AVSTRALIJA SKOZI DRUGE OČI

Verjetno so bili angleški filmi tisti, ki so mi v mladosti zarisali Avstralijo kot celino kaznjencev. Še zdaj imam pred očmi, kako so prestopniške izobčence, z verigami okoli nog, nalagali na ladje od skorbuta brezzobi mornarji, ki so jih suvali v podpalubje in jih po dolgi plovbi odmetavali v divjino tuje dežele. Tam so trčili na eno izmed najstarejših ljudstev, ki je živelo v popolni skladnosti z naravo. Desettisočletja jih niso okužila z nemirom osvajanj, vojn, bogastva, lastnine, pohlepa, ki je gnal druga ljudstva po svetu. Priseljenci so njihovo zemljo zavzeli, sveta mesta oskrunili, aboridžine skoraj iztrebili. Kako nepravično so bili kaznovani za svoje z naravo skladno, poduhovljeno življenje! Ampak ta svet pač ni pravičen.Naslednji risar moje risbe o Avstraliji je bila knjiga. Imela je naslov Imenovali so jo dvoje src. Napisala jo je Američanka, ki je potovala z avstralskimi domorodci po puščavi. Spomnim se, da je po nekaj dneh hoje in življenja pod milim nebom brez kopalnice začela zaudarjati, zato so jo aboridžini zakopali v pesek do vratu in jo na ta način očistili. Pesek ji je odvzel smrad, muhe pa so ji z obraza, nosu in ušes očistile umazanijo. Še danes se sprašujem ali je res, da smo si z umivanjem uničili zaščitni plašč iz našega telesa, ki je deloval nekako samočistilno. So bili naši predniki res samočistilni? Ali niso smrdeli po potu in raznih drugih telesnih izločkih? Po filmih in knjigi pa je bil moj tretji, nedavni pogled na Avstralijo, skozi oči nekoga drugega, skozi Damirjeve oči. 18 prispevkov in 18 krat toliko slik je poslal, da je Avstralija postala del petdesetih odtenkov življenja. Oglasil se je že iz letala in v popolnem soglasju z njim, sem objavila njegovo misel : “Vsako srečanje ima svoj namen in vsak, ki se s tabo pogovarja ali te ogovori, je v resnici prišel s sporočilom zate. Samo poslušati moraš in doumeti tisto, kar ti je namenjeno. ”

Najprej sem pripotovala v Melbourne. Obiskala sem center mesta, pediatrično kliniko, živalski vrt, ohladit sem se šla v nakupovalni center, zvečer pa seveda v Casino. Tam je bilo zunaj vse rdeče od ferrarijev, znotraj pa od božičkov. Ko sem se ponoči vozila skozi mesto, me je za trenutek zmedel osvetljen Eifflov stolp in pomislila sem, da sem na kakšni drugi celini in ne v Avstraliji.
Pogled na sveto goro aboridžinov, ob samem sončnem vzhodu me je fasciniral. Uluru, gora ki čez dan spreminja barve in ima magično moč. V svoji skrivnostnosti me je popolnoma prevzela. Nisem plezala nanjo, ker aboridžini zapovedujejo spoštovanje svetosti gore in iz istega razloga nisem slikala njene zahodne strani.
Ko je Damir zapisoval besede občudovanja puščavske pokrajine, Uluruja in Kings Canyona: “Narava je res neverjeten arhitekt in slikar. V naravi ni neskladja in kiča, ni barvnih kombinacij, ki bi se teple, motile oko, vse je usklajeno, ” je mislil moje misli iz Islandije: “ Kako je mogoče, da narava nikoli ne zgreši pri lepoti? Vedno je vse popolno, oblike in barve so usklajene, vsega je ravno prav, da zadiha kot usklajena celota.” Na poti iz Kings Canyona v Cairns, sem se na prazni cesti, sredi ničesar, dokaj nelagodno počutila, še posebej, ko sem ob cesti zagledala na pol obžrtega kenguruja in se spomnila na popadljive puščavske pse, dingose. Iz Cairnsa sem skoraj pobegnila domov. Kljub bujnosti in čarobnosti tropskega rastlinja me je dež, vlaga in mokrota spravljala ob pamet. Pa krokodili zaradi katerih se nisem mogla plaži niti približati, kaj šele, da bi se lahko kopala v tisti pasji, vlažni, enolično konstantni vročini! Povrh vsega pa še vse takšne in drugačne tropske bolezni katerim si tam izpostavljen. In ti nadležni komarji!
V Sydneyu sem bila popolnoma drugačnega razpoloženja. Kopala sem se na prostranem Bondi Beachu, sprehajala po dolgem, glavnem in centralnem St. George Streetu in občudovala Harbour Bridge. Razmišljala sem, kako bi izgledala sydnejska opera, če ne bi Jørn Utzon jedel pomaranč in mu ne bi po nerodnosti olupki padli na tla. Bi bila potem sydnejska opera ena izmed naimpozantnejših stavb 20. stoletja, poznana vsem in uvrščena na UNESCOv seznam svetovne kulturne dediščine? Zagotovo ne. Zato jejmo pomaranče, ker po statistiki upada poraba pomaranč iz absurdnega razloga: ljudem se jih ne ljubi lupiti!? Jørn Utzon je poleg veličastne zunanjosti zasnoval tudi veličastno notranjost, zato sem se jezila, da so Avstralci pri gradnji tako velikopotezne stavbe, bili tako “malenkostni”, se sprli z arhitektom in notranjost končali s cenenimi materiali.

V novo leto sem vstopila kar nekaj ur prej kot vsi ostali v Sloveniji, seveda v Sydneju, z ognjemetom za bogove. Veličastno, dostojanstveno, vzvišeno, vzneseno, spektakularno, evforično, v ekstazi, v deliriju….. Občutila sem poljub kobre, občudovala najprijaznejša, najljubkejša, najprisrčnejša, najbolj zaspana in najbolj lena bitja tega sveta, koale, bila sem na otoku kengurujev brez kengurujev in na stezi formule ena brez formul ena. Jokala sem skozi Damirjeve oči, jokala skupaj z osirotelimi mladiči morskih levov, ki sestradani zaman čakajo na svoje mame, da jim prinesejo hrano iz morja. Končale so v želodcih morskih psov in svoje mladiče obsodile na počasno smrt od lakote. Je to del evolucije?
Aboridžini poznajo sanjski čas, ki je hkrati čas večnosti. To je verjetno razlog, da je Damir toliko  sanjal, še posebej v Adelaidi, kjer so se skozenj budili romantični občutki, ki so vzbujali hrepenenje. Skozi njegove odprte in zaprte oči sem se ozirala po plaži, po morju in pod morjem, da bi tako romantično razpoložena ugledala kakšnega Adelaida, a zaman, videla sem same Adelaide. Kot pravi Damir : “…mesto je pravi raj, je mesto prelepih dam in je mesto za zaljubljene.” Meni so manjkali prelepi gospodje. Gospodov Damirjeve oči pač niso videle. Jih bom morala iti pogledat z mojimi lastnimi 🙂

Ob ponovnem obisku Melbourna je bil krog sklenjen. Če bi celotno pot opravili z avtomobilom bi zanjo porabili 99 ur in opravili 8897 kilometrov.

zemljevid - 1

Iz prihodnosti je poletel nazaj, v preteklost, domov. V letalu je razglabljal o relativnostni teoriji, ki jo kot blondinka nisem nič razumela, intuicija pa mi govori, da tudi če bi Damir dejansko imel letalo, ki bi potovalo s svetlobno hitrostjo, na opisan način z jackpotom, ne bi obogatel. Pa nič zato. Zapisal je, da se vrača:”…poln ene same ljubezni, poln dobrote, umirjen in srečen.” Kaj le rabi še glavni dobitek na jackpotu?

DSC_4687

ADELAIDE ZA ZALJUBLJENE

Damirja je Adelaide naravnost očarala in začarala:

Adelaide, lepa soproga angleškega kralja Williama IV., je dala ime mestu, ki se nahaja na severnem delu Avstralije, približno 650 km severozahodno od Melbournea. Iz Melbourna do Adelaide, potrebuješ eno uro z letalom ali sedem ur z avtomobilom. Adelaide je mesto poezije, nežnosti in lepote. Tako lepa kot je bila Adelaide po kateri je mesto dobilo ime, tako lepo je tudi mesto samo. Že izgovorjava te besede, v tebi budi romantične občutke. Zagledaš se, kako  sediš na pomolu, nekje ob morju, s svojo prelestno drago, zaljubljen in objet. Predstavljaš si, da je pred teboj sončni zahod. Sonce se počasi skriva za obzorjem, je že rdeče, odsev žari in se zrcali na gladini mirnega in toplega morja, sence že padajo na tla, bonaca je. Topli maestral pihlja. Ti tako objet in vzburjen, vohaš omamni vonj, njeno kožo za ušesom, na vratu in obrazu, poletje je. Ona je oblečena v poletno oblekco, ki ne skriva veliko, ti v polo majici in kratkih hlačah. Nima modrca. Občutiš njeno bližino, toplino njenega telesa in spet –  izbruh vonja dišečega mošusa, ki te čedalje bolj vzburja. Počasi božaš njene roke in hrbet, njena koža je nežna in gladka, naenkrat objameš njeno glavo, nežno, z obema rokama, pogledata si globoko v oči, ki se zasanjano iskrijo, vsemu razneženemu,  ti iz ust spontano uide: “Ljubim te Adelaide!”  Nekaj takega tudi občutiš, ko prideš v to prelepo mesto, za katerega pravijo, da je majhno, za naše slovenske razmere pa ogromno. Mesto je veliko za tri Ljubljane, s površino cca3.257,7 kvadratnih kilometrov in 1.304.631 prebivalcev. Ima vse. Reko, morje, vinorodne hribe, zaščiteno vino Barossa, velike nakupovalne centre, ima Kengooro Island in še marsikaj.

Seveda ne  manjka velika, dolga  in široka ulica, peš cona, ki je polna trgovin, restavracij, kavarnic in “street perfomerjev”. Še najbolj spominja na kakšno evropsko mesto, kjer lepe in seksi, poletno oblečene dame leno pohajkujejo po trgovinah, pijejo svojo kavico, klepetajo, se spogledujejo, telefonirajo in uživajo….. Tukaj je res lepo. Malo naprej od “shopping mallov”, se nahaja reka Torrens, zvitega korita, ki paralelno s stavbami, muzeji, univerzami, študentskimi domovi, parlamentom, športnimi in kolesarskimi centri, teče proti morju. Arhitekturo mesta in njegovo lokacijo je po zamisli arhitekta Georgea Sticland Kingstona izbral polkovnik William Light. Gre za področje ob reki, kjer so prvotno prebivali Aboridžini iz plemena Kaurna. Obala reke je romantično urejena. Po njej ladje in ladjice prevažajo turiste, na sredini reke so vodometi, ki ženejo rečno vodo v zrak, eni visoko, eni samo toliko, da voda samo malo brbota nad gladino. Kajaki brez krmarja režejo rečno gladino. Obala je urejena z obeh strani. Tukaj so tekaške in kolesarske steze.

Pešci in tekači, kolesarji in zaljubljeni, vsi ob koritu reke uživajo v poletnem soncu. Pozno popoldan je. Na romantčnem mostu, ki povezuje oba brega, stojita dva zaljubljena in se strastno objemata. Počasi bo zašlo sonce. Znamenita igralnica ob reki na levem bregu, stara stavba na parkirišču. Prestižni evropski avtomobili, rdeči, beli, rumeni, metalik sivi in kakšen ameriški črni , predvsem tisti dolgi, limuzine… Bogati gostje, ki jim lakaji v belih rokavicah pomagajo iz avtomobilov, počasi izstopajo in se odpravljajo v spremstvu vitkih, dolgonogih, dekoltiranih dam, v kraljestvo pregrehe. Na mesto se počasi spušča tema. Prižigajoče luči ga romantično obarvajo. Mesto je zanimivo in dovršeno zasnovano. Po sredini mesta vozi tramvaj, direktno do obale. Mestno in poslovno središče sega nekje do Victoria square stationa. Naprej do morja je še deset tramvajskih postaj. Od Victoria square naprej, pa vse do nekaj zadnjih postaj do morja, je predmestje, sestavljeno iz nepreglednega naselja nizkih hiš. Tu ni trgovin, tu ni poslovnih objektov, delavnic in nebotičnikov. To je predmestje mesta.

Zadnji dve postaji tramvaja prehajata v pravo obmorsko letovišče z obcestnimi trgovinami in lokali, ki se širijo vse do obale. 15 kilometrov od mestnega središča oz po sedemnajstih tramvajskih postajah, se odpre veličastna peščena plaža Glenelg. Podobna je Bondi beachu v Sydneyu. V sredini je presekana z dolgim pomolom, ki se zajeda skoraj do sredine zaliva in po katerem se sprehajajo ljudje. Čeprav so tramvaji, ki vozijo na 10 minut in pripeljejo mestne ljudi na plažo, vedno polni, na plaži ni gneče. Bela mivka, ki pokriva plažo, se ti nežno uvleče med prste nog in imaš občutek, da hodiš po nežni, mehki preprogi. Valovi se razbijajo ob obalo, voda je neverjetno topla . Kot da bi se kopal na tropskem severnem delu Avstralije in ne na jugu. Pri njih je vse obratno kot pri nas. Ne samo poletja in zime, tudi pomen juga in severa. Jug pomeni hladno in mraz ( bližina Antartike), sever pa toplo in vroče ( bližina ekvatorja). Izgovorjavo angleškega jezika imajo nekako specifično in razvlečeno, kot da bi se večina prebivalstva priselila iz Kalifornije in ne iz Nemčije. Kljub temu je mesto pravi raj, je mesto prelepih dam in je mesto za zaljubljene. Adelaide, ljubim te.

PLAŽA ZA SANJE

Damir sanja z odprtimi in zaprtimi očmi na plaži Glenelg v Avstraliji:

Nič ni boljšega, kot da se lahko iz pregretega mesta Adelaide v hipu “just around the corner” odpraviš na bus ali pa na tramvaj in si čez 15 minut na plaži za sanje v Glenelgu. Prepustiš se vročemu soncu, uživanju, valovom, lepim Adelaidam, toplemu morju, ki je od novembra pa do aprila segreto na 28 stopinj Celzija. Skočiš v morje, da se v hipu ohladiš, se preprosto prepustiš uživanju na pesku, od počivanja si malo odpočiješ v bližnji restavraciji, poješ kosilo in se spet zlekneš na plaži, poslušaš valove morja in celo zaspiš. Popolna kombinacija počitka, plavanja, užitka, sprostitve in celo, prelepih sanj.

Za takšne možnosti je zagotovo poleg geografske lege mesta pomembna tudi arhitektonska ureditev Adelaide, ki je bila zasnovana že v preteklem stoletju. Celoten koncept omogoča hedonističen pristop k življenju, k sproščanju in uživanju v lepotah. Temu konceptu življenja je v mestu podrejeno vse. Tudi delovni čas, saj po 17.30 mesto preneha delati. Razen trgovin s špecerijo je zaprto vse. Mesto utihne, življenje na ulicah zamre, ljudje se prepuščaju drugačnim užitkom. Prepustijo se utripu plaže in mesta, uživajo v  lepotah Adelaid, ki se pomenkujejo na plaži in so magnet za dušo in oči. Mogoče so tudi one skočile na plažo samo toliko, da se osvežijo in pridejo nazaj v službo spočite, urejene in lepe, ali pa so po končani službi prišle na kosilo in počitek. Ob petkih, sobotah in nedeljah se število kopalcev podvoji. Kljub temu plaža še vedno ne izgleda prepolna. Poveča se samo število lepih Adelaid, ki s poležavanjen, pozibavajočo hojo, posebnostjo bikink, poziranjem in telovadbo, osvajajo. Samo sprehodijo se, zibajoč z boki, malo se nasmehnejo, zaplavajo med valovi in kot morske sirene izginejo iz vidnega polja. Pojavi se spet nova, postavna in seksi, ki odplava morskim valovom naproti.

Če pa med poležavanjem zaspiš na vročem soncu in ohlajen z morskimi vetrovi odplavaš v ta skrivnostni morski svet sanj, postaneš del teh lepih zgodb o princu in uspavani morski sireni. Po globokem in strastnem poljubu jo povrneš nazaj v življenje, v resnični svet Adelaide. Ponovno vsa mokra vstane iz sanj in iz morskega dna, zapeljivo vrže dolge lase nazaj in vsa resnična zakoraka po plaži iz morja. Potem ni več potrebe po sanjah. Takrat veš, da boš še velikokrat prišel na ta delček morske obale in ponovno plaval med valovi na zagretem tropskem morju. Podvodne sirene pa vsekakor moraš poiskati v Adelaide, na plaži Glenlelg, zadremati na mehkem žametnem pesku, uspavan s šumenjem morja in se izgubiti med morskimi sirenami očarljivih princes.

BONDI BEACH

Bondi beach ne pusti nikogar ravnodušnega. Plaža ima podoben UUUUUUAAAAAOOOOO efekt kot razgibani zaliv, opera ali The Harbour Bridge. V bistvu imaš občutek, da naravne lepote zavite sydneyske lagune omogočajo te UUUAAAOOOO efekte. Tak učinek bi imelo karkoli bi tam sezidali, naredili in postavili. Tam te vse na nek način preseneti, navduši in je atraktivno. Bondi beach nima te sreče, da bi bil ob tej razvpiti in zaviti laguni. Postavljen je čisto na južno stran mesta in je sam po sebi naravna lepota in poseben dogodek. Srečanje s to plažo je občutek, podoben srečanju in doživetju Markovega trga v Benetkah, ko se po ozkih neuglednih ulicah prebijaš do njega, nepričakujoč se naenkrat pojaviš pred to fatalno, veličastno lepoto, ki te preseneti, vznese in prebudi v tebi prelepe občutke ugodja, veselja in sreče naenkrat. Od te lepote ti skoraj pritečejo solze.

Nekaj podobnega je, ko zagledaš Bondi beach in vidiš to veličastno, veliko in ogromno plažo, nabito z obiskovalci in veselim živ žavom, valovi, surferji, posebno, prhko, rumeno mivko , ki je tu pred tabo v vsej svoji veličini. UUUUAAAAOOOO si rečeš in zalijejo te občutki veselja in samo malo ti manjka tudi do solz. Ne moreš priti k sebi, globoko dihaš, ker kaj takega vidiš prvič v življenju, zato si vsega skupaj ne moreš pojasniti in si očaran.

Naenkrat zagledaš par tisoč ljudi skupaj na enem mestu, ob enem pa je dovolj prostora za vse saj ni utesnjenosti in pomanjkanja prostora. Vse je ogromno, vsega je ogromno, še valovi so ogromni in veliki, dolgi in visoki. Seveda so tukaj tudi lepote narave, takšne ali pa drugačne, z oblinami in brez, tetovirane in s klobuki, v toplesu ali bikinkah, ohhhh tukaj je ogromno različnosti in multikulturalnosti, barv, obarvanosti… in to na enem mestu. Tukaj je izobilje vsega in za vse okuse….. Bondi beach je prava paša za oči.

KINGS CANYON

Tri  dni pred Božičem si v sredini ničesar privoščimo kopanje. V geografskem središču Avstralije ob 13.16 ( 1.16 pm), v bazenu hotela Outback Pioneer v Ayers Rocku. Smo v pričakovanju naslednjega dne. Pri nas v Sloveniji je to nekje okoli 04.45 zjutraj. V Slovenskih Konjicah je temeperatura -2 stopinji, v Kopru 7, v Ljubljani pa -3 stopinje. Iz zvočnikov poleg bazena se slišijo predbožične pesmi ( jingel bell… in podobno) in vsi leno poležavamo na vročem soncu, 29 stopinj Celzija je. Nekaj opečenih kopalcev, ki še ne čutijo, da so opečeni, še vedno leno leži na ležalnikih in vztraja. Tanja se je ravno kar odpravila v bazen. Prav prijetno je. Listje visokih dreves v puščavski oazi nad nami šelesti in te kot naravni ščit ohlaja. Danes ni puščavske pripeke. Jutri je za nas nov dan. Začeli ga bomo ponovno zelo zgodaj ob 04.05 am. Pred nami je Kings Canyon in okoli 650 km vožnje v sicer klimatiziranem avtobusu do Alice Springsa.

Kings Canyon je erozija hriba, ki je nastala skozi stoletja. Rdeči hrib je izdolbla in razdelila na dva dela oziroma zajedla je njegovo notranjost podobno kot v kamnolomu.  Ustvarila je široko in ozko dolino v podnožju dolgo približno 3 km in globoko približno 250 m. Obe poti  namenjene turistom so krasne. Vrhnja, dolga približno 6 kilometrov, poteka ob obrobju prepada. Spodnja, tista v podnožju je bogata z eksotično vegetacijo in rastlinami. V obdobju dežja je prepojena z vodo in hudourniki in neprehodna. Odločili smo se za varnejšo in manj vročo pot, pot po dnu kanjona, bogatega z vegetacijo, petjem ptic in predvsem senco. Področje je napolnjeno z nadležnimi mušicami tako, da če nimaš posebej za ta namen narejene mreže (prodajajo jo v vseh trgovinah in postajankah), ki jo položiš čez klobuk tako, da si zaščitiš obraz, ne zdržiš. Njihova napadalnost in nadležnost je neznosna in neprestana, traja dan in noč. Zanimivo, te majhne in brneče mušice so prisotne samo v divljem okolju, izven vodnih oaz in naseljenih postojank…

Po ogledu tega naravnega fenomena nadaljujemo pot. Še 6,5 ur vožnje po nepregledni cesti, med rdečo zemljo, puščavsko makijo in skakajočomi kenguruji. Cesta ni samo ravna in nepregledna, ampak zavita in s hribčki, vendar asfaltirana in dobro utrjena. Tukaj ni telefonskega signala, interneta ali obcestne telefonske govorilnice. Ob cesti smo kot v filmih videli mrtvega kenguruja, ki ga je verjetno podrl kakšen redko vozeči avtomobil ( mi smo srečali samo štiri) ali napadalni dingosi ( puščavski psi). Kenguru že razpada in je na pol obžrt. Zadovoljen sem da ne potujemo sami, s sposojenim avtomobilom, avtodomom, motorjem ali kolesom ( tudi te smo namreč opazili počivati na postajankah), ker si v tem primeru na cesti dejansko sam samcat….. Cesta je sicer dobro označena z vsemi cestnimi opozorili, tudi s tem, da se v Avstraliji vozi po levi strani cestišča. Hotel Ibis v Alice Springsu je naša daljna naslednja postaja.

KONČNO V AVSTRALIJI!

Air Qatar, Doha, Melbourne. Odiseja in potepanje iz Slovenskih Konjic do Melbourna, potem pa prek prek Ayers Rocka, Alice Springsa, Cairnsa, Sydneja in ponovno v Melbourn, se je začela v Zagrebu dne 14.12.2015 ob 12.10. To je bil končni dogodek in začetek poti.

Samo potovanje se je začelo že veliko prej, tam nekje v  sredini leta 2013 . Iz daljne Australije je nekega poletnega meseca, mislim da julija, na obisk v Slovenijo, prišla moja sestrična Ema. Med svojim štiritedenskim poletnim potepanjem po hrvaški obali in soncu, si je utrgala nekaj dni za obisk v Slovenskih Konjicah. Povabila me je, da jo obiščem na njenem domovanju v Melbournu v Avstraliji. Hmmm, zdelo se mi je precej eksotično, zanimivo in predvsem daleč, obenem pa me je zelo mikalo. Porajala so se nešteta vprašanja, bi šel?, pa kaj če bo to?  ali ono….? Kdo bo v času moje odstotnosti namesto mene delal ?  Tja ne moreš odpotovati samo za en teden, vsaj štiri tedne potrebuješ…., potovanje traja najmanj 22 ur z letalom….., in spet dvomi: pa kaj če bo to ali ono….? Po drugi strani pa sem vedel, da je edino kar si res želim, da vidim Avstralijo…

Še kakšno leto sem o potovanju samo razmišljal, se o njem pogovajal s svojimi domačimi, s svojo sestrično Emo po telefonu, si dopisoval z njo po  mailu in bil še vedno neodločen. Grizel me je črv negotovosti, strahu, nerešenih dilem in po drugi strani želja po nečem novem, eksotičnem in daljnem. Nekega dne pa me je v ambulanti obiskal pacient, ki se je vsedel nasproti mene in mi povedal svojo zgodbo, kako se je on odločil za potovanje v Avstralijo, kako je on rekel: “Grem!” Pravijo, da ni naključij in da ima vsako srečanje z nekom svoj namen in vsak, ki se s tabo pogovarja ali te ogovori, je v resnici prišel s sporočilom zate. Ti pa se moraš naučiti poslušati in doumeti tisto, kar ti je namenjeno. Sporočilo je lahko tudi skrito med vrsticami, ampak je vsekakor namenjeno tebi. Zdaj, ko o tem razmišljam na letalu, se mi zdi, da sem ga moral srečati. Ta pacient mi je bil namenjen, moral mi je odpreti oči in mi povedati resnico, da je potrebna samo odločitev. Ja, nekako tako mi je povedal. Tudi on se je odločil podobno, čez noč, po telefonskem klicu starega prijatelja in bivšega soseda.

Odločil sem se za poletno varianto obiska Avstralije. Enostavno ljubim poletje, všeč mi je biti na vročem, se kopati, plavati in sončiti. Zdaj, ko je v Sloveniji zima, bom božič in novo leto preživel na drugačen način, brez snega, megle in mraza. V vsem svojem življenju ga še nisem doživel na ta način. Na +38 stopinj Celzija, s šampanjcem v roki, bom nazdravljal novemu letu 2016 , ob ognjemetu v Sydneju pod Harbour bridgem s še poldrugim milijonom drugih radovednežev 🙂 Celo 10 ur prej kot se bo to zgodilo v Sloveniji. No, do takrat je še natanko 18 dni.