ZLATI TRIKOTNIK

Zlati trikotnik leži na Islandiji, omejujejo pa ga stranice z oglišči Þingvellir (tektonska prelomnica) , Geysir ( termalni izvir)  in Godafoss (slap).

Prvo oglišče je v Þingvellirju, stiku dveh glavnih tektonskih plošč, delu zemljine skorje, ki leži na  plastičnem morju. Po njem plava sto kilometrov debeli plašč iz razlomljenih tektonskih plošč. Plašč je sestavljen iz sedmih glavnih tektonskih plošč in večih manjših. Plošče se med seboj zaletavajo, izpodrivajo in razmikajo. Pri tem nastajajo gore, vulkani, potresi, nastajajo nova ozemlja, izginjajo stara, preoblikuje se zemljina površina in morsko dno.

IMG_0974

Islandija je nastala zaradi razmikanja evroazijske in severnoameriške tektonske plošče in vsako leto ji narava sama podari nekaj novega ozemlja. Približno dva centimetra po dolžini stika. Razmik svojo posebno energijo širi v Þingvellirju. Seveda so to čutili že prvi naseljenci otoka saj je tu zasedal najstarejši parlament.

IMG_0973

Drugo oglišče je Geysir, ki je dal ime vsem termalnim izvirom na zemljini površini, ki v presledkih bruhajo vrelo vodo in paro v zrak. Sam Geysir že več let miruje. Zbudijo ga samo še potresi. Zadnji izbruh je imel po potresu leta 2000, svoje mesto največjega na Islandiji pa je prepustil Strokkurju. Kar se dogaja na površju je samo posledica dogajanja globoko pod zemljo, v kotanjah s stalnim dotokom vode, ki so s podzemnimi rovi povezane s površjem. Ko vroča kamnina segreje vodo v kotanji do vretja, nastane pritisk, ki požene vodo v curku navzgor. Ko se shramba spet napolni in voda segreje do vretja, gejzir ponovno brizgne. Islandci pravijo, da je na tem področju zelo gosto naseljen huldufolk ( skriti ljudje ), zato so jim tudi postavili spomenik.

IMG_0969

Islandsko uporništvo je preprečilo izgradnjo jezu na reki Hvita, ki napaja tretje oglišče zlatega trikotnika, najslavnejši islandski slap Gullfoss. Tuji investitorji so zaradi izgradnje hidroelektrarne želeli zajeziti reko. Lastnik jim zemlje ni želel prodati, zato so pridobili dovoljenje direktno od islandske vlade. Lastnikova hčer je odšla v Reykjavik protestirat. Zagrozila je, da se bo vrgla v slap, če bodo nadaljevali s projektom. S svojo grožnjo je uspela in investitor je od namere odstopil. Danes voda slapa v sekundi napolni šestdeset transportnih kontejnerjev in doseže največji pretok dva tisoč kubičnih metrov na sekundo. Moč jo dobesedno dviguje v zrak, tako da se nad njim stalno dviguje meglica vode.

IMG_0967

V Zlatem trikotniku si je treba za spomin in za srečo postaviti možica. V tem primeru se tja zagotovo vrneš.

IMG_0976

SEM ŽE KONJIČANKA?

most+cesta+ovinek+velik avto-risanka=Konjice je enačba, ki sem jo računala komaj nekajletna. Enkrat mesečno smo se podali na v takratnih časih pravo popotovanje, popotovanje od Ptuja do Cerknice, od mojega doma do doma mojih starih staršev. Cesta je vodila skozi Konjice in če sem imela srečo, smo se nemoteno  peljali preko mosta čez Dravinjo, s pravokotnim ovinkom pri gostilni Jelen zavili s cesto in nadaljevali pot proti Ljubljani. Če nisem imela sreče, sta se avtobusa ali tovornjaka srečala v ovinku in nastal je zastoj, ki mi je v Cerknici odnesel risanko, tako da so šli Cik Cak zajčki spat brez mene. Vračali smo se ob nedeljah popoldan in takrat je bila verjetnost zastoja v Konjicah bistveno manjša. Lahko pa se je zavleklo ob našem postanku pri očetovih sorodnikih v gostilni ob cesti v Tepanju. Oče se je tam vedno s hvaležnostjo ustavljal in mi razlagal, kako se je v času njegovega študija medicine v Ljubljani, ko je bil najbolj lačen, usedel na vlak, z vsejugoslovansko brezplačno vozovnico sina železničarja v žepu, šel za par dni v Tepanje, se tam najedel pohanih pišk, se ob rezanju bedrc učil anatomijo tudi praktično in se sit vrnil v Ljubljano.  Ko smo sedeli v gostilni in se pogovarjali s sorodniki, nisem vedela, da se nekaj metrov stran igra moj bodoči mož. Njegova mama in moji sorodniki iz Tepanja so imeli enak priimek, tako da sva potem, ko sva se spoznala med študijem v Ljubljani in sva že imela določene namene, morala preveriti, če sva kaj v sorodu. Pa na srečo nisva bila. In tako sem se pred osemindvajsetimi leti iz najstarejšega in najlepšega slovenskega mesta omožila v Konjice.

Slika4a

Ob mojem prvem prihodu v Slovenske Konjice sem bila precej napeta, ker me je čakalo prvo srečanje s taščo in tastom in me je držala tesnoba z imenom Nidrugepriložnostizaprvivtis. Bodoči mož me je počakal na avtobusni postaji in že takoj ko sem izstopila, je vame buhnil socialistični duh novejšega dela Konjic: stavbe Dravinjskega doma, blokov za avtobusno postajo in zraven razkošen, lep, bahačast kapitalističen kontrast: Konusova poslovna stavba. Vau, takšne ni imel niti mogočni Carrington iz Dinastije. Spomnim se visokih barskih stolčkov ob vijugasto speljanem šanku bifeja v Hotelu Dravinja, kamor  sva šla na borovničevec Zaodpravljanjetesnobe.  Borovničevec je odlično opravil svojo funkcijo in ko sva se že odpravljala ven, se je iz kuhinje zaslišalo: »Micka, f…  zile v sklejdo, ludi bojo prišli jejst.« 🙂 Konjiščina mi je odpihnila še zadnjo kapljico tesnobe, ki je še ostala po borovničevcu.

 Slika2

 In tako so Konjice postale moj dom. Iz Konjic sem skoraj dnevno odhajala in tudi prihajala. Odhajala v službo zjutraj, ko so doma še vsi spali in prihajala domov, ko so bili že vsi doma. V Celje, kasneje v Maribor. Iz Konjic sem odhajala na izlete, na potovanja po Evropi, na druge celine. Vedno bogatejša sem se vračala v Konjice, domov. Enkrat sem se po nekaj dneh vrnila v Konjice z nekaj dni starim novim Konjičanom in čez pet let z novo Konjičanko. V Konjicah sem zares živela in si jih ogledala v času obeh porodniških dopustov, ko sem najprej z Gašperjem in kasneje z Mašo v  vozičku dnevno večkrat prevandrala Konjice po dolgem in počez. Ko sta bila že na svojih nogah smo ob popoldnevih najraje hodili v park spuščati ladjice po Gospodični, pozimi pa, če je le bilo kaj snega, sankat na hribček pred vrtcem ali v Škalce. Ob vetrovnih dnevih smo spuščali zmaja na Zlatem griču. V Konjicah smo si postavili hišo, otroka sta hodila v vrtec, osnovno šolo, glasbeno šolo. Ko sta otroka hodila v srednjo šolo, smo dnevno odhajali iz Konjic trije. In tako je v nekaj slikah, ki se mi odvrtijo pred očmi minilo osemindvajset let.

Slika1

Za enako število let so se postarale tudi Konjice. Postale so mesto cvetja in vina, začela se je ceniti in zapisovati lokalna zgodovina, razvijati turizem. Velika podjetja so žal z izgubo jugoslovanskega trga propadla. Stari trg je lepo obnovljen in z zadovoljstvom se sprehodim po njem. V Konjice je medtem prišel internet, glavna pridobitev, ki je zadelala ogromen prepad, ki je pred tem zeval na eni strani med življenjem v manjših mestih ali na vasi in na drugi strani v velikih mestih in svetovnih prestolnicah. Vsa leta sem robantila, da Konjicam prinašam denar, saj se v občinski proračun mesečno stekajo davki in prispevki od moje plače, jaz pa v Konjicah ne morem nič urediti, če si ne vzamem dopusta. Še cestnino sem morala plačevati vsa leta na cestninski postaji, Bistričanom pa je ni bilo treba, kar je bilo zelo prijazno do tistih, ki so v druge občine hodili služit denar. Kot dnevni migrant hodim v Konjice, ko je knjižnica, banka in upravna enota že zaprta. Trgovine so sicer odprte, a ponudba v manjših mestih je seveda skromna. Z internetom so tovrstne težave odpravljene, saj lahko v petnajstih minutah kadarkoli naročim knjigo iz ljubljanskega NUK-a, plačam položnico, z E-certifikatom oddam ugovor na odmero dohodnine in naročim čevlje iz newyorškega Macyja.

V Konjicah imam stalno bivališče, tukaj imam dom in družino, poročena sem s Konjičanom, z njim imam dva otroka Konjičana, v Konjicah sem posadila drevesa in zgradila hišo. Obdelujem vrt in jem, kar zraste na konjiški zemlji. Tukaj hodim na volitve. Kot vsak pravi Konjičan hodim na Skalo, včasih celo po plezalni poti. Že nekaj let se udeležujem tradicionalnega prednovoletnega pohoda na Stolpnik. Vem, kje je Konjska smrt in kje na Konjiški gori raste čemaž. Vem, v kateri trgovini so prijazne prodajalke in da dežurnega zdravnika ni v Zdravstvenem domu takrat, ko ga rabiš. Obiskovalcu znam razložiti, da Konjice nimajo več železniške postaje, od kdaj je nimajo in zakaj. Vem, da pozimi ob nizkem pritisku smrdi po kurjavi. Tujcu znam našteti konjiške znamenitosti. Obiskujem konjiški gledališki abonma. Po konjiško ne govorim, razumem pa vse, tudi to, kaj je turšca. Tukaj spim. Vem, kdaj je občinski praznik. Vem, kdo je bila Adelma Van de Vaya, kje se je rodil Ivan Minatti, kaj je bila Zdenka Serajnik po poklicu, kdo je napisal Hudo Mravljico. In včasih tudi pripevam pesmi na radiju: »V Konjicah je lepo, kjer jablane cveto …« Ja, mislim, da sem Konjičanka z leti postala.

 

100 PIK

Včasih se naši odraščajoči otroci ne strinjajo z nami. So jezni in nam zabrusijo: Mami, ti nimaš 100 pik! Lili pravi, da jih ona zagotovo ima, le tega še ne ve, s čim naj jih kombinira. 🙂

Jana predlaga naslednje tri kombinacije k Lilini pikčasti majici:

Kombinacija s črtastim klobukom.

Kombinacija s kavbojkami.

Kombinacija z modrim krilom, ki ga Lili že ima v svoji omari.

Kako spretna je Jana pri iskanju optimalnih kombinacij, si lahko pogledate na spletni strani https://youtu.be/joAKX8JqHjA.

V MESTU CVETJA

Snežana nosi hlače, top, jakno, verižico in torbico Luisa Spagnoli, balerinke Pietro & Paolo Ferrara, uro Gucci, prstan Swarovski in sončna očala Valentino. Na dopoldanskem sprehodu v Slovenskih Konjicah sem jo fotografirala Zlatka.