ZALA, BLANKA IN ZLATKA NA MUZIKALU MAMMA MIA

Film Mamma Mia je v naši družini zelo priljubljen. Smo si ga skupaj največkrat ogledali, se zraven smejali, peli in tudi zaplesali (predvsem ženski del družine). Ko sem izvedela, da na naše odre prihaja slovenska različica tega kultnega filma, ki vsebuje svetovne uspešnice švedske glasbene skupine ABBA, sem takoj rezervirala vstopnice. Z veseljem sem čakala 23. oktober, ko smo se z mamico in sosedo, gospo Zlatko odpravile v Ljubljano na ogled muzikala. Predstava se je odvijala v Hali Tivoli ob pol osmi uri zvečer. Kot se za Štajerke v Ljubljani spodobi, smo imele težavico pred ogledom (ker smo bile prvič v tej dvorani, smo se zapodile za gručo ljudi po stopnicah in šele pri vhodu ugotovile, da bi morale v dvorano vstopiti skozi gostilno v pritličju). Že po prvi odpeti pesmi smo vedele, da bo predstava fantastična. Nezahtevno vsebino filma pretehtajo vse odpete pesmi v slovenščini, zabavne plesne točke in, kar ni spregledalo naše žensko oko, kostumi. Nastopajoči, tako ženske kot moški so skozi celotno predstavo zamenjali veliko stajlingov. Večkrat sem se vprašala in se čudila, kako jim v tako kratkem času to uspe.

Za nami je večer, ko smo si ogledale, kot lahko preberete v listu o muzikalu, “romantično komedijo o nasprotujočih si prizadevanjih in sanjah enega dekleta iz 70. in drugega iz 90. let. Skozi čarobno pripovedovalno moč glasbe in pesmi skupine ABBA spoznamo Donno, neodvisno mater samohranilko, ki za izpolnjeno življenje ne potrebuje moškega, in njeno dvajsetletno hčer Sophie, ki si želi romanco, otroke in veliko pravljično poroko. Ko bi jo lahko vsaj oče pospremil do oltarja… ko bi ji lahko vsaj mama povedala, kdo je njen oče… Sonce, morje, ljubezen in zvijače so ozadje pripovedi o ženskah, ki so želele imeti vse, in dekletih, ki hočejo srečo do konca svojih dni. Pa je kdo vprašal moške, česa si oni želijo?”

Ko že govorim o njih, moških naj pripomnim, da jih je bilo kar veliko v dvorani. Kot zanimivost naj omenim, da se je predstava preobrazila že v več kot 15 jezikov in se odigrala po vseh celinah. Letos je prišla v Slovenijo, za to je zaslužen predvsem Jurij Franko, ki se je kar 6 let trudil pridobiti vsa potrebna dovoljenja za izvedbo muzikala v državah nekdanje Jugoslavije.

Toplo priporočam ogled vsem, ki si želite videti nekaj sproščujočega, pozitivnega in pocukranega. S tem dajem kompliment vsem, ki so sodelovali pri tej predstavi, kajti me tri smo zares uživale in sodeč po končnih ovacijah so se tako dobro imeli tudi ostali gledalci. Dobra energija se je kar širila med ljudi, glavnino pa smo pobrale me tri. 🙂 Skoraj prepričana sem, da bi lahko plesale še vso noč, vendar se naš šofer ni strinjal s tem. 🙂

Tekst: Zala Mernik

ANKA KRAŠNA: KO SLIKO POLOŽITE NA TLA, JI ODVZAMETE VREDNOST

Avtorica razstave prof. spec.  Anka Krašna

Če mi Liljana ne bi povedala, da bomo na razstavi njene sorodnice Anke Krašna v Majšperku hodili po slikah, bi bilo presenečenje še večje. Takrat sem si sicer predstavljala, da bomo stopili na sliko ali dve, da pa bodo celotna tla velike tovarniške hale prekrita s slikami, niti pomislila nisem. Že ko sem se vzpenjala po betonskih stopnicah, sem opazila, da se pri vhodu na razstaviščni prostor tare ljudi. Nastal je pravi zamašek, skozi katerega sem se s težavo prebila, da sem lahko stopila do avtorice razstave z naslovom »Tovarna umetnosti. Slovenski delavci danes« in ji stisnila roko. Ampak preden sem to storila, sem tudi jaz s svojim telesom prispevala k temu, da se je »zamašek« pri vhodu povečal, saj kar nisem mogla prestopit praga. Čutila sem zadrego pred tem, da naj bi stopila na slike. Ne vem, ali zaradi spoštovanja pred slikami in tistimi, ki jih ustvarjajo, ali zato, ker mi je bila hoja po naslikanih podobah glav skregana z mojo osebnostjo, cilji in vrednotami.

Obiskovalci smo stali ob robovih dvorane

Da pojasnim: Tla so bila pokrita z oštevilčenimi slikami, s katerih so gledali skoraj identični obrazi, ki so bili obrnjeni proti steni, na kateri je visela slika s tremi prašiči pri koritu. Ko sem se sklonila proti tlom, sem opazila, da imajo vsi ti obrazi ne le stran, ki jo kažejo drugim, nekakšen socialni jaz, ampak tudi stran, ki jo skrbno skrivajo pred drugimi in je veliko bolj izrazna. Vsak obraz, ki se je skrival pod »masko«, je bil nekaj posebnega, je bil individuum. Vsi pa so bili ali jezni, razočarani, prestrašeni, mrki. Z rahlimi koraki, to je po prstih sem se približala nekaterim od njih in jim tako globoko pogledala v oči, da so se mi razkrila njihova čustva. Nekateri drugega, realnega jaza niti niso imeli. Očitno se je ta že spojil s socialnim, zunanjim. Avtorica Anka Krašna je ob odprtju razstave povedala, da pogreša kolektivistično razmišljanje v današnji družbi. Danes službo imaš, jutri je nimaš. Vsak se bori za svoj obstoj tudi tako, da nemo opravlja svoje naloge in se ne pritožuje. Za pomoč sočloveku ni prostora.

Na stenah so visela majhna ogledala. Avtorica nas je pozvala, da se pogledamo v njih. Morda se vidimo med množico nemih delavcev, morda, če se pogledamo malce od strani, pa se uzremo med družbo pri koritu. Sama je oblekla delavski plašč, malce popackan z oljnimi barvami, s katerimi je želela poudariti, da so danes tudi umetniki v nezavidljivem položaju.

Ob pregledovanju fotografij, ki sem jih posnela na razstavi, se mi je kot psihologinji porodila ideja, da bi lahko bila umetniška instalacija Anke Krašna psihološki eksperiment. So tudi drugi obiskovalci razstave občutili podobno kot jaz ali so s krepkimi koraki poteptali nekaj nemih obrazov? Šele ob fotografijah sem ugotovila, da so obiskovalci razstave stali ob strani, nekje čisto ob robu, da so se zelo malo gibali po prostoru, čeprav je bilo zanimivo odkrivati očem dobro skriti jaz na prvi pogled neskončne množice uniformiranih »delavcev«. S kakšnimi občutki bi ljudje, ki jih verjetno na razstavi ni bilo, a so tisti, ki jim delavci običajno kažejo nem obraz, stopili v tovarniško halo? Vseeno se mi je ob zaključku otvoritve razstave zdelo, da smo se obiskovalci navadili hoditi po slikah. Se je človeku tako enostavno navaditi – še posebno, če je k temu spodbujen? Morda se mi je to samo zdelo, gotovo pa otroci niso imeli zadržkov, da se ne bi prešerno lovili po hali, saj so verjetno tla, pokrita s slikami, zaznavali le kot zanimivo preprogo, na katero je možno tudi leči in si odpočiti.

Razstava Anke Krašna ima veliko simbolično vrednost. Kot je razložila avtorica, je slikam, prilepljenim na tla, odvzela vrednost, sliki, ki jo je obesila na steno, pa ji je ob množici slik na tleh vrednost še dodala. Vabim, da obiščete Majšperk in ob ogledu razstave preizkusite tudi sebe. 🙂

NA RAZSTAVI ANKE KRAŠNA

Način, kako je razstavljena Mona Lisa, se mi zdi neprimeren. Že prvič, ko sem stegovala vrat v množici, se drenjala za razpeto vrvjo pred sliko, obdano z debelim steklom, napenjala oči in glavo nagibala v različnih kotih, da bi ujela pravo svetlobo, sem čakala na izjemno doživetje svetovno znane umetnine. In že, ko se je zazdelo, da se bo nekaj zgodilo, sem zavpila od bolečine, ko mi je sosed v prerivanju stopil na nogo. Še večkrat sem obiskala Louvre z istim namenom in neuspehom. Vedno znova sem si zaželela, da bi lahko Mona Liso obesila doma v spalnico, da bi se zjutraj zbudila ob pogledu nanjo, v avlo, da bi me pozdravljala, ko bi se vračala domov, da bi si sledili s pogledom, ko bi se vzpenjala ali spuščala po stopnišču, imela bi jo v jedilnici, da bi jo lahko pogledovala iznad polnega krožnika, najraje pa v knjižnici, da bi si zazrli v oči, ko bi dvignila pogled od knjige. Tako bi jo lahko doživela v polnosti, v različnih prostorih, ob različnih dejavnostih, z različnimi mislimi.

V določeni umetniški zvrsti pa ima prostor dogodka bistveno vlogo. Tako sem, misleč da grem v Majšperk na razstavo slikarke Anke Krašna, doživela umetniško inštalacijo. Že ob vstopu v bivšo tovarno sem zaslišala enolični odmev tekstilnih strojev, ki je prihajal nekje iz preteklosti. Zagledala sem tovarniško halo iz Marxovega učbenika kapitalizma. Tla so bila tlakovana z zabrisanimi, zamreženimi osebami, z modrimi ovratniki, slepimi in nemimi, s poudarjenimi ušesi, ki so služila kot lijak za poneumljanje. Skozi njihovo unificirano podobo je bledo prosevala njihova spačena, nesrečna, bruhajoča individualna podoba, odtujena od svojega dela, okolice in samega sebe. Bili so tako razčlovečeni, brez osebnosti, da sem brez omahovanja zakoračila po njih. Pogled se mi je ustavil pri zlovešči črnini treh prašičev ob koritu, ki so kraljevali dvignjeni nad množico. Dva od njih sta pohlepno požirala cekine iz korita, tretji je nažrt, z dvignjenim repom, odhajal stran.

Zaprla sem oči in doživela umetniško inštalacijo po svoje. Zagledala sem tlak iz brezizraznih, nasmejanih ”vednosemodlično” obrazov, oštevilčenih z všečki, zamejenih in omejenih z družabnimi omrežji, med modre ovratnike so se pomešali še beli in tudi taki brez ovratnikov. Namesto tekstilnih strojev sem slišala rahlo brnenje računalnikov. A glej čudo: tam na steni, dvignjeni nad množico, so se pri koritu mastili isti trije prašiči.

Tekst: Snežana

Fotografije: Zlatka

JE PICASSO UMETNIK?

Mogoče je vlomilec slišal za Picassove besede, da dobri umetniki kopirajo, odlični pa kradejo in se je odločil, da bo okradel Pabla Picassa v njegovem dvorcu. Sam Picasso ga je presenetil pri delu, zato je vlomilec pobegnil. Picasso je imel dovolj časa, da si ga je dobro ogledal in naredil     skico njegovega izgleda, ki jo je izročil policiji. Na podlagi te njegove risbe je policija iskala vlomilca. Bili so zelo uspešni: osumili  in aretirali so nuno, ministra za finance, pralni stroj, in Eifflov stolp  🙂

“Vsak otrok je umetnik. Edini problem je kako ostati umetnik, ko odrasteš.”

Picasso je kot otrok prebival v Barceloni, kjer je danes muzej z največjo stalno zbirko njegovih del, predvsem iz njegovih otroških in mladostniških let, če to obdobje razumemo po nekem splošnem prepričanju. Picasso je mladost pojmoval drugače, saj je trdil, da mladost nima let in da je trajalo zelo dolgo, da je postal mlad.

Picasso6 - 1

V Picassovem muzeju v Barceloni

Zaradi Picassove drugačnosti, se je ob našem obisku muzeja v Barceloni, med nami razvnela ostra debata o tem, ali in zakaj so Picassove slike umetnost? Je “večja” umetnost Velasquez ali je “večja” umetnost Picasso? Večja, zahtevnejša, bolj izpovedna, nam bližja?

picasso_velasquez_

Velasquez ali Picasso?

Tudi sam Picasso, ki računalnikov ni maral, ker iz njih dobiš samo odgovore, se je spraševal: “Kdo vidi človeški obraz pravilno: fotografija,  ogledalo ali slikar ?” in “Ali naj slikam kar je na obrazu, v obrazu ali za njim?” Dajal pa je tudi odgovore : ” Slikar ne slika kar vidi, ampak kar občuti,” in  “Potreboval sem štiri leta, da sem začel slikati kot Raphael in vse življenje, da sem začel slikati kot otrok.”

Da ali ne?

Odgovorov je toliko kot je nas.  Svoj odgovor ima tudi nesojena obdarovanka, ki sem ji prinesla fotografijo Picassove slike deklice s črnim očesom, ki mi je bila v muzeju najljubša. Vprašala me je ali lahko zavrne darilo, ker ji je slika neprijetna in bi jo tlačila mora, če bi jo imela v bližini. Vsak zase ve.

Punčka s črnim očesom

Vedno znova se čudim, kako je možno, da se da s petindvajsetimi črkami izraziti vse. Ali ni še večji čudež, prava umetnost, da znaš to storiti z nekaj potezami?  Da nekaj potez  s kredo zadostuje za identifikacijo?  Ali nam šala o prihodu Einstena, Picassa in Busha pred nebeška vrata, poleg smeha, ne da tudi misliti?

Saj poznate tisto, ko je Sveti Peter želel preveriti identiteto prišlekov in je najprej vprašal Einsteina, na kak način jo lahko dokaže? Einstein je odgovoril, da s pomočjo table in krede. Ko je dobil želeno , je Svetemu Petru po celi tabli izpisal in izrisal relativnostno teorijo. Sveti Peter je bil impresioniran z razlago, ki ga je nedvomno prepričala, da ima pred sabo Einsteina. Na široko mu je odprl vrata in ga povabil v nebesa. Naslednji je bil na vrsti Picasso. Sveti Peter je tudi od njega zahteval dokaz njegove identitete. Picasso je vzel gobo, zbrisal relativnostno teorijo, vzel kredo in z nekaj potezami narisal bika in nago žensko. Sveti Peter se je navdušil,  ker ga je risba prepričala, da je pred njim sam veliki umetnik. Picassu je na široko odprl vrata in ga povabil v nebesa. Pred vrati je ostal samo še George Bush. Sveti Peter mu pove, da sta Einsten in Picasso lahko dokazala svojo identiteto, da je zdaj on na vrsti da jo dokaže. Bush ga je zmedeno pogledal in vprašal: “Kdo pa sta to Einstein in Picasso?” 🙂 Šala  je sicer malo krivična do Busha, ampak verjetno bi se našel tudi kak politik do katerega ne bi bila 🙂

ROBERT S ŠOTOROM, KOLESOM IN KAJAKOM NA ISLANDIJI

Svet je res majhen. Na sprehodu ob plaži v Fiesi sva z možem srečala go. Verono in njenega moža. Veseli, da se srečamo zunaj domačega kraja, smo šli na pijačo in v pogovoru seveda nismo mogli izpustiti teme o blogu »50 odtenkov življenja«. Ko sem omenila, da je Snežana napisala sestavek o tem, kako je na popotovanju po Islandiji srečala več Slovencev, prav neverjetno, enega celo iz Konjic in enega iz Zreč, so ge. Veroni zažarele oči: »Moj sin Robi je na Islandiji.« »A živi v Konjicah?« »Ne, v Zrečah.« »In potuje s kolesom in kanujem?« »Ja, to je on!« Kakšno izjemno naključje (vem: Snežana, ti v naključja ne verjameš). Moram spoznati tega bradatega popotnika,« sem se takrat odločila. Da ima dolgo brado, mi je namreč povedala njegova mama. Na pogovor v gostišče Kralj je sicer prišel brez brade, prinesel pa je zemljevid, s pomočjo katerega mi je predstavil svoje potovanje po Islandiji.

Kateri je tvoj najljubši letni čas in zakaj?

Bila bi pomlad, če bi med zimo in poletjem še bile pomladi. 🙂 Ugajajo mi temperature med 20 in 25 stopinj celzija in to, da sije sonce.

Zanimalo me je namreč, kateri so razlogi, da mlad moški sredi poletja, ki je za večino vedno prekratko, kar 56 dni preživi na Islandiji, kjer so bile letos  najvišje temperature okoli 18 stopinj (drugače se sicer povzpnejo tudi preko 20). Verjetno pa iskanje nižjih poletnih temperatur ni bil edini razlog za potovanje?

Ne. Vreme ni bil pomemben razlog. Gledal sem fotografije in oddaje o Islandiji in pritegnila me je narava. Hotel sem si jo ogledati »v živo«, pokazala se je priložnost in odpotoval sem. Islandija je zelo barvita. Kadar je deževno, tega sicer ni videti, ampak ob jasnem sončnem zahodu te barve lahko prevzamejo.

Kako so potekale priprave na potovanje?

Priprav je bilo zelo malo. Potovanja na Islandijo niti nisem načrtoval, čeprav sem si tja že dolgo želel. Ko sem maja zaključil s službenimi obveznostmi, sem začel spremljati cene trajekta. Sprva so bile okoli 3500 eur v terminih, ki so mi bili zanimivi, kar mi je bilo predrago. Ko sem pa med različnimi kombinacijami terminov in prenočišč na trajektu prišel do ponudbe za 1000 eur, sem se takoj odločil in že sem bil na poti. Da bi vnaprej načrtoval, kaj vse si bom ogledal in katere ceste bom prevozil, se mi ni zdelo potrebno, saj sem vedel, da bom na Islandiji imel dovolj časa za sprotne odločitve. Razmislil pa sem o tem, kaj moram vzeti s sabo glede na dejavnosti, ki sem jih načrtoval. Vzel sem opremo za kampiranje, ribiški pribor, kolo in kajak.

Je bilo vredno kolo in kajak tovoriti s sabo?

Kajak še najmanj, saj je bilo večinoma preveč vetrovno za veslanje pa dostop do vode je precej redek zaradi privatne obale. V vodi sem ga imel samo sedem ali osemkrat. Kolo pa sem veliko uporabljal. Tudi pešačil sem precej. Nekateri turisti se z avtomobilom pripeljejo do razgledne točke, skočijo iz avta, naredijo nekaj posnetkov in se odpeljejo. Jaz pa sem veliko hodil, saj sem si hotel ogledati tudi tiste točke, ki so manj obiskane, bolj obiskane pa iz perspektive, ki si jo večina ne ogleda.

Opiši nam svojo pot na Islandiji.

 S svojim avtomobilom sem prepotoval praktično vso Islandijo, ki je dostopna z navadnim avtomobilom. Velika je približno toliko kot štiri Slovenije, čeprav je za življenje primeren in poseljen samo obalni del. Notranjost je nenaseljena in večino leta tudi neprehodna. Večkrat sem se vrnil tja, kjer sem že bil, saj sem svojo pot ves čas prilagajal vremenu. Prevozil sem okoli 9000 kilometrov namesto 4-5000, če bi poti prevozil le enkrat. Potoval sem tja, kjer je bilo vreme lepše. Precej je deževalo, pihal je veter, sijalo pa je tudi sonce. Zaradi slabih cest in zaradi rek, ki tečejo preko cest, so nekateri deli nedostopni za »navadne avtomobile« in tudi moj 4×4 ni ravno dosti pomagal zaradi premajhne oddaljenosti karoserije od tal. Celo makadamske ceste se razlikujejo. Imajo soliden makedam, slab makadam ter obupen makadam, po katerem lahko voziš komaj kaj hitreje, kot bi hodil. Prevozil sem veliko slabih cest. Zima ceste še dodatno uničuje. Dobro je, da imaš »resnega« in dobro opremljenega terenca in da si spreten pri terenski vožnji. Naivno je misliti, da boš najel »hobi program« SUV in boš brez vsakega znanja in vedenja prepotoval tudi najzahtevnejše terene.

Kako si poskrbel za hrano?

Kupil sem karto za kampiranje za 105 eur in sem za ta denar lahko 28 krat prespal v različnih kampih po Islandiji. Ti kampi so predvsem na mestih, ki so manj turistično obiskana. Ostale dneve sem spal v kampih, kjer ni bilo možno kampirati s to kartico.

Hrano sem kupoval v trgovinah in večinoma sam kuhal. Sem vegetarijanec, zato nisem imel veliko dela s pripravo hrane. Čeprav tudi rib ne jem, sem jih lovil in to z velikim užitkom. Ribe, ki sem jih ulovil, so imele do 5 kg. Večino sem vrgel nazaj v vodo, nekaj pa sem jih tudi podaril drugim ribičem, ki so imeli manj sreče. Ljudje radi hodijo na Islandijo loviti losose. Ker pa je zemlja, kakor tudi reke, ki tečejo po tej zemlji, privatna lastnina, je lovljenje lososov tudi ekstremno drago in na najboljših rekah se maraš prijaviti tudi več let vnaprej. Do sadja in zelenjave, ki jo gojijo na Islandiji, ni težko priti, ker imajo po vsej deželi steklenjake s paradižnikom, kumaricami ipd. Kjerkoli je naravna topla voda, so rastlinjaki. Veliko sem pojedel mlečnih izdelkov, še posebej Skyr-a, ki je njihov jogurt, malo podoben grškemu, ampak za moj okus boljši. Poskusil sem tudi kruh, ki ga pečejo v zemlji.

Je Islandija draga dežela?

Zelo. Predraga postaja tudi za Islandce, še posebno v času turistične sezone za stvari in aktivnosti, ki so turistično zanimive, ter seveda stanovanja. Turistična sezona je od junija do konca avgusta. Takrat Islandci izpraznijo svoja stanovanja ali vsaj del stanovanja in ga ponudijo turistom v najem. Po sezoni se spet naselijo vanj. Je pa možno praktično vse plačevati z bančno kartico, celo kavo v gostilni. Če pa potrebuješ denar, se ga splača dvigniti na bankomatu. Sam sem na začetku dvignil 15000 ISK (100 evrov), ki jih skoraj v celoti nisem porabil do zadnjega dneva, ko sem nakupil stvari za pot domov.

Si na potovanju iskal mir ali nove izkušnje ali nova poznanstva?

Bilo je precej mirno. Z drugimi popotniki smo se srečevali zvečer v kampih, smo si kaj skuhali, kaj pojedli, poklepetali, potem pa zjutraj spet odšli vsak v svojo smer. Za navezovanje globljih stikov zaradi tega ni bilo časa. Sem pa nekatere popotnike srečeval tudi večkrat, ker si večina ogleduje podobne stvari na Islandiji. Osamljenega se nisem počutil. Morda sem še najbolj pogrešal družbo ob dežju, ko je bilo potrebno vedrit v kampu. Sicer pa sem imel večinoma vedno dostop do interneta.

Pa si srečal tudi domačine?  Kaj počnejo?

Srečal sem jih, v stiku sem bil pa z dvema paroma, ki sta v času svojega dopusta kot jaz potovala po Islandiji in smo se večkrat srečali. Večina ljudi izven Reykjavika se ukvarja s kmetijstvom in ribolovom. Večinoma živinoreja: ovce, islandski konji ter govedo.

So blontni in prijazni? 🙂  Si srečeval tudi otroke?

Ja, ljudje so blontni in kar visoki. Islandčani so potomci Vikingov. Dajejo vtis, da so hladni in »surovi« (kot njihovo vreme 🙂 ), trmasti in odločni, a ko se z njimi začneš pogovarjati, ugotoviš, da so presenetljivo prijazni. Z njimi se ni težko pogovarjati, ker zelo dobro govorijo angleško. To je verjetno posledica tega, da veliko berejo in uporabljajo internet. Otrok sem srečal zelo veliko. Že mlade vključijo v delo. Pomagajo v trgovinah, urejajo okolico po mestih … veliko pa sem jih videl tudi na igriščih. Nisem pa ugotovil, kako se šolajo. Islandija je zelo redko naseljena. Med posameznimi kmetijami je več kilometrov razdalje. Njihova vožnja do šole je verjetno zelo dolga.

 Torej je na takšnem popotovanju treba znati živeti sam s sabo?

Ni nujno, saj bi si lahko popotovanje organiziral tudi drugače. Lahko bi ustavljal štoparjem, ki so med drugim iskali tudi družbo (ampak sem imel avto nabasan do konca 🙂 ). Lahko bi se več zadrževal v turistično bolj zanimivih krajih. A tem krajem sem se večinoma izogibal. Lepše mi je bilo tam, kjer sem srečal le malo ljudi.

Te je bilo na potovanju kdaj strah, si bil kdaj resno zaskrbljen?

Najbolj zaskrbljen sem bil ob nekem močnem vetru, ki je ponoči name celo prevrnil šotor … ampak razen zvitih palic ni bilo večje škode. Sicer pa moraš za varnost na Islandiji poskrbeti sam. Ob poteh ni ograj in hitro se ti lahko zgodi nesreča, čeprav o tem nisem niti razmišljal. Nisem potoval po divjini, kjer ne bi nikogar mogel srečati. Kjerkoli sem bil, je vsake toliko časa nekdo prišel mimo. Obstaja tudi internetna aplikacija, kamor pošlješ načrt poti, ki jo želiš prepotovati, in se s poti tudi občasno javljaš, tako da ni mogoče, da bi se izgubil oziroma bi te izgubili. Kjer ni signala – npr. v notranjosti ali na Hornstadir-ju, se moraš pred potjo in ko jo zaključiš registrirati. Pametno je tudi pri domačinih preveriti prevoznost cest in kolikšen je nivo vode rek, ki jih boš prečkal. Problem je, da reke spreminjajo svoj tok in je težko vse vnaprej predvideti. Sam se na poti, kjer je potrebno prečkati reke, nisem podajal, ker avtomobil ni bil primeren za kaj takšnega kljub štirikolesnemu pogonu. Sicer pa moraš z avtomobilom reko prečkati po diagonali. Problem nastane, če s podvozjem zadeneš skalo. Nekaterim se avto celo prevrne in nastane nov problem, saj so reke mrzle in jih ni mogoče enostavno preplavati ali se dalj časa zadrževati v vodi. Kljub temu, da se ti zdi, da ti težko kdo pomaga, sem dobil občutek, da so njihove službe kar odzivne. Sem videl popotnika, ki se mu je pokvaril avto, in ko sem se kmalu zatem vračal po isti poti, je vlečna služba že nalagala njegov avto. Sicer pa te narava lahko negativno preseneti. Vulkan Katla redno bruha. Trenutno glede na napovedi izbruha že zamuja. Ko predvidijo, da bi lahko prišlo do izbruha, vsi, ki se nahajajo na ogroženem območju, dobijo na mobilni telefon sms z opozorilom, naj se čimprej umaknejo. Lahko pa je nerodno, če se nahajaš dva dni poti do civilizacije, pa te doseže takšno sporočilo.

Živali te nikoli niso prestrašile?

Ne. Na Islandiji živijo samo polarne lisice (ki je nisem videl), podlasice, severni jeleni in domače živali, kot so konji, krave, ovce ipd. Če pa slučajno kakšen severni medved zaide na Islandijo, ga oboroženi kmetje kar hitro obvladajo. Tudi majhne, človeku nevarne živali, kot so npr. klopi, strupeni pajki ipd., na Islandiji ne živijo. Ostalo so pa predvsem morski sesalci in ptiči. Lahko vidiš jate tjulnov ležati na obali, kolonije ptičev: mormonov (puffini), galebov, gannet in seveda kite. Le-ti običajno samo ležijo na vodi med potopi, da je mogoče videti le hrbet ter repno plavut. Srečo moraš imeti, da vidiš kita, ko skoči iz vode. Mi smo pa imeli srečo in smo videli grbavca, kako se je v plitvini hranil z ribami. Vodička na gumenjaku nam je povedala, da je na ogledih že vso poletje, pa tega še ni videla.

Sem slišala, da na Islandiji živi veliko čarobnih bitij: škrati, troli. Morda je to povezano z močnimi energetskimi črtami, ki tu potekajo. 🙂 Kako to komentiraš?

Ja, vse to sodi v islandsko folkloro. Praktično vsaka skala je okamenel trol iz njihovih zgodbic. Sam se držim zdrave kmečke pameti. 🙂 Tudi glede energetskih črt lahko dobiš zelo nasprotujoče si informacije o njihovem vplivu. Jaz teh energij še nikoli nisem občutil. Mislim, da gre za placebo efekt.

Niti ponoči nisi videl nobenega trola? Pravijo, da ima noč svojo moč. 🙂

Ko sem bil na Islandiji, se nikoli ni prav stemnilo. Na začetku poti se je za 15 do 20 minut sonce skrilo, a tudi takrat ni bila »črna noč«. Konec avgusta je bilo pa že tako temno, da ponoči v šotoru ni bilo dovolj svetlobe za branje. Trola pa vseeno nisem videl. 🙂

Si imel normalen ritem spanja?

 Spal sem, ko sem bil utrujen. Sicer pa so tudi v času, ko je polarna noč, mesta svetla. Elektrika je poceni, zato z razsvetljavo niso varčni.

Si se kopal (saj je bilo poletje, mar ne 🙂)?

Sem. Izviri vroče vode ob tektonski prelomnici so precej pogosti. Tam se lahko kopaš bodisi v potokih (ampak na mestih, kjer se vroči izvir meša s hladnim, ker je drugače voda prevroča) ali v majhnih bazenčkih, ki jih napajajo s to toplo vodo. Nekaj je bazenov, v katerih je kopanje zastonj. Skoraj vsaka vas na Islandiji ima svoj bazen s toplimi bazenčki, kjer je voda tja do 42 stopinj Celzija, ter parno savno. Kopanje je celo za naše razmere zelo poceni. Najdražji bazen, v katerem sem se kopal, je stal malo čez 6 evrov. Je pa potrebno npr. za kopanje v Modri laguni, ki ima naravno dno, plačati 40 evrov, podobno je tudi na Myvatnu cena 25 evrov. Oba ta bazena pa napajajo z vodo iz bližnjih termoelektrarn. Poleg vročega je na Islandiji tudi mrzlo, npr. ledeniki, slapovi, lagune, jezera ipd. V ledenik Langjökull so naredili ledeno jamo, kjer je možno videti različne plasti ledu. Možno pa je videti tudi vulkanske jame.

Kako je potekala tvojo pot domov? Si prišel domov spočit in poln vtisov ali si po potovanju potreboval oddih?

Vožnja z avtomobilom je trajala dva dni, tri dni pa sem bil na trajektu. Časa na trajektu je bilo torej dovolj, da sem se počasi privadil na vrnitev domov. Vožnja je bila kar naporna. Počila mi je guma, tako da sem se vračal z revervno gumo na avtomobilu, sicer pa sem zimske gume do doma popolnoma izrabil.

Si posnel veliko fotografij?

Fotografiral sem z dvema fotoaparatoma in naredil približno 11000 fotografij. Fotografiranje je moje veselje že od »malih nog«. Ne slikam samo narave, čeprav le-to najraje, ampak tudi ljudi, športne dejavnosti in drugo. Nekaj najlepših fotografij bom natisnil, z ostalimi bom opremil fotoknjigo, večina bo pa ostala v digitalni obliki.

Se boš na Islandijo še kdaj vrnil ali morda že načrtuješ novo potovanje?

Ogledal sem si vse, kar je bilo dostopno z avtomobilom. Želim se še vrniti na Islandijo, ampak takrat si bom ogledal samo še tiste stvari in področja, ki so mi bile zaradi avtomobila ali kamping opreme nedostopne, do njih pa bom potoval z letalom in ne z avtomobilom. To je ceneje kot najem avtomobila in stroški bencina za toliko prevoženih kilometrov. Na končno destinacijo pa te v vsakem primeru morajo peljati lokalni ponudniki zaradi nedostopnosti terena. Sicer pa bi rad pomladi potoval v toplejše kraje, morda Avstralija in Nova Zelandijo. Tudi na te poti bom šel brez večjega planiranja.

Roberta sem fotografirala Zlatka, Robert pa je naredil te čudovite fotografije Islandije.

JADRANJE IN POLITIKA

Pred kakimi 7000 leti so predniki današnjih beguncev iz Sirije, iznašli jadro. In tako so lahko Mezopotamci, prebivalci medrečja med Evfratom in Tigrisom, iz zibelke naše današnje civilizacije, s pomočjo jader odpluli v svet. Z jadrnicami se je potovalo, osvajalo, prevažalo, trgovalo, bojevalo.

DSC_2582

Proti koncu prejšnjega stoletja pa je pri nas jadranje postalo moderna oblika preživljanja dopusta. Najprej si samo slišal, da je kakšna moška ekipa najela jadrnico za teden dni jadranja med hrvaškimi otoki. Naslednje leto so jadralske ekipe že rastle kot gobe po dežju. In pri vsaki ekipi je bil najpomembnejši podatek koliko vezov piva so vzeli s seboj. Eni izmed takšnih jadralskih ekip se je pridružil tudi moj mož. Ne vem, ali se mi je samo zdelo, ali sem res, vsako leto, ko se je vrnil domov, še nekaj dni ponoči vohala pivo, ki mu je dobesedno izparevalo iz por na koži. Po nekaj letih njegovega moškega jadranja, je dozorel v “skiperja” . Takrat se je odločil, da se odpravimo na jadranje družinsko. Na našem prvem jadranju smo v dokaj lepem vremenu z bratovo družino izpluli iz Splita. Ker je bilo jadranje družinsko, seveda nismo imeli s seboj nobenega veza piva, smo pa poleg vse prtljage na jadrnico vkrcali tudi lonec “ filane “ paprike (sem dala filane v narekovaje, ker te besede v SSKJ ni, jaz pa zagotovo ne kuham polnjene paprike, ampak že od nekdaj samo “ filano” ). Moja mama je namreč vedno tovorila na dopust tudi lonec “ filane “ paprike, ki je prišla prav za takojšnjo potešitev lakote po dolgi poti na morje in namestitvi na cilju. In ker je navada železna srajca, sem navado od nje prevzela tudi jaz. Začetek je bil dokaj obetaven, zaliv je bil poln morskih plovil, sončni žarki so se kopali v morju, razprli smo jadra in s hitrostjo, ki je prekoračila osem vozlov, zajadrali proti splitskim vratom. Ko je minilo prvotno navdušenje, smo vsi skupaj postali lačni, v podpalubju sem pogrela papriko in z užitkom smo jo pojedli. Zagotovo brez užitka pa so jo vsi štirje otroci kmalu zatem izbruhali, ker se je medtem stemnilo, morje se je razburkalo, veter je podivjal in kopno je bilo daleč. Z otroki sem neurje preživela v podpalubju, kjer smo se držali za tisto, kar se nam je pač zdelo najbolj trdno, otroci pa so “filano” papriko bruhali po tleh, da se je razlivala v vse smeri, podobno kot se je tudi jadrnica nagibala v vse smeri. Kmalu smo imeli tla poplavljena z izbruhki, v kateri si “filano” papriko lahko samo slutil. Kakor hitro smo zavili v zaliv, se je morje toliko umirilo, da sem lahko pobrisala papriko iz tal, veter je prenehal, sonce se je pokazalo in vsi smo v trenutku pozabili na neprijetno izkušnjo. Vendar sem takrat odložila železno srajco in ne nosim več s seboj na dopust niti “ filane“, niti polnjene paprike .DSC_2633                                   Namesto nekaj vezov piva smo vkrcali eno penino 🙂

Naslednje leto nas je šlo na jadranje šest odraslih in štirje otroci od sedem do dvanajst let. Tudi mi odrasli smo bili takrat še mladi in nepremišljeni 🙂 Ko smo zavijali v zaliv na Ižu, je nekdo od nekje potegnil steklenico borovničevca, zaokrožila je med nami odraslimi in v trenutku , ko je “skiper” srebal zadnjo borovničko iz steklenice, smo z jadrnico kar temeljito butnili v pomol, tako temeljito, da je v trupu nastala kakšna desetcentimetrska luknja. V posadki je bil tudi moj iznajdljiv in hiter stric, ki je uredil, da je bila še preden smo se temeljito privezali, luknja zakrpana. Po toliko letih si dogodek že upam zapisati, ker so vsi takrat prisotni otroci že nekaj let polnoletni. Poleg tega je verjetno zadeva že zastarala in nam socialna ne bi mogla več vzeti otrok zaradi naše neodgovornosti 🙂

V posadki  je bil “skiper”, kuharica (kaj le kuha na sliki?), brat in sestra, dva poročena para in en par, ki živi v partnerski zvezi LAT. Koliko nas je bilo na jadrnici?

Pred desetimi leti smo bili na našem zadnjem družinskem jadranju. Mislim, da smo bili privezani na Ižu, ko smo se ponoči zbudili, ker je bila oseka tako nizka, da je krmilo rahlo drgnilo ob čer, zato smo popustili vrvi, da smo se bolj odmaknili od pomola in šli nazaj spat. Pri delu smo se pogovarjali z zakonskim parom iz Slovenije, ki sta bila s svojo jadrnico naša soseda. Na dogodek smo se spomnili na koncu jadranja, ob vračanju jadrnice. Hrvaški prevzemnik se je namreč sumničavo postavil na pomol in pogledoval v jambor in v krmo in spet v jambor in krmo. Rekel nam je: “ Udarili ste u krmu.” Seveda smo zanikali, ker smo krmilo kvečjemu popraskali, nikakor udarili. V morje se je spustil potapljač in ni ga bilo kar dolgo na spregled. Ko je prišel na vrh je rekel, da je vse v redu. Prevzemnik je rekel : “ E, pa vi Slovenci se baš ne volite. Zvao nas je jedan vaš Slovenac, koji je tvrdio, da ste krmom udarili u skalu.”

Posadka na jadrnici Bella

Po dolgoletnem premoru smo se letos na jadranje v jesenskem času odpravili trije preudarni pari in to brez otrok. Vse je bilo že kar dolgočasno enostavno in spodobno: vreme je bilo ugodno, veter idealen za jadranje, marine prazne, Hrvati prijazni. In ker nismo imeli drugih problemov, smo se ukvarjali z najbolj pribljubljeno slovensko temo, s temo, ki jo vsi Slovenci do podrobnosti poznamo: s politiko. In našli smo odlično rešitev: priključimo se Hrvaški (tako ali tako so pokupili pol slovenskega gospodarstva, mi se pa na hrvaškem Jadranu tako ali tako počutimo kot doma), razpustimo parlament, trideset milijard dolgov prenesemo Hrvaški in pošljemo enega poslanca v sabor, po možnosti Pahorja, da bo predsednici nosil rože. Čez kakšno leto naredimo plebiscit in se odcepimo nazaj. Dolgove pustimo skupni državi, mi pa s seboj odnesemo piranski zaliv in še kakšen otok za povrh 🙂