RIBNIKI PETELINJEK

Mokrotni travniki ob ribnikih Petelinjek nudijo življenjski prostor Strašničnemu mravljiščarju (Maculiea teleius), ki mu je narava predpisala tako zapleteno pot razmnoževanja, da je ena izmed najbolj ogroženih vrst metuljev v Evropi. Za svoj razvoj potrebuje zdravilno strašnico (Sanguisorba officinalis), ki raste samo na ekstenzivno gospodarjenih močvirnih ali vlažnih travnikih.

zdravilna strasnica IMG_3943
Zdravilna strašnica (Sanguisorba officinalis)

Poleg gostiteljske rastline morajo biti na travnikih še mravlje rdečke iz rodu Myrmica, saj v njihovih mravljiščih gosenice metulja zaključijo razvojni krog. Življenje strašničnega mravljiščarja se začne na zdravilni strašnici, kamor metulj sredi poletja izleže jajčeca. Iz jajčec se izležejo gosenice, ki približno tri tedne preživijo v cvetni glavi rastline in se nato spustijo na tla. Tam čakajo na gostiteljske mravlje.

1200px-Myrmica.sp.1
Mravlji rdečki iz rodu Myrmica

Zaradi izločanja posebnih snovi jih mravlje vzamejo s seboj in prenesejo v mravljišče. Tu gosenice preživijo do naslednjega poletja. V mravljišču se prehranjujejo z ličinkami mravelj. Junija se zabubijo, v juliju pa se iz bub razvijejo odrasli metulji, ki morajo hitro zapustiti mravljišče, da ne postanejo plen mravelj.

strasnicin-mravljiscar-1
Strašnični mravljiščar (Maculiea teleius)

 

CERKEV SVETE ANE

Današnjo cerkev sv. Ane, ki jo obkroža pokopališče v Slovenskih Konjicah, so zgradili med letoma 1572 in 1592 kot zasebno protestantsko kapelo bližnjega gradu. Takrat naj bi v Konjicah obstajalo tudi protestantsko pokopališče, vendar o njem ni znano nič konkretnega. Kapelo naj bi dal zgraditi Janez Khisl, ki je bil lastnik posestva, hkrati pa tudi zagrizen protestant.

Khissel na pogrebu nadvojvode Karla (desno)

Janez ali Janž Khis(e)l se je rodil okrog leta 1530 v vplivni rodbini Khisl, za katero ni znano, ali je prišla na Kranjsko iz Bavarske ali so se njeni člani v nekem obdobju prebili iz kmečkega stanu med plemstvo. Bili so predstavniki prve generacije protestantov pri nas. Janez Khisl je bil velik dobrotnik, pospeševalec znanosti in umetnosti ter pokrovitelj šol in tiska v slovenskem jeziku. Bil je v krogu, ki so podpirali Primoža Trubarja. Umrl je leta 1592 ali 1593. Janez Khisl je imel leta 1572 v zastavi konjiško gospostvo, 1576 pa ga naj bi kupil od nadvojvode Karla. 


O tem, da je bila cerkev sezidana za opravljanje zasebnega bogoslužja plemiške družine pričajo že dimenzije takratne kapele. Od prvotnih elementov izstopa zelo enostavno oblikovan, grebenast, na konzolah počivajoč obok in ladijska okna, ki so okrogle oblike. Prav zaradi tega potlačenega banjastega oboka je v prostoru dobra akustika. Arhitekt, ki je izdelal prvotni načrt kapele ni znan, na osnovi teh dveh izstopajočih značilnosti (oboka in oblike oken) pa ga pripisujejo iz Italije priseljenemu arhitektu Pigratu, ki je bil  v zadnji četrtini 16. stoletja meščan Slovenskih Konjic.


Pietro Antonio Pigrato je prišel na Štajersko iz Italije z večjo skupino arhitektov, ki so imeli nalogo, da bi sodelovali pri gradnji mestnih obzidij za obrambo proti turškim napadom. Po imenu sodeč Pigrato izhaja iz vasi Pigra, ki leži na zahodnem bregu jezera Como. Po naročilu deželnega kneza je sodeloval pri gradnji mariborskih mestnih utrdb. Njegovo največje delo od konca sedemdesetih in do začetka devetdesetih let pa je bila gradnja protrestantske cerkve v Govčah, s katero se je zapisal v slovensko umetnostno zgodovino. Leta 1590, še med gradnjo govške cerkve se je vrnil v Maribor, kjer je vodil prenovo mestnega gradu. Že po začetku devetdesetih let se Pigrato ne omenja več, kar kaže na to, da je v tem času morda že umrl.


 V tistem času se naj bi takšna zamisel težko utrnila kakšnemu domačemu ali v nemškem govornem področju šolanemu mojstru, poleg tega je cerkvi sv. Ane slogovno še najbolj blizu protestantska cerkev v Govčah pri Žalcu, za katero je znano, da je imela na ladijskem delu velika okrogla okna in da je načrt zanjo izdelal konjiški meščan, arhitekt Peter Antonio Pigrato. Nekako je razumljivo, da so mu lastniki gradu zaupali gradnjo kapele, ker je bil znan po svoji kvaliteti. Lahko, da je sodeloval tudi pri prezidavah gradu, ki so se vršile v tistem obdobju, sam grad Konjice pa naj bi po mnenju nekaterih zgodovinarjev kupil že oče Janeza Khisla, Vid. Grad Konjice in kapelo, danes cerkev sv. Ane, pa naj bi nekoč povezoval tudi podzemni hodnik.  


Grofje s Starega gradu so bili bojda zelo hudobni in kruti. Trpinčili so uboge kmete in jih kaznovali za najmanjši prestopek. Njihovi hlapci so jim sekali roke in noge, jih obglavljali in obešali. Kmetje so se večkrat uprli in naskakovali grad, vendar ga naj ne bi nikoli osvojili. Prebivalci gradu se jih niso bali, ker je bil grad povezan s podzemnim rovom, ki se je končal v sami cerkvi svete Ane ali nekje v njeni bližini. Vhod v podzemni rov so iskali, a ga niso nikoli našli.


Tloris avtorja Valentina Benedika
Sprva grajsko kapelo so kasneje dograjevali in jo preimenovali v podružnično cerkev sv. Ane. Predstavlja edino do zdaj znano protestantsko arhitekturo na Slovenskem, ki je preživela protireformacijsko obdobje.

Sveta Ana, mati device Marije in Jezusova stara mati, se je poročila z bogatim Joahimom iz Nazareta, s katerim še po dvajsetih letih skupnega življenja nista imela otrok. Nekoč sta šla v Jeruzalem, da bi opravila daritev, židovski duhovnik pa je njun dar zavrnil, češ da ga Bog ne sprejema od grešnikov, njuna neplodnost pa naj bi bila dokaz njune grešnosti. Od žalosti in sramote je Joakim odšel med pastirje. Njemu in ženi pa se je prikazal angel, ki jima je naznanil Marijino rojstvo.Tako je Ana rodila Marijo, Jezusovo mater, šele po dvajsetih letih zakona. Po Joahimovi smrti se je poročila še v drugo in ponovno rodila hčerko po imenu Marija. Vdova je postala tudi v drugo, zato se je poročila še tretjič in tudi v tretje povila hčero, ki jo je poimenovala Marija.

Sveta Ana je zavetnica pred revščino in nevihto. Skupaj z možem Joakimom pa je zavetnica zakoncev. 


 

KONJIŠKI ŽUPNIK BOŠTJAN GLAVINIĆ DE GLAMOČ

Rodbina Glavinić je izvirala iz Glamoča v Bosni, kjer  so imeli znatno premoženje z dednim gradom. Pripadali so nižjemu domačemu plemstvu. Med turškimi vpadi so pribežali v Istro in se naselili  v Pičan, ki je danes nepomemben kraj, nekoč pa je bil sedež škofije s škofijsko palačo in katedralo. Tam je bil okoli leta 1630 rojen Boštjan Glavinić.

Screen Shot 2018-01-28 at 09.17.59
Pičan je danes nepomemben kraj, nekoč pa je bil sedež škofije

O njegovem šolanju ni veliko znanega, verjetno je potekalo na Trsatu pri Reki, ki je bil v tistem času center glagoljaštva, najstarejše slovanske pisave. V Gradcu, na Dunaju in v Trnavi je študiral teologijo in filozofijo. V duhovnika je bil posvečen leta 1660.

 

Grb škofa Boštjana Glavinić de Glamoć

Takrat so Dunaju grozili Turki, pripravljali so se na odločilni spopad in iskali pomoč od drugod. Cesar Leopold I. Habsburški je sklenil poslati posebno odposlanstvo v Moskvo, da bi se z Rusijo dogovorili za zavezništvo. V odpravi je bil tolmač za ruski jezik Boštjan Glavinić. Ruščine takrat še ni obvladal, sorodnost materinščine in poznavanje glagolice sta mu bila v pomoč, poleg tega je znal latinščino in italijanščino, ruščino in nemščino pa se je moral naučiti sproti. Februarja 1661 je delegacija iz Dunaja krenila na pot proti Moskvi, s katere se je vrnila septembra 1662. Glavinić je cesarju pisno poročal o poti.


Prebivalci Rusije so zelo zdržljivi in odporni, bolj kot vsak drug narod. Če jim primanjkuje hrane, lahko zdržijo samo pri kruhu, soli in vodi. Kadar so na potu, se zadovoljijo z vrečico moke. Ko pridejo do vode, nasujejo vanjo moke in dodajo soli ter si pripravijo brez kuhanja jed, s katero si utešijo glad, nato so spet čili in veseli ter začnejo prepevati in igrati. Tudi zaradi te skromnosti vsega svojega ljudstva se lahko car ponaša kot eden od najmogočnejših vladarjev Evrope.


Po vrnitvi na Dunaj, so ga tam zadržali kot ruskega tolmača, ker se je v poldrugem letu v Rusiji naučil ruščine. Dodelili so mu mesto dvornega kaplana in tam je ostal šest let. Delo kaplana ni bilo cenjeno, saj je perica dobivala letno 820 forintov plače, dvorni kaplan pa samo 200. Leta 1669 se je preselil v Konjice, ker je zaprosil in dobil izpraznjeno mesto župnika. Še sedem let je bil istočasno dvorni kaplan in uradni tolmač za ruski jezik na Dunaju. Če so ga potrebovali na dvoru kot tolmača, so ga poklicali iz Konjic.

Img_00002046.gif
Boštjan Glavinić de Glamoč

Boštjan Glavinič je v Konjicah preživel dvajset lepih in uspešnih let. Za materialna sredstva se mu ni bilo potrebno boriti, saj je imel veliko posestvo in osemdeset podložnih kmetij. V nadžupnijski cerkvi je postavil glavni oltar in verjetno tudi rožnovensko kapelo.

V času njegovega župnikovanja se je odvijala proticesarska zarota, v kateri je sodeloval tudi grof Ivan Erazem Tattenbach. K njegovemu obglavljenju je pripomogel tudi župnik sam. Tattenbachov najljubši sluga, Baltazar Riebel, ni znal brati in povrh vsega ni znal latinsko, zato se je potem, ko je našel v gospodarjevi obleki zarotniško pogodbo, ki je bila pisana v latinščini, z njo obrnil na župnika, ki je bil vsega nekaj minut oddaljen od gradu. Župnik je pogodbo prebral in takoj ugotovil za kaj gre. Poskrbel je, da se je pogodba znašla v dvorni pisarni na Dunaju.

Po skoraj dvajsetih letih župnikovanja v Konjicah je Glavinića papež v letu 1690 potrdil za senjskega škofa. Glavinić se je kot škof moral boriti z velikimi materialnimi težavami in pri tem se mu je gotovo večkrat stožilo po donosni konjiški župniji. Leta 1697 se je od tam odpravil na Dunaj, vendar je na poti zbolel. Bolan se je ustavil v župnišču v Konjicah, kjer je 2. decembra napisal oporoko, 5.decembra 1697 pa umrl. Pokopan je v cerkvi svetega Jurija. Njegov nagrobnik je vzidan poleg osrednjega oltarja v rožnovenski kapeli.

KONJIŠKI ŽUPNIK VALENTIN FABRI

Grb Valentina Fabrija

O mladosti Valentina Fabrija , ki dolguje svoj priimek poklicni dejavnosti svojega očeta ali prednikov, se ne ve kaj veliko. Fabri kot svojega očeta omenja konjiškega tržana Brikcija Majcna (Briccius Meyzen), zato je verjetno, da si je priimek spremenil, ali po hišnem imenu Pri kovačevih ali po poklicu svojega očeta. Njegovo ime in priimek dobesedno pomeni Valentin, kovačev sin. Kasneje je za svoj osebni grb izbral kladivo na nakovalu. Študiral je verjetno na Dunaju, ker je bil tam študij cenejši kot v Italiji, vendar v ustreznih letih na dunajski univerzi med devetimi omenjenimi študenti iz Konjic, Valentina ni med njimi (je pa kot Konjičan omenjen neki Rupertus Fabri de Canabiz).


Paolo Santonino je opisal sprejem škofa in njegovega spremstva v župnišču v Konjicah, v petek, 11. maja 1487. Župnika Valentina Fabrija je opisal v samih presežnikih, kot izvrstnega gostitelja, prijaznega, vedrega, dobrega, posebno plemenitega in gostoljubnega gospoda, zares velikega moža, kar se telesa in kreposti tiče. Fabri jim je dal postreči kosilo z izbranimi ribjimi jedmi, ki bi po Santoninu »zadoščalo in bilo primerno tudi za kardinala«. Santonino je Fabrija hvalil tudi zaradi njegove prizadevnosti, preudarnosti in ugleda, ki ga je užival med prebivalci bližnjih krajev.


Cerkev sv. Jurija v Slovenskih Konjicah

Valentin Fabri je postal župnik v Konjicah leta 1481. Z dobrimi zvezami pri papežu Aleksandru I. in njegovi družini Borgia, je pridobil visoke dohodke, ki jih je s pridom uporabil. Prav tako se je ognjevito boril, da konjiška nadžupnija ne bi bila za svoje dohodke kaj prikrajšana. O tem priča tudi spor z žičkim priorjem v zvezi s pobiranjem vinske in žitne desetine, v katerem se je s papežovo pomočjo poravnal v korist župnije.


Župnik Valentin Fabri je zaposloval 43 ljudi, od tega 9 duhovnikov v župnijski službi, ki je imelo na razpolago 9 konjev za potovanja, oskrboval je 25 okoliških cerkva, letno pa so v župnišču porabili 20 glav goveje živine, nad 100 ovac, 25 svinj, nad 60 gosi in nad 400 kosov druge perutnine. Spili so 80 polovnjakov vina (polovnjak je približno 280 l vina), se pravi preko 22.400 litrov.


Ena od posebnosti konjiškega oboka sta dve vejnati rebri, ki rasteta iz kapitelov in se odsekano končata v zraku

Valentin Fabri je gojil veliko zanimanje za gradbeništvo. V prvih letih župnikovanja je dal prezidati župnišče. Zavaroval ga je z dvema stolpoma ter utrdil z jarkom in okopom, da je bilo videti kot trdnjava. S tem je dosegel, da je služilo tudi kot zavetje tržanov pred turškimi vpadi (v letu 1473 naj bi Turki celo večerjali v župnišču) in drugimi roparskimi vdori (tržane je leta 1469 oropal tudi štajerski plemič Andrej Baumkircher).

“Farof”

Po vsej verjetnosti je Fabri celo izoblikoval ali najel lastno stavbarsko delavnico, ki je semkaj prenesla takrat najmodernejše arhitekturne dosežke dunajskega prostora. Izvedel je obokanje ladje župnijske cerkve sv. Jurija v Konjicah z ukrivljenimi rebri, ki so za tisti čas predstavljala odlično in napredno arhitekturo. Cerkev je opremil s podporniki in poslikavami. Konjiški notranji “predrti” oporniki z v prostor segajočimi okrasnimi rebri, so v cerkvi sv. Jurija prava posebnost. Delo iste Fabrijeve stavbarske delavnice kot v Konjicah, naj bi bilo tudi v Dobrli vasi.


Dobrla vas (nemško Eberndorf) je naselje na avstrijskem Koroškem. Danes v njem živi močna skupnost koroških Slovencev. V tamkajšnji župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja so v času delovanja prošta Valentina Fabrija prvotni ravni leseni strop v glavni ladji nadomestili z mrežastim poznogotskim obokom, ki je slogovno tako podoben konjiškemu rebrastemu oboku, da jo pripisujejo isti koroški stavbarski delavnici.


Nagrobnik Valentina Fabrija

Leta 1507 je Fabri napisal oporoko, umrl pa je v Konjicah 27. junija 1509, po napisu na nagrobniku sodeč, za bezgavčno kugo. Fabrijeve posmrtne ostanke so prepeljali iz Konjic v dobrloveško grobnico proštov. V konjiški cerkvi sv. Jurija je ostal samo nagrobnik. Na plošči je upodobljen, kako leži z glavo na blazini.  Ker je bil konjiški župnik Valentin Fabri tudi dobrolski prošt in savinjski arhidiakon, ima na vogalih upodobljene štiri grbe: dobrolskega samoroga, oglejskega orla, Svetkovičevo zastavo in Fabrijevo kladivo na nakovalu.

DVOREC TREBNIK

Trebnik naj bi dobil ime po iztrebljenem oz. izkrčenem gozdu, ki se je raztezal na posestvu, preden so postavili dvorec. Prvič je bil omenjen leta 1308 kot “Trebnikke”.  Njegovi prvi lastniki so bili Trebniški, ki so bili kasneje pobaronjeni, ob pojavu protestantizma pa so prešli v novo vero.  Grb trebniških gospodov je predstavljal vzpenjajočega se risa.

64756461_trebnik

Leta 1621 je iz rok Trebniških prešel v roke Tattenbachov in od takrat naprej so bili lastniki konjiškega gradu in Trebnika isti. Tattenbachi so ga posedovali vse do obglavljenja Ivana Erazma, po njegovi razlastitvi pa je bil med letoma 1670 in 1685  dvorec v cesarskih rokah. Leta 1692 so ga v last dobili Žički kartuzijani. Iz tega obdobja je ohranjen inventarni zapisnik:

KONICA MINOLTA DIGITAL CAMERA


Zapisnik iz leta 1699 omenja petnajst opremljenih prostorov, med katerimi je bila zelo bogato opremljena soba v zgornjem nadstropju. Imela je dvanajst z rdečim usnjem prevlečenih stolov, trinajst portretov, predvsem članov avstrijske hiše, ter pet intarzij, med katerimi je bila tudi podoba mesta Gradec. Ena od sob je bila opremljena s portreti družine Tattenbach, zato se je imenovala soba Tattenbachov. V pritličju je bila bogato opremljena priorjeva soba, v kateri je bilo dvanajst z rdečim usnjem prevlečenih stolov,trije gobelini in osem slik. Poleg tega je bilo v dvorcu nad šestdeset podob,od tega nekatere z motivi iz antične mitologije. Od ostale opreme inventar omenja še srebrnino, cinasto posodo (težko 238 funtov), bakreno posodo in več jedilnih servisov, med katerimi so nekateri imeli tudi slonokoščene držaje. V dvorcu je bila tudi druga oprema – lovska, poljedelska, vrtnarska idr.Trebniški dvor je imel tudi svojo kapelo, v kateri se je opravljala služba božja, saj inventar v kapeli omenja srebrn in pozlačen kelih s pateno, dva srebrna mašna vrčka, štiri mašne plašče in drugo potrebno opremo. V trebniški pristavi in deloma na konjiškem gradu so kartuzijani shranjevali tudi živež. Inventar izleta 1699 omenja 537 korcev ali 21.136 litrov žita in sočivlja. V kleteh je bilo 1019 veder vina. V shrambi trebniškega dvorca je bilo 307 funtov ali 172 kilogramov masti, slanine in voska. V hlevih je bilo 81 glav goveje živine in 87 ovac. 40 volov za vprego pa so kartuzijani imeli v reji pri svojih podložnikih.


Po jožefinskih reformah je upravo nad stavbo prevzel verski sklad, ki je stavbo upravljal do leta 1828. trebnik3Zadnji posestniki graščine so bili knezi Windischgrätzi,  ki so ji vtisnili pomemben pečat, saj mnogi Konjičani dvorec Trebnik imenujejo kar graščina Windischgrätz. Windischgrätzsi so v dvorcu Trebnik živeli le občasno, služil jim je bolj kot letna rezidenca. Ogromno pozornosti so posvečali okolici, predvsem urejanju vrtov. Imeli so urejeno vrtnarijo in svojega vrtnarja.
Po vojni je dvorec prišel v last Občine Slovenske Konjice, ki je dvorske prostore namenjala različnim dejavnostim, kot so kino, kavarna, otroški vrtec in druge. Leta 1997 se je dvorec nahajal v dokaj revnem in zapuščenem stanju.

http://www.burger.si/DOGODKI/Preteklost/Trebnik/01_DvorecTrebnik.html

01_DvorecTrebnik
Od takrat je dvorec Trebnik precej spremenil svojo podobo. Danes si v sklopu vodenega ogleda lahko ogledate celotno posestvo dvorca, zeliščni vrt, zeliščno galerijo, grajski park, razstavne zbirke in predstavitveni film.  Istočasno se lahko  seznanite z vsemi podrobnostmi, koristmi in zdravilnimi učinki posameznih zelišč.

Najnovejša pridobitev pa je razpršeni hotel, ki v delu obnovljenega dvorca Trebnik ponuja šest dvoposteljnih sob.0584989001471436457

RODBINA WINDISCHGRÄTZ IN KONJICE

Grb rodbine Windischgrätz

Rodbina Windischgrätz je ime dobila po Slovenj Gradcu  (Windischgrätz je nemško ime za Slovenj Gradec). Na današnjem slovenskem ozemlju so imeli v lasti obsežna posestva in gradove, saj so z jugoslovansko agrarno reformo izgubili skoraj 8000 hektarjev. V Konjicah so imeli v lasti grad Konjice, dvorec Trebnik in Žičko kartuzijo.

Knez Hugo Weriand Windischgrätz in njegova žena Christiane Marie, rojena von Auersperg, ena izmed treh najpremožnejših dedinj v Avstro-Ogrski, sta zasnovala eno najpomembnejših plemiških rodbin 19. in 20. stoletja na naših tleh. Imela sta enajst otrok.

Knez Otto Weriand Hugo Windischgrätz z ženo nadvojvodinjo Elizabeto Marijo Avstrijsko

Kneginja je bila na konjiškem na splošno znana po svoji dobroti. Čeprav je zime skupaj s soprogom preživljala na Dunaju, je poskrbela, da je vsak da 50 konjiških šolarjev dobilo juho in kruh za malico, za božič pa je obdarila revne konjiške otroke z oblekami in sladkarijami.


Christiane je Konjičanom ostala v lepem spominu, opisuje zgodovinarka Aleksandra Boldin v članku iz časopisa Delo: »Tu je živela po smrti moža leta 1920. Bila je umetnica, ukvarjala se je s slikarstvom, bila je zelo razgledana. In priljubljena med domačini. Windischgrätzi so veliko dali na dobrodelnost in so ob božiču in drugih praznikih vedno obdarovali revne konjiške otroke, jim kupovali šolske potrebščine. Bila je res velika ženska po svojih dejanjih, ne samo po plemiškem stanu.«


Christiane je po moževi smrti v letu 1920, živela  v dvorcu Trebnik. Naslednje leto, v marcu 1921, je vdova postala tudi druga pomembna in slavna Konjičanka, ki je slovela po svoji človekoljubnosti in dobrodelnosti. To je bila Adelma Vay de Vaya, ki je živela v dvorcu na drugem koncu Konjic, v Baronvaju. Dve slavni in bogati ženski, dve vdovi, ena z enajstimi otroki in druga brez, sta istočasno živeli vsaka v svojem dvorcu v Konjicah.

Dvorec Trebnik

Knez Hugo Weriand Alfred je imel sestro Marijo, ki je zaslovela po arheoloških izkopavanjih med leti 1904-1915 v Sloveniji. Najdbe je hranila na Bogenšperku, njena zbirka neprecenljive kulturnozgodovinske vrednosti pa se na osnovi dražbe, ki je bila v letu 1934 v ZDA, danes nahaja predvsem v Peabody Museum v Cambridgeu in v Ashmolean Museum v Oxfordu.


Christianina vnukinja Lotti Henley, ki se je na dvorcu Trebnik rodila in tam tudi odraščala, ga je kakšno leto nazaj ponovno obiskala. Zdel se ji je malo drugačen, saj se ga je spominjala manjšega. V šali je pripomnila, da je mogoče zrasel. Svoj tukajšnji dom je kot najstnica zapustila med drugo svetovno vojno. V letu 1943  jo je mama poslala kot negovalko na severno italijansko fronto, kjer je izkusila vse grozote vojne, tudi hudo lakoto. Pravi, da tega ne privošči nikomur več, zato je zasnovala projekt s katerim zdaj, pri njenih 92-tih letih, v Londonu nahranijo tudi 1000 brezdomcev na en večer. Z njim je pošteno prekosila babico pri številu nahranjenih lačnih ust.

Lotti Henley, rojena kot princesa Windischgrätz

Družina je med vojno pomagala partizanom in skrivala nekatere izmed njih pred gestapom. Kljub temu so Christianinega sina in zeta ubili partizani. Sina niso nikoli našli, zet pa je bil vse do leta 1991 pokopan na pokopališču v Slovenskih Konjicah zgolj z napisom »pax« (latinsko mir).


Vodja rodbine Hugo Vincenc Windischgrätz je takoj po koncu vojne v Trstu navezal stike s tamkajšnjimi predstavniki nove slovenske revolucionarne oblasti in se pri njih pozanimal o možnosti vrnitve. Svetovali so mu, naj gre zadeve uredit v Ljubljano, kamor je res poslal svojega brata, a se ta iz Ljubljane ni nikoli več vrnil. Kmalu zatem je izvedel, da so vsi člani rodbine uvrščeni na tako imenovano črno listo in da so jim vrata v Slovenijo in Jugoslavijo zaprta.


 

KONJICE IN ŽELEZNICA

Leta 1846 je po novi železniški progi od Gradca do Celja , ki je potekala 15 kilometrov stran od Konjic, zapeljal prvi vlak. S tistim dnem se je v Konjicah začelo nazadovanje obrti in izumiranje furmanov, ki jih je bilo na Konjiškem precej . Kako globoko rano je to vsekalo Konjicam govori članek iz časopisa  „DOM IN SVET’ iz leta 1892:

ŽIVLJENJE KARTUZIJANCEV V ŽIČKI KARTUZIJI

Namen kartuzijanskega reda je bil v samoti in molku negovati duhovno in kontemplativno življenje (poglobljeno razmišljanje o duhovnih stvareh). Kartuzijanci so imeli zelo strog red. Približno ena tretjina dneva je bila namenjena ustni molitvi, druga za premišljevanje, tretja za ročno delo.

Kartuzijanec

V Žički kartuziji so menihi vstajali poleti ob polnoči, pozimi pa kakšni dve uri pozneje. Vsak menih je imel svoj kos vrta, kjer je prideloval hrano za svoje potrebe, skrbeti je moral za svoje čebele in pridobivati med in vzgajati več vrst sadja, tudi južno. Skupaj so delali v vinogradu, obirali grozdje ter stiskali in vzgajali vino. Vsak zase je opoldne skuhal borno kosilo. Njihova prehrana je bila enostavna. Ob ponedeljkih, sredah in petkih je bil post ob kruhu in vodi. Mesa štirinožcev niso smeli uživati, jedli so ribe, rake in perutnino. Izjema so bili bolni menihi, ki so lahko jedli meso štirinožcev, prav poseben obrok zanje pa je bilo kuhano kozje meso v žafranovi juhi. Kosilo so zaključili z jabolkom, vsak menih je smel spiti po četrt  litra vina na dan.

Skupni kuhar je moral upoštevati stroga pravila: skrbeti je moral za absolutno čistočo pri pripravi hrane, vso posodo je moral vedno dobro pomiti, sadje in zelenjava je morala biti pokrita s čisto krpo, kruh pravilno spečen, solnice čiste in sol suha, noži niso smeli zarjaveti in v kuhinjo ni smel vstopiti noben gost.

V samostanu je v glavnem vladal molk. Menihi so se sestajali samo ob sobotah, da so se pogovorili o potrebnih rečeh in opravili spoved.

Kasneje so imeli kuharje, ki so pripravljali številne preproste jedi. Menihi so recepte zapisovali v knjige in jih prenašali na nove rodove menihov ter med ljudi izven samostana. Pogosto so jedli močnate jedi, ob sobotah močno zabeljene štruklje. Jedli so zavit okrogel kruh, ki so ga imenovali kartuzijanska torta. Nadevana je bila z zelenjavo, ribami in gobami. Pogosto so jedli različne vrste juh, gob, zelenjava je bila na mizi vsak dan. Skozi stoletja se je tudi v Žičkem samostanu pričel rahljati nekdaj strogi kartuzijanski red.  Kartuzija je postala bogata, življenje v samostanu ni bilo več v skladu s predpisanim redom, življenje kartuzijancev pa ni bilo zgledno.

Načrt očetove celice in vrta

Kartuzijani so nosili preprosto belo obleko iz konopljinega platna. Okoli ledij so nosili bodeč opasnik, počez dolg, do gležnjev segajoč talar in po vrhu še škapulir; na ramah spet kos blaga, padajoč čez prsi in hrbet.


V spodnjem samostanu, v Špitaliču je prokurator vodil celo gospodarstvo, nadziral je brate-laike in sprejemal goste. Laiki niso znali pisati, obdelovali so zemljo, redili živino in opravljali rokodelska dela. Ker so opravljali težka fizična dela, se jim ni bilo treba držati strogega posta.  skupaj so skrbeli za žitna polja; gojili so rž, piro in oves, manj pšenico; to so pozneje gojili za ”gosposki kruh”; imeli so skupni mlin in peke specialiste, ki so pekli najbolj bel kruh za opata, ovsenega za navadne menihe in novince,  rženega pa za zapornike.

Freska, ki so jo našli ob obnovi Žičke kartuzije

 V zgodnjem srednjem veku so bile začimbe redkost med ljudstvom, bile so drage in večini neznane. Menihi pa so jih poznali, čislali in uporabljali. Zelišča so preizkušali in jih izdatno uporabljali v svoji kuhinji; iz zelišč so pripravljali likerje, zlasti od začetka novega veka, ko so v Veliki kartuziji Chartreuse v Franciji pripravili znameniti digestivni liker chartreuse, sestavljen iz več deset različnih aromatičnih zelišč. Poznali in izdelovali so ga tudi v Žičah, kakor tudi liker benediktinec, ki je bil sestavljen iz konjaka, medu in številnih zelišč.


Eliksir za dolgo življenje: 6 l vina, 1 kg medu, dve žlici popra, žlica ingverja, štirje lovorovi listi, dva ščepca žafrana, 12 žajbljevih listov in dve vejici vinske rutice. Eliksir redno pijemo po požirkih…


IVAN MINATTI IN KONJICE

Ivan Minatti se je 22. marca 1924 rodil v Konjicah. Prvih pet let svojega življenja je v Konjicah tudi preživel. Bil je predstavnik povojnega rodu slovenskih pesnikov. Njegova izpovedna pesem z naslovom Nekoga moraš imeti rad, se je zapisala v slovensko zgodovino. Minatti je umrl 9. junija 2012 v Ljubljani.
Katja Majer, akademska kiparka, ga je Slovenskim Konjicam vrnila. Od 22. marca 2015, 91. obletnice njegovega rojstva, sedi ves bronast in zamišljen, na klopi pred stavbo Konjiških novic. Samotnež in čudak, ki vsemu navkljub pravi:

Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
– nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
ker drevesa in trave vedo za samoto
– kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
– če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
– koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled –
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
– nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
– kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
– če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
– koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled –
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.

 

Fotografije: Zlatka Cugmas

OD KOD KONJICAM IME?

Vsa krajevna imena konjiškega okraja so slovenska, kar kaže na to, da so ga nedvomno poselili slovenski predniki. Nekateri kraji imajo ime po legi ali kakšni značilnosti okolice (Blato, Brdo), drugi označujejo določeno lastnost prebivalcev (Tepanje), Konjice pa so eden izmed tistih krajev, ki so dobili ime po živalih.

Naši predniki so konje opazovali, jih udomačili in si jih podredili. Človeku niso postali hrana, postali so njegov tovariš, pomočnik pri delu, soborec v vojnih spopadih, pomočnik pri lovu, vlečna sila pri prevažanju. Človek je bil s konji hitrejši, močnejši, skupaj z njimi je bil bitke, skupaj z njimi je živel in umiral. Beli konji naj bi bili v našem kolektivnem nezavednem svetloba, dobro, duhovno bogato življenje, ljubezen. V mitologiji starih narodov je bil znamenje sončnega božanstva. Ko je konj postal stalni spremljevalec človeka in so ga začeli uporabljati kot jezdno žival, je bil prikazan kot izbranec, ki nosi vojskovodje, vladarje in razne junake. Tudi božanstva so pogosto jezdila konje, ki so imeli nadnaravne sposobnosti. Konja sta imela tudi slovenska sončna bogova Svetovit in Radogost. Imel ga je tudi sveti Jurij, prav tako kot zmaja in sulico, reči, ki so jih imeli tudi poganski bogovi. Zelo verjetno je, da so misijonarji  konjiško cerkev posvetili svetemu Juriju zato, da bi se naši predniki hitreje privadili novi veri. Beli konj je prinesel  svetega Jurija, ki je prinesel pomlad, prebujanje, odpiranje, bil je prispodoba življenja. S svojo sulico je pokončal zmaja, ki je predstavljal staro, preživelo. Na ta način je omogočil ponovno rojstvo, z novim imenom, nastale so Konjice. O tem govori tudi legenda o nastanku Konjic.

white-horses


Konjiška gora je znotraj votla, v njej pa je bilo nekoč jezero, v katerem je živel zmaj, ki je rjovel in divjal po jezeru, tako da je grmelo in se je tresla vsa gora, po njenem pobočju pa so drli hudourniki. Ljudje, ki so živeli ob vznožju gore, so se zaradi nemirnega zmaja začeli bati, da bi se gora razpočila, voda pa bi zalila njihove domove in rodovitna polja.
V skrbeh so se zatekli po nasvet k bogatemu graščaku, ki je živel na gradu nad dolino. Graščak jim je svetoval, naj se s strašnim zmajem skušajo pogoditi. Ljudje so se razveselili pametnega nasveta in že naslednji dan so se odpravili na goro. Ko so zagledali strašno pošast, so kar onemeli od strahu. Nazadnje se je eden od mož le opogumil in zmaja prosil, da se umiri. Tedaj je iz zmajevih ust zadonela strašna zahteva: „Miroval bom, če mi vsako leto pripeljete šest devic!” Ob misli na zmajevo zahtevo je ljudi spreletel srh. Po kratkem posvetu pa so zahtevo vendarle sprejeli, saj so le tako lahko rešili svoje domove in vso dolino. Ljudje so se v dolino vračali z mešanimi občutki, saj niso bili prepričani, ali so ravnali prav. Bili so veseli, da so rešili sebe in Dravinjsko dolino, hkrati pa žalostni zaradi šestih mladenk, ki jih bodo vsako leto morali žrtvovati pošastnemu zmaju. Prebivalci Dravinjske doline so tako leto za letom s krvavečimi srci žrtvovali svoje mlade hčere, da so si ohranili življenja in svojo ljubljeno dolino pred povodnijo. Leto za letom je hudobni zmaj s svojo sapo v goro potegnil mladenke in jih požrl. Ko je prišla na vrsto graščakova edinka Marjetica, je graščaka začelo skrbeti in srce se mu je razmehčalo nad dotakratnimi žrtvami. Graščak je razmišljal in razmišljal, kako bi svojo Marjetico rešil pred zmajem, toda ničesar pametnega se mu ni porodilo v glavi. 
Žalostni prebivalci Dravinjske doline so v dolgi procesiji zmaju zopet pripeljali šest nedolžnih deklet, med katerimi je bila tudi Marjetica. V gori je zopet strahovito zagrmelo in zabučalo, kajti zmaj je znova hotel požreti šest dravinjskih lepotic. V tistem trenutku pa je na belem konju prijezdil sv. Jurij, ki je zmaju presekal vrat in tako rešil deklice ter prebivalce Dravinjske doline pred strašno pošastjo. Graščak je bil tako vesel, da je sv. Juriju v zahvalo, ker je rešil njegovo Marjetico, pod goro dal postaviti cerkev sv. Jurija. Takrat je pod goro nastal tudi trg, ki so ga v spomin na te dogodke poimenovali Konjice. ( vzeto iz objave Splošne knjižnice Slovenske Konjice na spletni strani z naslovom Digitalizirana kulturna dediščina slovenskih pokrajin na povezavi )