AVSTRALIJA SKOZI DRUGE OČI

Verjetno so bili angleški filmi tisti, ki so mi v mladosti zarisali Avstralijo kot celino kaznjencev. Še zdaj imam pred očmi, kako so prestopniške izobčence, z verigami okoli nog, nalagali na ladje od skorbuta brezzobi mornarji, ki so jih suvali v podpalubje in jih po dolgi plovbi odmetavali v divjino tuje dežele. Tam so trčili na eno izmed najstarejših ljudstev, ki je živelo v popolni skladnosti z naravo. Desettisočletja jih niso okužila z nemirom osvajanj, vojn, bogastva, lastnine, pohlepa, ki je gnal druga ljudstva po svetu. Priseljenci so njihovo zemljo zavzeli, sveta mesta oskrunili, aboridžine skoraj iztrebili. Kako nepravično so bili kaznovani za svoje z naravo skladno, poduhovljeno življenje! Ampak ta svet pač ni pravičen.aboridžinNaslednji risar moje risbe o Avstraliji je bila knjiga. Imela je naslov Imenovali so jo dvoje src. Napisala jo je Američanka, ki je potovala z avstralskimi domorodci po puščavi. Spomnim se, da je po nekaj dneh hoje in življenja pod milim nebom brez kopalnice začela zaudarjati, zato so jo aboridžini zakopali v pesek do vratu in jo na ta način očistili. Pesek ji je odvzel smrad, muhe pa so ji z obraza, nosu in ušes očistile umazanijo. Še danes se sprašujem ali je res, da smo si z umivanjem uničili zaščitni plašč iz našega telesa, ki je deloval nekako samočistilno. So bili naši predniki res samočistilni? Ali niso smrdeli po potu in raznih drugih telesnih izločkih? Sydney14Po filmih in knjigi pa je bil moj tretji, nedavni pogled na Avstralijo, skozi oči nekoga drugega, skozi Damirjeve oči. 18 prispevkov in 18 krat toliko slik je poslal, da je Avstralija postala del petdesetih odtenkov življenja. Oglasil se je že iz letala in v popolnem soglasju z njim, sem objavila njegovo misel : “Vsako srečanje ima svoj namen in vsak, ki se s tabo pogovarja ali te ogovori, je v resnici prišel s sporočilom zate. Samo poslušati moraš in doumeti tisto, kar ti je namenjeno. ”

slika2
Najprej sem pripotovala v Melbourne. Obiskala sem center mesta, pediatrično kliniko, živalski vrt, ohladit sem se šla v nakupovalni center, zvečer pa seveda v Casino. Tam je bilo zunaj vse rdeče od ferrarijev, znotraj pa od božičkov. Ko sem se ponoči vozila skozi mesto, me je za trenutek zmedel osvetljen Eifflov stolp in pomislila sem, da sem na kakšni drugi celini in ne v Avstraliji.ponoči2
Pogled na sveto goro aboridžinov, ob samem sončnem vzhodu me je fasciniral. Uluru, gora ki čez dan spreminja barve in ima magično moč. V svoji skrivnostnosti me je popolnoma prevzela. Nisem plezala nanjo, ker aboridžini zapovedujejo spoštovanje svetosti gore in iz istega razloga nisem slikala njene zahodne strani.uluru16
Ko je Damir zapisoval besede občudovanja puščavske pokrajine, Uluruja in Kings Canyona: “Narava je res neverjeten arhitekt in slikar. V naravi ni neskladja in kiča, ni barvnih kombinacij, ki bi se teple, motile oko, vse je usklajeno, ” je mislil moje misli iz Islandije: “ Kako je mogoče, da narava nikoli ne zgreši pri lepoti? Vedno je vse popolno, oblike in barve so usklajene, vsega je ravno prav, da zadiha kot usklajena celota.” uluru19Na poti iz Kings Canyona v Cairns, sem se na prazni cesti, sredi ničesar, dokaj nelagodno počutila, še posebej, ko sem ob cesti zagledala na pol obžrtega kenguruja in se spomnila na popadljive puščavske pse, dingose. kings4Iz Cairnsa sem skoraj pobegnila domov. Kljub bujnosti in čarobnosti tropskega rastlinja me je dež, vlaga in mokrota spravljala ob pamet. Pa krokodili zaradi katerih se nisem mogla plaži niti približati, kaj šele, da bi se lahko kopala v tisti pasji, vlažni, enolično konstantni vročini! Povrh vsega pa še vse takšne in drugačne tropske bolezni katerim si tam izpostavljen. In ti nadležni komarji!cairns16
V Sydneyu sem bila popolnoma drugačnega razpoloženja. Kopala sem se na prostranem Bondi Beachu, sprehajala po dolgem, glavnem in centralnem St. George Streetu in občudovala Harbour Bridge. Razmišljala sem, kako bi izgledala sydnejska opera, če ne bi Jørn Utzon jedel pomaranč in mu ne bi po nerodnosti olupki padli na tla. Bi bila potem sydnejska opera ena izmed naimpozantnejših stavb 20. stoletja, poznana vsem in uvrščena na UNESCOv seznam svetovne kulturne dediščine? Zagotovo ne. Zato jejmo pomaranče, ker po statistiki upada poraba pomaranč iz absurdnega razloga: ljudem se jih ne ljubi lupiti!? Jørn Utzon je poleg veličastne zunanjosti zasnoval tudi veličastno notranjost, zato sem se jezila, da so Avstralci pri gradnji tako velikopotezne stavbe, bili tako “malenkostni”, se sprli z arhitektom in notranjost končali s cenenimi materiali.Sydney1

V novo leto sem vstopila kar nekaj ur prej kot vsi ostali v Sloveniji, seveda v Sydneju, z ognjemetom za bogove. Veličastno, dostojanstveno, vzvišeno, vzneseno, spektakularno, evforično, v ekstazi, v deliriju….. ognjemet3Občutila sem poljub kobre, občudovala najprijaznejša, najljubkejša, najprisrčnejša, najbolj zaspana in najbolj lena bitja tega sveta, koale, bila sem na otoku kengurujev brez kengurujev in na stezi formule ena brez formul ena. Jokala sem skozi Damirjeve oči, jokala skupaj z osirotelimi mladiči morskih levov, ki sestradani zaman čakajo na svoje mame, da jim prinesejo hrano iz morja. Končale so v želodcih morskih psov in svoje mladiče obsodile na počasno smrt od lakote. Je to del evolucije? otok3
Aboridžini poznajo sanjski čas, ki je hkrati čas večnosti. To je verjetno razlog, da je Damir toliko  sanjal, še posebej v Adelaidi, kjer so se skozenj budili romantični občutki, ki so vzbujali hrepenenje. Skozi njegove odprte in zaprte oči sem se ozirala po plaži, po morju in pod morjem, da bi tako romantično razpoložena ugledala kakšnega Adelaida, a zaman, videla sem same Adelaide. Kot pravi Damir : “…mesto je pravi raj, je mesto prelepih dam in je mesto za zaljubljene.” Meni so manjkali prelepi gospodje. Gospodov Damirjeve oči pač niso videle. Jih bom morala iti pogledat z mojimi lastnimi 🙂plaža14

Ob ponovnem obisku Melbourna je bil krog sklenjen. Če bi celotno pot opravili z avtomobilom bi zanjo porabili 99 ur in opravili 8897 kilometrov.

zemljevid - 1

Iz prihodnosti je poletel nazaj, v preteklost, domov. V letalu je razglabljal o relativnostni teoriji, ki jo kot blondinka nisem nič razumela, intuicija pa mi govori, da tudi če bi Damir dejansko imel letalo, ki bi potovalo s svetlobno hitrostjo, na opisan način z jackpotom, ne bi obogatel. Pa nič zato. Zapisal je, da se vrača:”…poln ene same ljubezni, poln dobrote, umirjen in srečen.” Kaj le rabi še glavni dobitek na jackpotu?

DSC_4687

NAJBOGATEJŠI ČLOVEK V BABILONU

Moj mož je danes v Dubaju. Pred 6000 leti bi se pohvalila, da je v Babilonu 😉 Preden je šel na pot, mi je dal domačo nalogo, da preberem knjigo, kako uspeti v Babilonu. Razlogov je več: povedala mu bom obnovo, knjiga me bo držala vstran od trgovin, dobila bom napotke, s katerimi bo lažje doseči zadane cilje v letu 2017. Zame najtežji cilj bo gotovo upravljanje z denarjem. Jaz imam toliko denarja, kolikor ga potrebujem ali drugače rečeno: kolikor denarja imam, toliko ga porabim.

 

Torej Babilon, prestolnica Mezopotamije (današnje področje Iraka), ki je pred tisočletji slovela po bogastvu, rodni zemlji in odličnih trgovcih. Da je bilo temu res tako, nam razkrivajo arheologi, ki so med vsem očitnim bogastvom (dragimi kamni in zlatom) odkrili tudi starodavne zapise na glinenih tablicah. Zapisane prigode meščanov, bogatašev pa tudi sužnjev je v kratko prozo strnil George S. Clason. Davna skrivnost uspeha se glasi:

DENARJA JE V IZOBILJU ZA TISTE, KI RAZUMEJO PO KATERIH ZAKONIH SE GA PRIDOBIVA.

Na veliko zadovoljstvo bralcev knjiga ni napisana kot zakonik, temveč nam napotke posreduje s privlačno metodo ustnega izročila.

Prva med parabolami predstavlja Bansirja, izdelovalca kočij, ki sanja o bogastvu. Kjub temu, da pridno in z veseljem dela, da izdeluje najlepše kočije v mestu, ni bogat. Medtem ko s prijateljem Kobbijem razglabljata o poštenem delu, se na ulici pojavi povorka sužnjev. »Nič nisem boljši od njih. Iz dneva v dan se komaj prebijam. Takšno življenje ni vredno svobodnega moža,« zaključi Bansir. Ker pa ima dober prijatelj na zalogi vedno tudi dober nasvet, ga Kobbi povabi, da obiščeta najbogatejšega moža v Babilonu in povprašata, kako obogateti.

hanginggarden4

Mogotcu je ime Arkad. Živi v krasni palači in se baha z največjo kočijo, najboljšimi konji, najlepšimi oblačili, okoli pasu ima navešene mošnje z zlatniki.

Ne glede na statusne razlike se Arkad razveseli starih znancev, saj so skupaj odraščali in trgali šolske klopi. Bansir ni nič ovinkaril: »Arkad, kako ti je uspelo dobiti srečo na svojo stran?«

»Sreča je opoteča, ali lahko dobljeno-lahko izgubljeno,« ju opomni Arkad. »Tisto, kar sta vidva spregledala v mladosti, so pravila po katerih se pridobiva bogastvo. Že res, da sta svobodna meščana in imata družini – je pa tudi res, da sta zapravila kar nekaj denarja in časa, predno sta ugotovila, da se v šoli nismo naučili vsega.«

Arkad si je vzel čas in jima povedal svojo zgodbo, katere poduk je: človek je suženj dela, če prihodek v celoti porabi. 10% zaslužka zadrži zase (varčuj).

Na tej točki pa se začne zgodba iz mladosti zapletati. Po letu dni je imel Arkad toliko prihrankov, da so mu cekini stopili v prazno glavo in jih je lahkoverno investiral, torej izgubil.

Poduk, ki sledi se glasi: svoj prihranek investiraj le po temeljitem posvetovanju s strokovnjaki in prijatelji, ali pa z njim dolgoročno zmanjšaj izdatke svoje družine — kupi stanovanje ali zemljo.

 Ker je bil Arkad tudi kraljevi svetovalec in v kraljevem interesu je bila gospodarska rast celotne skupnosti, je kralj Arkadu naložil nalogo, da razširi znanje o bogatenju med vse vedeželjne meščane.

Tako je najbogatejši mož v Babilonu strnil svoja in spoznanja svojih kolegov v sedem zapovedi dobrega gospodarjenja:

  1. Mesečno zapravi le 90% prihodkov.
  2. Analiziraj in zmanjšaj nepotrebno zapravljanje. Kupi najnujnejše.
  3. Naj se prihranki obrestujejo (vezave, nepremičnine, naložbe,…).
  4. Prihranke oziroma naložbe dobro zavaruj.
  5. Nakup lastnega bivališča ali zemljišča je odlična naložba.
  6. Zagotovi prihodke svoji družini in sebi za primer bolezni, starosti.
  7. Skrbi za strokovni razvoj (sebe in svoje družine)

 

Ne glede na vse povedano so Arkadovi učenci (na njegovo veliko razočaranje) odprli prvo razpravo na temo »good luck« ali imeti srečo. Veliko reke Evfrata je preteklo in veliko življenskih zgodb je bilo povedanih, da so pričujoči razumeli edino pravo srečo: prepoznati in izkoristiti dobro priložnost.

Ko je prišel čas, da Arkad imenuje svojega dediča je poklical k sebi sina in dejal: »Nomasir, moja želja je, da naslediš moje imetje in obveznosti. Vsekakor pa mi moraš najprej dokazati, da boš znal z bogastvom modro ravnati. Želim, da greš po svetu, zaslužiš nekaj svojega imetja in postaneš ugleden državljan. Za boljši začetek kot sem ga imel jaz, ti poklanjam mošnjo zlata in glinasto ploščo s petimi zakoni o zlatu. Če jih boš udejanjil, ti prinesejo kompetenco in varnost.«

In tako naprej in tako dalje …

… spoznamo tudi najsrečnejšega moža v Babilonu; izvemo kako prevzgojiti bogataševega vnuka, ki je prepričan, da je delo le za sužnje in se čudimo, zakaj so babilonski mogotci zaupali 70% svojih prihodkov ženam in še marsikaj.

singapore
Moderni viseči vrtovi Babilona v Singapurju

 

Za vse, ki se želijo osebno seznaniti s knjigo, je le-ta na voljo v mnogih slovenskih knjižnicah.

Pa še dodatek za sladokusce, ki jim angleščina ne dela težav ali pa jo z veseljem obnavljajo. Prilagam audio izvedbo knjige v originalu. (aktivirate jo s klikom na spodnjo URL povezavo).

Vaša naložba bo le »4 ure časa« – obresti pa v neslutenem obsegu.

OMINA KUHNA

Nikoli nisem marala statistike. Brez strahu! Vem, da statistika ni užitna – je pa povezana s hrano. Več hrane ti da boljšo statistiko. Sta v visoki in pozitivni korelaciji. Blogerji že vedo o čem govorim 😉 Za Slavo z recepti naprej!

Ko se je Slavina mlada družinica preselila v svoje gospodinjstvo je Slavica rada eksperimentirala s kuhanjem. Še posebej ob nedeljah, ko je na kosilo povabila svoje starše. Ni še pozabila, kako težko kulinarično otroštvo je imela. Grozljivo, kaj vse je kuhala njena mama in  kaj vse sta starša tudi pojedla: kostni mozeg, možgane, žabje krake, svinjske in kurje parklje, … Ker sta preživela vojne čase, sta jo podučila, da je treba vse uporabiti in porabiti. Takratni način recikliranja pač 😉
Zato se je Slavica neko nedeljo odločila, da se bo staršema oddolžila. Za kosilo je pripravila govejo juho in za glavno jed mehke sočne dunajske zrezke. Mama je uživala! Mmhmmm! Iskreno jo je pohvalila ter vprašala, katero meso je uporabila. Ker so bili Slavicini otroci še za mizo, je mami le pomežiknila, češ, da ji bo že povedala – malo kasneje. Res sta po kosilu ostali sami in Slavica je s ponosom zaupala mami malo skrivnost velike mojstrice: to so bila bikova jajca! Uboga mama! V trenutku je prebledela, se z roko prijela čez usta in stekla iz kuhinje.

Dragi bralci, če ste ostali za računalnikom in ste pripravljeni na velike izzive, delimo z vami OMINO KUHNO: Kulinarično dediščino občin Duplek, Kungota, Maribor, Pesnica in Šentilj. Napisala in uredila: Darinka Bauman

 

S klikom na spodnji link odprete knjigo v PDF obliki:

Omina kuhna

Op. Če želite, da bodo zdrobovi žličniki ravno prav trdi, jih prestrašite: BU HU HU! Šalo na stran 😉 Po petih minutah vretja jim dodajte dve kocki ledu, ugasnite štedilnik in pustite stati še pet minut. Preverjeno!

MODA NEKOČ IN DANES

Kako si predstavljate modni svet »nekoč, pred davnimi časi«?

Če preskočimo Adama in Evo s figovim listom, ni dvoma, da se je vse začelo v eni mračni in vlažni jami, ko sta dve jamski ženski hkrati zavohali, da je jamski človek privlekel sveže krzno 🙂

Mhmmm! Vonj po usnju! Če ne verjamete mojim besedam, opazujte moške, ki kupujejo nov pas – najprej ga bodo povohali !?! Nagonsko sklepajo, da bo ta pravi vonj privabil pozornost. No ja, na tem področju že moramo dati priznanje gospodu Darwinu, ki je utemeljil preživetje in razvoj najbolj prilagojenih vrst.

Kakorkoli že, privlačnost igra osrednjo vlogo.

 

Moški še danes zavidajo someščanom Kretskih Minojk, ki veljajo za začetnice modnega izražanja. Razkrita oprsja so simbolizirala materinstvo in (nedvomno) spodbujala razplod.

minojkewomen

 

Mene osebno pa vedno znova pritegne malo mlajša zgodovina, obdobje, ko se je rojevala moda, kot jo poznamo danes. Emile Zola je imel srečo, da je živel v času razcveta prvih dveh veleblagovnic v Parizu: Bon Marche in Louvre. Z velikim veseljem sem prebrala njegov roman »Pri ženski sreči«. Kljub temu, da v romanu postavi ob bok dve ženski pojavnosti: notranjo lepoto proti atraktivnemu izgledu, bralcu nikakor ne odreče modnih užitkov. Menim tudi, da je nadaljevanka »The Ladies Paradise«, posneta po prej omenjenem romanu, nadvse očarala modne pristaše.

 

moda6moda4moda5

 

Pred kratkim sem imela priložnost obiskati muzej tekstila in mode v Nemčiji. S prijateljico sva se zabavali, kot že dolgo ne 🙂  Temu je botroval en sam razlog, ker se moda tako zelo ponavlja. Zresnili sva se edino pri modelih z osjo postavo – torej pri steznikih. Upajmo, da se kaj takega ne bo več ponovilo.

 

Seveda ne bomo preskočili revolucionarko modnega sveta Coco Chanel, ki je ženske osvobodila oklepov. Svoj nazor razkriva v stavku:”Fashion is in the sky, in the street, fashion has to do with ideas, the way we live, what is happening.”

coco

Za konec pozdravljam še odločitev Svetovne zdravstvene organizacije, ki je postavila indeks telesne mase na 18 in s tem izločila iz modnih odrov najbolj podhranjene modele.

moda16

MALO BOM ODSOTEN

Pred davnimi časi, ko je bila zemlja še ravna ploskev, je pomenilo iti na konec sveta nekaj častitljivega in povsem razumljivega. Šlo se je do Cape Finisterre ali najzahodnejšega rta Španije. Kolikor nam je poznano iz zgodovine, je imela trasa od Francije do Galicije že v času Rimljanov izjemen trgovski pomen.

V srednjem veku je bila blizu rta postavljena mogočna katedrala Santiago de Compostela, ki obeležuje grob Sv. Jakoba in je kulminacija romarske poti, poznane pod imenom »Camino de Santiago« in sodi med bisere UNESCO World Heritage.

Razlogov za romanje je toliko kot romarjev. Vsak ima svojo zgodbo: obstaja razlog, se najde motiv, izbere način potovanja in zapakira veliko dozo upanja.

Na to temo je napisanih veliko knjig in posnetih že kar nekaj filmov. Name je največji vtis naredila knjiga Paula Coelha: Romar/ The Pilgrimage.

Če se osredotočimo na film »Ich bin dann mal weg« ali »Malo bom odsoten«, ki je posnet po knjižnji uspešnici Hape Kerkelinga, me je očaral že sam začetek zgodbe. Pobudo je dala ženska. Mislim, da ni moškega (moža), ki ne bi zmrznil, ko ženska reče: »Dragi! Veš kaj sem razmišljala?« … temu lahko sledita samo dva zapleta: ali se bo sama lotila kakšne nevarnosti ali pa Njega poslala v težave.

V filmu je uporabljena slednja ideja: komika Hapeja (Devid Striesow) pošlje na pot njegova managerka potem, ko doživi fizični kolaps zaradi debelosti, kajenja in stresa. Zelo mi je bil všeč prikaz dveh skrajnosti: delovno preobremenjeni junak filma se naenkrat znajde v samoti in brezdelju. Tema pojavoma se pridružijo še neugodno vreme, fizična izčrpanost in slabe higienske razmere. Ker Hape ni ne verski fanatik in ne mazohist, si dovoli nekaj olajševalnih okoliščin: parkrat prespi v hotelu, del poti opravi z avtobusom ali celo s taksijem. V psihološkem smislu se je Hape primoran družiti sam s sabo, podoživljati svoje otroštvo in vzpostaviti notranji mir. Med romanjem je težko vzpostavljati socialne stike. Posledično ga je minil tudi smisel za humor. Šele v drugi polovici filma in romanja si Hape pridobi naklonjenost in prijateljstvo dveh »sopotnic«.

Kljub temu, da je film drama, ima dosti situacijskega humorja.

Nehote so se mi med gledanjem filma v glavi pojavljale scene beguncev na Balkanski poti v Nemčijo. V tako ekstremnih razmerah se v človeku prebudi instinkt po preživetju.V zgodbi ni velikih pretresov, je le pristno spoznanje, da je vsak svoje sreče kovač.

 

10 ZLATIH PRAVIL PRI PRIPRAVI LEPOTICE

(Parodija na prispevek 10 ZLATIH PRAVIL PRI PRIPRAVI PICE 😉

Blogerka Snežana zna dajati odlične nasvete. Zaupala mi je, da bralci obožujejo recepte. Ker pa so prazniki za nami in se nam letošnji post približuje še posebej hitro, vam ponujam en prav poseben recept za pripravo Lepotice, ki je še decembra jedla pice.

  1. Uporabite ostro moko. Bomo razumele kot: zaprite oko.

Vsem lepoticam je skupno veliko spanja: Trnuljčici 100 let, Sneguljčici do prinčevega poljuba, …

  1. Natančno odmerite sestavine. Pri ženskah obstaja idealno razmerje. Lepota ni naključje! Ne odkrivajte tople vode, samo uporabite jo. Potrebujete:
  • 2 dl tople vode ali drugih napitkov večkrat na dan,
  • veliko mero samozavesti,
  • jutranjo dozo razgibavanja,
  • nekaj malega kalorij,
  • ščepec obrazne joge,
  • barvita oblačila,
  • nasmeha čez rob
  1. Upoštevajte vrstni red pri pripravi. Kot svetuje mojster picopek, je tekočina kjučnega pomena. Torej: na tešče kozarec tople vode.

Ostanite še malo v kopalnici, kjer se dobi tudi samozavest.

Ogledalu postavite ključno vprašanje: “Zrcalce, zrcalce na steni povej, katera najlepša v sobi je tej ?!”

Takoj vam odgovori: “V tej sobi najlepša si Ti!”

Sedaj pa na mehko podlago, da sestavine premešamo: pilates, zumba, joga, … vse je boljše kot nič. Shake it baby!

  1. Testo naj dvakrat vzhaja = Telo naj dvakrat vzhaja: ob koncu tedna in med tednom, če je primerno gneteno. Da ne bi pomislile na masažo! Na tem mestu lepoti dodajamo spolne užitke iz enega samega razloga, ker na ta način kurimo do 450 kalorij.
  1. S konicami prstov oblikujte krog.

Na lepotici to pomeni: urediti se od glave do nog! Seveda je na glavi krog – naš obraz, ki je srca našega izraz. Čustva lepoti niso vedno v prid :/

Le posežimo po obrazni jogi, se da marsikaj naredit’.

obrazna-joga-za-usta

 

  1. Razmešajte suhe začimbe v paradižnikovem pireju in na vrh potresite sir…  Bomo v času posta priredile in takole naredile:

 

Za zajtrk sadje z medom, za malico jogurt, za kosilo polovična porcija česarkoli, popoldan sladica in za večerjo 2dl mleka s kolagenom.

  1. Pecite na najvišji temperaturi -bomo razumele kot: “biti HOT” !
  1. Takoj servirajte. Se pokažite. Se sprehodite!
  1. Partnerju zraven pa le privoščite kozarec piva.
  1. Sedaj vidite, da ima Lepotica popolnoma iste lastnosti kot pica:

je kompleksno sestavljena, skrbno obdelana, bogato obložena, dišeča in žareča.

Če vas partner ne bo pohvalil kot se spodobi, ima naš recept plan B.

Mala skrivnost velikih kuharic se glasi:“Lakota je najboljši kuhar!”

P.s. Če pa vas le zvijejo oralne potrebe, se ni potrebno posvetovati v lekarni ali z zdravnikom. Pokličite še dve prijateljici in sledite tradiciji: »Tudi tri frajle so k mizi se vsedle pa so vse tri z enega talerja jedle«, pravi ljudsko izročilo 😉

tri frajle

 

 

EN SILVESTRSKI POLJUB ZA DVE SESTRI

Silvestrski poljub je zimzelena skladba, ki sta jo napisala Jože Privšek in Dušan Velkavrh, originalen izvajalec pa je Alfi Nipič. Pesem je bila v pičli uri v celoti posneta 8. decembra 1971 in to sredi dopoldneva. Alfi Nipič je slovenski pevec zabavne in narodnozabavne glasbe, rojen v Mariboru septebra 1944.

Prav tako v Mariboru se je pred štiridesetimi leti rodila Barbara in deset let pred njo sestra Marjana. Kot se za starejšo sestro spodobi, je bila Marjana v vseh pogledih vzorno bitje: pridna v šoli, uspešna v službi, srečno poročena, mati dveh otrok in tako dalje. Mlajša sestra Barbara je dolgo časa tekmovala z njo. Pravzaprav je tekmovala do trenutka, ko je spoznala, si je priznala, da se ne bo nikoli poročila. Ker sta živeli blizu druga druge, se je Barbara pri Marjani počutila kot doma. Celo pri vzgoji otrok sta se dopolnjevali: teta Barbara jih je razvajala, mama Marjana pa prevzgajala.

Na starega leta dan, ko sta na vse zgodaj kofetkali v Marjanini kuhinji, je Barbara sproti reševala še križanko. Navihano je vprašala (izzvala) starejšo sestro, koliko je star Alfi Nipič? Običajno bi bilo takšno vprašanje za Marjano mala malica, a tokrat ni bila prav pri stvari. Na njenem seznamu opravil je bilo še toliko nedokončanega …

“Greva se staviti!” je silila vanjo Barbara. “Greva se staviti za silvestrski poljub!”

“Verjetno bo letos sedemdeset,” je med pospravljanjem kuhinje ugibala Marjana.

Medtem je Barbara že hitela brskati po iPhonu, da postreže z dejstvi iz Wikipedije.

“Takole, draga moja starejša sestra, Alfi je letos praznoval 71. rojstni dan – bi se lahko reklo, da ga že malo načenja zob časa, kakor tebe načenja demenca. Glej, vse je enkrat prvič – si pač izgubila stavo in silvestrski poljub bo tokrat moj!” je bila ponosna Barbara.

Marjana je imela polne roke dela po kuhinji, zato Barbare ni niti dobro poslušala. Deset let mlajša sestra je bila kot vedno prižgan radijo na kateremkoli programu, ki itak nikogar ne zanima. Tale igra “greš stavit” je bila Marjani običajno v veselje, ker je stavo vedno dobila. Tokrat se je pač uštela v letnici Alfijevega rojstva – so what?! Marjanine misli so bile že globoko v pripravah na silvestrovanje, ko je Barbara še vedno z navihanim nasmehom prepevala in pogrevala “silvestrski poljub”:

“Spet nocoj med prijatelji proslavimo novoletni dan. Tam bom jaz, tam bo tudi on, ki na skrivaj rada ga imam, čeprav ljubiti ga ne smem. Ko pride polnoč, ko gorele bodo sveče, letos jaz ga poljubim, voščim mu veliko sreče, …”

V tem trenutku se je sestrama v kuhinji pridružil tudi Marjanin mož Janko. Še ves zaspan se je opotekel do mize, sedel nasproti svakinji in si natočil kavo. Njene prisotnosti, četudi na vse zgodaj, je bil že navajen in vedno vesel. S svojo pozitivno energijo in smislom za humor je človeku polepšala še tako nečimern dan.

“Kaj slišim ženka, da si izgubila stavo! Tebi se pa to ja ne zgodi. In, kaj sta se tokrat stavili?” je povsem resno vprašal Janko Marjano ter pomežiknil Barbari.

Marjana, ki to jutro ni bila razpoložena za Barbarine štose, še manj za moževe provokacije, je zbrala vso moč, da je ostala mirna in spoštljivo dejala: “Ne vem, kaj sva se stavili in me ne zanima in vaju prosim, da se mi odstranita iz kuhinje.”

Barbara je razumela sestrin namig. Vstala je od mize, da pospravi šalice in križanko, ko jo je ustavila skladba na radiju: “Daj bolj naglas!” je zakričala nečakinji v dnevno sobo.

“… meni je dana, ko poljubim te drhteče. Ti naslenji dan šel boš, kdo ve kam, ne, da bi sploh kaj zaslutil. Jaz ostanem tu, v meni zakopan bo ta silvestrski poljub …”, je Barbara potiho prepevala z Alfijem in zbrala vse moči, da ne bi pogledala Janka in predvsem čimhitreje izginila izpred oči Marjani. Obsedla jo je strast, strast po silvestrskem poljubu in naklep, ki ga bo verjetno obžalovala do konca svojih dni.

Marjana in Janko sta končno ostala sama v kuhinji. “Veseli december – kaj hočeš? Vsem že malo dogaja,” je rekel Janko in jo nežno objel, “veš kako sem se ga jaz veselil, da mi je dočakati silvestrovanje! Silvestrovanje v dvoje. Ne pomnim, kdaj sva nazadnje praznovala sama.”

To leto sta obeležila trideseto obletnico poroke in, ko jo je vprašal, kaj si želi, je Marjana v trenutku izjavila: ”Silvestrovanje v dvoje.”

Za najbolj noro noč v letu – noč v dvoje, si je izbrala dolgo črno obleko in nakit iz belega zlata. Klasično, elegantno. Janko si je nadel temno obleko in metuljčka. Oba sta bila vesela, da se bosta zavrtela na plesišču uglednega hotela. Ko sta bila nared, je pred hišo zahupal taksi. Marjanino srce je udarjalo s takšno silo, da si je položila roko na prsa in se skušala pomiriti. A to je bil šele začetek adrenalinskega večera.

Dvorana v hotelu se je bleščala v sijaju sveč in ogledal in dekoracij in … gostje! Eden bolj urejen od drugega. Živa glasba je dajala čaroben prizvok celotnemu dogajanju. Ure so tekle kot minute vse do zadnjega plesa – ko pride polnoč.

Svetlobni mrk ju je ujel na plesišču… ko so gorele le še sveče, se je Janko spomnil, da nimata v rokah niti kozarcev s šampanjcem.

“Počakaj trenutek,” ji je šepnil, “skočim do šanka po šampanjec.”

…in odšel je kdove kam, ne da bi sploh kaj zaslutil,…

Na plesišču je vršalo kot v panju. Vsi so se objemali in poljubljali in si želeli vsega in še več. Marjana je nestrpno čakala na Janka, da se vrne s šampanjcem… spet te poljubim, voščim ti veliko sreče… in že je Janko ponovno stal pred njo na plesišču. V soju sveč sta se lesketala kozarca s penino – skoraj tako kot njegove oči. Marjana je prijela kozarec, da trkneta in se privila k njemu. Dobila je poljub kot še nikoli. Njegovo telo je žarelo, ustnice so bile mehke in vroče, voljne in tresoče.

V trenutku je pred Marjaninimi očmi nastal ponovni mrk. V glavi so se ji zavrtele scene od jutranje kavice naprej, ko se je nekaj stavila, ko je Alfi zapel na radiju, ko je Barbara odšla, ne da bi se poslovila?!?

»Seveda!« je ponovno odprla oči. Janko je še vedno stal pred njo, zmeden in v šoku.

Marjani se je posvetilo, da to ni bil Silvestrski poljub. To ni bil Jankov poljub.

Iz njegovih ustnic je žarela Barbara. To je bila torej stava.

Le kako je Barbari to uspelo? Smrklja nemarna! Očitno ga je prestregla pri šanku, ko je hitel, da zgrabi dva kozarca in se s polnimi rokami poda nazaj na plesišče k Marjani.

Res je bilo tako: drobna, dišeča Barbarina postava ga je pritisnila nazaj na šank. V trenutku je bil objet. Povsem nemočen je s šampanjcem v rokah lovil balans. “Barbara! Kaj pa ti tukaj?” je presenečeno izjavil in obstal odprtih ust, ki so se poklopila z njenim poljubom. “Prehitro! Prevroče! Prepovedano!” mu je udaril v glavo silvestrski poljub.Foto: shutterstock

… spet je vse, kot je prej bilo, neizprosen je življenja tok. Zamanj upala bom srčno, da ko leto bo okrog, slavila bi s teboj…