PORTRET INKVIZITORJA

Dimitris Siatopoulos  je napisal roman o El Grecu, po katerem so leta 2007 posneli film. Napisal naj bi ga precej po svoje. V romanu govori tudi o španskem inkvizitorju Ninu de Guevara in njegovem občudovanju El Grecovega dela. El Grecu naj bi naročil lasten portret, ki ga El Greco, ki je zaničeval inkvizicijo, nikakor ni uspel dokončati. Na vztrajno inkvizitorjevo priganjanje k slikanju, mu je le uspelo. V  filmu je najbolj dramatičen prizor, ko  inkvizitor prvič zagleda svojo sliko. Na sliki je bil krvoločen hudoben mož, v obilni, dolgi, krvavo rdeči obleki. Zgrozil se je ob pogledu nanjo, saj se je v tistem trenutku zavedel kdo je : krvavi španski inkvizitor, ki je zasejal že toliko gorja, mučenja in smrti. Zasovražil je El Greca in hotel se mu je maščevati. Veliki inkvizitor sam ga je obtožil za bogokletje, zato se je moral zagovarjati pred tribunalom.

V zvezi s to zgodbo sem precej guglala in ugotovila, da je v zvezi s portretom kar precej odprtih vprašanj. Poleg tega, da niti ni povsem gotovo, ali je kardinal na sliki dejansko španski inkvizitor Nino de Guevara ali mogoče kateri drugi kardinal.   Vendar se večina na osnovi raznih zgodovinskih dejstev strinja, da je. Glede problemov El Greca s špansko inkvizicijo ni nobenih zapisanih dejstev. Zapisano je samo dejstvo, da je bil El Greco občasno vabljen pred tribunal kot prevajalec za grško govoreče obtožene. Če bi imel težave s katoliško cerkvijo verjetno tudi ne bi  nadaljeval s slikanjem religioznih tem. Letnice pa se ujemajo in delajo zgodbo verjetno. 1599 je Nino de Guevara postal španski inkvizitor, okoli 1600 naj bi slika nastala, 1602 pa je bil odstavljen  z mesta španskega inkvizitorja.

Na portalu RTV SLO v rubriki Razglednice preteklosti sem našla opis portreta: “El Greco se je ustalil v mestu, kjer je bil sedež španske inkvizicije, in eden od njenih prvih mož je bil tudi Don Fernando de Nino de Guevara. El Grecova upodobitev je najzgovornejša v detajlih. Pred nami je odločen, strah vzbujajoč mož, a če ga pogledamo bolje, prepoznamo v njegovem izrazu tudi kanček negotovosti, samospraševanja, samoobtoževanja. Medtem ko je njegova desna roka umirjeno položena na naslonjalo, se ga druga krčevito drži. Podobno je pri spodnjem delu draperije, ki na njegovi desni strani umirjeno pada proti tlom, na levi pa se nervozno pregiba.” Na nekem hrvaškem blogu sem zasledila opis: ” Nekateri na  sliki prepoznajo borbo demonov znotraj njega. S primerjavo leve in desne strani njegovega telesa (roke in oči) utemeljujejo, da je El Greco ustvaril portret psihično razdvojenega človeka, v precepu med dobrim in zlim. ” Našla sem tudi razpravo o portretu avtorice Joanne Diane Caytas z naslovom “Ali gledamo v oči hudiča?”

Zgodba me je prevzela in želela sem si temeljito ogledati originalni portret, ki visi v Metropolitanskem muzeju v New Yorku. Moj prvi vtis je bil, da je na sliki moški na pragu starosti, šibek, skrivenčen in negotov, skrit pod bogatimi gubami ogromne, težke, bledo škrlatne, nikakor krvave, obleke. Roki mu težki počivata na naslonu stola, leva že grdo skrivenčena od revme. Čevlja mu kar tako, brez trdne povezanosti s tlemi ali z ostalim telesom, štrlita izpod obleke. Ni se mi zdel razdvojen, bolj se mi je zazdelo, da je mrk, naveličan in resigniran, da mu je odveč obleka cerkvenega dostojanstvenika, da se v njej počuti izgubljen in bi najraje preprosto in lahkotno oblečen, z bosimi nogami, na cvetočem travniku, naslonjen ob drevo, prebiral knjigo. Kos papirja, ki leži ob njegovih nogah, govori, da ga je odvrgel v trenutku slabosti, skoraj da na njem prebereš napis : “Dost mam”. Ampak takoj za tem ga okameni tisti neusmiljen občutek odgovornosti, tisti moram, ki ga drži ujetega v tej ogromni obleki, obleki dolžnosti in odgovornosti. Na portretu nisem videla borbe med dobrim in zlim, ampak zanj že izgubljeno borbo med moram in želim si. Zgleda kot navadni človek. In zgrozim se: Kako lahko španski inkvizitor zgleda kot navadni človek?

 

METROPOLITANSKA OPERA

Kadar se odpravljam v New York, načrtujem takole: prvi dan potuješ, drugi dan zvečer podležeš časovni razliki, dva večera greš gledat muzikal na Broadway, zadnji večer pa je obvezen obisk Metropolitanske opere. Naslednji dan greš lahko domov. Met kot jo ljubkovalno kličejo Newyorčani, je veliki kvader na Manhattnu, s stekleno sprednjo stranico, z dvojnimi, v več etaž speljanimi, v rdeče oblečenimi stopnišči in velikimi kristalnimi lestenci modernejših oblik. Zgrajena je bila z denarjem bogatih ameriških industrialcev, ki so bili izključeni iz Akademije za glasbo, zato so si sami zgradili opero z dvema vrstama razkošnih lož, kjer lahko razkazujejo svojo moč in bogastvo. Novozgrajena opera je takoj zasenčila prejšnjo v vseh pogledih in danes lahko v njej uživaš v popolnih predstavah za uho in oko, v najboljših glasbenih predstavah, ki jih ta svet ponuja. V razgibani koncertni dvorani je prostora za 3800 ljudi v petih etažah. Zadnja, najbolj oddaljena galerija z imenom Družinski krog ima zelo dostopne cene vstopnic, par mesecev naprej še ni razprodana in po mojem občutku ima na sredini odlično slišnost. Oder je sicer precej oddaljen, vendar ima tudi takšen miniaturni pogled svoj čar.

V Metu sem bila prvič pred nekaj leti na predstavi Labodjega jezera. Odplesano mi je na novo opredelilo pojme harmonije, lahkotnosti, usklajenosti gibov, črno belega.  Veliko lažja sem odšla iz Meta po rdečih žametnih stopnicah na trd newyorški tlak. Ob naslednjem obisku NY je bila predstava Parsifala, ki sem si jo želela ogledati,  na sporedu že drugi večer po prihodu, večer ko te omaga časovna razlika. Mislila sem si, da bom že nekako premagala spanec, pa se ni izšlo. Več kot pet ur trajajočega Parsifala sem v bistvu odsanjala. In sanje so bile krasne. Ob milem, pretresljivem, angelskem petju, belini kostumov in postelje, bredenju nastopajočih po krvi, ki je zalila celoten oder in barvala bele obleke. Popolno. Doživeto v alfa stanju.

Naslednjič sem se s predstavo iz Meta srečala naspana, zelo budna, na tej strani velike luže, v Slovenskem narodnem gledališču v Mariboru, na predstavi Traviate, ki je bila predvajana na velikem zaslonu v živo v HD tehniki. Odlično petje, krasni kostumi in scena, vrhunska glasba, ampak…nekaj je manjkalo…po krasno odpeti ariji ni bilo tistega notranjega vzgiba, da bi zaploskal od navdušenja in dvorana je ostala nema. Manjkala je energija glasbenikov, ki se poleg glasu širi iz odra, energija, ki ne pride preko luže s sliko in zvokom, energija, ki jo sprejmeš med predstavo v živo,  jo nosiš s seboj in po delčkih oddajaš, da zaokroži med ljudmi.

Nekoč sem nekje gledala predstavo, za katero ne vem več ali je bila opera ali balet, ne vem naslova, do potankosti pa se spomnim kostumov in vem, da jih je izmislil Alan Hranitelj. Zdi se mi krivično, da so ob tako povprečnih glasbenikih, pevcih, plesalcih izbrali tako nadpovprečnega kostumografa, da so kostumi, ki bi morali biti samo del celote, postali celota. Ob mojem zadnjem obisku Metropolitanske opere sem gledala Verdijev Ples v maskah in vse življenje si bom to tudi zapomnila, saj sem gledala točno to, opero, ki je bila celota, celota, ki je  več kot vsota delov, celota v kateri je vsak del posebej odličen, v kateri se deli prelijejo drug v drugega v neko novo kvaliteto, ki ni sestavljena iz glasbe, petja, kostumov, scene, ampak je celota sama, opera. In treba jo je doživeti v živo.

NEWYORŠKA CHEESECAKE

Tako kot ima Dunaj svojo Sacherco in imajo Trojane svoje krofe,  ima New York svoj cheesecake.

Za sloves sirove torte po newyorško sta se morala izpolniti dva pogoja. Nekdo je moral narediti ameriški kremni sir in drugi je moral napisati recept. Prvi pogoj je izpolnil newyorški mlekar Lawrence že leta 1872, ko je želel narediti francoski Neufchâtel in naredil ameriškega. Ameriški kremni sir je v primerjavi s francoskim mehkejši, ima manj maščobe in več vode. Drugi pogoj se je izpolnil leta 1921, ko so odprli  newyorško restavracijo Pri Lindi ali originalno Lindy´s restaurant in spekli gosto in kremasto sirovo torto, ki je postala slavna kot cheesecake na newyorški način. Z njo so tudi proslavili ameriški kremni sir Neufchâtel. Recept je zahteval pečeno osnovo iz moke, masla, sladkorja, rumenjakov, limoninega soka in vanilijevega ekstrakta. Polovico testa so uporabili za peko tortnega dna, na pečeno tortno dno pa so iz svežega naredili testeni obod po tortnem modelu in ga napolnili s kremo iz svežega kremnega sira, sladke smetane, jajc, limoninega in pomarančnega soka, moke, vanilijevega ekstrakta in malo soli. Uporaba pravega sira in način peke sta bila ključnega pomena za uspeh recepta. Torto so začeli peči pri temperaturi 525°F (kar je skoraj 274°C), nato pa so temperaturo zmanjšali na 200°F (nekaj več kot 93°C). Visoka temperatura je dala tortni strehi bogato rjavo barvo, nizka temperatura pa je zagotovila kremasto teksturo. Servirali so jo z omako iz svežih jagod, ki naj bi še poudarila sirov okus. Do leta 1969 so zaprli obe newyorški Lindy´s restavraciji.  V New Yorku greste lahko ponovno  k Lindy´s na cheesecake na dve lokaciji od leta 1979, ko je newyorška veriga restavracij ponovno odprla restavraciji pod tem imenom in registrirala blagovno znamko. V Lonely Planetovem vodniku po New Yorku priporočajo newyorško sirovo torto iz restavracije Junior’s, od koder so tudi Zlatkine fotografije.

Danes obstaja veliko variant sirovih tort po newyorško, značilnost vseh pa je, da ima poleg svežega sira dodano sladko ali kislo smetano. Vse so bogate z gosto, gladko in kremasto strukturo. V glavnem se za tortno osnovo več ne uporablja sveže pečeno piškotno testo, ampak zdrobljeni piškoti ali graham krekerji. Za zamrzovanje uporabljajo sirove torte s kislo smetano, saj jo le-ta naredi bolj obstojno pri zmrzovanju. Razkošnejša varianta uporablja kislo smetano kot preliv, ki se z dodatkom vanilijevega izvlečka in sladkorja prelije po torti med peko.

MATILDA – ZGODBA ZA ODRASLE

Že, ko sem skupaj s svojim sinom Marcelom pred skoraj dvajsetimi leti brala knjigo Roalda Dahla (1916 – 1990) Matilda, sem ugotovila, da je to literatura za odrasle. Isto prepričanje so potrdile še moje solze, ki jih nikakor nisem mogla zaustaviti ob zaključku muzikala Matilda, ki smo si ga ogledali na znani broadwayski ulici v New Yorku. Solze ob spremljanju napisanih, odigranih, zapetih, morda celo naslikanih zgodb so lahko odraz sočutja do izmišljenih ali resničnih junakov teh zgodb, morda pa se z junaki tudi identificiramo ali v njih prepoznamo samega sebe. Pridržijo nam zrcalo, v katero pa se je včasih težko pogledati.

Koliko bi se vas prepoznalo v Matildinem očetu, ki pride razburjen iz službe, ker je »imel slab dan«? Kot zapiše Roald Dahl (prevede pa Bogdan Gradišnik), »… reči, zaradi katerih se lahko mož vrne z dela razdražen, je veliko…«. Mame niso izjema. Otrok je najšibkejši član družine, zato je slabo voljo najlažje sprostiti prav na njemu, se obregniti ob to, kaj dela oziroma ne dela, kako dela in zakaj dela. Matildinega očeta je motilo, da Matilda bere knjige.

Matildin oče v jezi raztrga knjigo, ki jo bere mala bistroumna deklica (knjigo Matilda, ki je leta 1998 izšla pri založbi Mladinska knjiga, je ilustriral Quentin Blake).

Kljub temu, da je Matildin oče ošaben, samovšečen, ekscentričen, eksibicionističen, na videz pretirano samozavesten (»Zmerom je moral zagnati hrušč in trušč, da bi pri priči opazili njegov prihod.«), delovno sposoben, bistroumen, iznajdljiv, prevarantski …. ga prestraši že misel na vlomilce, duhove in podobne namišljene grozljive stvari. In prav takšna je tudi ravnateljica. Stroga, maščevalna, poniževalna, gospodovalna, sovražna, kritizerska, prepričana v svoj »prav« … a vendar se boji že navadnega pupka. Zrcalo za odrasle, spoznanje za otroke. Niso vsi ljudje takšni, kot so videti

Večina staršev je izredno ponosnih na svoje otroke. Nikoli jih ne podcenjujejo, prav nasprotno. »Včasih učitelju ni dano, da bi prepričal ponosnega očeta in zanosno mater, kako popoln butec je njun ljubljeni potomec.« To ni napačno. Bolje je, da svoje otroke precenjujejo kot podcenjujejo. Če na primer mislijo, da je njihov otrok glasbeni genij, mu bodo kupili, recimo, klavir, ga vpisali v glasbeno šolo in mu zavzeto ter z velikim ponosom ploskali na koncertih. Vse to morda iz otroka ne bo naredilo virtuoza, bo mu pa dalo možnost, da ob glasbi svoje življenje živi bolj polno in bogato. A Matildini starši so bili drugačni. Oče je ni sprejemal takšne kot je bila (v muzikalu jo je ves čas klical »stupid boy«), od nje je pričakoval le slabo. Če Matilda ne bi bila čudežna, lahko bi zapisala tudi pravljična, bi se hitro upognila, podvomila vase in njeni dosežki bi bili pičli. Tudi ravnateljica ni verjela, da otroci sploh kaj znajo. »Tega od takšne bolhe tudi ne zahtevam. Nikar mi zdaj ne reci, da zna to sploh kdo v razredu.« A dejstvo je, da ne moreš priti do cilja, če že na startu misliš, da boš na progi padel in predčasno zaključil tekmo. Če z metaforo nadaljujem, pa lahko zapišem še to, da so otroci običajno veliko boljši smučarji, kot mislijo odrasli.

To, da so Matildini starši cenili druge stvari kot Matilda, da so imeli drugačne interese, osebnostne lastnosti, način oblačenja in obnašanja, ni tako slabo kot to, da različnost ni bogatila družine, ampak je bila vir nenehnih konfliktov med družinskimi člani. Če bi od časa do časa ugasnili televizor in se odpovedali tomboli, si pripravili hrano, ki ne bi bila iz konzerv, sedli za mizo in se pogovarjali, bi morda začeli ceniti to različnost, ker bi jo bolje razumeli. Hkrati pa bi ugotovili, kako čudoviti ljudje so, čeprav neredko presenetijo zaradi svoje »drugačnosti«.

Res je, da se številni starši oddahnejo, ko lahko otroka oddajo v vrtcu ali šoli in odgovornost ter skrb zanje prepustijo drugim, po drugi strani pa tudi učitelji včasih pozabijo, da imajo otroci starše, ki smejo in morajo imeti nadzor nad tem, kaj se z otroki dogaja v času njihove odsotnosti. Matildini starši so bili jezni, ko jih je obiskala Matildina učiteljica, da bi jim povedala, kako genialnega otroka imajo. Sami tega namreč niti opazili niso, a tudi če bi opazili, zaradi tega na Matildo ne bi postali ponosni, saj se jim njena bistrost ni zdela »uporabna«. Da pa tudi učitelji vselej ne spodbujajo interakcije s starši otrok, ki so jim zaupani v varstvo, vzgojo in poučevanje, lepo izražajo naslednje besede ravnateljice: »Tvoja mamica je bebasta! … Požvižgam se na mnenje tvoje mamice!« Ob redkih odkritih (dvosmernih) pogovorih med starši in vzgojitelji, učitelji pa se včasih še dogaja, da starši ne verjamejo svojim otrokom, ko jim le-ti pripovedujejo, kaj se v šoli dogaja. Matilda razlaga svoji sošolki Sivki, da »… starši ne bi zagnali nikakršnega hrušča in trušča, če bi jim hčerka povedala, kaj ji je ravnateljica v šoli naredila, saj ji preprosto ne bi verjeli.« A starši bi otrokom morali verjeti, še posebno, ko le-ti pokažejo stisko.

Ker pa je skoraj vedno tako, da je vsaka stvar za nekaj dobra in za nekaj slaba, je tudi ravnateljica bila pozitiven lik v smislu, da so se otroci, ki so imeli v njej skupnega sovražnika, dobro razumeli med seboj. Bili so prijatelji, drug drugega so bodrili in si bili v oporo. To, žal, ni značilno za vse vrstniške skupine, zato bi morali le-te budno spremljati odrasli.

Roald Dahl v Matildi napiše slavospev otrokom. Le-ti so večinoma pošteni, igrivi, radovedni, radi se smejijo in so na splošno manj resni. Imajo bujno domišljijo in naivno verjamejo tudi najbolj nemogočim stvarem. Sivka je zelo pazila, da pupku ne priškrne repa s pokrovom škatle, v katero ga je stlačila. »Sosedov sinček ji je rekel, da odrezan pupkov rep ostane živ in zraste v drugega pupka, desetkrat večjega od prvega. Ta drugi je torej velik kot aligator. Sivka mu sicer ni popolnoma verjela, vendar tudi ni bila pripravljena tvegati, da bi se to zgodilo.« Otroci ne potrebujejo bogastva, ne tujih krajev. Lahko so srečni v svojem geografsko majhnem svetu. »Nočem v Španijo! Rada sem tu in rada imam svojo šolo!« se Matilda upira očetu, ki jo hoče odpeljati v tuje kraje, da bi se tako skril pred sodnim pregonom. Odrasli pa otrokom marsikaj od naštetega zamerijo, saj so že pozabili, da so tudi sami nekoč bili otroci. »Nikdar nisem bila majhna,« puha ravnateljica. »Že vse življenje sem velika in ne razumem, zakaj drugi ne morejo biti takšni.« Poleg tega odrasli skladno svojemu nadjazu verjamejo, da je treba otroke »vzgajati«, »jih disciplinirati«, jim povedati »modrosti«, do katerih so se dokopali v svojem življenju, čeprav je bilo tako kot vsako omejeno le na nekaj skopih izkušenj. Ravnateljica pojasnjuje učiteljici: »Ko boste učili tako dolgo kakor jaz, vam bo jasno, da sploh ni dobro, če si prijazen z otroki.« A vseeno otroci odrasle potrebujejo. Ko je Matilda odkrila svojo nadnaravno moč premikanja predmetov z močjo svojih misli, se je morala nekomu zaupati. »Potrebovala je enega samega človeka, kakšnega pametnega in sočutnega odraslega, ki bi ji znal pomagati, da bi dojela pomen tega neobičajnega dogodka.« Ja, otrok ne potrebuje veliko ljudi. A tisti, s katerimi ima tesne stalne stike, naj bi bili pametni, sočutni, pripravljeni pomagati in, kot na drugem mestu zapiše Roald Dahl, dobri, ljubeči, razumevajoči in pošteni. Žal, so otroci, ki nikoli ne najdejo niti enega takšnega človeka.

Dobro je, da je Matilda tudi zgodba za otroke. Majhna deklica z odločnimi gibi, odmevnim glasom in svetlikajočimi očmi, se maščuje v imenu vseh otrok. Odraslim, ki so hudobni, stori marsikaj takega, na kar običajni otroci niti pomisliti ne upajo. S tem jih kaznuje in vprašala sem se, ali tudi drugi otroci kaznujejo svoje starše. Morda se niti ne zavedajo, da s svojo nevodljivostjo ali slabšim učnim uspehom kaznujejo starše za vse, kar so le-ti narobe naredili. Režiser je z različnimi triki in iluzijami naredil prizore, ko se Matilda maščuje najprej očetu nato ravnateljici, še posebno realistične in spektakularne, zato so pri gledalcih izzvali močna čustva. Ravnateljico je igral moški, ki je bil oblečen v mini krilo in dokolenke, lase pa je imel zvite v visoko figo. Že njegova figura je vzbujala smeh. Ko je ravnateljica zavrtela Amando, je Amanda poletela proti gledalcem in čez sekundo padla z visokega stropa dvorane med sedeži gledalcev (to je bilo tik poleg nas) v naročje starejših »učencev« in »učiteljev«. Vsem nam je zastal dih, usta pa smo si nehote pokrili z dlanmi, da ne bi zavpili od strahu. V muzikalu je ravnateljici pupek zlezel v spodnjice, v knjigi je le skočil na njene prsi in se oprijel njene bluze. Ravnateljica je nategovala ušesa malemu dečku Eriku, da so se le-ta podaljšala za približno 15 centimetrov, kar smo vsi gledalci lahko dobro videli. Igralci in igralke so tekali z odra med sedeži gledalcev. Sedeli smo ravno na prehodu, tako da smo med celotno predstavo budno pazili, da ne bi pomotoma stegnili nog in nehote spotaknili katerega od nastopajočih. Tudi sicer je bližina odra veliko prispevala k temu, da smo lahko imeli ves čas vtis, da smo med nastopajočimi.

Z zgodbo o Matildi pa je Roal Dahl dal otrokom tudi nekaj osnovnih napotkov za preživetje. Ob opisu ravnateljice je napisal: »Hvala nebu, da na tem svetu ne srečamo veliko takšnih ljudi, čeprav dejansko obstajajo in nam je najbrž usojeno, da v življenju naletimo vsaj na enega izmed njih. Če vas kdaj doleti to, ravnajte, kakor bi ravnali, če bi v divjini srečali pobesnelega nosoroga – splezajte na drevo in ostanite tam zgoraj, dokler ne oddide.« Tudi učiteljici položi na usta besede, ki lahko otroka usmerijo. »Ravnateljica je pri vsem zelo zahtevna. … Govorite samo, če vas ogovori. … Nikar se ne kregajte z njo. Nikar ji ne ugovarjajte. Nikar ne duhovičite. Sicer jo boste razjezili, če pa se ona razjezi, se pazite.« Ja, morda so to kar dobri napotki za otroke, ki imajo stik z avtoritarnimi starši ali učitelji. Poleg tega pa jim Roal Dahl na ta način pove, da jih razume in da niso sami v tako neugodnem položaju.

Verjetno se sprašujete, ob katerem prizoru so se mi prvič zarosile oči. Za ganljivost prizora se tudi v tem primeru moram zahvaliti rešiserju. Roald Dahl je zapisal naslednje: »Otroci so že po vrsti zapuščali učilnico. Matilda se je pomikala za njimi, ob Medici pa je obstala, njene iskreče se oči so se ujele z očmi njene učiteljice, in Medica je planila k tej drobni punčki pa jo prisrčno objela in poljubila.«V muzikalu je bilo drugače. Po pogovoru sta Matilda in učiteljica odšli vsaka na svojo stran, se ustavili, pogledali ena drugo in Matilda je stekla proti učiteljici ter jo sunkovito objela okoli pasu. »To je bil res velik objem.« Hvaležna sem bila pisatelju in režiserju, da sta poskrbela za zaključek zgodbe, pri katerem učiteljica sprejme deklico v svoj dom. Zame najpomembnejše sporočilo zgodbe je bilo, da vsak otrok, ne glede na to, koliko inteligenten je, potrebuje toplino, oporo, priznanje in ljubezen. Odrasli pa smo se odločili imeti otroke zato, da jim lahko vse to tudi nudimo, mar ne?!

FANTOM IZ OPERE

Nekje v opernem podzemlju biva fantom. Z izjemnim posluhom za glasbo in nebeškim glasom. Obsojen na temo zaradi iznakaženega obraza. Odločen, močan, skrivnosten, strasten, z globokimi čustvi. Ljubko mlado dekle Christine nauči peti.  In se zaljubi vanjo. Zavzema se za njeno kariero, tudi s pomočjo ustrahovanja drugih. Takrat se pojavi, mladi, lepi, limonaden Raoul in na mah se s Christine zaljubita. Kot v lahkih, plehkih ameriških filmih. Oba sta lepa in mlada in to je vse. Fantom v svoji globoki bolečini, besen nad lastno usodo, zaslepljen od ljubezni, streže ljubimcu po življenju, ker se je Christine odločila zanj. Christine v želji, da bi preprečila smrt svojega ljubimca, poljubi fantoma. V tem trenutku se fantom zave kaj počne in oba nažene iz podzemlja. Izgine za vse večne čase, za njim ostane samo maska.

DSC_0413

In zakaj je Fantom iz opere musical, ki ga predvajajo že skoraj 29 let na West Endu in Broadwayu? Prvo mesto si delita dva razloga: strasten, skrivnosten, tragičen fantom in odlična glasba. Lep, kljub svoji iznakaženosti. Z odra se širi njegova lepota v obliki njegovega glasu in njegove glasbe. Lepoto še potencira njegova tragična usoda in strastna ljubezen, ki jo poje. Christine, ko se ti fantom Ramin Karimloo izpove tako, kot se ti je ob petindvajseti obletnici predvajanja  leta 2012 v Royal Albert Hallu v Londonu, vse ostalo ni pomembno. Je vse, kar je potrebno da doživiš. Potem lahko tudi umreš.

Odtenek življenja: Ali je res tako pomembno, da imamo lep obraz in gladko kožo ? Celovita oseba, globoka ljubezen in angelski glas nasproti nekaj kvadratnih centimetrov povrhnjice? Ali bi se katera izmed Christine iz resničnega življenja odločila za fantoma, kljub temu, da ga je videla brez maske? Po moje ne. Verjetno tudi jaz ne. Razumem fantoma, zakaj nam je pustil samo masko, sam pa izginil v neznano, razkrit.

DSC_0415

SPOMIN NA WORLD TRADE CENTER

Narava je v nas razvila zaveznika, ki nima tako zavezniškega imena – amigdalo. V skladu s PSI jo bom imenovala Instinkt. To je center za preživetje, ki bliskovito oceni  nevarnost situacije in nas pahne v boj ali beg. Deluje po načelu, da je najprej treba ukrepati, šele nato razmišljati. Tako ob srečanju z razjarjenim bikom bežimo pred njegovimi rogovi ali mu mahamo z rdečo cunjo, še preden se sploh zavemo situacije.  Hipokampus, ki ga bom imenovala Emocio, organizira informacije. Tretji člen je prefrontalni korteks, ki premelje vse informacije s pomočjo spomina in predvidevanj. Imenovala ga bom Racio, saj razumsko nadzoruje naše doživljanje in vedenje. Racio prepozna, da je pred nami mlad teliček, ne razjarjen bik in da je naše brezglavo tekanje pred mladim teličkom ali mahanje z rdečo cunjo pred njegovim začudenim obrazom ( za karkoli od tega se je pač pred tem odločil naš Instinkt ), milo rečeno nenavadno. Emocio zato umiri situacijo, prekliče alarm in pomiri Instinkt. Sedaj napoči trenutek, ko se lahko nasmejimo sami sebi oziroma našemu Instinktu.
Mislim, da razumem kako deluje ta proces. Prav tako razumem zakaj je narava razvila v nas Instinkt. Ne razumem kako proces deluje v primeru samomora. Kako pregovori prefrontalni korteks hipokampus, da ta tako vpliva na amigdalo, da ta ne izvrši svoje osnovne funkcije? Ohranjanje življenja? Imajo samomorilci okvarjeno amigdalo? Vsak je lastnik in posestnik svojega življenja, zato sprejemam takšen rezultat vzajemnega delovanja Instinkta, Emocia in Racia. Vem pa, da ne razumem, kako si nekdo drzne vzeti v svoje roke poleg svojega, toliko drugih življenj?  Hladnokrvno pilotirati letalo polno potnikov v stolpnico, polno ljudi? Kaj pri tem pravi Instinkt, kaj Emocio in kaj Racio? In kje je tu srce?
2983 imen je izklesanih v črni kamen. Njihov Instinkt je bil ujet v brezizhoden položaj. Rešitev ni bila niti boj niti beg.
DSC_1191

POGLEDI NA MANHATTAN

Indijanci Lenape so v davnih časih lovili na otoku iz granita, ki so ga imenovali Manna-hata, otok številnih gričev, ali samo Menatay -otok. Manahachtaniek je bila njihova beseda za prostor splošne omamljenosti,  manahatouh pa kraj, kjer najdeš  les za loke in puščice. Iz ene ali vseh teh besed so priseljenci iz Evrope otok, ki je omejen z rekami East, Hudson in Harlem, poimenovali Manhattan.

DSC_0358

 

Otok je še vedno iz granita, ki je sine qua non za številne stolpnice, ki so zrasle namesto številnih gričev. Še vedno bi na Manhattnu našel les za loke in puščice, saj so Indijanci uporabljali les maklure, ki raste tudi v Centralnem parku. Na vprašanje ali je Manhattan še vedno prostor splošne omamljenosti pa enoznačnega odgovora ni. Po moje je.

Manhattan je zasnovan po ameriško enostavno. Posebne navigacije ne rabiš. Navpično so začrtane in oštevilčene avenije, vzporedno ulice, od prve naprej. Kadar piha vzhodnik ali zahodnik hodiš po avenijah, kadar pa piha severnik, hodiš po streetih.   Na sredini je Centralni park. Od Bowling Greena, mesta, zaznamovanega s pogodbo iz leta 1626, se začne Broadway.

Pogodbo iz Bowling Greena bi lahko imenovali izgubljeno s prevodom, tako jezikovno kot pojmovno. Vsaka od strank jo je razumela po svoje: Peter Minuit je smatral, da je kupil Manhatten, indijanski poglavar Seysey pa je dovolil, da belci lovijo po tem območju, v znak zahvale pa prejel darila in nekaj denarja. Indijanci zemlje in lastnine niso povezovali saj v tem niso videli nobenega smisla. Zakaj pa bi nekdo bil lastnik zemlje?

DSC_0378

Broadway se vije proti severu dolgih 53 kilometrov, od tega jih 21 preteče na Manhattnu. Ni začrtan z ravnilom kot večina avenij in streetov. Ima bolj svoboden tek. Prečka tudi Times Square in na križišču se začne najbolj znan del Broadwaya, gledališka četrt.

DSC_1360

Stvari se skozi čas spreminjajo. Spreminjamo lahko točko s katere gledamo, čas v dnevu, letni čas, dolžino razdobja. Spreminja se svetloba, barve, višine. Prav tako se spreminjajo pogledi na Manhattan.