PRVI DAN

Vsaka pot se prične na domačem pragu. In tako se je tudi moja. Pot, zapisana z veliko začetnico, v španščini Camino. Pričela se je zgodaj zjutraj, lahko bi rekla še ponoči, saj je bilo treba priti do jutranjega leta v Madrid, še do letališča v Benetkah. V trenutku, ko me je zbudil radio (lahko bi rekla sredi noči) in so se vklopili moji možgani, me je spreletela rahla tesnoba: “Za mesec dni se podajam od doma na Pot, dolgo preko devetsto kilometrov… v neznano…” in tesnoba me je še močneje pritisnila v posteljo. Tesnobnost besede neznano ni bila v smislu krajevne nedoločenosti. Po vseh prebranih knjigah in zapisih na internetu, konec koncev tudi po ogledu interaktivnega zemljevida Camina na Google-u, sem potek poti geografsko in zgodovinsko dokaj dobro obvladala. Tesnobnost besede neznano, se je nanašala name. Niti približno nisem vedela, kako bo odreagiralo moje telo na vsakodnevno hojo, kako se bo moj jaz odzval na spanje v skupnih spalnicah, na tuširanje v skupnih kopalnicah, ali bom Camino pozitivno ali negativno doživela. Zazdelo se mi je nespametno, da se podajam iz varnega zavetja doma, udobnosti najine postelje in razkošja domače kopalnice. Spomnila sem na misel Paula Coelha, ki je Camino prehodil že v daljnjem letu 1986: ” Čoln je najvarnejši v pristanu, vendar čolni niso bili ustvarjeni za to, da bi bili tam.”

The Road goes ever on and on, out from the door where it began
The Road goes ever on and on, out from the door where it began

V trenutku so se razpršili vsi moji dvomi in nemudoma sem vstala. Uživala sem v jutranjem umivanju in se spraševala, če bom na poti imela dovolj vročo vodo za tuširanje (najraje se tuširam z resnično vročo vodo, tako vročo, da se kar oblaki pare dvigujejo od mojega telesa in koža kar rahlo pordi od vročine), oblekla sem se v lahko tekaško spodnje perilo, podložene (april je in mene rado zebe) pohodniške hlače, majico z dolgimi rokavi, jakno, ki ne prepušča vetra, visoke brezšivne pohodniške nogavice in se pogledala v ogledalo. Skupaj s pohodniškimi čevlji in vrhnjo bundico, je bila to moja uniforma za naslednji mesec. Z očmi sem ljubeče pobožala vsa oblačila v garderobni sobi in upala, da jih bom v takem stanju našla tudi potem, ko se bom vrnila. Moja dvajsetletna hčera namreč zelo rada zahaja v mojo garderobno sobo, si sposoja moje obleke in torbice, hodi v mojo kopalnico in uporablja mojo kozmetiko. Po eni strani mi laska, da so ji moje obleke všeč in jih nosi, po drugi strani pa mi gredo kar lasje pokonci, ko mojo najljubšo obleko zagledam zmečkano na stolu pri njeni pisalni mizi, po možnosti pa na njej leži še torba polna knjig.  S hrepenečim pogledom sem se poslovila še od najine postelje, odšla v hčerino sobo in jo kar spečo objela in poljubčkala v slovo. Po stopnicah sem se spustila v kuhinjo, kjer je že dišalo po pravkar skuhani kavi. Iztok si je z maslom in medom mazal opečene kruhke, jaz pa sem samo zamišljeno srebala kavo.

Čakajoč na avtobus za Saint Jean Pied de Port
Čakajoč na avtobus za Saint Jean Pied de Port

Končno je napočil ta dan. Po treh mesecih popolnih priprav in ponesrečenem prvem poskusu.
Prvi dan X je bil namreč načrtovan za 1. april. S sestrično Marjano bi odpotovali sami, po treh tednih pa bi se nama tam nekje okoli Leona, pridružila še najina moža. Po časovno skrbno načrtovanih pripravah, ki so vključevale tudi obisk frizerja (da ne bi imela proti koncu poti prevelik nepobarvan narastek), manikuro tik pred načrtovanim odhodom (da ne bi imela na poti predolge in neurejene nohte) in poslovilno zabavo za sorodnike in prijatelje na večer pred odhodom. Zadeva se je zapletla na koncu zabave, ko se je nam želel pridružiti moj sin, a se je žal ponesrečil s kolesom. Namesto na poti na letališče, smo noč preživeli na celjski urgenci. In v trenutku, ko sem po telefonu poklicala Marjano, da bova morali odložiti najino pot, sem v čakalnici uzrla Mirjano in Valentina Steblovnika, ki sem ju spoznala preko njune knjige o Caminu. Ker ju v živo nisem še spoznala, sem že zakoračila proti njima, ko sem se hipoma ustavila. Ni se mi zazdel primeren trenutek, da se spoznamo. V tistem trenutku me je prevelo tudi vedenje, da tudi za moj odhod na Camino še ni bil primeren trenutek. Okoliščine še niso bile zrele, saj se je izkazalo, da sta me oba, tako sin kot hči, čeprav sta že odrasla, v naslednjih dneh še kako potrebovala ob sebi. Kar veliko pozornosti sta terjala in mi veliko opravkov zadala, zato se je načrtovan odhod prestavil na 20. april. Tokrat smo načrtovali odhod v štiri, a se je Marjaninemu možu zalomilo, tako da smo se izpred domačega praga odpeljali samo trije.

Navaditi se bo treba na prtljago
Navaditi se bo treba na prtljago

S prihodom na beneško letališče je izpuhtel še zadnji kanček moje tesnobe. Hitro smo se vključili v letališko rutino in si dali opravka s pakiranjem krem in past v prozorne vrečke, saj smo nahrbtnike vzeli kot ročno prtljago na letalo. Moj štirikilogramski nahrbtnik ni bil nič kaj problematičen, mož in Marjana pa sta imela težke preko deset kilogramov, tako da jima je prijazna uslužbenka na “check-inu” ponudila, da brezplačno oddata nahrbtnika v prtljažni prostor. A trmasta kot sta, se nista pustila prepričati, da bosta potovala bolj udobno, če bosta na beneškem letališču prtljago oddala, na pamplonskem pa prevzela. Raje sta tovorila nahrbtnika sem in tja po letalih in letališčih.
Let do Madrida je minil dokaj hitro. Še vedno do zdaj nas je pri pristanku ali odletu iz madridskega letališča kar močno zibal veter in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Madridsko letališče je zelo vetrovno. To dajo slutiti tudi številne vrteče vetrnice posejane po okoliških hribih. Kastilija, vetrovna dežela, dežela Don Kihota in njegovega boja z mlini na veter. Po občutku bi rekla, da je madridsko letališče med največjimi v Evropi. Do njegovega satelita se moraš peljati z vlakom kar nekaj minut. Moji sestrični se je zgodilo, da je kupila letalske karte za New York preko Madrida in si pustila samo pol ure za prestopanje, pa je seveda ostala na madridskem letališču do naslednjega dne, saj ni bilo variante, da pride do satelita v pol ure.

Vstop v mesto
Vstop v mesto

Do našega leta za Pamplono smo imeli poldrugo uro, ravno dovolj, da smo še pojedli zajtrk, saj smo bili sestradani. Pamplona je eno izmed izhodišč romanja po Caminu, ni pa začetno. In nekako vsi trije romarji smo takega kova, da ko nekaj narediš, narediš temeljito, od začetka do konca, brez bližnjic in prizanašanja samemu sebi, zato pri načrtovanju poti sploh ni bilo vprašanje, ali ne bi mogoče raje začeli v Pamploni in si prihranili nekaj dni hoje, vključno z napornim prvim dnem, ko se vzpneš na Pireneje. Če bi to naredili, bi nas stalno preganjal nek slab občutek pasajnismošličistoodzačetka. Camino ima namreč več različic, najpopularnejša, Camino Frances, preko 900 km dolga pot, pa se razteza od izhodišča z dolgim imenom Saint-Jean-Pied-de-Port ( kar nekaj časa sem potrebovala, da sem si ga zapomnila ) in leži ob vznožju (na to nas v imenu opozarja besedica Pied) Pirenejev, preko Santiaga de Compostele do atlantske obale, do rta Fisterre ali po latinsko Finisterre, konca sveta. Da od domačega kraja dosežeš samo izhodišče v nekem doglednem času, moraš zamenjati kar nekaj prevoznih sredstev.

V sprejemnem uradu za peregrine
V sprejemnem uradu za peregrine

Po pristanku smo morali pohiteti do taksija, da bi v Pamploni ujeli avtobus za Saint-Jean-Pied-de-Port, ki je od Pamplone oddaljen še slabi dve uri vožnje. Takoj, ko smo stopili iz letališke stavbe nas je kar nekaj taksistov napotilo do prvega taksija v vrsti (v Španiji vsi taksisti skrbijo za medsebojno “pravičnost”). Taksist nas je takoj pospremil do prtljažnika avtomobila in začel nalagati naše nahrbtnike v prtljažnik. Pri tem je kazal na deževne oblake in nam v španščini, ki jo je močno podkrepil z govorico telesa, povedal da se nam obeta en teden dežja. Njegov privoščljiv nasmeh nam je govoril :” Pa kaj sploh delate danes tukaj, a niste preverili vremenske napovedi?” Bila sem pripravljena na to, da bomo en mesec na poti in ne morem pričakovati, da bo en mesec lepo vreme (karkoli pač lepo vreme za romanje pomeni), poleg tega mi je taksist začenjal iti rahlo na živce (res sem bila že potrebna Camina), zato sem se naredila Francoza: “Taksi ima streho in brisalce, v tem tednu dežja vam ne bo nič hudega.” Očitno me je razumel, ker je najprej presenečeno obstal, potem pa se je gromko nasmejal in si nadel prijaznejši obraz. Sledilo je vprašanje od kje smo in ko je bilo očitno, da je zamenjal Slovenijo za Slovaško, sem s kotičkom očesa ošvrknila Iztoka, ki je velik domoljub. Vedno, ko kdo ne ve za njegovo domovino, ga to zelo vznejevolji. S prstom je pokazal na zastavico Atletico Madrida, ki je bingljala na vzvratnem ogledalu. Vprašal je taksista, kdo je najboljši nogometaš njegovega kluba in kdo je najboljši golman na svetu. Taksist več kot očitno ni bil blond, bil je celo bolj črn kot je zgledal, saj mu je že po nekaj trenutkih potegnilo: “Aaaa, Eslovenia!” Seveda, kar ne naredijo učitelji zemljepisa, naredi šport. Hvala ti Jan Oblak, da gradiš na prepoznavnosti Slovenije.

Ob poti so vodnjaki na gosto posejani
Na prvi vodnjak smo trčili pred albergom v Saint-Jeanu

Taksist nas je odložil na avtobusni postaji, nam izročil nahrbtnike in bil prvi izmed neštetih domačinov, ki nam je zaželel: “Buen Camino.” Kar nekaj minut smo porabili, da smo kupili avtobusne karte, saj smo poleg kart, za par evrov morali kupiti tudi nekaj, kar je bilo verjetno mednarodno zavarovanje potnikov, saj je bil naš cilj Saint-Jean-Pied-de-Port, ki je v Franciji, vrh Pirenejev pa smo prečkali špansko francosko mejo. Na peronu nas je že čakal avtobus, obkrožen s potniki, samimi romarji, po špansko peregrini. Vsi smo bili še dokaj zadržani. Med čakanjem smo se na skrivaj ogledovali, opazovali kako velike nahrbtnike in kakšne pohodniške čevlje imamo, prisluškovali smo govorici in ugibali od kje prihajajo. Najbolj glasna je bila kar velika skupina Korejcev. Tudi kasneje, na poti, smo srečevali veliko število Korejcev in vsi, od prvega do zadnjega, ki sem jih vprašala, kje so zvedeli za Camino, so mi odgovorili, da so brali knjigo Paula Coelha, The Pilgrimage, pri nas prevedeno kot Magov dnevnik, ki je v Koreji ena izmed največjih knjižnih uspešnic.

Coelho v korejščini
Coelho v korejščini

Prišla je drobna gospa, ki je odprla vrata prtljažnega prostora avtobusa, da smo vanj lahko zložili nahrbtnike, odprla je vrata avtobusa in se vsedla za volan. Vsi, ne glede na to iz katere države smo prihajali, smo začudeno zazijali, saj smo pač navajeni, da velik volan avtobusa sučejo močne moške roke in ne nežno oblikovane roke drobne gospe. “Mogoče pa smo zato morali doplačati zavarovanje :-),” je cinično komentiral moj mož. Pravnik pač. Bila sem vesela ene izmed redkih prednosti tega, da slovenščina ni nek svetovni jezik, ki bi ga razumel vsak, zato sva se z Marjano s smehom odzvali na rahlo diskriminatorni dovtip. Kasneje, pri spuščanju s Pirenejev, kjer je bila podobna cesta kot da se spuščaš z Vršiča, so te nežno oblikovane roke drobne gospe, sukale volan kot pri plesu, volan ji je drsel po rokah kot hula hop spretni gimastičarki ob telesu, tako da je Iztoku ušla za moškega nezaslišana izjava: “ Baba pa dobro vozi. “ Iztok je z baba vsekakor meril na drugi pomen besede baba( v SSKJ je zapisano:  baba 1.slabš. ženska, navadno starejša: grda, stara baba; 2. ekspr. lepa, postavna ali sposobna ženska).  Glede na to, da našo voznico nisi mogel označiti niti za lepo, niti za postavno, je zagotovo meril na zadnjo preostalo besedico drugega pomena – sposobna. Beseda je vsekakor bila izrečena s pozitivno konotacijo.

Peregrin na oknu alberga
Peregrin na oknu alberga

Med vožnjo sem mojima slovenskima peregrinoma povedala tragično zgodbo, kako so Pireneji sploh nastali, tragično zgodbo o Pyrene in njeni usodi. Zame je še večja tragična oseba Heraklej, ki je bil zaradi očetovega, Zeusovega prešuštništva, izpostavljen Herini jezi, jezi mačehe. In kakšno imaš lahko življenje, če si na milost in nemilost izpostavljen mačehi, ki je vrhovna boginja? Težko seveda. Ni čudno, da se je tolikokrat zgodilo, da je v njem prevladala njegova temna stran. Vsak od nas ima svojo temno in svetlo stran, kakšen človek si, je odvisno predvsem od tega, kolikokrat in kako izrazito, katera stran prevlada. In pri Herakleju je temna stran izrazito prevladala ravno takrat, ko je bil deležen dobrega, gostoljubja. Na krut način ga je zlorabil, posilil je hčer kralja, ki mu je ponudil zatočišče, lepo Pyrene. In gorja s tem še ni bilo konec. Nesrečna Pyrene je zanosila in rodila kačo. Zgrožena nad dogodkom je pobegnila v gozd, kjer so jo raztrgale divje zveri. Ko je Heraklej našel njene ostanke, je padel v neutolažljiv jok. Ampak bilo je prepozno. “Ne joči nad politim mlekom,” pravijo Angleži, a tokrat je šlo za veliko več kot za mleko, šlo je za smrt. Heraklej je v svojem obupu začel grmaditi skale, da bi za Pyrene izgradil grobnico. Nagrmadil je pravo gorovje. Od narave je zahteval, da žaluje z njim in ohrani njeno ime. Ta silen junak je s srce parajočim glasom vpil od obupa : “Pyrene, Pyrene….” in od nagrmadenih skal je donel odmev: ” Pyrene, Pyrene…” Ta kup nagrmadenega skalovja, v bistvu gorovje, je do danes ohranilo njeno ime. Pireneji. Po šipah avtobusa so drsele debele kaplje dežja, tako debele kot so morale biti Heraklejeve solze pred tisočletji. Iztok in Marjana sta žalostno strmela skozi okno. Ne vem, če zaradi tragičnega nastanka Pirenejev ali zato, ker je po napovedi taksista začelo deževati, v vsakem primeru sem ju želela razvedriti, zato sem se jima vzpodbudno nasmehnila: “Še dobro, da je taksist na suhem, ker ima streho in brisalce.”

Most preko Nive
Most preko Nive

Ko se je avtobus ustavil na mestu, kjer je tabla ob cesti označevala avtobusno postajo v Saint-Jean-Pied-de-Portu, je že prenehalo deževati. Ob pol treh zjutraj izpred domačega praga, z avtom iz Slovenskih Konjic do Benetk, z letalom do Madrida, z drugim letalom do Pamplone, s taksijem od letališča do avtobusne postaje, z avtobusom od Pamplone do Saint-Jean-Pied-de-Porta in ura je bila skoraj pol pet.

Po cestah je to
Po cestah je to 2650 km

Vsuli smo se iz avtobusa (mož je voznici pohvalno pokazal palec, ona pa mu je, smeje se, zaželela: “Buen Camino.”), si oprtali nahrbtnike in krenili za romarjem, ki je odločno krenil po cesti navzgor. Glede na njegovo odločnost smo sklepali, da točno ve kam gre, ker pa je imel nahrbtnik na ramah in pohodniške čevlje na nogah, je bil njegov cilj zagotovo enak našemu – sprejemni urad za peregrine. In res smo se skozi mestna vrata navkreber, po Rue de la Citadelle, povzpeli do hiše št. 39, kamor so zginevali vsi naši sopotniki iz avtobusa, ven pa prihajali kot peregrini, z Jakobovo školjko privezano na nahrbtniku in Credentialom v rokah.

Ob mestnih vratih
Ob mestnih vratih

Uradno postaneš romar, po špansko peregrin, takrat ko prejmeš (beri kupiš za 3 evre), romarski potni list ali Credential de peregrino. V njem zbiraš žige v albergih (prenočiščih za romarje), lahko pa tudi v barih in cerkvah, kot dokazilo, da si pot prehodil. Z izpolnjenim romarskim potnim listom dobiš pravico do prenočevanja v albergih, v Santiagu pa Compostelo, potrdilo da si Jakobovo pot opravil. Sprejem med peregrine ti podari dokaj slovesen občutek, kljub temu da poteka v gneči in med sočasnim glasnim (vendar zelo sproščenem) govorjenjem v različnih jezikih. V sprejemnem uradu delajo prostovoljci iz različnih držav, nas je sprejel starejši gospod, Francoz, ki je na pol govoril angleško. Kljub temu smo se z lahkoto sporazumeli.

Smerokaz v tlaku
Smerokaz v tlaku

Seveda nas je najprej vprašal iz katere države prihajamo in tudi kasneje, na celotni poti je bilo to vedno prvo vprašanje, še preden te je kdo vprašal za ime. Iztok, ki je zelo ponosen in zaveden Slovenec, skrajno občutljiv na nepoznavanje ali zamenjavo naše lepe države s Slovaško je kot iz topa ustrelil “Slovenia”. Čakala sem na razplet in kakšno lekcijo bo dobil prijazni gospod, če bo rekel: ” Aaaa, Slovaquie?”, pa se mu je razjasnil obraz in je rekel: “ Aaa, Slovénie? Ljubljana?” in Iztokove stisnjene ustnice so se razlezle v bleščeč nasmeh. Sproščeno smo lahko nadaljevali pogovor, na pol v angleščini, na pol v francoščini in še četrt z rokami. Z osebnimi podatki smo izpolnili svoje romarske liste, gospod pa nam je dal listo z osnovnimi podatki o albergih. Pogledala sem jo in ugotovila, da imam podobno listo že naloženo na telefonu, zato je nisem niti vzela. Lista je osnovni romarjev pripomoček, saj je v njej navedeno vse, kar potrebuje romar za načrtovanje dnevnih etap in prilagajanje načrta, če se kaj zalomi. V zaporednih stolpcih ima navedene kraje, v katerih albergi so, razdaljo v kilometrih med njimi, kaj vse se v tem kraju nahaja ( trgovina s hrano, bančni avtomat, restavracija, tržnica, zdravnik, lekarna, vodnjak, pošta). Sledi podatek o albergih v dotičnem kraju, njihova imena, lastništvo ( ta podatek je bil pomemben, ker si v privatne alberge lahko poklical po telefonu in si rezerviral posteljo, medtem ko so se v državnih držali reda, da kdor prej pride, prej melje), število postelj, cena, kakšne storitve nudijo (kuhinjo, pranje in sušenje, zajtrk, večerjo, wi-fi), njihovo telefonsko številko, naslov, elektronski naslov in naslov njihove spletne strani.

Lokalni kamen je roza škrilavec
Lokalni kamen je roza škrilavec

Potem nas je gospod podrobno seznanil z vremensko napovedjo za naslednji dan, nam izročil list z vrisano potjo prečenja Pirenejev in nas opozoril, da je to najnapornejši dan romanja, saj moraš opraviti skoraj 26 kilometrov, da prideš do prvega prenočišča, z vzponom iz 158 m na 1433 m nadmorske višine. Opozarjal nas je na zelo spremenljivo vreme v gorah, nevarnost neviht, nenadne megle, možnost, da zaideš z označene poti in se zgubiš. Brala sem o tem, da je bilo v Pirenejih že veliko nesreč romarjev, veliko tudi s smrtnim izidom, zato so začeli pot preko prelaza Lepoeder, kjer poteka naša pešpot preko Pirenejev, po takoimenovani Route Napoleon, zapirati med 1. novembrom in 31. marcem. Navodila prijaznega francoskega prostovoljca smo zbrano poslušali, čeprav mislim, da so nam, Slovencem, nevarnosti gora zelo dobro poznane. Spomnila sem se na časopisne novice o nesrečah čeških turistov v naših gorah in se spraševala ali njih tudi kdo poduči o primerni opremi in pravilih varne hoje po hribih.
Poleg potnega lista smo potrebovali še Jakobovo školjko, že stoletja uveljavljen simbol romarjev po Caminu. Z njo se ve kaj si, poleg tega pa s svojimi zarezami simbolično nakazuje, kako se romarji z različnih poti združijo v eno samo točko, v sveto mesto Santiago di Compostela, kasneje na rtu Fisterra, na koncu sveta. Včasih je imela školjka tudi praktičen pomen saj je s svojo velikostjo ravno primerna za zajemanje in pitje, ali kot žlica, za zajemanje hrane. Kakšna španska rižota, paella, bi se dala še danes zelo primerno pojesti z njo. Če bi bila z morskimi sadeži, še toliko bolj. Kupili smo še Jakobove školjke in si jih navezali na nahrbtnik. Bili smo pripravljeni, da si poiščemo prvo prenočišče v albergu. Francoski prostovoljec nas je napotil v tistega državnega, ki se je nahajal nekaj metrov naprej in nas opozoril naj pridemo nazaj, če je že zaseden, ker nas bo usmeril do drugega. V slovo nam je krepko stisnil roko in nam s širokim nasmehom zaželel: “Buen Camino.” Zahvalili smo se mu z :” Merci,” in stopili na živahno Rue de  la Citadelle.

Trdnjava nad Saint Jean Pied de Portom
Trdnjava nad Saint Jean Pied de Portom

Alberg je bil v stari hiši v nizu. Skozi velika, stara vhodna vrata, si vstopil na hodnik, na katerem je prevladoval še srednjeveški vonj po vlagi. Vstopili smo skozi vrata na levi, kjer je bila jedilnica s kuhinjo. Starejša ženska (lahko bi rekla stara ženska, saj je po moji oceni že krepko prekoračila osemdeset let) si je dala nekaj opraviti za štedilnikom in pri tem polglasno nekaj brbljala sama sebi v brk, mlada punca, ki je govorila angleško, pa je z velikim zvezkom in s kovinsko blagajno pred seboj, sedela za jedilno mizo. Pozdravila nas je. Naju z Iztokom je vprašala, če sva poročena. Presenečena nad vprašanjem sva ji pritrdila, še preden se nama je porodilo vprašanje, zakaj naju to sploh sprašuje in če sva ji dolžna na to odgovoriti. Izkazalo se je, da je vprašanje upravičeno, saj so imeli prosto samo še eno posteljo na vrhu pograda in dražjo varianto s posebno sobo z lastno kopalnico. Hitro sva se odločila, da dava par evrov več in imava svojo sobo. Od nas je zahtevala romarski potni list, nas vpisala v veliko knjigo pred seboj, pospravila denar v kovinsko blagajno in dobili smo prvi žig v Credential. Takrat se je oglasila gospa za štedilnikom in nam v francoščini povedala, da imamo zajtrk zjutraj ob 6.30, punca pa je vzela pod pazduho vpisno knjigo, v roke kovinsko blagajno in nama pokazala sobo, ki je bila nasproti kuhinje. Marjano je napotila po stopnicah navzdol v skupinsko spalnico, na vhodna vrata alberga je pritrdila napis Completo in odšla. Njeno delo se je končalo. Alberg je bil poln, peregrini so bili razdeljeni po posteljah, potrebna bo spet naslednji dan, ko bodo začeli sprejemati romarje, to pa je v popoldanskem času.

Naslednji dan naš čaka prečenje Pirenejev
Naslednji dan nas je čakalo prečenje Pirenejev

Najina soba je bila preprosta, v njej sta bili dve postelji z nočnima omaricama in manjšo garderobno omaro. Postelji sta bili pregrnjeni z rožastima pregrinjaloma, pod njima pa sta bili rjuhi nedoločljive barve in starosti, zato sva se odločila, da razgrneva spalni vreči, eno spodaj, da bova na njej spala, z drugo se bova pa pokrila. Z Iztokom namreč že od prve noči, ki sva jo prespala skupaj, na ozki postelji v študentskem domu, spiva tesno skupaj. Takrat nama je bilo v objemu še vroče, pa sva pokrita do brade, kar vztrajala. In sčasoma sva se navadila, da naju, če nimava ob sebi drug drugega, da bi se vzajemno grela s svojimi dobrimi šestintridesetimi stopinjami, zebe. Tistih nekaj noči, ki sva jih prespala ločeno v najinih tridesetih letih, sva se pokrivala z debelimi odejami in dekami, pa sva kasneje ugotavljala, da naju je, kljub temu zeblo tako, da sva se ponoči zbujala. Verjetno je to najino spanje tesno skupaj rahlo patološko in bolje, da ga nisva zaupala kakšnemu nadebudnemu terapevtu, ki bi brskal po najinem otroštvu in iskal vzroke v smeri kakšnega travmatične izkušnje zapuščenosti. Zakaj toliko razglabljam o tej zadevi? Izključno iz praktičnega vidika. Na Caminu, kjer zakonskih postelj ni, bova obadva spala na eni postelji (ki so ponavadi široke 90 cm, prav toliko kot v študentskem domu), plačala bova pa dve. Pogrnila sva spalni vreči na eno posteljo in na široko odprla okno, da sva izpustila iz sobe vonj po srednjeveški plesnobi.

Jakobova školjka nad vrati
Jakobova školjka nad vrati

Šla sem poiskat Marjano, da vidim kako zgledajo skupne spalnice. Našla sem jo v vlažni spalnici v polkleti, v kateri je bilo osem pogradov. Na vseh so bili nahrbtniki in razgrnjene spalne vreče. Na spodnji postelji pograda, kjer sem na zgornji postelji ugledala Marjanin nahrbtnik, pa je ležal do brade pokriti Korejec in spal. Iz kopalnice je prišla Marjana in ponudila sem ji, da pride spat k nama v sobo, na drugo posteljo, ki bo v nasprotnem primeru prazna. Ni kaj dolgo pomišljala in z veseljem je vabilo sprejela. Pobrali sva njene stvari in jih odnesli v najino sobo.

Rue de la Citadelle
Rue de la Citadelle

Od zajtrka na letališču v Madridu še nismo nič jedli, zato je bil že skrajni čas, da nekaj pojemo, šele potem si bomo lahko ogledali “Sveti Janez ob vznožju prelaza”, kot bi lahko prevedli dolgo ime mesteca ob reki Nive, na francoski strani Pirenejev. V želodcu nam je že pošteno krulilo, zato smo se posedli v prvi večji gostilni, ki smo jo našli. Ker imam rada ribe, krajevna specialiteta pa je postrv, sem se je že veselila. Vendar smo kaj kmalu ugotovili, da jedi po jedilniku pripravljajo komaj po sedmi uri, v vmesnem času pa lahko dobimo samo pico. Torej smo pojedli pico, zraven spili malo pivo in se odpravili raziskovat mesto. Vzpeli smo se na trdnjavo, od koder je bil lep razgled čez celotno mesto. Še sprehod po obzidju in ugotovili smo, da je glavna ulica v starem delu mesta Rue de la Citadelle, ki poteka med mestnimi vrati Porte St-Jacques do Porte d’Espagne ob mostu vsekakor najočarljivejša. Pogledi iz mostu čez reko Nive na stare stavbe iz roza in sivega škrilavca, so nas naravnost očarali.

Po Napoleonovi poti čez Pireneje
Po Napoleonovi poti čez Pireneje

Bilo je že pozno, zato smo zavili v trgovino po hrano za vzpon čez Pireneje, ki nas je čakal naslednji dan. Kupili smo pollitrski steklenici z vodo (z Iztokom nisva imela s seboj steklenice, ki bi jo polnila z vodo iz vodnjakov) oreščke, suhe slive, bagete, šunko in ovčji sir, ki je veljal za lokalno specialiteto. Vsaj eno izmed treh lokalnih specialitet bomo poskusili. Postrv mi je splavala po vodi, ker sem bila lačna že pred sedmo, ko so začeli pripravljati večerjo. Skupaj z njo mi je odplavala tudi pipérade, druga lokalna specialiteta, omleta s čebulo, papriko in šunko iz bližnjega Bayonna. Na spletu sem pogledala recept in ugotovila, da pipérade pogosto pripravljajo kot jed z vmešanimi jajci in ne kot omleto.

Piperade mi je odplaval s postrvjo
Piperade mi je odplaval s postrvjo

Še enkrat smo prečkali most čez Nive in z mostu občudovali stare hiše z balkoni, ki se dvigujejo nad reko. Naredili smo nekaj fotografij z moževim Nikonom. Čeprav je zelo težek za vsakodnevno nošnjo na Caminu, se je brez pomislekov odločil, da ga bo vzel s seboj. Bili smo že utrujeni in v nestrpnem pričakovanju prvega dne hoje, zato smo se še zadnjič odpravili po Rue de la Citadelle navkreber proti našemu albergu. Na poti smo srečevali znane obraze iz avtobusa. Bili smo še dokaj zaprti, z večino smo si samo malo pokimali, da smo nakazali, da so nam znani, z nekaterimi pa še to ne.

Alberg Municipal od zunaj dokaj dobro izgleda
Alberg Municipal od zunaj dokaj dobro izgleda

V sobi je še vedno prevladoval vonj po plesnobi. Zaprla sem se v kopalnico, da se stuširam in z odporom stopila v tuš kad, ki že lep čas ni bila sčiščena. Voda je bila topla, ne vroča in gravžalo se mi je stati v vodi, ko sem opazila, da je zamašen odtok. “Navadi se na take reči,” sem si prigovarjala: “Zdaj boš mesec dni v takih razmerah, če ne bo hujšega kot to… ” Kasneje se je izkazalo, da je bil ta francoski alberg daleč najslabši od vseh. Niti v enem španskem albergu nisem več naletela na vonj po plesnobi, umazano tuš kad, zamašen odtok in samo toplo (in ne meni priljubljeno vročo vodo). Marjana je zlezla v spalno vrečo na svoji postelji, midva sva se ulegla na mojo spalno vrečo na drugi postelji, se pokrila z Iztokovo spalno vrečo in kmalu smo utrujeni zaspali.

NOČ MODRIJANOV

Pred dobrimi tremi leti, štelo se je 2012, sem bila v veliki stiski. Mož je želel z menoj na Noč Modrijanov, jaz pa še vedela nisem, kdo to je. Nek narodnozabavni ansambel pač. Stisnilo me je v grlu od groze, ko sem se spomnila, kakšna sramota je bila v naših najstniških letih, če si samo pomislil, da bi šel na kakšno vaško veselico poslušat govejo muziko. Mi, ptujski šminkerji, ki smo imeli drug dom v diskoteki Metulj, si tega nikakor nismo mogli privoščiti. In zdaj naj bi šla na takšno veselico! Kaj če me vidi kdo od poznanih ? 😦 Poskusila sem najti nadomestilo. Najprej sem poklicala sina in ga prosila, naj gre z njim namesto mene. Je bil že zaseden. Pokličem hčero, ki bi šla, pa ne more, ker se mora učiti. Pokličem moža naj gre s svojim očetom. Se mu ne ljubi, je bil odgovor. Pokličem mojega brata, naj gre s svojim svakom na Modrijane, pa je moral odpotovati in ni imel časa. Zdaj mi je pa že voda tekla v grlo. Koga naj najdem v zadnjem hipu? Seveda! Aljaž, aktualni zet mora iti. Če hoče imeti mojo hčero, bo moral narediti še kaj drugega kot da bo šel na Modrijane. Začuda ni imel obveznosti in tudi nič proti, da gre. Kamen se mi je odvalil od srca, ko sta zadovoljna odšla.

modrijani2014_2
S koncerta ju dolgo ni bilo in malo me je že skrbelo, ko zaslišim njun prešeren smeh. Vrnila sta se popolnoma navdušena. Aljaž, ki je ponavadi zelo skuliran, je bil celo malo vznemirjen, ko je komentiral: “ Modrijani so zakon. Od zdaj naprej sem njihov fan. Na koncertu je ja bila sama mladina. “ Bila sem zelo presenečena. Ko sem naslednji dan razlagala svoji prijateljici, kakšne grozne zahteve je imel moj mož, da grem z njim na Modrijane, me je neprizanesljivo stisnila ob zid: ” Kaj? Imela si karto za Noč Modrijanov in nisi hotela iti? Pa ti si malo zabita v glavo!” (ne smem ji zameriti, ker tak je pač njen besednjak) “Pa ti veš, da so v eni minuti prodali vse karte?” Vse to dogajanje v zvezi z Modrijani mi je dalo malo misliti. In odločila sem se, da grem naslednjo leto z možem na koncert. Od takrat naprej sem pogovor velikokrat napeljala na Modrijane in čudila sem se, ker so vsi vedeli zanje. In ne samo vedeli. Poznali so njihove pesmi in besedila. Znali so jih celo zapeti. In govorili so o njih z navdušenjem.

modrijani2014
Čas brzi z neusmiljeno hitrostjo, nekaj mesecev je minilo in leto je bilo okoli. Že kakšen teden pred koncertom sem se hvalila, da grem na Noč modrijanov. In seveda so mi vsi zavidali. To sem si drznila celo povedati že trideset let bivšemu šminkerju iz Metulja, pa me je samo začudeno vprašal: “ Ja , kje si pa dobila karte? Tudi jaz sem hotel iti, pa sem bil prepozen, ker so bile karte v hipu razprodane.”

vsebina_IMG_4176
S koncerta sem prišla navdušena. V nabito polni dvorani, na nabito polnem odru se je razlegala slovenska pesem, ki so jo prepevali že naši očetje in dedi. Med publiko je prevladovala mladina, ki je mestoma stoje, ves čas pa pozibovaje se, prepevala skupaj z nastopajočimi na odru, ki so se hitro menjavali. Neke vrste nostalgija naših prednikov nas je prevzela, ko smo prepevali “Bo moj vnuk še pel slovenske pesmi?”. V oblaku, sestavljenem iz energije in glasu vseh pojočih v dvorani je bil zapisan odgovor na naše večkrat zapeto vprašanje: JA!

Modrijani znajo združiti Slovence v celoto, ki jo dvignejo nad vsakodnevne razprtije in pregovorno nevoščljivost. Iz istega vira smo nastali, naše življenje in usoda je skupna, imamo edinstven jezik, skupne gene, krasen kos zemlje in normalne pogoje za življenje. Občutili smo svobodo, bratstvo in enotnost današnjega časa. Ko pa je Rok zapel s svojim angelskim glasom, je za vedno osvojil moje srce. Tudi jaz sem postala zvesti fan Modrijanov.

rok
In čas je brzel s še bolj neusmiljeno hitrostjo, nekaj tednov je minilo in leto je bilo spet naokoli. Tokrat sem šla na koncert z avbo na glavi. Da se vidi, da sem Slovenka in da mi je v čast nositi del narodne noše. Sicer roko na srce, etno moda je bila na višku in spraševala sem se, kako je lahko Dolce&Gabanna v najnovejši modni zgodbi uporabil španski etno stil, spregledal pa slovenskega. Podobnosti ni spregledal mož, ki je ob moji avbi komentiral : “ Slovenski D&G.”

V modri noči na Noči Modrijanov so se zgodbe in občutja prejšnjega leta ponovila tudi v letu 2014. Ko smo v en glas prepevali Dan ljubezni, me je preblisnilo, da so Modrijani res modrijani, da si zaslužijo svoje ime, saj nas vračajo k svojemu viru, nas združujejo in povezujejo. Škoda, da ena izmed letošnjih 365 modrih noči ne bo Noč Modrijanov. Vendar čas beži že z multiplicirano hitrostjo, minilo bo nekaj dni in naenkrat bo tukaj noč v 2016, ki jo bomo imenovali po Modrijanih.

DELO IN LJUBEZEN – 1. del

Blanka Mernik je moja ne le najbližja, ampak tudi najboljša soseda. Če sem kdaj v stiski (nekomu moram pustiti ključe svojega doma, gostom bi rada postregla grško večerjo, nimam časa, da bi odpeljala avto v pralnico in še in še bi lahko naštevala), pozvonim pri Mernikih. Blanka z možem Brankom in otroki Žanom (22 let), Zalo (17 let), Leni (11 let) in Julijanom (6 let) živi v hiši nasproti naše. Ko si pred spanjem grejem mleko, pogledam skozi kuhinjsko okno in mi je prijetno, tako domače, ko vidim, da si tudi Zala v pižamici pripravlja večerni obrok. Naša družina je v primerjavi z Merniki majhna. Smo samo trije: jaz, mož Veljko in sin Marcel. Počaščeni smo, da smo pogosto vabljeni na družinska praznovanja k sosedom, ki nas sprejmejo kot del rodbine. Sicer pa sva se z Blanko že pri prvem srečanju (to je bilo na dvorišču med hišama) povsem ujeli. Vseeno sem v pogovoru, ki ga predstavljam, o njej izvedela veliko novega. Potrdila pa so se mi tudi moja predhodna opažanja, da je Blanka bistra odločna ženska, polna energije in delovnega elana, ki ima jasno oblikovana stališča o življenju in natančno postavljene cilje.

Izhajaš iz družine, dobro znane ne le domačinom Slovenskih Konjic. Oče je bil gradbenik, z mamo sta imela gostilno ob mestni vpadnici, ki se še danes imenuje po vašem priimku Kralj. Imaš starejšo sestro Lidijo. ZAUPAJ NAM, kakšno je bilo tvoje otroštvo?

Starša sta odprla gostilno leta 1974, ko sva bili rojeni že obe s sestro. Do mojega četrtega leta smo živeli v večstanovanjski hiši in iz tega obdobja nimam veliko spominov. Nato smo se preselili v stanovanje nad našo gostilno. Kakšno je bilo moje otroštvo? (pomisli) Bila sem veliko sama. Kot tudi mama pove, sem bila nezahtevna, mirna, sama sem se igrala in učila. Lidija je sedem let starejša od mene in je že pri svojih dvanajstih letih pomagala mami in očetu. Sicer pa so v gostilni pomagali tudi drugi sorodniki, saj je bila odprta skoraj dan in noč. Atek je opravljal še gradbena dela, a v gostilni je bil vsaj ponoči vedno prisoten.

Katero srednjo šolo si obiskovala? Je bila ta tvoja izbira?

Obiskovala sem Srednjo ekonomsko šolo v Celju. Ker sem občudovala delo v lekarni, sem si želela na farmacevtsko šolo, a je bila le v Ljubljani, jaz pa po končani osnovni šoli nisem bila pripravljena iti tako daleč od doma.

Saj farmacija in kuhanje nista tako zelo različni dejavnosti?! V obeh poklicih moraš biti natančen, meriš sestavine in podobno. 🙂

Res je. 🙂 Sicer pa sem izbirala samo med gimnazijo in drugo srednjo šolo. Na osnovi pogovorov doma in v šoli se nas je več deklet, ki smo bile vsa leta osnovne šole odličnjakinje, odločilo ali za ekonomsko ali kemijsko šolo oziroma šolo, ki nam je dala po končanih štirih letih poklic. Malo vrstnic se je tisto leto odločilo za gimnazijo.

Kljub temu, da si bila precej let zaradi rojstva otrok doma, imaš bogate delovne izkušnje. Kaj vse si počela v življenju?

Po končani srednji šoli sem se vpisala na pravno fakulteto, a tik pred začetkom študijskega leta so me doma prepričali, naj raje ob petkih in sobotah obiskujem predavanja iz sociologije, saj bom ostale dneve lahko pomagala v gostilni. Naredila sem pet izpitov, nato študij pustila, saj svoje bodočnosti v poklicu sociologinje nisem videla, poleg tega pa je bilo težko delati in študirati. Tako da je bila moja prva redna zaposlitev v gostilni, nato pa sem nad gostilno odprla še trgovino s tekstilom, ki jo je kasneje prevzela sestra. Ko je g. Tuš začel s trgovsko dejavnostjo, je vzel v najem naše prostore ob gostilni, kasneje smo imeli v istih prostorih tudi sami živilsko trgovino, ki pa smo jo morali zaradi prevelike konkurence velikih trgovskih ponudnikov zapreti. Tudi gostilna je bila nekaj let v najemu, saj sem bila sama v tem času zaradi otrok doma. Lani pa smo gostilno obnovili in jo ponovno odprli z novo ponudbo.

Koliko ti pomeni, da si zaposlena? Je zaposlitev nuja zaradi preživetja ali te izpolnjuje tudi kot žensko? Bi se ji odpovedala, če bi se ji lahko?

Ne, v vsakem primeru bi delala, saj sem navajena delati. Sicer je v tako veliki družini, kot jo imam, vedno veliko dela, a treba je iti od doma, od otrok in moža. Ne bi bila zadovoljna, da bi samo čakala pri oknu, kdaj bo kdo prišel domov.

Kako velika obremenitev je za žensko, ki ima štiri otroke in moža, vodenje gostilne? Ti pri tem kdo pomaga?

Zaposlena sta kuharica in natakar. Z nabavo se ukvarjam sama. Morda drugi robo prevzamejo, ampak dogovore sklepam jaz. V času mojega dopusta me v gostilni nadomešča Žan, ki je končal srednjo gostinsko šolo, ima že precej izkušenj v gostinstvu in je zelo delaven. Sicer pa pri strežbi sodelujeta tako Žan kot Zala, kadar ji poleg obiskovanja gimnazije in učenja dopušča čas. Tehnične stvari vodi ali opravi mož Branko. Branko vsako soboto in nedeljo tudi temeljito očisti prostore, za sprotno higieno prostorov in vrta vsakodnevno skrbi tudi Žan. Eden drugemu pomagamo.

Kako ti uspeva, da te podrejeni in drugi poslovni sodelavci (npr. dobavitelji) jemljejo resno in te ne poskušajo goljufati? Potrebne so spretnosti vodenja. Bi bilo drugače, če bi bila moški?

Zaposlenih v gostilni nas ni veliko, zato imamo prijateljske odnose. Povem, kaj od sodelavcev pričakujem. Včasih moram povedati dvakrat, včasih moram tudi popustiti, če ne gre za zelo pomembne stvari. Sicer pa sem s sodelavci zadovoljna. Si pa ob povečanem prometu večkrat rečem, zdaj pa moram zaposliti še koga, a kot nalašč, promet takrat pade in tako si spet premislim, a se kasneje spet poveča in tako dalje. 🙂

Da so obiskovalci gostišča zadovoljni, je treba poskrbeti za veliko dejavnikov. Sem stalna gostja v gostilni Kralj in vem, da je hrana zelo okusna, lepega videza (dodano cvetje in izvirna razporeditev hrane in omak na krožniku), sestavine so sveže, osebje je prijazno, gostilna je čista, prostori so sodobno opremljeni, skrbno tekoče sestavljate jedilnike in še bi lahko naštevala. Katera so tvoja osnovna vodila pri ponudbi hrane v gostišču, kaj se ti zdi najpomembnejše?

Ljudje smo različni. Nekaterim je pomembna predvsem okusna hrana in se ne menijo za ambient, nekdo drug ima rad lep ambient in prijazno posrežbo. Na tečaju, ki sem ga pred kratkim obiskala, je udeleženka povedala, da ji je pri izbiri gostišča najpomembnejše gostoljubje osebja. Všeč ji je, da natakar vnaprej ve, kaj bo pila, jedla, takoj prinese vodo za psa in podobno.

Kaj pa je tebi najbolj pomembno?

Jaz sem ob prihodu v tuje lokale pozorna na vse: na čistočo, na urejenost lokala, koliko časa pustijo gosta čakati, preden ga postrežejo itd. Včasih imam občutek, da je nekaterim natakarjem odveč, da pride gost v lokal, da morajo vstati in ga postreči. Zato svojim natakarjem ponavljam, da ne smejo sesti k strankam, ker smo restavracija s hrano in ne le »kafič«. V lokalih pogledam tudi jedilne liste in cene. Redko pa jem v drugih lokalih, zato hrane ne morem ocenjevati.

Bi rekla, da si dobra kuharica ali velika eksperimentatorka? Kateri opis ti bolj ustreza?

Sem bolj eksperimentatorka. Priznam: golaža, pasulja in drugih tradicionalnih jedi ne kuham. Rada pripravim nove, drugačne jedi, čeprav spet ne preveč ekstremno drugačnih, saj moram upoštevati tudi želje gostov.

Kako meriš »utrip srca« gostov, ko zapuščajo gostilno? Po čem veš, ali je bil gost zadovoljen in se bo še vrnil? Ti je merilo število prodanih obrokov?

Ne, število prodanih obrokov ni merilo za njihovo kakovost, saj število gostov ne glede na ponudbo niha. Pomembna informacija mi je, kaj ostane na krožniku, česa gost ne poje. Natakar mi mora povedati, kaj mu je gost odgovoril na vprašanje, ali je bil zadovoljen. Včasih, ko mi natakar odgovori, da so gosti rekli, da niso vsega pojedli, ker je bilo preveč, se še sama prepričam pri gostu, ali je res tako.

Pa so gosti odkriti? Ali ne jemljejo tega vprašanja kot vljudnostne fraze?

Vsaj za 80 odstotkov gostov bi upala trditi, da so iskreni. Če bi bila hrana zelo neokusna, bi tako povedali. Morda kdo naroči določeno jed, a nato odkrito prizna, da jo je želel poskusiti, a mu okus ne odgovarja (npr. če je ob mesu sladka omaka), kar pa ne pomeni, da je s hrano kaj narobe. Sicer pa se je treba potruditi za vsakega gosta posebej in ni pomembno, kdo je kdo. Vsak mora biti dobro postrežen in do vsakega je treba biti vljuden, saj je upravičen do dobre hrane, saj jo mora plačati.

V MESTU CVETJA

Snežana nosi hlače, top, jakno, verižico in torbico Luisa Spagnoli, balerinke Pietro & Paolo Ferrara, uro Gucci, prstan Swarovski in sončna očala Valentino. Na dopoldanskem sprehodu v Slovenskih Konjicah sem jo fotografirala Zlatka.