AVSTRALIJA SKOZI DRUGE OČI

Verjetno so bili angleški filmi tisti, ki so mi v mladosti zarisali Avstralijo kot celino kaznjencev. Še zdaj imam pred očmi, kako so prestopniške izobčence, z verigami okoli nog, nalagali na ladje od skorbuta brezzobi mornarji, ki so jih suvali v podpalubje in jih po dolgi plovbi odmetavali v divjino tuje dežele. Tam so trčili na eno izmed najstarejših ljudstev, ki je živelo v popolni skladnosti z naravo. Desettisočletja jih niso okužila z nemirom osvajanj, vojn, bogastva, lastnine, pohlepa, ki je gnal druga ljudstva po svetu. Priseljenci so njihovo zemljo zavzeli, sveta mesta oskrunili, aboridžine skoraj iztrebili. Kako nepravično so bili kaznovani za svoje z naravo skladno, poduhovljeno življenje! Ampak ta svet pač ni pravičen.aboridžinNaslednji risar moje risbe o Avstraliji je bila knjiga. Imela je naslov Imenovali so jo dvoje src. Napisala jo je Američanka, ki je potovala z avstralskimi domorodci po puščavi. Spomnim se, da je po nekaj dneh hoje in življenja pod milim nebom brez kopalnice začela zaudarjati, zato so jo aboridžini zakopali v pesek do vratu in jo na ta način očistili. Pesek ji je odvzel smrad, muhe pa so ji z obraza, nosu in ušes očistile umazanijo. Še danes se sprašujem ali je res, da smo si z umivanjem uničili zaščitni plašč iz našega telesa, ki je deloval nekako samočistilno. So bili naši predniki res samočistilni? Ali niso smrdeli po potu in raznih drugih telesnih izločkih? Sydney14Po filmih in knjigi pa je bil moj tretji, nedavni pogled na Avstralijo, skozi oči nekoga drugega, skozi Damirjeve oči. 18 prispevkov in 18 krat toliko slik je poslal, da je Avstralija postala del petdesetih odtenkov življenja. Oglasil se je že iz letala in v popolnem soglasju z njim, sem objavila njegovo misel : “Vsako srečanje ima svoj namen in vsak, ki se s tabo pogovarja ali te ogovori, je v resnici prišel s sporočilom zate. Samo poslušati moraš in doumeti tisto, kar ti je namenjeno. ”

slika2
Najprej sem pripotovala v Melbourne. Obiskala sem center mesta, pediatrično kliniko, živalski vrt, ohladit sem se šla v nakupovalni center, zvečer pa seveda v Casino. Tam je bilo zunaj vse rdeče od ferrarijev, znotraj pa od božičkov. Ko sem se ponoči vozila skozi mesto, me je za trenutek zmedel osvetljen Eifflov stolp in pomislila sem, da sem na kakšni drugi celini in ne v Avstraliji.ponoči2
Pogled na sveto goro aboridžinov, ob samem sončnem vzhodu me je fasciniral. Uluru, gora ki čez dan spreminja barve in ima magično moč. V svoji skrivnostnosti me je popolnoma prevzela. Nisem plezala nanjo, ker aboridžini zapovedujejo spoštovanje svetosti gore in iz istega razloga nisem slikala njene zahodne strani.uluru16
Ko je Damir zapisoval besede občudovanja puščavske pokrajine, Uluruja in Kings Canyona: “Narava je res neverjeten arhitekt in slikar. V naravi ni neskladja in kiča, ni barvnih kombinacij, ki bi se teple, motile oko, vse je usklajeno, ” je mislil moje misli iz Islandije: “ Kako je mogoče, da narava nikoli ne zgreši pri lepoti? Vedno je vse popolno, oblike in barve so usklajene, vsega je ravno prav, da zadiha kot usklajena celota.” uluru19Na poti iz Kings Canyona v Cairns, sem se na prazni cesti, sredi ničesar, dokaj nelagodno počutila, še posebej, ko sem ob cesti zagledala na pol obžrtega kenguruja in se spomnila na popadljive puščavske pse, dingose. kings4Iz Cairnsa sem skoraj pobegnila domov. Kljub bujnosti in čarobnosti tropskega rastlinja me je dež, vlaga in mokrota spravljala ob pamet. Pa krokodili zaradi katerih se nisem mogla plaži niti približati, kaj šele, da bi se lahko kopala v tisti pasji, vlažni, enolično konstantni vročini! Povrh vsega pa še vse takšne in drugačne tropske bolezni katerim si tam izpostavljen. In ti nadležni komarji!cairns16
V Sydneyu sem bila popolnoma drugačnega razpoloženja. Kopala sem se na prostranem Bondi Beachu, sprehajala po dolgem, glavnem in centralnem St. George Streetu in občudovala Harbour Bridge. Razmišljala sem, kako bi izgledala sydnejska opera, če ne bi Jørn Utzon jedel pomaranč in mu ne bi po nerodnosti olupki padli na tla. Bi bila potem sydnejska opera ena izmed naimpozantnejših stavb 20. stoletja, poznana vsem in uvrščena na UNESCOv seznam svetovne kulturne dediščine? Zagotovo ne. Zato jejmo pomaranče, ker po statistiki upada poraba pomaranč iz absurdnega razloga: ljudem se jih ne ljubi lupiti!? Jørn Utzon je poleg veličastne zunanjosti zasnoval tudi veličastno notranjost, zato sem se jezila, da so Avstralci pri gradnji tako velikopotezne stavbe, bili tako “malenkostni”, se sprli z arhitektom in notranjost končali s cenenimi materiali.Sydney1

V novo leto sem vstopila kar nekaj ur prej kot vsi ostali v Sloveniji, seveda v Sydneju, z ognjemetom za bogove. Veličastno, dostojanstveno, vzvišeno, vzneseno, spektakularno, evforično, v ekstazi, v deliriju….. ognjemet3Občutila sem poljub kobre, občudovala najprijaznejša, najljubkejša, najprisrčnejša, najbolj zaspana in najbolj lena bitja tega sveta, koale, bila sem na otoku kengurujev brez kengurujev in na stezi formule ena brez formul ena. Jokala sem skozi Damirjeve oči, jokala skupaj z osirotelimi mladiči morskih levov, ki sestradani zaman čakajo na svoje mame, da jim prinesejo hrano iz morja. Končale so v želodcih morskih psov in svoje mladiče obsodile na počasno smrt od lakote. Je to del evolucije? otok3
Aboridžini poznajo sanjski čas, ki je hkrati čas večnosti. To je verjetno razlog, da je Damir toliko  sanjal, še posebej v Adelaidi, kjer so se skozenj budili romantični občutki, ki so vzbujali hrepenenje. Skozi njegove odprte in zaprte oči sem se ozirala po plaži, po morju in pod morjem, da bi tako romantično razpoložena ugledala kakšnega Adelaida, a zaman, videla sem same Adelaide. Kot pravi Damir : “…mesto je pravi raj, je mesto prelepih dam in je mesto za zaljubljene.” Meni so manjkali prelepi gospodje. Gospodov Damirjeve oči pač niso videle. Jih bom morala iti pogledat z mojimi lastnimi 🙂plaža14

Ob ponovnem obisku Melbourna je bil krog sklenjen. Če bi celotno pot opravili z avtomobilom bi zanjo porabili 99 ur in opravili 8897 kilometrov.

zemljevid - 1

Iz prihodnosti je poletel nazaj, v preteklost, domov. V letalu je razglabljal o relativnostni teoriji, ki jo kot blondinka nisem nič razumela, intuicija pa mi govori, da tudi če bi Damir dejansko imel letalo, ki bi potovalo s svetlobno hitrostjo, na opisan način z jackpotom, ne bi obogatel. Pa nič zato. Zapisal je, da se vrača:”…poln ene same ljubezni, poln dobrote, umirjen in srečen.” Kaj le rabi še glavni dobitek na jackpotu?

DSC_4687

AVSTRALIJA, POTOVANJE V PRIHODNOST

Še zadnji Damirjev prispevek iz Avstralije, bolje rečeno s poti domov, ki jo je prespal in presanjal….

Letalo ali leteči korožnik, ki bi imelo svetlobne pospeške, bi ti vsekakor pomagalo do bogastva. Recimo: Slovenija je v primerjavi z Avstralijo v 10 urnem zamiku, se pravi, da si primerjalno v Avstraliji deset ur v prihodnosti.  Če v Avstraliji spremljaš žrebanje jackpota v Sloveniji, si jih zapišeš, se s svetlobno hitrostjo vrneš nazaj v Slovenijo pred žrebanjem in vplačaš izžrebane številke, v hipu obogatiš. Tako se ves srečen in zadovoljen, s pridobljenimi milijoni, ki so bili “easy take and no dirty many” , znajdeš na poti nazaj v Avstralijo in se prepustiš dvajset urnemu, počasnemu uživanju na letalu. Veš, da boš užival v letu v “first classs cabin”, ležanju na zložljivem fotelju, sproščen, komot, da boš gledal veliki tv ekran z daljincem v roki, da te bodo razvajale lepe stevardese s “slow foodom” in te zvečer, ko boš zaspal, pokrile s kvalitetno in toplo “gray blanket” odejo, ti svetovale še uporabo prekrivala za oči in ti prisrčno, s širokim nasmeškom voščile: ” Good night, sir. If I can do anythyng more for you, just call.”  Ves srečen in zadovoljen ji boš vrnil prijazen nasmešek in malo začuden z njenim zadnjim vprašanjem:  “Kaj bi lahko naredila več za tebe zvečer v postelji?” boš počasi, počasi utonil v sen in mirno zaspal. Naenkrat se ti bodo odprle sanje in doživete slike Avstralije.

V Avstraliji zares živiš v prihodnosti. Je bogata država, ena od najbogatejših na svetu, ima nešteto možnosti in potenciala, naravnih resursov, zlata, diamantov, srebra, nafte…. dežela resničnih sanj. Politično-varnostna stabilnost države čistega kapitalizma se dejansko vidi vsepovsod in v vsem. Tudi sam jo čutiš dobesedno na vsakem koraku in za vsakim vogalom. Od kapitala je odvisno vse in vse je njemu podrejeno. Tukaj ni planskega gospodarstva in državne lastnine. Tukaj ni patentiranega delavskega in družbenega samoupravljanja. Tukaj so zakoni privatne lastnine in trga, povpraševanja in ponudbe. Politika nima vpliva na kapital privatne lastnine in posameznika, kvečjemu obratno. To se pozna tudi na zdravstvu, ki ni zatrpano s čakalnimi vrstami, gnečami v ambulantah. Ni jeznih in slabo plačanih zdravnikov in ostalega zdravstvenega osebja. Vsi hočejo delati več in bolj, saj je večje število obiskov povezano tudi z večjim zaslužkom. Vpliv kapitala prinaša vsem, vsi so zadovoljni, bolniki in pacienti, vsi dobijo vse. Tudi z obrtjo, ki jo tam lahko odpreš za 60 AUD se zasluži super, saj že z vloženim povprečnim trudom ni možnosti, da propadeš. Veliko ljudi je na enem mestu, velik srednji sloj z denarjem in kupno močjo, je zagotovilo za dobiček in zaslužek, ki zagotavlja dobro in spokojno življenje. Vse je povezano, vse je v krogu zagotovljene sreče in napredka. Kriza se trenutno ne pozna, vsi lahko prodajajo, služijo in prosperirajo.

Počasi tako plavaš med slikami resničnega sveta in sveta sanj, prepletajo se slike prekrasnih morskih plaž, lepih deklet, razburkanega in toplega morje, mehke mivke, prijetnega šelestenja evkaliptusovih listov, koal, pa tudi puščave in gore Uluru, deževnega pragozda, kač, krokodilov, kengurujev, nakupovalnih centrov, Cityjev, steze formule 1, ki to ni, veličastnega Sydneya, opere, Harbour Bridgea, “double penny” četrti, Kangaroo Island-a brez kengurujev, morskih levov in njihovih mladičev, ki jokajo in umirajo, zaman čakajoč na starše, krasne Adelaide, zaljubljenega para, ki se poljublja in objema, prizorišča Avstralien open-a……

Vsega se spominjaš nekako z nostalgijo in spomniš se tudi Andreje “psihoterapevtke”, ki ti je rekla : ” Ja Avstralija je moja ljubezen. Osem tednov bom tukaj in še nimam dovolj…”!!! Ob teh sanjah in slikah iz Avstralije dobiš naenkrat občutek topline in zadovoljstva. Po celem telesu te preplavi nekakšna sreča in zazdi se ti, da plavaš v topli vodi lagune koralnega grebena pri Cairnsu. Nekako še ves v mislih in prijetnih občutkih, naenkrat začutiš čudno nelagodno tiščanje, začutiš dotik na levi rami in zaslišiš prijazen in monoton glas stevardese: “Sir, we will landing soon. Please, fasten your seatbelt”. Prebudiš se, pogledaš okrog sebe in se zaveš, da si celo pot prespal. Doživljal si svoje sanje.

Nobeden te ni zbujal za zajtrk, kosilo in večerjo, vidiš, da si obkrožen s številnimi potniki, ki se ravno tako prebujajo, pretegujejo in pritrjujejo varnostni pas. Lačen si. Nekaj bi pojedel in spil, vendar je prepozno. Postrežbe ni več. Zaveš se, da ne sediš v kabni “first class”,  ampak v “economy class”, stisnjen med ostale potnike. Ni tiste lepe stevardese, ki bi ti ponudila nekaj več. Zaveš se, da nisi več v prihodnosti, letiš nazaj, vračaš se v preteklost. Vračaš se domov. Vračaš se z enega čudovitega potovanja, prepoln vtisov in spoznanj. Počutiš se poln ene same ljubezni, poln dobrote, umirjen in srečen. Lepo je, da si potoval in prepotoval Avstralijo, lepo ja, da si veliko videl in doživel, lepo je tudi, da se je končalo, da si spet nazaj, da se vračaš v svoje ustaljene tirnice, domov, med prijatelje, sodelavce, poznane, svojce,……ki si jih po malem že dolgo pogrešal. Konec je, potovanje po Avstraliji se je končalo.

uluru15

Prihajajo novi dogodki, nove dogodivščine, nova potovanja, prihajo nove sanje. Najprej bo tiho prišla pomlad.urulu1

NAJBOGATEJŠI ČLOVEK V BABILONU

Moj mož je danes v Dubaju. Pred 6000 leti bi se pohvalila, da je v Babilonu 😉 Preden je šel na pot, mi je dal domačo nalogo, da preberem knjigo, kako uspeti v Babilonu. Razlogov je več: povedala mu bom obnovo, knjiga me bo držala vstran od trgovin, dobila bom napotke, s katerimi bo lažje doseči zadane cilje v letu 2017. Zame najtežji cilj bo gotovo upravljanje z denarjem. Jaz imam toliko denarja, kolikor ga potrebujem ali drugače rečeno: kolikor denarja imam, toliko ga porabim.

 

Torej Babilon, prestolnica Mezopotamije (današnje področje Iraka), ki je pred tisočletji slovela po bogastvu, rodni zemlji in odličnih trgovcih. Da je bilo temu res tako, nam razkrivajo arheologi, ki so med vsem očitnim bogastvom (dragimi kamni in zlatom) odkrili tudi starodavne zapise na glinenih tablicah. Zapisane prigode meščanov, bogatašev pa tudi sužnjev je v kratko prozo strnil George S. Clason. Davna skrivnost uspeha se glasi:

DENARJA JE V IZOBILJU ZA TISTE, KI RAZUMEJO PO KATERIH ZAKONIH SE GA PRIDOBIVA.

Na veliko zadovoljstvo bralcev knjiga ni napisana kot zakonik, temveč nam napotke posreduje s privlačno metodo ustnega izročila.

Prva med parabolami predstavlja Bansirja, izdelovalca kočij, ki sanja o bogastvu. Kjub temu, da pridno in z veseljem dela, da izdeluje najlepše kočije v mestu, ni bogat. Medtem ko s prijateljem Kobbijem razglabljata o poštenem delu, se na ulici pojavi povorka sužnjev. »Nič nisem boljši od njih. Iz dneva v dan se komaj prebijam. Takšno življenje ni vredno svobodnega moža,« zaključi Bansir. Ker pa ima dober prijatelj na zalogi vedno tudi dober nasvet, ga Kobbi povabi, da obiščeta najbogatejšega moža v Babilonu in povprašata, kako obogateti.

hanginggarden4

Mogotcu je ime Arkad. Živi v krasni palači in se baha z največjo kočijo, najboljšimi konji, najlepšimi oblačili, okoli pasu ima navešene mošnje z zlatniki.

Ne glede na statusne razlike se Arkad razveseli starih znancev, saj so skupaj odraščali in trgali šolske klopi. Bansir ni nič ovinkaril: »Arkad, kako ti je uspelo dobiti srečo na svojo stran?«

»Sreča je opoteča, ali lahko dobljeno-lahko izgubljeno,« ju opomni Arkad. »Tisto, kar sta vidva spregledala v mladosti, so pravila po katerih se pridobiva bogastvo. Že res, da sta svobodna meščana in imata družini – je pa tudi res, da sta zapravila kar nekaj denarja in časa, predno sta ugotovila, da se v šoli nismo naučili vsega.«

Arkad si je vzel čas in jima povedal svojo zgodbo, katere poduk je: človek je suženj dela, če prihodek v celoti porabi. 10% zaslužka zadrži zase (varčuj).

Na tej točki pa se začne zgodba iz mladosti zapletati. Po letu dni je imel Arkad toliko prihrankov, da so mu cekini stopili v prazno glavo in jih je lahkoverno investiral, torej izgubil.

Poduk, ki sledi se glasi: svoj prihranek investiraj le po temeljitem posvetovanju s strokovnjaki in prijatelji, ali pa z njim dolgoročno zmanjšaj izdatke svoje družine — kupi stanovanje ali zemljo.

 Ker je bil Arkad tudi kraljevi svetovalec in v kraljevem interesu je bila gospodarska rast celotne skupnosti, je kralj Arkadu naložil nalogo, da razširi znanje o bogatenju med vse vedeželjne meščane.

Tako je najbogatejši mož v Babilonu strnil svoja in spoznanja svojih kolegov v sedem zapovedi dobrega gospodarjenja:

  1. Mesečno zapravi le 90% prihodkov.
  2. Analiziraj in zmanjšaj nepotrebno zapravljanje. Kupi najnujnejše.
  3. Naj se prihranki obrestujejo (vezave, nepremičnine, naložbe,…).
  4. Prihranke oziroma naložbe dobro zavaruj.
  5. Nakup lastnega bivališča ali zemljišča je odlična naložba.
  6. Zagotovi prihodke svoji družini in sebi za primer bolezni, starosti.
  7. Skrbi za strokovni razvoj (sebe in svoje družine)

 

Ne glede na vse povedano so Arkadovi učenci (na njegovo veliko razočaranje) odprli prvo razpravo na temo »good luck« ali imeti srečo. Veliko reke Evfrata je preteklo in veliko življenskih zgodb je bilo povedanih, da so pričujoči razumeli edino pravo srečo: prepoznati in izkoristiti dobro priložnost.

Ko je prišel čas, da Arkad imenuje svojega dediča je poklical k sebi sina in dejal: »Nomasir, moja želja je, da naslediš moje imetje in obveznosti. Vsekakor pa mi moraš najprej dokazati, da boš znal z bogastvom modro ravnati. Želim, da greš po svetu, zaslužiš nekaj svojega imetja in postaneš ugleden državljan. Za boljši začetek kot sem ga imel jaz, ti poklanjam mošnjo zlata in glinasto ploščo s petimi zakoni o zlatu. Če jih boš udejanjil, ti prinesejo kompetenco in varnost.«

In tako naprej in tako dalje …

… spoznamo tudi najsrečnejšega moža v Babilonu; izvemo kako prevzgojiti bogataševega vnuka, ki je prepričan, da je delo le za sužnje in se čudimo, zakaj so babilonski mogotci zaupali 70% svojih prihodkov ženam in še marsikaj.

singapore
Moderni viseči vrtovi Babilona v Singapurju

 

Za vse, ki se želijo osebno seznaniti s knjigo, je le-ta na voljo v mnogih slovenskih knjižnicah.

Pa še dodatek za sladokusce, ki jim angleščina ne dela težav ali pa jo z veseljem obnavljajo. Prilagam audio izvedbo knjige v originalu. (aktivirate jo s klikom na spodnjo URL povezavo).

Vaša naložba bo le »4 ure časa« – obresti pa v neslutenem obsegu.

ADELAIDE ZA ZALJUBLJENE

Damirja je Adelaide naravnost očarala in začarala:

Adelaide, lepa soproga angleškega kralja Williama IV., je dala ime mestu, ki se nahaja na severnem delu Avstralije, približno 650 km severozahodno od Melbournea. Iz Melbourna do Adelaide, potrebuješ eno uro z letalom ali sedem ur z avtomobilom. plaža7Adelaide je mesto poezije, nežnosti in lepote. Tako lepa kot je bila Adelaide po kateri je mesto dobilo ime, tako lepo je tudi mesto samo. Že izgovorjava te besede, v tebi budi romantične občutke. Zagledaš se, kako  sediš na pomolu, nekje ob morju, s svojo prelestno drago, zaljubljen in objet. Predstavljaš si, da je pred teboj sončni zahod. Sonce se počasi skriva za obzorjem, je že rdeče, odsev žari in se zrcali na gladini mirnega in toplega morja, sence že padajo na tla, bonaca je. Topli maestral pihlja. Ti tako objet in vzburjen, vohaš omamni vonj, njeno kožo za ušesom, na vratu in obrazu, poletje je. Ona je oblečena v poletno oblekco, ki ne skriva veliko, ti v polo majici in kratkih hlačah. Nima modrca. Občutiš njeno bližino, toplino njenega telesa in spet –  izbruh vonja dišečega mošusa, ki te čedalje bolj vzburja. Počasi božaš njene roke in hrbet, njena koža je nežna in gladka, naenkrat objameš njeno glavo, nežno, z obema rokama, pogledata si globoko v oči, ki se zasanjano iskrijo, vsemu razneženemu,  ti iz ust spontano uide: “Ljubim te Adelaide!”  Nekaj takega tudi občutiš, ko prideš v to prelepo mesto, za katerega pravijo, da je majhno, za naše slovenske razmere pa ogromno. Mesto je veliko za tri Ljubljane, s površino cca3.257,7 kvadratnih kilometrov in 1.304.631 prebivalcev. Ima vse. Reko, morje, vinorodne hribe, zaščiteno vino Barossa, velike nakupovalne centre, ima Kengooro Island in še marsikaj.

Seveda ne  manjka velika, dolga  in široka ulica, peš cona, ki je polna trgovin, restavracij, kavarnic in “street perfomerjev”. Še najbolj spominja na kakšno evropsko mesto, kjer lepe in seksi, poletno oblečene dame leno pohajkujejo po trgovinah, pijejo svojo kavico, klepetajo, se spogledujejo, telefonirajo in uživajo….. Tukaj je res lepo. Malo naprej od “shopping mallov”, se nahaja reka Torrens, zvitega korita, ki paralelno s stavbami, muzeji, univerzami, študentskimi domovi, parlamentom, športnimi in kolesarskimi centri, teče proti morju. Arhitekturo mesta in njegovo lokacijo je po zamisli arhitekta Georgea Sticland Kingstona izbral polkovnik William Light. Gre za področje ob reki, kjer so prvotno prebivali Aboridžini iz plemena Kaurna. Obala reke je romantično urejena. Po njej ladje in ladjice prevažajo turiste, na sredini reke so vodometi, ki ženejo rečno vodo v zrak, eni visoko, eni samo toliko, da voda samo malo brbota nad gladino. Kajaki brez krmarja režejo rečno gladino. Obala je urejena z obeh strani. Tukaj so tekaške in kolesarske steze.

Pešci in tekači, kolesarji in zaljubljeni, vsi ob koritu reke uživajo v poletnem soncu. Pozno popoldan je. Na romantčnem mostu, ki povezuje oba brega, stojita dva zaljubljena in se strastno objemata. Počasi bo zašlo sonce. Znamenita igralnica ob reki na levem bregu, stara stavba na parkirišču. Prestižni evropski avtomobili, rdeči, beli, rumeni, metalik sivi in kakšen ameriški črni , predvsem tisti dolgi, limuzine… Bogati gostje, ki jim lakaji v belih rokavicah pomagajo iz avtomobilov, počasi izstopajo in se odpravljajo v spremstvu vitkih, dolgonogih, dekoltiranih dam, v kraljestvo pregrehe. Na mesto se počasi spušča tema. Prižigajoče luči ga romantično obarvajo. Mesto je zanimivo in dovršeno zasnovano. Po sredini mesta vozi tramvaj, direktno do obale. Mestno in poslovno središče sega nekje do Victoria square stationa. Naprej do morja je še deset tramvajskih postaj. Od Victoria square naprej, pa vse do nekaj zadnjih postaj do morja, je predmestje, sestavljeno iz nepreglednega naselja nizkih hiš. Tu ni trgovin, tu ni poslovnih objektov, delavnic in nebotičnikov. To je predmestje mesta.

Zadnji dve postaji tramvaja prehajata v pravo obmorsko letovišče z obcestnimi trgovinami in lokali, ki se širijo vse do obale. 15 kilometrov od mestnega središča oz po sedemnajstih tramvajskih postajah, se odpre veličastna peščena plaža Glenelg. Podobna je Bondi beachu v Sydneyu. V sredini je presekana z dolgim pomolom, ki se zajeda skoraj do sredine zaliva in po katerem se sprehajajo ljudje. Čeprav so tramvaji, ki vozijo na 10 minut in pripeljejo mestne ljudi na plažo, vedno polni, na plaži ni gneče. Bela mivka, ki pokriva plažo, se ti nežno uvleče med prste nog in imaš občutek, da hodiš po nežni, mehki preprogi. Valovi se razbijajo ob obalo, voda je neverjetno topla . Kot da bi se kopal na tropskem severnem delu Avstralije in ne na jugu. Pri njih je vse obratno kot pri nas. Ne samo poletja in zime, tudi pomen juga in severa. Jug pomeni hladno in mraz ( bližina Antartike), sever pa toplo in vroče ( bližina ekvatorja). Izgovorjavo angleškega jezika imajo nekako specifično in razvlečeno, kot da bi se večina prebivalstva priselila iz Kalifornije in ne iz Nemčije. Kljub temu je mesto pravi raj, je mesto prelepih dam in je mesto za zaljubljene. Adelaide, ljubim te.

PLAŽA ZA SANJE

Damir sanja z odprtimi in zaprtimi očmi na plaži Glenelg v Avstraliji:

Nič ni boljšega, kot da se lahko iz pregretega mesta Adelaide v hipu “just around the corner” odpraviš na bus ali pa na tramvaj in si čez 15 minut na plaži za sanje v Glenelgu. Prepustiš se vročemu soncu, uživanju, valovom, lepim Adelaidam, toplemu morju, ki je od novembra pa do aprila segreto na 28 stopinj Celzija. Skočiš v morje, da se v hipu ohladiš, se preprosto prepustiš uživanju na pesku, od počivanja si malo odpočiješ v bližnji restavraciji, poješ kosilo in se spet zlekneš na plaži, poslušaš valove morja in celo zaspiš. Popolna kombinacija počitka, plavanja, užitka, sprostitve in celo, prelepih sanj.

Za takšne možnosti je zagotovo poleg geografske lege mesta pomembna tudi arhitektonska ureditev Adelaide, ki je bila zasnovana že v preteklem stoletju. Celoten koncept omogoča hedonističen pristop k življenju, k sproščanju in uživanju v lepotah. Temu konceptu življenja je v mestu podrejeno vse. Tudi delovni čas, saj po 17.30 mesto preneha delati. Razen trgovin s špecerijo je zaprto vse. Mesto utihne, življenje na ulicah zamre, ljudje se prepuščaju drugačnim užitkom. Prepustijo se utripu plaže in mesta, uživajo v  lepotah Adelaid, ki se pomenkujejo na plaži in so magnet za dušo in oči. Mogoče so tudi one skočile na plažo samo toliko, da se osvežijo in pridejo nazaj v službo spočite, urejene in lepe, ali pa so po končani službi prišle na kosilo in počitek. Ob petkih, sobotah in nedeljah se število kopalcev podvoji. Kljub temu plaža še vedno ne izgleda prepolna. Poveča se samo število lepih Adelaid, ki s poležavanjen, pozibavajočo hojo, posebnostjo bikink, poziranjem in telovadbo, osvajajo. Samo sprehodijo se, zibajoč z boki, malo se nasmehnejo, zaplavajo med valovi in kot morske sirene izginejo iz vidnega polja. Pojavi se spet nova, postavna in seksi, ki odplava morskim valovom naproti.

Če pa med poležavanjem zaspiš na vročem soncu in ohlajen z morskimi vetrovi odplavaš v ta skrivnostni morski svet sanj, postaneš del teh lepih zgodb o princu in uspavani morski sireni. Po globokem in strastnem poljubu jo povrneš nazaj v življenje, v resnični svet Adelaide. Ponovno vsa mokra vstane iz sanj in iz morskega dna, zapeljivo vrže dolge lase nazaj in vsa resnična zakoraka po plaži iz morja. Potem ni več potrebe po sanjah. plaža2Takrat veš, da boš še velikokrat prišel na ta delček morske obale in ponovno plaval med valovi na zagretem tropskem morju. Podvodne sirene pa vsekakor moraš poiskati v Adelaide, na plaži Glenlelg, zadremati na mehkem žametnem pesku, uspavan s šumenjem morja in se izgubiti med morskimi sirenami očarljivih princes.

 

 

OTOK KENGURUJEV, KI TO NI

To je otok posebnih živalski vrst, ki jih lahko vidiš samo še na otoku Galapagosu. Res je potrebno, da se iz Adelaide odpraviš že dokaj zgodaj. Ob 06.15, če kreneš iz centra Adelaide, izpred hotela Hindmarsh Square.  Po približno dveurni vožnji z avtobusom skozi center mesta, prideš do trajekta, ki te v štiridesetih minutah prepelje čez zaliv, na otok kengurujev. Na drugi strani te prevzame lokalni avtobus s šoferjem, ki je obenem tudi vodič. Takrat se šele začne tvoja odiseja. Otok je bogat z naravnimi habitati redkih živalskih vrst, tudi koalami, ki ji lahko samo na tem mestu vidiš v njihovem naravnem domovanju, v evkaliptusovem gozdu, ki ni del nekega živalskega vrta, ampak je enostavno gozd, ki je poln koal. Na drevesu so lahko dve ali tri skupaj.

Njihovo število v prirodnih okoljih se drastično zmanjšuje, ne vedo pa zakaj. Nekako mi je na osnovi našega potepanja po Avstraliji, le postalo jasno zakaj. Človeški faktor, ki je v ospredju in gonilna sila, kapital, je glavni krivec počasnemu iztrebljanju redkih živalskih vrst. Money, money, ……money, makes the world go round – znameniti refren s katerim Liza Minnelli zaključi točko v kabaretu Boba Fossa, ki je kabaret vseh kabaretov in postane slavna za vse čase…… Zaradi velikih požarov, ki pogosto zajemajo ta kontinent, obsežnega krčenja gozdov zaradi ustvarjanja novih farm in stanovanjskih naselij, načina življenja ljudi v Avstraliji in ekspanzije priseljevanja. Npr. mesto Melbourne je v približno dvajsetih letih podvojilo število svojih prebivalcev, iz dveh milijonov je naraslo na štiri milijone in še nekaj čez. Vse skupaj je zagotovo vplivalo na to, da so se začele živali umikati človeku, njihovo število pa se je začelo manjšati. Polovica otoka je še neizkrčena, prvotna in bogata z nekaterimi specifičnimi in redkimi drevesnimi vrstami, ki jih drugod ne vidiš.

Otok je slabo poseljen. V pristaniškem delu je nekaj farm.  Svetilnik je točno na jugu in opozarja ladje in mornarje na čeri in besno naravo tega k Arktiki obrnjenega, vetrovnega otoka. V času zimskih divjih vetrov oskrba svetilničarjev s potrebščinami izostane za šest mesecev ali več. Hrano drugače dobivajo na tri mesece, Oboji, človeški in živalski prebivalci otoka, ljubijo samoto, divjo naravo in besen veter. Narava je na določenih mestih otoka ustvarila presenečenja. Na gozdnatem delu obale, se naenkrat od nikoder, kot da bi bila vržena iz višin, znajde granitna skala, ki so jo valovi, orkanski vetrovi in dež, skulpturno oblikovali po svojem navdihu. Nevarno je, če se radovedno povzpneš in navdušen stopiš na rob skale, gledaš v daljavo  ali navzdol v globino, kjer se razbijajo besni valovi. Naenkrat se pojavi orkanski piš vetra iz antarktične smeri in lahko te zabriše globoko dol, na skale in valove, za vedno. Tam spodaj, na čereh kjer prebivajo morski levi in izčrpani spijo polnih trebuhov, te razbije in razkosa ostra skala in odplakne val. Pa te ni več. Opozorila slikovno zelo nazorno prikazujejo te možnosti , zato te prestrašijo, da se boječe in previdno odpraviš na štrlečo skalo nad morje in se trdno držiš pričakujoč, da bo zdaj, zdaj, divje zapihalo in te odpihnilo v globino. Morski levi, ki spijo v globini, te prav gotovo ne bi bili  veseli, saj so izčpani od neprenehnega, krutega življenskega tempa. otok3Resnično potrebujejo mir in čas za spanje. Njihov življenjski cikel je vezan na številko tri. Imajo tridnevni ritem lova v morju in tri dni življenja na kopnem, počivanja, hranjenja mladičev in lizanja ran, ki so jih pridobili v nenehnem boju z morskimi psi, ki jih tukaj kar prekipeva. To je tudi njihov prehrambeni teritorij, ki  kaj hitro lahko postane tudi njihovo pokopališče. Umrejo raztrganih trebuhov, v čeljustih morskih psov kot eden od členov v verigi prehrambenega cikla podvodnega sveta. Ubogi mladiči postanejo sirote in jokaje kličejo svoje matere, ki jih ni. Nobeden stric ali teta se jih ne usmili in ne prevzame pod svoje okrilje. Tako se morajo tudi oni na silo posloviti od življenja, ne v čeljustih plenilca, ampak v mukah lakote, ki jih počasi sestrada do smrti.

Kenguruji? Ne, nismo jih niti našli, niti videli na tem otoku.

OMINA KUHNA

Nikoli nisem marala statistike. Brez strahu! Vem, da statistika ni užitna – je pa povezana s hrano. Več hrane ti da boljšo statistiko. Sta v visoki in pozitivni korelaciji. Blogerji že vedo o čem govorim 😉 Za Slavo z recepti naprej!

Ko se je Slavina mlada družinica preselila v svoje gospodinjstvo je Slavica rada eksperimentirala s kuhanjem. Še posebej ob nedeljah, ko je na kosilo povabila svoje starše. Ni še pozabila, kako težko kulinarično otroštvo je imela. Grozljivo, kaj vse je kuhala njena mama in  kaj vse sta starša tudi pojedla: kostni mozeg, možgane, žabje krake, svinjske in kurje parklje, … Ker sta preživela vojne čase, sta jo podučila, da je treba vse uporabiti in porabiti. Takratni način recikliranja pač 😉
Zato se je Slavica neko nedeljo odločila, da se bo staršema oddolžila. Za kosilo je pripravila govejo juho in za glavno jed mehke sočne dunajske zrezke. Mama je uživala! Mmhmmm! Iskreno jo je pohvalila ter vprašala, katero meso je uporabila. Ker so bili Slavicini otroci še za mizo, je mami le pomežiknila, češ, da ji bo že povedala – malo kasneje. Res sta po kosilu ostali sami in Slavica je s ponosom zaupala mami malo skrivnost velike mojstrice: to so bila bikova jajca! Uboga mama! V trenutku je prebledela, se z roko prijela čez usta in stekla iz kuhinje.

Dragi bralci, če ste ostali za računalnikom in ste pripravljeni na velike izzive, delimo z vami OMINO KUHNO: Kulinarično dediščino občin Duplek, Kungota, Maribor, Pesnica in Šentilj. Napisala in uredila: Darinka Bauman

 

S klikom na spodnji link odprete knjigo v PDF obliki:

Omina kuhna

Op. Če želite, da bodo zdrobovi žličniki ravno prav trdi, jih prestrašite: BU HU HU! Šalo na stran 😉 Po petih minutah vretja jim dodajte dve kocki ledu, ugasnite štedilnik in pustite stati še pet minut. Preverjeno!

STEZA FORMULE 1, KI TO NI

Če vas pot kdaj zanese v prestolnico Združenih arabskih emiratov, si vsekakor oglejte stezo formule 1 v Abu Dhabiju. Steza je  istočasno hram slave, mavzolej in svetišče te športne panoge. Zagrizeni “verniki” formule 1 se hodijo klanjati, slaviti, veseliti in občudovati to veličastno konstrukcijsko in arhitektonsko mojstrovino, ki so jo ustvarili drago plačani, ekstravagantni arhitekti. Tukaj  spremljajo (po mojem mnenju) že vnaprej dogovorjeno zmago svojih idolov. Vstopnice drago plačajo, saj je tukaj najboljša, najprestižnejša, najglamuroznejša in najdražja varianta steze za formulo 1, ki obstaja na svetu. Za povrhu so poleg te mojstrovine zgradili še hišo prestižne znamke Ferrari, ki je v bistvu namenjena navadnim smrtnikom, radovednim turistom in slučajnim obiskovalcem. Tukaj se lahko sprehajajo, drenjajo, gledajo in tešijo svojo radovednost, kolikor želijo. Ob rdečih dirkalnikih, novejših in starejših, se slikajo, preizkušajo njihove sedeže, se jih dotikajo, jih tudi božajo…in se z njimi ( seveda proti plačilu) odpravijo na divjo vožnjo po virtualni stezi simulatorja. V tem centru za smrtnike je zaščitna rdeča barva vsepovsod,  tudi na kljukah javnih WC- jev. Čisto nasprotje temu prestižnem cirkusu je asketska dirkalna steza formule 1 v Melbournu, ki v večini dni v letu, to niti ni.

Narejena je v racionalnem duhu “Aussijev”, ki razen s stolpnicami, ne kažejo prestiža navzven, tudi v svojem zasebnem življenju ne. Osebne hiše, stanovanja, hrana, osebni avtomobili in oblačila so  jim v primerjavi z evropskimi vrednotami, relativno nepomembna zadeva. Velike in ogromne vile bogatih niso čudo arhitektonske umetnosti. Za njih ni pomembna zunanjost, ekstravaganca, razkošje v hollywoodskem in novejšem evropskem, glamuroznem stilu. Za njih je pomembna lokacija in bližina City-a, poslovnih centrov, pomembnih atraktivnih, naravnih znamenitosti in občudovanja vrednih dovršenih objektov, javnega in svetovnega značaja. Pomembna je bližina glavnih dogajanj v mestu. “Aussiji” dajo rajši ves svoj presežek (dolarje) na banke in v trezorje in se hvalijo z višino milijonov na računih in enormno vrednostjo hiš ali stanovanj, ki jih posedujejo. Ponavadi imajo te vile ali čudovite razglede, ali pač bližino pomembnih ustanov in seveda centra, čeprav za naše evropske pojme niso vredne piškavega oreha. V takšne stavbe nalagajo več kot v zlato ali delnice. Z nepremičninami trgujejo največ zato, ker cene na trgu eksponentno rastejo. Tudi povpraševanje po njih je veliko, predvsem na elitnih področjih, v glavnem zaradi imigracijskih tokov, razvoja podjetništva, pomanjkanja življenjskega prostora. Z naslovom svojega bivališča deklariraš svoj status. Poveš vse o sebi: koliko imaš pod palcem, izpoveš svoj življenski slog in pokažeš svojo uspešnost. Pri njih je pomemben slogan: dražje je, če je kupcev veliko in obratno. Vsak nalaga v nakup hiš, da bi z dvigom cen nepremičnin dosegli dvojni dobiček. Ta racionalnost in dobičkonosnost je stezo formule 1 pripeljala v Melbourn, v park Princa Alberta. Postala je steza, ki to ni.

Po stezi formule ena se vsak dan vozijo avtomobili, na njej parkirajo, celo plačujejo parkirnino. Na njej in ob njej so veslaški klubi, kolesarske steze, prostori za piknike….. Na sredini steze je jezero, na katerem so nastanjeni označeni črni labodi, divje race in pelikani, ki uživajo in plavajo po jezeru. Vsi so veseli obiskovalcev parka. Priplavajo do pomola, prosijo za hrano, pričakujejo priboljške. To jih lahko stane življenja. Vsi obiskovalci niso dobronamerni, tudi ljubitelji živali ne. Nekaj mrtvih jih dnevno plava na površju, ob betoniranem pomolu. Steza postavljena v javni park se zelo hitro spremeni v pravo dirkalno stezo, ko pride karavana formule 1 v Melbourne. Takrat jo na hitro pripravijo, zagradijo, založijo, odvijačijo betonske policaje in čez noč dobi izgled dirkalne steze. Drugače je to navadni rekracijsko-piknik center. Edina stavba, ki jo prepoznaš že od daleč, kvadratasto dolgo zastekljeno poslopje, je zgradba z boksi za ekipe in postanke med dirko formule ena. Ta stavba je sicer zaprta in nima druge funkcije. Dirka se zgodi enkrat na leto, ponavadi konec meseca marca. Takrat park zaživi, spremeni se namembnost tega piknik centra in v tistih dneh postane najbolj obiskani del Avstralije , mogoče celo sveta.

Pri organizaciji in namembnosti steze formule ena so se “Aussiji” izkazali s svojo racionalnostjo, smislom za dobiček in občutkom za zaslužek. Pri ustvarjanju tega projekta je prevladalo drugo pravilo kapitalizma: čim manjši denarni vložek in čim večji dobiček. Z relativno malo vloženega denarja v izgradnjo Princ Albert Parka, so pridobili veliki dogodek, veliki zaslužek, veliko prepoznavnost in za nekaj dni na leto Melbourne in dogajanje na stezi formule ena, ki v resnici to ni, postavili med najpomembnejše svetovne novice.

NAKUPOVALNI CENTRI

V shopping centrih Melbourna brez uporabe GPSa ne gre. Nepregledni kilometri hodnikov, premičnih stopnic, trgovin, lokalov….. vse je v funkciji čimvečjega zaslužka in dobička, vse je podrejeno kapitalu. Dobesedno vse svetovne znamke, vseh svetovnih ustvarjalcev mode, za vsakega, vsako in vse. Tukaj najdeš najnovejšega Chanella, Diorja, YSL, Louis Vuittona, Michael Korsa, D&G, Armanija…. vse znamke visoke mode, ki krasijo izložbe, okne in hodnike centrov. Tukaj so vsi modni trendi od visoke, pravkar prikazane najnovejše mode iz  New Yorka, pa vse do H&M, kot trenutno najcenejšega ponudnika mode za mase.

Tukaj so tudi ameriški, japonski in avstralski proizvajalci, ki se borijo za svoj kos potice. Glede na gnečo, ki je vsepovsod, imaš občutek, da je kupna moč Melbournčanov neizmerna. Nakupovalne centre lahko razdelimo na mestne in periferne, s tem da se periferija z bliskovito hitrostjo širi.  Tu se neprenehoma krčijo gozdovi, odkupujejo in rušijo farme, gradijo nova mega naselja, novi povezovalni tiri, nove avtobusne povezave, nastajajo nove primestne četrti  in v vsaki četrti novi shopping centri. Tukaj je vse veliko, gromozansko in prestižno. Ruši, zidaj, gradi, prodaj. In spet kupi poceni in drago prodaj. Velike zgradbe, ogromni parkingi, ogromne reklame. Preden zapustiš vozilo, moraš obvezno narediti zaznamek, fotografirati prostor na katerem si pustil avtomobil, parkirišče, nadstropje, etažo, oznako nadstropja…. in še kakšno podrobnost. V nasprotnem primeru se kaj lahko zgodi, da  pri vračanju svojega avtomobila ne najdeš več. Pravi labirinti, neizmerna parkirišča in nešteta nadstropja se vrstijo na poti do tvojega avtomobila. Dobiš občutek, da je to narejeno namerno, zaradi poneumljanja ljudi, da te zadržijo v notranjosti na silo, da čim več zapraviš.

Zunanji nakupovalni centri, v primestju, so podobnega tipa kot pri nas: velika stavba, veliko parkirišče in veliko trgovin, lokalov, kavarn…. V centru Melbourna pa je zgodba drugačna. Strogi center sestavljajo stavbe, ki so nekoč imele povsem drugi namen. Mogoče so bila stanovanja, uradi, poslovni prostori…. Danes je vse to eno veliko nakupovalno središče. Stavbe so od zunaj ohranile svoj izgled, dejavnost v notranjosti pa se je zamenjala.

Med seboj so jih povezali s prehodom za kupce, tako da je znotraj nastal en velik konglomerat nakupovalnih prostorov, hodnikov, stopnic in stopnišč, lokalov, kavarn…… Samo še smučišče in skakalnica jim manjka, pa bi se lahko primerjali z Molli v Dubaju, ki so zaradi tega prvo svetovno, vsemogoče nakupovalno središče. Kmalu bodo v imenu kapitala pregnali tudi ostale stanovalce, da se bo nakupovalno središče še dodatno razširilo.  Takrat bo dovolj prostora tudi za smučišča in skakalnice, tako da se bo izenačilo s tistim v Dubaju. Vendar, če bo pa nafta še naprej gonilna sila sveta, dvomim da bo dolgo tako tudi ostalo.