PARIZ JESENI

Kdor bere moje poste, sedaj že ve, da imava midva z Božičkom en poseben dogovor. Vedno znova ga prosim, da mi pokloni veliko lepih trenutkov v krogu najdražjih. Letos se je zelo potrudil. Celo Prijateljici, ki se je preselila v Pariz, je prišepnil, naj me povabi na “kavč turizem”. Ker tudi najina moška nista imela nič proti, da babnici letava po svoje, sem se v začetku prejšnjega tedna znašla na letališču s knjigo v roki, seveda. Maja, s psevdonimom Monrue, ki v francoščini pomeni ‘moja pot’ me je povsem prevzela s prvencem Pot do nje.

Screen Shot 2017-11-27 at 11.28.49

Kmalu sem se znašla visoko nad oblaki, sredi sledeče scene: na poti do nje (moje Prijateljice) v mislih z najinima partnerjema, ki sta dokazano mojstra v utiranju poti do naju. Maja bralcem v knjigi razkrije, da je največ, kar lahko moški da ženski ‘priznanje’ v zvezi z njenimi lastnostmi ali dejanji. Na žalost tokrat v letalu nisem imela sogovornika, da bi mu povedala anekdoto, o super priznanju, ki sem ga pred leti, prav tako na letalu, prejela od mojega moža.

Tistikrat smo pristajali nad Dunajem. Skozi okno sem opazovala goste krošnje dreves naravnega parka Lobau. Medtem ko smo se bliskovito približevali drevesom, letališča ni bilo niti slutiti. Panično sem zgrabila moža za rokav: »Tako ne bomo pristali! Prenizko letimo!« On, s statusom frequent flyer (reden potnik) je samo odmaknil noge in mi s tem dal prostor, da stopim do pilota in mu svojo ugotovitev tudi povem. Lovila sem sapo in pogledovala sopotnike, ki so, povsem vdani v usodo, sedeli, pripravljeni na pristanek. »Res ne bo šlo,« sem grozeče pogledala moža, ko je pilot z vso silo zategnil k sebi ročico in pognal letalo naprej, visoko v nebo. Tiho kakor miške smo zadrževali sapo do ponovnega, tokrat uspešnega spusta. Šele takrat mi je mož dal priznanje: »Ti si tak’ pametna.« In dober je bil pilot, da je vzel pamet v svoje roke.

S pristankom v Parizu ni bilo težav. Težava je bila v moji glavi na izhodu iz letališča. Naenkrat sem bila obdana s črnci. Ali letijo v Afriko, ali so prileteli iz Afrike. Jaz zagotovo nisem priletela v Afriko. Še v življenju se nisem počutila bolj svetlopolto. Unikatno. Zelo verjetno sem od presenečenja še dodatno prebledela. Seveda, Pariz plačuje davek francoskemu kolonializmu. Kot otroka so me učili, da moram vse pojesti s krožnika, ker so otroci v Afriki lačni. Dejansko je šlo za priviligiranost, ki mi je bila dana z življenjem v Evropi, a v času socializma temu nismo rekli tako. Parižani se dobro zavedajo svojih privilegijev in jih branijo celo z zagrajenimi dostopi do zasebnih ulic.

Blišč in beda, in vse je relativno. Povprečna črnka izgleda vse prej kakor bedno; baha se z mesenimi ustnicami, ogromnim oprsjem in sexi, sexi, sexi rito. Edina vsesplošna korekcija, ki jo imajo črnke, so zlikani lasje oziroma lasulje. Nekoliko slabše izgledajo mladi temnopolti fantje, ki cingljajo pod Eiffelovim stolpom in okrog drugih znamenitosti, okrancljani s cenenimi, plastičnimi spominki. Spominjajo na privezane slone za cirkuškimi šotori. Ampak niso lačni, kakor otroci v Afriki. Tudi služinčad, kateri so namenjeni posebni (zadnji) vhodi v hiše bogatašev in živijo skromno v podstrešnih sobicah, ni lačna. Moj čut za socialne razlike je bil na preizkušnji le ob pogledu na družino (verjetno romunskega porekla) z dvema otrokoma, ki se je parkirala na jogiju za avtobusno postajo. Če mi ne bi Prijateljica pokazala njihove ‘normalne opreme’ (lep otroški voziček, puhovke, …), ki so jo prikrili na drugi strani postajališča, bi zanje segla v denarnico

Vajena življenja v velemestu, sem iz letališkega vlaka brez pomislekov prestopila v Metro. Ne ravno v prvega, ker je bil nabito poln, ampak drugega, ki je bil ravno tako nabito poln. V času prometne konice bi lahko zaračunavali dodatek na bližino. In zopet je relativno, kako se človek počuti v takšni gneči. Dve Nemki poleg mene sta se nadvse zabavali, hihitali in komentirali: »Ulala, to pa je zelo intimno«. Seveda sta me spomnili na tisti zloglasni novoletni izgred v Kölnu, ko so si moški javno privoščili ‘malo’ intimnosti z dobrovoljnimi Nemkami. Kakor koli že, jaz bi si mislila, da je nabito poln metro bolj v zabavo moškim. Iz tega vidika imajo v nekaterih muslimanskih velemestih ženske in moške vagone. Verjetno je to endina okoliščina, kjer so istospolno usmerjeni ljudje v prednosti. Ojej, kam me je zaneslo. Ampak, tudi tovrstna razmišljanja o kulturnih specifikah sodijo v potopise.IMG_1589

Preidimo raje k blišču, kolikor sem ga uspela videti med rednim pogledovanjem pod noge, da ne bi pohodila pasjih kakcev. Bolj sproščeno sem zakorala šele v veleblagovnicah. Novoletne dekoracije jemljejo vid. Če prej ne, na oddelkih s parfumi človeku vzame tudi dih. Cene so, kakršne so. Prisežem, da naju s Prijateljico materialne dobrine niso pritegnile. Raje sva si privoščili sladice v ugledni kavarni poleg opere in kosilo v tipični francoski restavraciji.

Že profesor francoščine v gimnaziji nas je opozarjal, kadar bomo turisti v Parizu, bomo zagotovo doživeli kulinarično presenečenje. Cafe de la Paix pri operi me je vsekakor presenetil s svojo ponudbo. Me sva si zamislili in naročili priznani sladici Eclairs Au Cafe in Millefoglie z vanilijevim nadevom (15 EUR :/ kom), pri sosednji mizi pa so srebali polže in morske specialitete. Bolj kakor pogled je bil moteč vonj.

Presenečenju pri kosilu pa je botroval nesporazum z natakarjem. Prijateljica je posegla po varni varianti in naročila torteline. Jaz sem si zamislila neko zelenjavno jed z ročno napisanega menija – dobila pa školjke Coquillage Couteaux. Priznam, da jih je bilo bolje jesti, kakor gledati.

No, tudi oči so prišle na svoj račun. Najprej v muzeju Jacquemart Andre. Obožujem manjše muzeje in zbirke, ki so bile v lasti zasebnih zbirateljev. Prostori ustvarjajo domačno razpoloženje in količina razstavljenih predmetov je še sprejemljiva za itak zelo utrujenega turista. Mimogrede naj povem, da sem dnevno prehodila preko deset kilometrov.

Eduard Andre (1833-1894) je bil premožen bančnik s čutom za umetnost, ki je izdelavo svojega portreta zupal Nelie Jacquemart, katero je poročil po destih letih poznanstva. V eni izmed soban Nelie tankočutno razkrije gostom celo svojo dušo – dušo ranjene ženske, ki ni nikoli izkusila materinstva, z bogato kolekcijo Madone, ki pestuje Jezuščka.

Moja Prijateljica ne bi sodila med ‘ta prave’, če ne bi (poleg očem) tudi moji duši privoščila ekstaze z napotitvijo v Musee des Arts Decoratifs na razstavo Diorjeve retrospektive. Na tem mestu ne bom izgubljala besed. Slike povedo vse!IMG_1575IMG_1579

V tej zvezi je moj komentar namenjen povsem drugi sceni, ki sem jo doživela v eminentni blagovnici Galeries Lafayette. Obstala sem pred oddelkom blagovne znamke Dior. Osebno ne sodim med modne poznavalce, a to, kar ponujajo sedanji kreatorji, je daleč od Christian Diorjevih proporcev. Prevelika rdeča obleka, ki je visela na lutki je bila sramota za žensko podobo. Nimam fotografije, ker si ni zaslužila fotografiranja.

Kakor vam je poznano, se je fotografom izogibala tudi Lady Diana. Njen zadnji pobeg pred njimi jo je stal življenje; vsaj tako je bilo rečeno.IMG_1581

RAZSTAVA TINE KONEC

S Tino Konec sem pred dobrimi šestimi leti preživela par čudovitih dni v Madridu. Že pri njenih šestnajstih se je točno vedelo, da bo šla po očetovih stopinjah in bo postala slikarka. Še danes sem ji hvaležna za njeno vodenje po madridskem muzeju Prado, ki nam je odprl nov pogled na slikarstvo, slikam pa dodal zgodbe iz ozadja. Z odprtimi ustmi in očmi smo jo poslušali, ko nam je razlagala detajle prvih dveh Botticellijevih slik iz serije  Zgodba o Nastagiu degli Onesti. Srce nesrečnega dekleta je še bolj krvavelo, psi so bili še bolj krvoločni in krvniki so bili še bolj kruti.

Tina2 - 1

Danes je Tina že diplomirala na likovni akademiji in ima prvo samostojno razstavo na sevniškem gradu. Črno belo razstavo risb ob zvokih morja, mehurčkanju morske pene in drobnih kamnov, ki jih valovi vlečejo sem in tja. Na risbah sem videla valove z morskimi penami, razigrane mehurčke, borovce obložene z drobnimi storžki in njihov odsev v morju. Risbe, nanizane na nevtralnih belih stenah sevniške Mosconove galerije in posneti zvoka morja  so mi pričarali slankast okus na ustnice in vonj po morju v nosnice.

Kot sem napisala v uvodu, že pri njenih šestnajstih se je vedelo, da bo slikarka, danes, pri njenih triindvajsetih pa se ve, da slikarka že je. In to z velikim potencialom.

Tina5 - 1

To je Tinina prva samostojna razstava, saj  je do sedaj razstavljavljala skupaj z očetom, slikarjem Janijem Ivanom Koncem, ki je na letošnjem Ex-temporu v Piranu prejel glavno nagrado Grand prix za slikarstvo s sliko Krog.

Tina8 - 1Jani Ivan KonecKrog

ANKA KRAŠNA: KO SLIKO POLOŽITE NA TLA, JI ODVZAMETE VREDNOST

Avtorica razstave prof. spec.  Anka Krašna

Če mi Liljana ne bi povedala, da bomo na razstavi njene sorodnice Anke Krašna v Majšperku hodili po slikah, bi bilo presenečenje še večje. Takrat sem si sicer predstavljala, da bomo stopili na sliko ali dve, da pa bodo celotna tla velike tovarniške hale prekrita s slikami, niti pomislila nisem. Že ko sem se vzpenjala po betonskih stopnicah, sem opazila, da se pri vhodu na razstaviščni prostor tare ljudi. Nastal je pravi zamašek, skozi katerega sem se s težavo prebila, da sem lahko stopila do avtorice razstave z naslovom »Tovarna umetnosti. Slovenski delavci danes« in ji stisnila roko. Ampak preden sem to storila, sem tudi jaz s svojim telesom prispevala k temu, da se je »zamašek« pri vhodu povečal, saj kar nisem mogla prestopit praga. Čutila sem zadrego pred tem, da naj bi stopila na slike. Ne vem, ali zaradi spoštovanja pred slikami in tistimi, ki jih ustvarjajo, ali zato, ker mi je bila hoja po naslikanih podobah glav skregana z mojo osebnostjo, cilji in vrednotami.

Obiskovalci smo stali ob robovih dvorane

Da pojasnim: Tla so bila pokrita z oštevilčenimi slikami, s katerih so gledali skoraj identični obrazi, ki so bili obrnjeni proti steni, na kateri je visela slika s tremi prašiči pri koritu. Ko sem se sklonila proti tlom, sem opazila, da imajo vsi ti obrazi ne le stran, ki jo kažejo drugim, nekakšen socialni jaz, ampak tudi stran, ki jo skrbno skrivajo pred drugimi in je veliko bolj izrazna. Vsak obraz, ki se je skrival pod »masko«, je bil nekaj posebnega, je bil individuum. Vsi pa so bili ali jezni, razočarani, prestrašeni, mrki. Z rahlimi koraki, to je po prstih sem se približala nekaterim od njih in jim tako globoko pogledala v oči, da so se mi razkrila njihova čustva. Nekateri drugega, realnega jaza niti niso imeli. Očitno se je ta že spojil s socialnim, zunanjim. Avtorica Anka Krašna je ob odprtju razstave povedala, da pogreša kolektivistično razmišljanje v današnji družbi. Danes službo imaš, jutri je nimaš. Vsak se bori za svoj obstoj tudi tako, da nemo opravlja svoje naloge in se ne pritožuje. Za pomoč sočloveku ni prostora.

Na stenah so visela majhna ogledala. Avtorica nas je pozvala, da se pogledamo v njih. Morda se vidimo med množico nemih delavcev, morda, če se pogledamo malce od strani, pa se uzremo med družbo pri koritu. Sama je oblekla delavski plašč, malce popackan z oljnimi barvami, s katerimi je želela poudariti, da so danes tudi umetniki v nezavidljivem položaju.

Ob pregledovanju fotografij, ki sem jih posnela na razstavi, se mi je kot psihologinji porodila ideja, da bi lahko bila umetniška instalacija Anke Krašna psihološki eksperiment. So tudi drugi obiskovalci razstave občutili podobno kot jaz ali so s krepkimi koraki poteptali nekaj nemih obrazov? Šele ob fotografijah sem ugotovila, da so obiskovalci razstave stali ob strani, nekje čisto ob robu, da so se zelo malo gibali po prostoru, čeprav je bilo zanimivo odkrivati očem dobro skriti jaz na prvi pogled neskončne množice uniformiranih »delavcev«. S kakšnimi občutki bi ljudje, ki jih verjetno na razstavi ni bilo, a so tisti, ki jim delavci običajno kažejo nem obraz, stopili v tovarniško halo? Vseeno se mi je ob zaključku otvoritve razstave zdelo, da smo se obiskovalci navadili hoditi po slikah. Se je človeku tako enostavno navaditi – še posebno, če je k temu spodbujen? Morda se mi je to samo zdelo, gotovo pa otroci niso imeli zadržkov, da se ne bi prešerno lovili po hali, saj so verjetno tla, pokrita s slikami, zaznavali le kot zanimivo preprogo, na katero je možno tudi leči in si odpočiti.

Razstava Anke Krašna ima veliko simbolično vrednost. Kot je razložila avtorica, je slikam, prilepljenim na tla, odvzela vrednost, sliki, ki jo je obesila na steno, pa ji je ob množici slik na tleh vrednost še dodala. Vabim, da obiščete Majšperk in ob ogledu razstave preizkusite tudi sebe. 🙂

NA RAZSTAVI ANKE KRAŠNA

Način, kako je razstavljena Mona Lisa, se mi zdi neprimeren. Že prvič, ko sem stegovala vrat v množici, se drenjala za razpeto vrvjo pred sliko, obdano z debelim steklom, napenjala oči in glavo nagibala v različnih kotih, da bi ujela pravo svetlobo, sem čakala na izjemno doživetje svetovno znane umetnine. In že, ko se je zazdelo, da se bo nekaj zgodilo, sem zavpila od bolečine, ko mi je sosed v prerivanju stopil na nogo. Še večkrat sem obiskala Louvre z istim namenom in neuspehom. Vedno znova sem si zaželela, da bi lahko Mona Liso obesila doma v spalnico, da bi se zjutraj zbudila ob pogledu nanjo, v avlo, da bi me pozdravljala, ko bi se vračala domov, da bi si sledili s pogledom, ko bi se vzpenjala ali spuščala po stopnišču, imela bi jo v jedilnici, da bi jo lahko pogledovala iznad polnega krožnika, najraje pa v knjižnici, da bi si zazrli v oči, ko bi dvignila pogled od knjige. Tako bi jo lahko doživela v polnosti, v različnih prostorih, ob različnih dejavnostih, z različnimi mislimi.

V določeni umetniški zvrsti pa ima prostor dogodka bistveno vlogo. Tako sem, misleč da grem v Majšperk na razstavo slikarke Anke Krašna, doživela umetniško inštalacijo. Že ob vstopu v bivšo tovarno sem zaslišala enolični odmev tekstilnih strojev, ki je prihajal nekje iz preteklosti. Zagledala sem tovarniško halo iz Marxovega učbenika kapitalizma. Tla so bila tlakovana z zabrisanimi, zamreženimi osebami, z modrimi ovratniki, slepimi in nemimi, s poudarjenimi ušesi, ki so služila kot lijak za poneumljanje. Skozi njihovo unificirano podobo je bledo prosevala njihova spačena, nesrečna, bruhajoča individualna podoba, odtujena od svojega dela, okolice in samega sebe. Bili so tako razčlovečeni, brez osebnosti, da sem brez omahovanja zakoračila po njih. Pogled se mi je ustavil pri zlovešči črnini treh prašičev ob koritu, ki so kraljevali dvignjeni nad množico. Dva od njih sta pohlepno požirala cekine iz korita, tretji je nažrt, z dvignjenim repom, odhajal stran.

Zaprla sem oči in doživela umetniško inštalacijo po svoje. Zagledala sem tlak iz brezizraznih, nasmejanih ”vednosemodlično” obrazov, oštevilčenih z všečki, zamejenih in omejenih z družabnimi omrežji, med modre ovratnike so se pomešali še beli in tudi taki brez ovratnikov. Namesto tekstilnih strojev sem slišala rahlo brnenje računalnikov. A glej čudo: tam na steni, dvignjeni nad množico, so se pri koritu mastili isti trije prašiči.

Tekst: Snežana

Fotografije: Zlatka