OTOK KENGURUJEV, KI TO NI

To je otok posebnih živalski vrst, ki jih lahko vidiš samo še na otoku Galapagosu. Res je potrebno, da se iz Adelaide odpraviš že dokaj zgodaj. Ob 06.15, če kreneš iz centra Adelaide, izpred hotela Hindmarsh Square.  Po približno dveurni vožnji z avtobusom skozi center mesta, prideš do trajekta, ki te v štiridesetih minutah prepelje čez zaliv, na otok kengurujev. Na drugi strani te prevzame lokalni avtobus s šoferjem, ki je obenem tudi vodič. Takrat se šele začne tvoja odiseja. Otok je bogat z naravnimi habitati redkih živalskih vrst, tudi koalami, ki ji lahko samo na tem mestu vidiš v njihovem naravnem domovanju, v evkaliptusovem gozdu, ki ni del nekega živalskega vrta, ampak je enostavno gozd, ki je poln koal. Na drevesu so lahko dve ali tri skupaj.

Njihovo število v prirodnih okoljih se drastično zmanjšuje, ne vedo pa zakaj. Nekako mi je na osnovi našega potepanja po Avstraliji, le postalo jasno zakaj. Človeški faktor, ki je v ospredju in gonilna sila, kapital, je glavni krivec počasnemu iztrebljanju redkih živalskih vrst. Money, money, ……money, makes the world go round – znameniti refren s katerim Liza Minnelli zaključi točko v kabaretu Boba Fossa, ki je kabaret vseh kabaretov in postane slavna za vse čase…… Zaradi velikih požarov, ki pogosto zajemajo ta kontinent, obsežnega krčenja gozdov zaradi ustvarjanja novih farm in stanovanjskih naselij, načina življenja ljudi v Avstraliji in ekspanzije priseljevanja. Npr. mesto Melbourne je v približno dvajsetih letih podvojilo število svojih prebivalcev, iz dveh milijonov je naraslo na štiri milijone in še nekaj čez. Vse skupaj je zagotovo vplivalo na to, da so se začele živali umikati človeku, njihovo število pa se je začelo manjšati. Polovica otoka je še neizkrčena, prvotna in bogata z nekaterimi specifičnimi in redkimi drevesnimi vrstami, ki jih drugod ne vidiš.

Otok je slabo poseljen. V pristaniškem delu je nekaj farm.  Svetilnik je točno na jugu in opozarja ladje in mornarje na čeri in besno naravo tega k Arktiki obrnjenega, vetrovnega otoka. V času zimskih divjih vetrov oskrba svetilničarjev s potrebščinami izostane za šest mesecev ali več. Hrano drugače dobivajo na tri mesece, Oboji, človeški in živalski prebivalci otoka, ljubijo samoto, divjo naravo in besen veter. Narava je na določenih mestih otoka ustvarila presenečenja. Na gozdnatem delu obale, se naenkrat od nikoder, kot da bi bila vržena iz višin, znajde granitna skala, ki so jo valovi, orkanski vetrovi in dež, skulpturno oblikovali po svojem navdihu. Nevarno je, če se radovedno povzpneš in navdušen stopiš na rob skale, gledaš v daljavo  ali navzdol v globino, kjer se razbijajo besni valovi. Naenkrat se pojavi orkanski piš vetra iz antarktične smeri in lahko te zabriše globoko dol, na skale in valove, za vedno. Tam spodaj, na čereh kjer prebivajo morski levi in izčrpani spijo polnih trebuhov, te razbije in razkosa ostra skala in odplakne val. Pa te ni več. Opozorila slikovno zelo nazorno prikazujejo te možnosti , zato te prestrašijo, da se boječe in previdno odpraviš na štrlečo skalo nad morje in se trdno držiš pričakujoč, da bo zdaj, zdaj, divje zapihalo in te odpihnilo v globino. Morski levi, ki spijo v globini, te prav gotovo ne bi bili  veseli, saj so izčpani od neprenehnega, krutega življenskega tempa. otok3Resnično potrebujejo mir in čas za spanje. Njihov življenjski cikel je vezan na številko tri. Imajo tridnevni ritem lova v morju in tri dni življenja na kopnem, počivanja, hranjenja mladičev in lizanja ran, ki so jih pridobili v nenehnem boju z morskimi psi, ki jih tukaj kar prekipeva. To je tudi njihov prehrambeni teritorij, ki  kaj hitro lahko postane tudi njihovo pokopališče. Umrejo raztrganih trebuhov, v čeljustih morskih psov kot eden od členov v verigi prehrambenega cikla podvodnega sveta. Ubogi mladiči postanejo sirote in jokaje kličejo svoje matere, ki jih ni. Nobeden stric ali teta se jih ne usmili in ne prevzame pod svoje okrilje. Tako se morajo tudi oni na silo posloviti od življenja, ne v čeljustih plenilca, ampak v mukah lakote, ki jih počasi sestrada do smrti.

Kenguruji? Ne, nismo jih niti našli, niti videli na tem otoku.