čudežen in verjamem, da nisem zadnjič prespal pri njih.
Tudi jaz verjamem, da ni zadnjič spal pri njih. Na koncu poti, pred katedralo v Santiagu se je namreč, kot je dokumentirano na spodnji sliki, ponovno dotaknil školjke. Kot pravi sam:
Leta 2010 sem bil s konjiškimi župljani na romanju po Portugalski in v Lurdu. Vmes smo se ustavili
Iz knjige Ivana Gričnika, MOJ KAMINO, 2014, str. 12-13
tudi v Santiagu. Pri maši si voščimo: »MIR Z VAMI!« Ko se obrnem, je za menoj skupina peregrinov, in takrat tisti pogled – tisti prvi kontakt z »učkami« … tisti je pri meni vse spremenil. To so srečni ljudje in sklenem, da bom tudi sam nekoč doživel to srečo. Zunaj pred cerkvijo je na tleh posebna Jakobova školjka. Z ženo sva položila roke na to školjko in se fotografirala. Takrat še nisem vedel, da če položiš roko na školjko, pomeni, da se boš še vrnil …
Camino sem dodobra preučila in meni je padlo v oči še nekaj drugega. Na Caminu velja, da vedno dobiš kar potrebuješ. O tem si lahko več preberete tukaj KDAJ DOBIM VSE KAR POTREBUJEM? Naj poudarim, da gre za zadovoljevanje potreb in ne želja. In Ivan je v albergu Verde prejel zdravljenje tudi prvič, v letu 2014. Kot sam opisuje izkušnjo:
Samo gledava se in ona iztegne roke ter mi eno položi na prsi in drugo na hrbet. Meni postaja vse bolj vroče, prsi gorijo. Ne vem, kako dolgo je bila v tem položaju. Ko se končno umakne, mi vzame dnevnik in vanj zapiše: Einfach sein. Še danes mi ni čisto jasen pomen njenega zapisa Einfach sein, pomeni PREPROSTO BITI oz. PREPROSTO BODI, KAR SI. Kakor koli že, hvala za zanimivo izkušnjo, Andreja Hemker. To naj bi bil REIKI. Naslednji dan nekako lahkotno hodim, očitno reiki deluje.
Iz knjige Ivana Gričnika, MOJ KAMINO, 2014, str. 57
Če želite prebrati še več citatov iz Ivanove knjige, potegnite dol pdf https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=81066 in jih poiščite pod ključno besedo Gričnik. Če pa želite izvedeti kaj več o izkušnji, da na Caminu dobiš vedno kar potrebuješ in to takrat, ko potrebuješ, pa poiščite zapise pod izkušnja zaupanja.
50 ODTENKOV ŽIVLJENJA 