OD KOD KONJICAM IME?

Vsa krajevna imena konjiškega okraja so slovenska, kar kaže na to, da so ga nedvomno poselili slovenski predniki. Nekateri kraji imajo ime po legi ali kakšni značilnosti okolice (Blato, Brdo), drugi označujejo določeno lastnost prebivalcev (Tepanje), Konjice pa so eden izmed tistih krajev, ki so dobili ime po živalih.

Naši predniki so konje opazovali, jih udomačili in si jih podredili. Človeku niso postali hrana, postali so njegov tovariš, pomočnik pri delu, soborec v vojnih spopadih, pomočnik pri lovu, vlečna sila pri prevažanju. Človek je bil s konji hitrejši, močnejši, skupaj z njimi je bil bitke, skupaj z njimi je živel in umiral. Beli konji naj bi bili v našem kolektivnem nezavednem svetloba, dobro, duhovno bogato življenje, ljubezen. V mitologiji starih narodov je bil znamenje sončnega božanstva. Ko je konj postal stalni spremljevalec človeka in so ga začeli uporabljati kot jezdno žival, je bil prikazan kot izbranec, ki nosi vojskovodje, vladarje in razne junake. Tudi božanstva so pogosto jezdila konje, ki so imeli nadnaravne sposobnosti. Konja sta imela tudi slovenska sončna bogova Svetovit in Radogost. Imel ga je tudi sveti Jurij, prav tako kot zmaja in sulico, reči, ki so jih imeli tudi poganski bogovi. Zelo verjetno je, da so misijonarji  konjiško cerkev posvetili svetemu Juriju zato, da bi se naši predniki hitreje privadili novi veri. Beli konj je prinesel  svetega Jurija, ki je prinesel pomlad, prebujanje, odpiranje, bil je prispodoba življenja. S svojo sulico je pokončal zmaja, ki je predstavljal staro, preživelo. Na ta način je omogočil ponovno rojstvo, z novim imenom, nastale so Konjice. O tem govori tudi legenda o nastanku Konjic.

white-horses


Konjiška gora je znotraj votla, v njej pa je bilo nekoč jezero, v katerem je živel zmaj, ki je rjovel in divjal po jezeru, tako da je grmelo in se je tresla vsa gora, po njenem pobočju pa so drli hudourniki. Ljudje, ki so živeli ob vznožju gore, so se zaradi nemirnega zmaja začeli bati, da bi se gora razpočila, voda pa bi zalila njihove domove in rodovitna polja.
V skrbeh so se zatekli po nasvet k bogatemu graščaku, ki je živel na gradu nad dolino. Graščak jim je svetoval, naj se s strašnim zmajem skušajo pogoditi. Ljudje so se razveselili pametnega nasveta in že naslednji dan so se odpravili na goro. Ko so zagledali strašno pošast, so kar onemeli od strahu. Nazadnje se je eden od mož le opogumil in zmaja prosil, da se umiri. Tedaj je iz zmajevih ust zadonela strašna zahteva: „Miroval bom, če mi vsako leto pripeljete šest devic!” Ob misli na zmajevo zahtevo je ljudi spreletel srh. Po kratkem posvetu pa so zahtevo vendarle sprejeli, saj so le tako lahko rešili svoje domove in vso dolino. Ljudje so se v dolino vračali z mešanimi občutki, saj niso bili prepričani, ali so ravnali prav. Bili so veseli, da so rešili sebe in Dravinjsko dolino, hkrati pa žalostni zaradi šestih mladenk, ki jih bodo vsako leto morali žrtvovati pošastnemu zmaju. Prebivalci Dravinjske doline so tako leto za letom s krvavečimi srci žrtvovali svoje mlade hčere, da so si ohranili življenja in svojo ljubljeno dolino pred povodnijo. Leto za letom je hudobni zmaj s svojo sapo v goro potegnil mladenke in jih požrl. Ko je prišla na vrsto graščakova edinka Marjetica, je graščaka začelo skrbeti in srce se mu je razmehčalo nad dotakratnimi žrtvami. Graščak je razmišljal in razmišljal, kako bi svojo Marjetico rešil pred zmajem, toda ničesar pametnega se mu ni porodilo v glavi. 
Žalostni prebivalci Dravinjske doline so v dolgi procesiji zmaju zopet pripeljali šest nedolžnih deklet, med katerimi je bila tudi Marjetica. V gori je zopet strahovito zagrmelo in zabučalo, kajti zmaj je znova hotel požreti šest dravinjskih lepotic. V tistem trenutku pa je na belem konju prijezdil sv. Jurij, ki je zmaju presekal vrat in tako rešil deklice ter prebivalce Dravinjske doline pred strašno pošastjo. Graščak je bil tako vesel, da je sv. Juriju v zahvalo, ker je rešil njegovo Marjetico, pod goro dal postaviti cerkev sv. Jurija. Takrat je pod goro nastal tudi trg, ki so ga v spomin na te dogodke poimenovali Konjice. ( vzeto iz objave Splošne knjižnice Slovenske Konjice na spletni strani z naslovom Digitalizirana kulturna dediščina slovenskih pokrajin na povezavi )


 

KONJIŠKI KIPAR FRANC ZAMLIK

Franc Zamlik, konjiški kipar, je bil rojen  2. oktobra 1708 v Slovenskih Konjicah. Bil je oče petih otrok, od katerih je bil sin Ignacij kaplan v Konjicah. Njegov brat Janez Jurij je bil vikar v Zrečah. Pogosto je bil poročna priča konjiškim obrtnikom, kar dokazuje, da je bil med takratnimi Konjičani ugledna in priljubljena oseba.

Verjetno je izšel iz konjiške kiparske delavnice Mihaela Pogačnika, ki je bil tudi njegov domnevni vzornik. Zamlik je bil zelo plodovit kipar, ki je zapustil mnoga svoja dela, tako v Konjicah, kot tudi v okolici. Pomembnejši sta Florijanovo in Marijino znamenje,  ki se nahajata na Starem trgu v Slovenskih Konjicah .

Florijanovo znamenje

Florijanovo znamenje je Zamlik upodobil leta 1738, zato so kipi že pošteno načeti od zoba časa. Na trgu so samo kopije kipov, originali se nahajajo v bližnji Mestni galeriji Riemer. Florijanovo znamenje stoji nad potokom z večimi imeni, ki teče sredi trga. Na osrednjem stebru, ki je tudi precej višji kot ostali štirje, je kip svetega Florijana. Najpomembnejše mesto sredi Konjic je dobil kot zavetnik pred požari, saj so Konjice v času, ko so bile hiše še lesene, do tal pogorele najmanj štirikrat.

Sveti Florijan

Svetega Florijana so mučili, ker se ni hotel odreči svojega krščanskega prepričanja. Obsodili so ga na smrt in ga 4. maja leta 304 z mlinskim kamnom okrog vratu vrgli v reko Enns, da je umrl kot mučenec. Sveti Florijan je zavetnik pred požari in poplavami. 


Na nižjih podstavkih okoli njega so kipi štirih svetnikov. Prvi je kip svetega Janeza Nepomuka, zavetnika vseh ljudi, ki imajo opravka z vodo – ribičev, čolnarjev, gasilcev. Njegovi kipi ponavadi stojijo ob rekah in potokih in nemara je tudi zaradi tega dobil svoje mesto v znamenju, ki je včasih stalo ob potoku, zdaj pa stoji nad njim.

Sveti Janez Nepomuk

Janez Nepomuk je bil kot praški nadškof spovednik češke kraljice. Kralj je od Janeza zahteval, da mu potrdi ali ovrže ženino zvestobo, Janez pa ni hotel prekršiti spovedne molčečnosti, zato ni črhnil besedice. Razjarjeni kralj je dal Janeza umoriti , njegovo truplo pa s Karlovega mosta vreči v reko Vltavo. Zaradi mučeniške smrti je Janez Nepomuk postal svetnik in zavetnik duhovnikov ter vseh ljudi, ki so imeli tedaj opravka z vodo. Kipi Janeza Nepomuka zato običajno stojijo ob reki ali potoku.


Drugi kip , ki stoji ob sv. Florijanu je sv. Rok, ki je kot običajno upodobljen v romarski obleki na kateri ima pripeto Jakobovo školjko kot simbol romarjev, s prstom kaže na kužno rano na nogi, ob njem pa je upodobljen pes s kruhom v gobcu. Zaradi upodobitve sv. Roka se znamenje imenuje tudi Kužno znamenje svetega Florijana.

Sveti Rok

V času romanja svetega Roka v Rim je v Italiji razsajala kuga, zato je romanje prekinil in začel streči kužnim bolnikom. Veliko jih je čudežno ozdravil. Tudi sam se je nalezel kuge in jo prebolel v zapuščeni kolibi, kamor mu je nosil hrano pes iz sosednjega gradu. Graščak je opazil, kako je vzel pes z mize kruh in izginil. Stopil je za njim in našel Roka v razpadli koči v velikem trpljenju in zapuščenosti. Vzel ga je k sebi in zanj skrbel, dokler ni ozdravel.
Sveti Rok je ponavadi upodobljen v romarski obleki, z romarsko palico in bučo, z roko pa kaže na kužno bulo na stegnu. Zraven sebe ima psa s kruhom v gobcu. Upodabljajo ga tudi z angelom, ki nosi posodo z zdravili in zdravi kužne bolnike.


Pri upodobitvi noge sv. Roka je vidna šibka anatomija, ki so jo očitali Zamliku kot predstavniku poljudne smeri slovenskega baročnega kiparstva.

Sveti Frančišek Ksaverij

Zavetnik misijonov, sv. Frančišek Ksaverij je bil misijonar v Aziji, pokopan je v Indiji, njegova desna roka pa v Rimu. Iz njegovega kipa sv. Frančiška Ksaverija v sestavu Florijanovega znamenja je lepo razvidna značilnost Zamlikovega kiparjenja: močno ekspresivno poudarjeni kipi, kar jim daje dokaj živahen videz. Šibka anatomija je spretno prekrita z bogatim gubanjem oblačil.

Četrti kip, ki stoji na nižjem podstavku, je kip svetega Jurija, ki mu ob nogah leži dokaj nenavaden in nič kaj strašljivi zmaj. Izgleda, da se je sulica skozi stoletja izgubila iz njegove roke.

Sveti Jurij

Svetega Jurija upodabljajo kot močnega, mladega moža v viteški opravi na belem konju, kako sede ali stoje z obveznim ščitom v eni roki, s sulico v drugi roki, prebada zmaja. Zmaj predstavlja staroversko, predkrščansko verovanje, ki ga nova vera, krščanstvo, premaga, njegov god 23. aprila pa pomeni vrnitev pomladi, vstajenje in napredek.


Marijino znamenje iz leta 1737 stoji v zgornjem delu trga v bližini nadžupnijske cerkve sv. Jurija v Slovenskih Konjicah. Tudi podobo Marije je pošteno načel zob časa.

Marijino znamenje

Zamlikovo delo je tudi glavni veliki oltar s 34 figurami in oba stranska oltarja na Brinjevi gori pri Gračiču, glavni oltar pri sv. Joštu nad Vinarjem pri Prihovi, veliki oltar in dva stranska pri sv. Jerneju v Ločah pri Poljčanah. Obsežno je bilo tudi njegovo delo v romarski cerkvi na Prihovi pri Slovenski Bistrici, kjer je leta 1743 z dodelavo razširil glavni zlati oltar in leta 175o izdelal oba stranska .

Umrl je 7. februarja 1758.

POTOK Z VEČIMI IMENI

Potok, ki teče skozi trg in daje Staremu trgu poseben čar, deli Konjice na dve polovici, na  območje za pešce na eni strani in enosmerno cesto na drugi. Ima kar štiri imena.

Potok s štirimi imeni

Prvo ime je Ribnica. Ime je povezano z dvema ribnikoma, ki sta se včasih raztezala sredi parka med dvorcem Trebnik in župniščem. Napajala sta potok, ki se je s hriba stekal po sredini trga proti Dravinji.

Drugo ime potoka je Zmajeva kri in tretje Zmajeva slina. Vse odkar je sveti Jurij prijezdil na belem konju, zmaju presekal vrat in tako rešil prebivalce Dravinjske doline pred strašno pošastjo, se izpod Konjiške gore v potoku cedi zmajeva kri in slina. Tako je skozi stoletja, vse do danes.

Zmajeva slina, Zmajeva kri, Gospodična ali Ribnica?

Četrto ime je potok z večimi imeni dobil po izviru ki se nahaja za Starim gradom in ga napaja. Izvir je dobil ime Gospodična po nesrečni grajski gospodični, ki se je v gozdu napila ledeno hladne vode in od samega hladu kmalu zatem ob izviru tudi umrla. Po njej je tudi potok, ki teče sredi Konjic, dobil ime Gospodična.


Za gradom izvira skrivnostni studenec, ki ne usahne niti v največji  suši. Dobil je ime Gospodična, po grajski gospodični, ki se je pred mnogimi leti sprehajala po gozdu v njegovi bližini. Bila je žejna, zato se je napila ledeno mrzle vode in takoj zatem ob studencu umrla. Od takrat naprej se studenec imenuje Gospodična.


Zanimivo je, da potoka s kar štirimi imeni Google Maps ne pozna pod nobenim.

Potoka sredi Starega trga na ‘Google Maps’ ni

Googleov škrat nam je zagodel tudi v primeru Starega gradu. Postavil ga je kar sredi mesta.

KONJICE IMAJO SVOJ VALČEK

Domačin Jurij Zdovc je na besedilo Zdenke Serajnik uglasbil pesem Konjiški valček.

KONJIŠKI VALČEK

Ob vznožju zelene Konjiške gore
prijazne Konjice leže,
skoz mesto se vije Dravinja lahno,
grad stari se dviga v nebo.

V jeseni po sadju diši naokrog,
razlega se pesem povsod,
veselo vse dni se klopotec vrti,
pa grozdje v Škalcah zori.

V Konjicah je lepo, ko jablane cveto,
ko gora zeleni in polje rumeni,
najlepši pa je čas, ko čričkov mili glas,
se v Škalcah oglasi, v trgatev vse hiti.

ŽIČKA KARTUZIJA

Leta 1155 se je štajerski mejni grof Otokar III. odločil, da bo v dolini sv. Janeza ustanovil kartuzijo in kakšno leto kasneje so pričeli z izgradnjo lesenih poslopij, kasneje zidanih. Nastajajoča kartuzija je imela spodnji in zgornji samostan. Spodnji samostan je bil v Špitaliču. V njem so prebivali bratje-laiki,  v zgornjem samostanu, v sami Žički kartuziji, pa so prebivali bratje z zelo strogim redovnim življenjem. Samostan je dobil ime po bližnji vasi Žiče, dolina Žičnice pa po zavetniku kartuzijanske cerkve, sv. Janezu Krstniku.

Žička kartuzija

Otokar III. je na silvestrovo leta 1164 umrl. Pokopali  so ga v samostanu, v zakristiji cerkve, na kraju, kjer se mu je prvikrat razodel Janez Krstnik. Njegov sin Otokar IV. je uspešno nadaljeval očetovo delo. Bil je velik dobrotnik Žičke kartuzije in je zagotovil njen obstoj.


Legenda o nastanku Žičke kartuzije
Grof Otokar III. se je po vrnitvi iz križarske vojne udeležil lova na Konjiški gori. Med lovom je zagledal belo košuto in jo začel zasledovati. Ko je prišel do čudovitega kraja z močno energijo, je košuta izginila, Otokarja pa je lepota kraja premamila do te mere, da se je zleknil pod drevo. Zaspal je in sanjal moža, oblečenega v kameljo kožo, ki se je svetil bolj kot sonce. Predstavil se je kot Janez Krstnik in mu naročil, naj na mestu, kjer je zaspal, ustanovi kartuzijanski samostan. Otokar je svetniku obljubil, da bo naročilo izpolnil. Spečemu se je približevalo njegovo spremstvo s psi, ki so podili zajca. Preganjan zajec je zavetje poiskal v grofovem naročju. Otokar se je prebudil in presenečeno zavpil: “Zajec, glejte zajca!” Od takrat naprej so Slovenci poimenovali kraj Zajec, nemško govoreči ljudje pa Seitz. Domačini še sedaj samostanu pravijo “Zajcklošter”.

Po drugi različici se legenda o ustanovitvi Žičkega samostana še nadaljuje. Pravi, da se je mejnemu grofu Otokarju III. kraj Zajec zdel pretesen, zato je za samostan izbral drugo mesto, ob severnem podnožju Konjiške gore, na mestu današnjih Konjic. Ko je samostan s cerkvijo skoraj že pozidal, se je grofu Janez Krstnik ponovno prikazal. Svetnik ga je oštel, da ni držal obljube. Naročil mu je, naj cerkev, ki jo je zgradil, postane župnijska, kartuzijo pa pozida na novo na mestu, kjer se mu je prvikrat prikazal. Tako je šele v drugo Otokar III. zaukazal graditi kartuzijo na kraju Zajec.


16386_Vischer_861700368b05f17b2bd3c7e37650453e
Zajcklošter

Kartuzijani so se poleg redovnega življenja ukvarjali z delom, ki je služilo preživetju redovne skupnosti:  z lekarništvom, zdravilstvom, mlinarstvom, opekarstvom in steklarstvom.  Postavili so mlin na žrmlje, mlin na vodo in opekarno za žganje opeke. Samostansko steklarno so postavili v bližini špitalske cerkve. Bila je najstarejša glažuta na slovenskem Štajerskem. V spodnjem samostanu so ustanovili “hospital”, ki je služil negi bolnikov in oskrbi popotnikov in gostov. Po turškem opustošenju pa so ga preselili v zgornji samostan, v poslopje sedanjega Gastuža, ki je verjetno ena najstarejših ohranjenih gostiln v Srednji Evropi.

Gastuž danes

Okoli leta 1700 so imeli žički kartuzijani poleg samostana še tri cerkve (cerkev sv. Janeza Krstnika, Marijino cerkev, cerkev sv. Ane) in dvorce v Konjicah, Oplotnici, Mariboru ter v Gradcu. Poleg številnih njiv, pašnikov, travnikov in gozdov, so imeli tudi veliko vinogradov.
Žička kartuzija je postala osrednji samostan svojega reda, v njem so oblikovali redovno politiko kartuzijancev in sprejemali vse pomembne odločitve. V letih delovanja Žičke kartuzije je zgodovinsko dogajanje povzročilo številne vzpone in padce v življenju kartuzije, nanj so vplivali turški vpadi, kmečki upori, razmah reformacije in nenazadnje tudi pregrešno življenje kartuzijanov samih. Leta 1782 pa je nastopil začetek konca kartuzije, ko je cesar Jožef II. z dekretom ukinil delovanje Žičke kartuzije. Od takrat naprej je začela kartuzija postopoma propadati.

700-3
Pokopališka kapela

Zakaj je bil Janez Krstnik obglavljen?

Herod Antipa je vzel k sebi ženo svojega polbrata. Ime ji je bilo Herodiada in bila je Herodova nečakinja. Vsem, ki so imeli malo čuta za spodobnost se je gnusilo, da se je Herod oženil z bratovo ženo, ko je ta še živel. Janez Krstnik pa je neustrašeno stopil pred Heroda in mu v obraz povedal, da tega ne bi smel storiti.  Herod ga je dal vreči v ječo. Ko je bil Janez že skoraj leto dni v ječi, je Herod praznoval svoj rojstni dan. Herodiadina hčerka Saloma je plesala pred Herodom in njegovimi gosti. Lepa deklica ga je tako očarala, da ji je, omamljen od njenega plesa in vina, obljubil vse, kar bi si želela. Po materinem naročilu je zahtevala glavo Janeza Krstnika na krožniku. Ta prošnja je Heroda zmedla, vendar se je hotel pokazati kot mož beseda in je dekličino željo izpolnil. Tako je Janez Krstnik dal življenje za moralno resnico. Njegova vest mu je bila edino veljavno vodilo. Da bi ga prisilili k molku, so mu morali odsekati glavo.


 

KONJIŠKI GRAD

Konjiški grad je bil eden izmed največjih in najimenitnejših na Štajerskem. Skozi stoletja so ga gradili pod vrhom Konjiške gore, v bližini preseke Konjska smrt, ki je omogočala najkrajši prehod čez goro. Varoval je prehod in kasneje tudi cesto k Žičkemu samostanu.


Gorski prehod preko Konjiške gore tvori strma grapa, ki se zažira v goro s hudournikom. Pred davnimi leti je neki kmet s konjsko vprego vlekel les po poti nad Konjiškim gradom.  Bila je tako ozka, da so ljudje po njej zelo težko hodili, konji, ki so za seboj vlekli vozove, pa še toliko težje. V strmini je voz spodneslo, prevrnil se je in zgrmel v grapo. S seboj je potegnil oba konja in kmeta. Našli so jih mrtve ob vznožju soteske. Od tiste nesreče pravijo grapi Konjska smrt.


Lahko, da je bil zgrajen že v 10. stoletju, v 12. stoletju je bil že imeniten, z dva in več metrov debelimi kamnitimi zidovi. Njegovi prvi lastniki so bili Konjiški gospodje, kot prvi je omenjen Liupold Konjiški leta 1164. Konjiški gospodje so bili cerkveni dobrotniki, ugledni fevdalci, globoko verni in razboriti ljudje. Na gradu so gospodovali do leta 1329, potem pa so ga prevzemale različne plemiške rodbine, ki so ga upravljale preko gradnikov. Eden izmed njih je bil tudi plemeniti gospod Friderik Holleneški, ki je skupaj s plemenito gospo Regino, gostil škofa in njegovo spremstvo v letu 1487.

Grad Konjice iz časov Ivana Erazma Tattenbacha

Grofje s Starega gradu so bili bojda zelo hudobni in kruti. Trpinčili so uboge kmete in jih kaznovali za najmanjši prestopek. Njihovi hlapci so jim sekali roke in noge, jih obglavljali in obešali. Kmetje so se večkrat uprli in naskakovali grad, vendar ga naj ne bi nikoli osvojili. Prebivalci gradu se jih niso bali, ker je bil grad povezan s podzemnim rovom, ki se je končal v sami cerkvi svete Ane ali nekje v njeni bližini. Vhod v podzemni rov so iskali, a ga niso nikoli našli.


Od leta 1592 do leta 1671 je bil grad v rokah Tattenbachov, z obglavljenjem Ivana Erazma Tattenbacha in zaplembo njegovega premoženja zaradi sodelovanja v proticesarski zaroti, pa je prešel v roke kartuzijanov iz Žičke kartuzije. Takrat je začel počasi propadati. V 18. stoletju je bil že razvalina.

Grad Konjice okoli leta 1860

Konjiški grad sodi med “raščene” gradove, saj so začetni romanski zametek, od katerega so danes ohranjeni spodnji zidovi v zahodnem delu in mali stolpič v sredini ruševin, stalno dograjevali. Večina zidovja izvira iz gotske dobe.


Santoninov zapis o konjiškem gradu iz leta 1487: “… je grad lepo pozidan in postavljen na zelo zavarovanem in nezavzetnem mestu. Neki avstrijski vojvoda ga je nekoč z močno vojsko ob njegovem vznožju dve leti oblegal, a ga, kakor je slišati, nikakor ni mogel premagati ali drugače zavzeti. V njegovi notranjosti so zelo udobni prostori, vedno žuboreč studenec ter lepo okrašena in urejena kapela.”


V 14. stoletju so izgradili mogočni peterokraki stolp, ga prislonili k stanovanjski stavbi in izgradili masivni obrambni zidni plašč. Kasneje so to zasnovo še prizidavali s stanovanjskimi stavbami, obod pa utrdili s pasom renesančnih utrdb,  med drugimi tudi z bastijo, ki ima skoraj štirimetrske zidove.

Ivo Gričar: Rekonstrukcija grajske podobe

Grad se je postopoma razvil v razsežen grajski sestav z lastno kapelo in vodovodom z vedno žuborečim vodnjakom, ki so ga verjetno napeljali iz izvira Gospodična. Preprost vodovod Konjiškega gradu je sestavljala mreža lončenih cevi.


V bližini Konjske smrti izvira skrivnostni studenec, ki ne usahne niti v največji  suši. Dobil je ime Gospodična, po grajski gospodični, ki se je pred mnogimi leti sprehajala po gozdu v njegovi bližini. Bila je žejna, zato se je napila ledeno mrzle vode in takoj zatem ob studencu umrla. Od takrat naprej se studenec imenuje Gospodična.


Danes sodijo ostanki Starega gradu, kot mu pravijo Konjičani, med najpomembnejše grajske razvaline v Sloveniji.  Grad ima obnovljen peterokotni stolp in je zaščiten pred propadanjem. Iz Konjiškega gradu se širi pogled na mesto Slovenske Konjice in okoliške hribe, na škalske griče, Konjiško goro, Boč in Pohorje.

Konjiški grad danes

 

POJEDINA NA KONJIŠKEM GRADU

Pred skoraj 533-imi leti, natančno 27. maja 1485, se je na konjiškem gradu odvijala imenitna pojedina. Na povabilo oskrbnika gradu, Friderika Holleneškega, mogočnega in plemenitega gospoda, je tedanji škof s svojim spremstvom obiskal Konjiški grad, kjer se je gostitelj izkazal z vrhunskim kosilom s kar enajstimi hodi. Pojedino je Paolo Santonino podrobno opisal, njegovi “Popotni dnevniki 1485-1487” pa so velikega pomena za slovensko zgodovinopisje. In s čim se je Friderik Holleneški izkazal kot gostitelj?

Pojedino so začeli s sladko in brezmesno jedjo, z rezanci, politimi s sladko smetano in izdatno potresenimi s sladkorjem. Naslednjih osem jedi je bilo mesnih ali ribjih. Najprej so jih pogostili s kopunom, ki ga danes skoraj ne poznamo več niti po imenu niti po okusu. Kopun je mlad skopljen petelin, njegovo meso je veliko bolj okusno, sočno in mehkejše kot meso petelina.

Pečen kopun

Nekdaj je pečen kopun pomenil prispodobo izobilja. Pripravljali so ga na gradovih in za praznične priložnosti v samostanskih kuhinjah, zato ni nič čudnega, da so kopuna izbrali za dobrojedce visokega stanu. Kopuna so v  glavnem premazali z medom in spekli, na konjiškem gradu pa so postregli dušenega, skupaj z dušenimi kokošmi. Sledile so postrvi, ki jih Santonino v svojem zapisu ne more prehvaliti. Naslednja jed – zelje, zabeljeno s slanino, pa naj je bilo kislo ali sladko, jim očitno ni teknilo. V petem hodu so postregli s pečenim kozličkom in v šestem s krapi, za katere Santonin pravi, da so bili okusni, ampak ne tako kot italijanski.

Krapa skoraj ne najdemo več na naših krožnikih

Krapi so bili v preteklosti precej bolj čislani kot so v današnjih dneh. Kartuzijani v Žički kartuziji so jih imeli pogosto na jedilniku, pripravljali pa so jih na različne načine: kuhali so jih, pekli, dušili in prekajevali. Včasih so jih nadevali s kaprami, prelili s koprovo ali česnovo omako in jih ponudili z domačo gorčico. Priljubljena jed sta bili tudi krapova žolca in krapove ikre, lahko bi rekla krapov kaviar,  ki so ga servirali z oljem in kisom.

Žafran je drag kot žafran

Naslednja jed, kozje meso, je bilo pripravljeno v žafranasti juhi, ker pa je bil žafran že od nekdaj drag kot žafran, so si ga privoščili samo bogati. V osmem hodu so postregli z rakovimi kroglicami, predvidevam, da so bile narejene iz mesa potočnih rakov.

Današnje krvavice

“Meso v temi” je jed, ki se je z leti izgubila z naših jedilnikov, ali pa so iz nje nastale krvavice ali kašnice, saj ne poznam druge jedi, kjer bi meso kuhali v krvi. 

Cvrtnjak

Za konec sta ostali še dve brezmesni jedi: cvrtnjak in ješprenjeva juha. Cvrtnják je še danes jed iz jajčnega testa, ocvrta na maščobi.

santo-nino
Paolo Santonino

Nejasen mi je Santoninov zapis, ki pravi, da so jim ob cvrtnjaku z žajbljem ponudili jurčke, ki so bili še bolj okusni kot gozdne gobe, zato je sklepal, da so domače. Zadnja jed je bila neke vrste ričet, ker z luščenjem ječmena dobimo ječmenovo kašo, ki ji v nekaterih delih Slovenije pravijo ješprenj, danes pa ga pretežno uporabljamo za ričet. K vsem jedem so postregli beli kruh, ki je bil pripravljen z veliko mleka in masla, da je bil primeren za gospodo. Postregli so tudi z več vrstami odličnega vina, pili so malvazijo, ki je vse spravila v dobro voljo.


Paolo Santonino je podrobno opisal pojedino na konjiškem gradu:

“Potlej smo odšli v obednico, kjer je stala nared ne ena, ampak več miz, obloženih z vrtnicami, cvetjem in dišečim zelenjem. Gostom so najprej prinesli sveže sladke smetane, polite čez kup rezancev in čez in čez potresene s sladkorjem; ta jed je bila res sladka in slastna. Drugič pitan kopun in več kokoši, dušenih in serviranih v lastnem soku; tretjič so prišle že dolgo pričakovane v času posta v rogaški dolini močno pogrešane postrvi; že pogledatij ih je bilo veselje, jesti pa še bolj. Četrtič, drobno narezano zelje s kosom slanine ali špeha; te jedi smo se zdržali skoraj vsi, da bi kaj ostalo za kuharja. Petič, pečen kozliček v spremstvu treh ali še več piščancev, šestič so se pripeljale druge večje ribe v omaki, ki jim pravimo krapi; okusni so, vendarne kot krapi v naši Italiji. Sedmič, kozje meso, ki je plavalo v žafranasto rumeni juhi; osmič, bobki iz zgnetenega mesa rakov, ocvrti na maslu v ponvi in na koncu zabeljeni s praženo čebulo in dišavami; ker je bila ta jed nekaj novega, je je ostalo prav malo, zakaj držali smo se pregovora, ki pravi: novost človeku godi. Na devetem mestu so postregli z novo jedjo iz mesa, po mojem kuhanega v krvi, ki ji sicer pravijo „meso v temi”. Desetič, cvrtnjak z žajbljem in več jurčkov, ki bi jih človek na prvi pogled imel za gozdne gobe, toda njih imenitni okus je povedal, da so domače; noben ni ostal cel, da bi lahko povedal drugim, kaj ga je doletelo. Enajstič so prinesli oluščen ječmen, kuhan v mastni juhi, pa rahel in bel kruh; postregli so tudi z več vrstami odličnega vina, ki ni zaostajalo za imenitnostjo jedi.”


 

KONJIŠKI GRB

Med posebnosti heraldike sodijo tako imeno­vani “govoreči” grbi in konjiški je eden izmed njih. Pojavil se je v letu 1571 in 1580 na trškem pečatu, vendar je po vsej verjetnosti nastal že prej. Spada med “govoreče grbe”, ker kot krajevni grb že s svojo po­dobo “govori” o imenu kraja, ki ga predstavlja. In ne samo, da govori, konjiški grb je eden redkih, ki ”govori” slovensko. S podobo konja nam pove, da predstavlja Konjice.

Prvotni grb Konjic naj bi predstavljal belega konja na zelenem polju in z modrim nebom nad njim. Upodobljen konj naj bi bil konj svetega Jurija, ki je rešil graščakovo hčer Marjetico pred zmajem. Nekoč so bile konjiške hiše lesene in takrat so po trgu pogosto divjali požari. Najhujši naj bi bili v letih 1615, 1616, 1765 in 1786. Ti naj bi ščit konjiškega grba obarvali v rdeče.

Podobno je grb občine Šenčur upodobljen na ščitu svetlo modre barve, na katerem je kot osrednji motiv upodobljen sveti Jurij, ogrnjen z rumenim ogrinjalom na konju, ki s sulico prebada zelenega zmaja, ki je upodobljen na dnu ščita.

Grb občine Šentjur je v obliki ščita, podlage cinober rdeče barve, na katerem je stiliziran lik konjenika, ki s sulico prebada zmaja. Konjenik je kadmijevo rumene – zlate barve, konj belo – srebrne, zmaj pa kromoksid zelene barve.

Glavni del grba predstavlja ščit, ki je najstarejše obrambno orožje. Prvotne ščite so prekrivala različna krzna in iz njih so se razvile prve heraldične barveGrb brez ščita ne obstaja.

Ker grb izvira iz ščita, so smeri v heraldiki ravno nasprotne, kot je običajno. Strani grba so določene z vidika nosilca ščita, ki stoji izza podobe na ščitu, posledično je heraldična desna stran, opazovalčeva leva in heraldična leva stran, opazovalčeva desna. Iz tega je izvedeno pravilo, da bi moral biti vsak upodobljen predmet obrnjen v heraldično desno. Izjema so lahko samo tisti predmeti, ki so slikani frontalno. Konjiški grb tako v skladu s pravili predstavlja v heraldično desno stran vzpenjajočega se konja.

Grb Slovenskih Konjic na slovenskem spletnem portalu o heraldiki

Statut občine Slovenske Konjice upošteva opazovalčevo stran: “Grb občine Slovenske Konjice ima obliko ščita s poljem rdeče barve z zlato obrobo. Na rdečem polju je v levo vzpenjajoč neosedlan konj bele barve.” Slovenski spletni portal o heraldiki opiše konjiški grb kot: “Na rdečem polju ščita srebrn vzpenjajoč konj.” Na prvi pogled človeka zbega zlata obroba in srebrn konj, če vsi vemo, da je obroba rumena in konj bel. Vendar dobimo pojasnilo v grboslovju, v katerem igrajo barve izredno pomembno vlogo in heraldične tinkture deli v tri vrste:

  • kovine, kamor sodi  zlata (=rumena) in srebrna (=bela)
  • barve, ki vključujejo rdečo, modro, črno in zeleno
  • krzna: hermelin sibirska veverica ali veveričje krzno.

Grb Slovenskih Konjic je na nekaterih spletnih straneh, med drugim tudi v članku z naslovom Slovenske Konjice na nemški wikipediji, dobil črno obrobo. To ni nič kaj dobrega glede na to, da je  zlata barva, ki v grboslovju pomeni veličastnost, ugled, vrhovnost, dostojanstvo in bogastvo, zamenjana s črno, ki pomeni stanovitnost, ponižnost, mir, smrt, propad, žalost.

Od kje se je vzel črno obrobljen grb Slovenskih Konjic?

GROF IVAN ERAZEM TATTENBACH, LASTNIK KONJIŠKEGA GRADU

Grof Ivan Erazem Tattenbach je bil rojen v letu 1631 v nemški plemiški družini, ki je imela v lasti gospostva, gradove in posesti vzdolž hrvaške meje in v notranjosti Spodnje Štajerske. Med drugim  je bil  lastnik gradu Konjice in dvorca Trebnik.

Dvorec Trebnik

Mladi grof je bil izobražen, leta 1650 je na Univerzi v Grazu dosegel filozofski bakalavreat. Govoril je vsaj tri jezike. Poleg nemščine in latinščine je govoril in pisal tudi slovensko. Slovenščino je uporabljal kadar je imel opravka s svojimi podložniki. Prizadeval si je, da bi Habsburžani dali slovenščini večjo veljavo na spodnjem Štajerskem.

Ivan Erazem Tattenbach

Pri načrtovanju družine ni bil preveč uspešen. Samo v prvem zakonu z Judito Eleonoro grofico Frankopan, rojeno grofico Forgâcs, se mu je rodil sin Anton, z Ano Terezo grofico Schenau nista imela otrok.

Ivana Erazma Tattenbacha niso opisovali s pozitivnimi pridevniki. Veljal je za lahkomiselnega, častihlepnega, omejenega, nečimrnega, nestanovitnega, strahopetnega, pohlepnega in razuzdanega človeka.

Bil je avstrijski vladni svetovalec. Položaj svetnika v notranjeavstrijski vladi mu je dal politično moč ni pa imel plemiške omike in ne vladarskega položaja. Do prvega in obljube drugega, se je prebil s pomočjo prijateljevanja s hrvaškimi plemiči Zrinjskimi in Frankopani, kar je privedlo do dveh usodnih dogodkov. Zaljubil se je v ženo Petra Zrinjskega, Ano Katarino.

Poročen je bil z grofico Ano Terezijo Forgačevo, za katero pa je malo maral, dasiravno je bila duhovita in bistroumna gospa. Naš Tattenbach je bil namreč zelo lehkomišljenega in razuzdanega življenja, družil se je s soprugo hrvat­skega bana Zrinskega, z grofico Ano Katarino, rojeno Frankopaninjo. Ni se toraj čuditi, da so ga ogerski zarotniki toliko lebko za svoje hudobne, izdajalske načrte pridobili.

Ana Katarina je mladega, lepega in premožnega grofa Tattenbacha začela prevzgajati v evropsko omikanega plemiča in ga navduševati za sodelovanje v proticesarski zaroti.

Ana Katarina Zrinska

Bila je uspešna, zato je Ivan Erazem Tattenbach leta 1667 Zrinjskemu pisno zaprisegel sodelovanje v zaroti proti cesarju in ogrskemu kralju Leopoldu I. , zaprisegel je »biti zvest in stanoviten do zadnjega diha, njegove namere na vse možne načine z besedo in dejanjem pospeševati in ga tako v sreči kot v nesreči nikdar ne zapustiti, tudi če bi bilo treba žrtvovati življenje«. In to je bil ta drugi dogodek, ki ga je na koncu stal glave.


Hrvatska banica, Katarina Zrinska je odločno podpirala protihabsburško politiko svojega soproga. V času Zrinsko-Frankopanske zarote je opravljala zaupna poslanstva, po nekaterih virih naj bi bila celo njen začetnik in gonilo. Po zlomu zarote so jo ujeli in internirali v dominikanski samostan v Gradcu, kjer je leta 1673 umrla.


Peter Zrinjski mu je bil obljubil, da mu bo v primeru uspešnega upora, podelil naslov štajerskega vojvode ali mu dal v last celjsko grofijo. Priprave na zaroto so trajale skoraj tri leta, medtem pa so na podlagi poročil Tattenbachovega nezvestega sluge Baltazarja Riebla, na Dunaju izvedeli za njihove namere.


Baltazar Riebel, ki naj bi bil po rodu Lah, je bil najljubši služabnik Ivana Erazma Tattenbacha. Njegova izdaja naj bi bila poleg uradniške obveze tudi plod maščevanja, ker ga je Tattenbach vrgel v ječo z obdolžitvijo, da ga je hudo ogoljufal pri oskrbi gozdov, da je sekal in prodajal les na svojo roko, podpiral lovske tatove in sam lovil. Čez čas si je premislil, zato so Riebla izpustili brez tožbe in zaslišanja. Riebel naj bi bil  s Tattenbachom v sporu tudi zato, ker naj bi Tattenbach onečastil Marijanico, njegovo zaročenko. 


21. marca 1670 so grofa Tattenbacha ob prihodu v Gradec aretirali. Po aretaciji je bil v preiskovalnem zaporu, medtem so mu oblasti že zaplenile celotno premoženje. V gradu v Konjicah in v dvorcu Trebnik je bilo veliko dragocenosti, ki so jih z dobro zastraženimi vozovi odpeljali v Gradec. Samo srebra je bilo za 595 funtov (270 kg).

Grad Konjice iz časov Ivana Erazma Tattenbacha

Odpeljali so tudi vse zlato, srebrno in kristalno posodo ter posodo iz jaspisa, vso zlatnino in ostale dragotine. Izpraznili so shrambo in orožarno, odpeljali so zaloge žita, vina, medu in vse orožje.

Usmrtitev

Ivana Erazma Tattenbacha so spoznali za krivega veleizdaje in ga obsodili na izgubo plemstev in vseh posestev, odsekanje desne roke in usmrtitev z mečem v treh udarcih. 40 let starega Ivana Erazma Tattenbacha so 1. decembra 1671 obglavili na trgu pred mestno hišo v Gradcu. Pokopali so ga ob cerkvi dominikancev pri sv. Andreju.

Dne 1. dec. v jutro so bila vsa mestna vrata v Gradcu eno uro več zaprta, nego navadno in vso vojaštvo bilo je komandirano. Mrtvaški oder se je bil postavil na dvoru mestne hiše. Tattenbach je mirno nanj stopil, oprt na patra, svojega tolažnika v zadnjih urah. Lepi, ponosno­ ošabni šele 40 let stari mož je stal tu bled, upog­njen in siv, kakor starček. Zahvalno je sezvedel, da se mu je odsekanje desne roke milostljivo spregledalo. Klečečemu se je s tremi udarci glava odsekala. Zdaj je začelo po vseh cerkvah zvo­niti.

Tattenbachov rabelj je bil Hans Moser, ki je bil na slabem glasu, da je vedno pijan, zato svoj poklic slabo opravlja. Tudi sodbo usmrtitve v treh udarcih v primeru Tattenbacha ni dosledno opravil. Pri prvem je jekleno rezilo zadelo predel med levim ušesom in vratom. Pri drugem je zadel levo ramo. Podobno je bilo tudi pri tretjem poskusu. Pri tem je Ivan Erazem Tattenbach zakričal svoji zadnji besedi »Jesus, Maria!«, nato pa pod težo še enega udarca nezavesten padel na tla. Tako je rabelj šele s četrtim zamahom na odru ležečega Ivana Erazma rešil muk.

Ivan Erazem Tattenbach

Zgodbo grofa Ivana Erazma Tattenbacha je zapisal Josip Jurčič v  prvem slovenskem zgodovinskem romanu.

ADELMA VAY DE VAYA – KONTROVERZNA KONJIČANKA

Adelaide von Wurmbrand-Stuppach se je rodila kot članica ene najpomembnejših avstrijskih plemiških družin, ki pa jo kljub njeni mednarodni prepoznavnosti še danes ni uvrstila med pomembne rodbinske člane.

Stephanie Wurmbrand-Stuppach

To je uspelo njeni svakinji, slavni pianistki Stephanie Wurmbrand-Stuppach, ki se je 6. julija 1869 v Slovenskih Konjicah poročila z Adelminim bratom Ernstom.
Razlog, da jo rodbina ni izpostavila verjetno tiči v njenem ukvarjanju s spiritizmom, ki za krščanstvo ni sprejemljivo.

Za svojo pa smo jo vzeli Konjičani, ponosni smo na našo sokrajanko, ki je s svojimi zdravilnimi sposobnostmi uživala svetovno slavo in še danes zahajamo na pokopališče, da bi preskusili zdravilno energijo, ki seva iz njenega groba.

Adelma se je rodila leta 1840 v današnjem Ternopilu v Ukrajini. Prva leta svojega življenja je preživela v Avstro-Ogrski,v mestu Schwarzau, po smrti očeta leta 1846 pa je naslednjih deset let z materjo preživela v Prusiji. Že v otroštvu je spoznala svojo “dušo dvojčico”, madžarskega barona Ödöna von Vaya, s katerim se je pri njenih dvajsetih poročila. Ödön je izhajal iz politično pomembne in premožne madžarske protestantske plemiške družine.

Adelmin tast Vay Miklós

Njegov oče, baron Miklos, je opravljal najvišje državne funkcije v madžarski vladi. Med madžarsko revolucijo leta 1848 je bil obsojen na smrt, a ga je Franc Jožef pomilostil, tako da je živel še vrsto let in umrl pri 92-tih.

Ker je Adelma kot katoličanka sklenila zakonsko zvezo s protestantom, jo je Cerkev izobčila. Precej let kasneje je tudi sama prestopila v moževo vero.

Zakonca sta najprej nekaj let živela v mestu Tiszalök na madžarsko-ukrajinski meji, po šestnajst skupnih letih, pa sta se odločila, da se bosta preselila. Novi kraj njunega skupnega bivališča sta izbrala dokaj na slepo, s pomočjo Adelminega prsta, ki se je med drsenjem po zemljevidu ustavil pri kraju Gonobitz, današnjih Slovenskih Konjicah.

Adelmin prst se je ustavil pri Konjicah

Na Prevratu sta kupila graščino in od leta 1876 naprej živela v dvorcu, ki je še danes poznan pod imenom Baronvaj. Graščina je z leti izgubila ves svoj blišč, danes je stavba v dokaj slabem stanju in je razdeljena na več stanovanj.

Baronvaj

Adelmo je v Konjicah prevzela idiličnost okolja in ugodne klimatske razmere. Imela je rada konjiška poletja, ker se ji niso zdela prevroča.

Naproti Baronvaja je bila v tistih letih železniška postaja in složna zakonca sta pogosto z vlakom, nato pa z ladjo pogosto potovala v Čikat na otoku Lošinju, kjer sta imela vilo ob morju, ki sta jo poimenovala Adelma.

Vila Adelma v letu 1920

Med lokalnim kmečkim prebivalstvom je Adelma veljala za Avstrijko ali Madžarko. Njen pogovorni jezik je bila nemščina, za osnovni pogovor z lokalnim prebivalstvom pa se je naučila tudi slovensko. Ko se je Adelma preselila v Slovenske Konjice, se je že ukvarjala s spiritizmom in se je povezovala z duhovi umrlih.

Grad Konjice iz časov Ivana Erazma Tattenbacha

Njen delovni kabinet je imel dvojno okno, skozenj pa je bil razgled na Tattenbachov grad, zato je Adelma večkrat omenjala duh viteza Tattenbacha, ki so ga zaradi sodelovanja v proticesarski zaroti obglavili leta 1671 v Grazu.

Grad Konjice iz Adelminih časov

Adelma se je v duhu povezala tudi z danskim  pravljičarjem Andersenom in z njegovo pomočjo medialno spisala nekaj pravljic, od njih prejeti zaslužek pa je podarila v dobrodelne namene.

Ivan Erazem Tattenbach in Hans Christian Andersen

Imela je tudi jasnovidne sposobnosti. Videla je avtomobil še preden so ga izumili, prav tako je predvidela iznajdbo orožja za popolno uničenje ljudi, dolgo preden je bila narejena prva atomska bomba.

Složen par

Adelma in Ödön sta v srečni zakonski zvezi preživela polnih šestdeset let. V njunem zakonu nista imela otrok, skrbela pa sta, da so otroci iz revnih kmečkih družin iz okolice Slovenskih Konjic v šoli dobili topel obrok, juho in kruh. Za božič sta jih obdarovala. Finančno sta podprla izgradnjo bolnišnice, ki so jo v Slovenskih Konjicah odprli leta 1897, na Adelmin 57. rojstni dan.

Konjiška bolnica

Njen ljubljen mož Ödön je umrl 1. marca 1921 na Malem Lošinju. Adelma je tudi po moževi smrti živela v Baronvaju, kjer je 24. maja 1925 tudi umrla.

Adelmin grob v Slovenskih Konjicah

Iz neznanih razlogov njeni sorodniki niso izpolnili njene zadnje želje in je niso pokopali ob pokojnem možu na Malem Lošinju. Z dovoljenjem nadžupnika Franca Hrastelja, je bila zaradi evangeličanske vere pokopana na neposvečenem delu pokopališča pri sv. Ani na Zgornji Pristavi v Slovenskih Konjicah. Njen grob se nahaja v zgornjem levem kotu, ob sami ograji pokopališča.

Adelmino zdravljenje

Adelma je v mladosti pogosto trpela krčevite bolečine, zato je pomoč poiskala pri zdravniku, ki je v njej prepoznal sposobnosti medija. Za izboljšanje njenega zdravstvenega stanja ji je priporočal, naj te njene, po naravi dane sposobnosti, začne razvijati. Vendar Adelma tega nasveta ni upoštevala vse do leta 1865, ko je doživela naslednji močnejši napad krčev. Ta jo je prepričal, da je začela preskušati svoje sposobnosti avtomatičnega pisanja, pri katerem je roko popolnoma prepustila neznanim silam, ki so v celoti prevzele kontrolo nad vodenjem pisala.

Adelma pri 49 letih

Rezultati pisanja v transu so jo osupnili, saj je bila pisava popolnoma drugačna, zapisane misli so ji bile tuje, pisala pa je v različnih jezikih, tudi takšnih, ki jih sploh ni poznala, zato sta z možem le počasi razvozlavala napisano. Njen mož Odon ni imel nobenih posebnih energetsko duhovnih sposobnosti, je pa ženo brezmejno podpiral v razvoju njenih. Adelma je s pomočjo avtomatičnega pisanja pri svojih petindvajsetih začela vzpostavljati stike z duhovi umrlih, ki so ji posredovali različna védenja. Z njihovo pomočjo je leta 1866 v samo šestintridesetih dnevih spisala svojo prvo knjigo Duh, sila, snov, katere osnovna misel je, da je izvor vsega bivajočega duhovna razsežnost, da iz nje vse izhaja in se vanjo vse vrača.

Za homeopatijo je prvič slišala od zdravnika, ki jo je obiskal na osnovi njenega slovesa, da se pogovarja z duhovi umrlih.

Adelma (z belim klobukom) in Ödön von Vay (v temni vojaški uniformi) pred bolnišnico v Slovenskih Konjicah.

S svojim znanjem homeopatije se ni znal spopasti z boleznijo nekega svojega bolnika, zato jo je prišel poprosit, da bi vzpostavila stik z začetnikoma homeopatije, s Hahnemannovim ali Mesmerjevim duhom in ju vprašala za nasvet v zvezi z njegovim zdravljenjem. Uspelo ji je vzpostaviti stik s Hahnemannovim duhom, ki je določil dve homeopatski zdravili, po katerih je bolnik uspešno okreval.

Po tem dogodku je zdravnik še večkrat poiskal njeno pomoč za svoje bolnike. Adelma pa je tudi sama začela zdraviti s pomočjo homeopatije, ki jo je nadgradila z magnetizmom.

Franz Friedrich Anton Mesmer in dr. Samuel Hahnemann

Zdravila je z osebnim stikom in na daljavo, zdravljenja pa nikoli ni zaračunavala. S pomočjo magnetizma je zdravila do svojega petdesetega leta, ko naj bi začela njena zdravilna moč pešati.


Adelmin recept za izdelavo zdravilne “sončne vode”: v steklenico natočite vodo in jo postavite na sonce. Po desetih minutah je pripravljena. Steklenico odstranite iz sonca in čez dan izpijte njeno vsebino.


Adelma je zdravila s pomočjo polaganja rok, z magnetizirano vodo in celo magnetizirano oranžado, nekatere bolnike je spravila v magnetično spanje, priporočala je namakanje v magnetni kopeli – vodi, v kateri se je kuhalo magnetno jeklo. Svetovala je uživanje “sončne vode”, nekaterim je svetovala nošnjo amuletov okoli vratu, včasih takšnih, ki so vsebovali Adelmine lase. Pogosto je zdravljenje morala spremljati molitev, tako bolnikova kot tudi Adelmina. Med kopelmi, ki jih je predpisovala, je bila kopel iz mila, kuhinjske soli in pšeničnih otrobov. Nekaterim je za izboljšanje zdravja priporočala drgnjenje delov telesa z mokro laneno brisačo ter tople ali hladne obkladke. Del njenega zdravljenja so bile tudi razne diete. Tako je nekaterim bolnikom prepovedala pitje vina, omejila je količine ali vrste mesa, včasih pa je njegovo uživanje tudi popolnoma prepovedala.

Adelma v Čikatu

Glas o njeni zdravilni moči se je hitro začel širiti po svetu. Začela je prejemati pisma bolnikov iz različnih koncev Evrope in Amerike. S prošnjami za pomoč so se začeli nanjo obračati predvsem bolniki, ki so za tedanjo medicino predstavljali nerešljive primere. Z dopisovanjem je imela veliko dela, saj je na dan odgovorila tudi na osem do deset pisem.

Od uspešno ozdravljenih bolnikov je prejemala številna zahvalna pisma, nekateri so ji v znak hvaležnosti celo napisali pesmi, njeno zdravljenje s pomočjo duhov pa je bilo pogosto tudi predmet posmeha. Nekateri njenega delovanja nikakor niso mogli razumeti, prezirali so jo in zaničevali, prilepili so ji vzdevek “prismuknjena” grofica, najsovražnejši pa so jo ožigosali celo za čarovnico, kljub temu, da je bila baronica Adelma von Vay v prvi vrsti človekoljub, ki je brezplačno zdravila bolne, pomagala pomoči potrebnim, istočasno pa je bila pisateljica, glasbenica, homeopatinja, matematičarka in spiritistka, pripadnica teozofije, pogleda na svet, ki naglaša temeljno enost vseh ljudi na zemlji.