POT NA OTOK

Spomnim se kako sva se s stricem, ko sem bila še osnovnošolka, pogovarjala o poletih na Mars. Skupaj sva krojila sanje o astronavskih podvigih in raziskovanju vesolja. Takrat sem verjetno prvič začela razmišljati o svojih življenjskih ambicijah – svojo izobraževalno pot sem želela razširiti izven meja svoje domovine. Staršem sem rekla, da bom po končanem Kajuhu študirala v tujini. Ta cilj sem si zadala v šestem razredu osnovne šole. Starša sta bila začudena nad mojimi radikalnimi cilji, saj sem imela slabih dvanajst let. Želela sta mi pokazati še druge možnosti in me tako na informativni dan peljala na kar štiri srednje šole – od Kajuha, pa centralne celjske gimnazije, pa vse do Želimelj in Bežigrada. A nič ni spremenilo mojih dolgoletnih načrtov – vpisala sem se na tisto (zame) pravo – I. celjsko.

Nekje v začetku drugega polletja leta 2012 je po šolskem zvočniku prišla okrožnica o predstavitvi IB programa na II. gimnaziji Maribor. Niti sanjalo se mi ni, kaj je IB program, in še manj, da bom ravno zaradi njega imela možnost uresničiti svoje tihe želje.

Posedli so nas v novo dvorano v podstrešju kjer nas je pričakala mlada gospa v aladinovih hlačih in uggicah. Še vedno se tako živo spominjam njene prispodobe, ki se mi je tisti dan zdela tako unikatna in nevsakdanja. Ko pomislim na gospo Polono danes, se mi na obrazu naslika nasmešek. To je tista gospa, ki nam je predstavila IB program, in tista gospa, ki je nato organizirala vsa predavanja o študiju v tujini, ki so tolikim dijakom odprla možnost vpisa na najprestižnejše univerze.

Vpisala sem se na IB program in o tem modro molčala pred sošolci vse do trenutka, ko sem domov dobila pismo, da sem sprejeta. Tisti dan je bil eden izmed lepših. V teh dveh letih IB-ja – v mojih zadnjih srednješolskih letih – se ni zgodilo le toliko lepih stvari, temveč tudi najprelomnejše. Maturirala sem, imela tisti svečani ples v dolgi modri obleki, se prvič resnično srečala z ljudmi drugačnih narodnosti in se z njimi spoprijateljila, se naučila toliko življenjskih modrosti in si odprla čisto novo poglavje v svojem življenju – vpisala sem se na študij v tujini.

DSC_0054

Ko sem prišla na IB, sem bila prepričana, da je fizika tisto, kar želim početi vse življenje. Zato sem si poleg obvezne matematike izbrala za naravoslovna predmeta fiziko in kemijo. Vpisala sem se na astrofiziko, na univerzo v Edinburgh. Za plan B sem si izbrala univerzo v Nottinghamu, kjer sem se prijavila na medicinsko fiziko. Na rezultate mature, od katerih je bil odvisen sprejem na univerzo, sem čakala več kot mesec dni. Ko je tisti 6. julij končno prišel, sem občutila največje olajšanje in poraz hkrati. Maturirala sem, matura je bila super, a Edinburgh mi je ušel za tista pičla 2 %. Le zakaj bi mi univerza spolzela za tako nerelevantno razliko v oceni?

Ko sem že izgubila upanje za Nottignham, sem dobila e-mail, da se je nekaj spremenilo na moji online prijavnici. Z zastalim dihom in tresočimi rokami sem vpisala tisto zaporedje številk – 1116906…, ki sem ga vedela že na pamet, in bi naj predstavljalo uporabniško ime. Pisalo je, da sem sprejeta! Po neomajnem veselju je teden za tem prišla nova e-pošta. Pisalo je, da so me na izbrani program sprejeli pomotoma in da žal zame ni mesta. V tistem trenutku so se mi podrla tla pod nogami. Nisem vedela, kaj naj naredim.

Na koncu tiste nezaželjene e-pošte je pisalo, da si lahko zamenjam program za nekaj z druge fakultete za kar ne bom potrebovala tista ušiva 2 % iz matematike. Po dolgem omahovanju in veliki zbeganosti sem se odločila, da svojih otroških želj ne bom kar tako zavrgla, še manj pa svojega dvoletnega truda in odrekanja v času IB-ja. Poleg tega pa mi je univerza zaradi svoje napake in površnosti (še vedno ne razumem kako lahko pride do napačnega sprejema, a se s tem ne obremenjujem več, saj mi je ravno ta napaka odprla nova vrata) ponudila novo priložnost.  Odločila sem se, da bom študirala mikrobiologijo (kljub temu, da nisem imela biologije na maturi). Preden sem prišla v Maribor sem si želela biti zdravnik. Še vedno ne vem, kaj me je tako prepričalo v izbor fizike; morda dejstvo, da je to osnovna naravoslovna veda na kateri temelji vse ostalo, ali pa kaj drugega (mogoče pa tisti otroški načrti o sprehodu po Marsu). Kakorkoli, z mikrobiologijo lahko nadaljujem svojo poklicno pot v medicinski mikrobiologiji in delam v laboratoriju kot sem si tudi sprva predstavljala. Še več, fizika je lahko vedno moj izbirni predmet in sedaj vem, da se je ta napaka zgodila z razlogom, ker morda pa le fizika ni bila tisto pravo zame.

Zdi se, kot da sem dobila najboljše iz obeh svetov. Svoje univerze ne bi sedaj zamenjala za nič drugega. Pa četudi včasih razmišljam, kakšno bi bilo moje življenje na Škotskem, vem, da sem na pravem mestu. In ravno to mesto je destinacija kjer se je začela moja pot na otoku.

NA VRHU GORE

Angleži so me nedavno naučili kako se s pravilno količino mleka in rjavega sladkorja pije English Breakfast. Priznam, prej se mi ni ta čaj zdel nič posebnega, sedaj pa ga še kako rada pijem tudi, ko sem doma. Ko sem prišla na otok, sem vedno rekla, da pogrešam poleg družine, prijateljev in hrane tudi svojo državo. Redkokdo me je razumel in ko sem rekla prijateljem doma, da bi se želela vrniti v Slovenijo, saj bi preveč pogrešala domovino, so me nekako čudno pogledali.

Naj se spomnim; kdaj sem prvič naredila snežno kepo? Ali pa kdaj sem nazadnje opazovala zvezdnato nebo z našega vrta? In kdaj sem se nazadnje začudila, ko sem iz mesta zrla v Alpe? Sem sploh kdaj pomislila, da sneg na Voglu pri petnajstih stopinjah, ob obilici sončnih žarkov v spomladanski jakni sploh ni samoumeven? In da so lahko zelenje ter gozdovi ob avtocesti nekaj povsem neobičajnega?

O tem sem redkokdaj razmišljala, če sploh sem. In niti približno se ne spomnim pri koliko letih sem naredila prvo snežno kepo (zakaj bi si to sploh zapomnila?). Še manjkrat sem razmišljala o tem, da se lahko spomladi v slabih štirih urah naužijem svežega gorskega zraka in sončnih žarkov ter vidim sneg, hkrati pa pojem kepico sladoleda na soncu na obali, ob prijetnem morskem zraku. Precej nenavadno. Navsezadnje pa lahko na poti do obale postanem slovenski otočan na tistem majhnem otoku sredi jezera.

11091024_982726925073501_6169242528528482375_o

Te dni, ko sem se končno vrnila med domače, me je obiskala Wendy – prijateljica iz Hong Konga. Ko sem jo zagledala na letališču, mi je skočila v objem, in takoj povedala, da še nikoli ni videla z letala tako lepega razgleda na gore. Povedala sem ji, da so to naše in avstrijske Alpe, ki jih bo lahko kmalu videla tudi s tal. Zastal ji je dih in prepričana je bila, da je bila edina potnica na letalu, ki jih je slikala (povsem ji verjamem, saj je letela s samimi Makedonci in z nekaj Slovenci). Ko smo se peljali do našega doma, je gledala skozi okno v zelene pokrajine, ki so nas spremljale vso pot ob avtocesti. V trenutku sem vedela, da bo družinski izlet na Bled več kot primeren zanjo. In tako smo se naslednji dan zgodaj zjutraj z družino napotili proti gorenjski regiji.

Svojega navdušenja nad pokrajino ni mogla skrivati in vzkliki veselja ter navdušenja so bili popolnoma unikatni (čisto njeni, tisi tipični s smehom, ki ga lahko slišim iz svoje sosednje sobe v Newark Hallu ob drugi uri zjutraj). Pravi, da še ni nikoli videla tako čistega jezera s takšnimi refleksijami pokrajine. Še več, še nikoli v žiljenju ni bila tako blizu gora. Z ladijco smo pripluli do otočka kjer smo prehodili vseh devetindevetdeset stopnic do cerkvice s tistim znanim zvonom želja. Povedala nam je, da število devetindevetdest v njihovi kulturi pomeni forever, to infinity. Pravi, da če ne prej, se v Slovenijo vrne na dan svoje poroke (do takrat pa mora najti tistega, ki jo bo lahko nesel vseh devetindevetdeset stopnic, vse do te majhne cerkvice kjer bosta lahko skupaj pozvonila za srečno življenje – to sicer pravim tudi jaz).

_MG_0383

Ko je moj ati videl, kako je srečna (resnično ne znam opisati njenega navdušenja in tiste pristne otroške sreče, pravi blissful happiness), se je odločil, da bomo izlet zaključili še malo višje – na Voglu, ob razgledu na Bohinjsko jezero. Tako smo se z gondolo povzpeli do vrha Vogla kjer smo lahko bili priča ne le popolnemu razgledu na naše Julijske Alpe z najvišjo goro, temveč tudi pravemu spomladanskemu snegu. Mislim, da je Wendijino presenečenje preseglo vse meje. Ta dan je naredila svojo prvo snežno kepo (z nasmehom na obrazu nam pove, da je to doživela pred dvajsetim letom starosti) in jo pred metom vsaj desetkrat fotografsko dokumentirala. Kjub temu, da je bilo v Hong Kongu sredi noči, je poklicala svojo mamo in jo vsa presrečna prebudila iz spanca. Zakaj bi spala, če pa je bila Wendy sredi pravih gora in je v rokah držala sneg? Ne samo sneg, še cvetlice!

_MG_0498

Privoščili smo si tipično slovensko zimko (ali smučarsko?) kosilo na kočici na vrhu Vogla – ričet in pasulj. Ta dan smo poskusili vse vrste naših tortnih rezin; od prekmurske, blejske do tipične vseslovenske potice. Wendy pravi, da bo sedaj s še večjo muko prebavljala angleško kuhinjo. Po vseh teh degustacijah sem se še sama nekaj naučila – nikoli se ne zanašaj na trgovine in slaščičarnice na turističnih območjih (razen, če niso to popolne Trojane), saj je domača orehova še vedno najboljša (en velik hvala moji mami Mariji!).

Kljub slovenski majhnosti, si je težko ogledati vse v zgolj dveh dneh, še posebaj, če preživiš nekaj časa na vsaki destinaciji. Zato sva naslednji sončni dan preživeli v naši zeleni prestolnici. Nika naju je popeljala do gradu od koder smo imele čudovit razgled na Ljubljano. Tisti dan smo poskusile vsaj tri vrste sladoleda in poslale vseh dvanajst razglednic. Muller in stenska polica Milke. Pa ljubljanska tržnica in dolga lesena stojnica samega domačega paradižnika. Bi kdaj slikala polico Milke in paradižnik Lušt? Jaz ne, Wendy pa z navdušenjem. Za kosilo smo šle v azijsko restavracijo DA BU DA, saj si je Wendy zaželela poskusiti svojo hrano na slovenski način. Kljub neuspešnemu učenju pravilne uporabe palčk, smo se imele super in da boste vedeli – DA BU DA ima zelo dobro azijsko hrano, pravi Wendy. Seveda ni kot tista z njene celine, je pa zelo dober približek. Ljubljana je čudovita: ima drevesa in najvišji nebotičnik se še vedno ne dotika oblakov. Ko je sončno, se lahko po vsej prestolnici naužiješ sonca in čudovitega zraka. Kot da to ne bi bilo dovolj, je navlkljub temu, da je to najbolj poseljeno območje naše države, še vedno ogromno prostega prostora in vse je tako estetsko ter čisto. Naša prestolnica reciklira in kolesari – neverjetno!

In kaj je še najbolj neverjetno? Ko sva se pozno zvečer vrnili domov s tistim počasnim vlakom, sva lahko z našega dvorišča videli nešteto zvezd (v Nottinghamu je preveč oblačno, redkokdaj se vidijo zvezde in če se, je teh le peščica, Hong Kong pa podnevi z veliko težavo ulovi kaj sončnih žarkov, ponoči pa sije od umetne električne svetlobe, ki se na višini pogubi v smogu). In za piko na i, ima naša majhna dežela prekrasno naravo in odlično kuhinjo s tradicionalno hrano (tudi kranjska klobasa je po Wendijinem mnenju odlična!).

Na vrhu gore, z razgledom na pokrajino (lepa hvala moji družini za čudovit izlet – vsem je dobro delo; dan preživet v naravi, skoraj da brez interneta in prenosa podatkov). Navsezadnje sploh ni tako samoumevno in Slovenija bo tako ali drugače vedno moj dom.

HANIN ODTENEK ŽIVLJENJA: Sedaj, po vseh tisoč besedah, še samo čakam na vprašanje ‘zakaj sem šla študirat v Anglijo?’. Ampak mislim, da je jasno – Slovenija je prekrasna dežela, vse do tistega trenutka, ko preidemo z vidika narave na vidik sistemov, takšnih ali drugačnih.

EAST DRIVE

Včasih sem bila neverjetno neučakana in vzhičena, ko sem se vozila od doma proti letališču, in precej otožna, ko sem se vračala z letališča domov. Danes velja ravno obratno. Najprej nestrpnost, potem veselje in nazadnje še nepopisna ljubezen. To je tisto zaporedje občutkov, ko se vračam domov.

Ameriška pisateljica, iranskega rodu, Azar Nafisi je v enih izmed svojih del napisala: “You get a strange feeling when you’re about to leave a place. Like you’ll not only miss the people you love but you’ll miss the person you are now at this time and this place, because you’ll never be this way ever again.” In ravno to je tisto česar sem se bala preden sem prvič zapustila Slovenijo za dlje časa.

Tista tujina, tista odmevna in elitna tujina kamor si toliko ljudi želi pobegniti iz raznovrstnih razlogov. Marsikdo zgolj zaradi advanture, kdo zaradi boljših življenjskih pogojev, nekateri zaradi ljubljenih oseb ali drugih osebnih razlogov in eni zaradi sla po boljši izobrazbi. K temi zadnjimi sodim jaz (sicer tudi malo k tistimi prvimi, a primarno k omenjenimi). Občutek o uspehu, še posebaj po pridobljeni polni štipendiji brez katere se ne bi mogla nikoli podati na otok (navsezadnje je to le deseta najdražja država na svetu z letnimi šolninami enakimi letni plači povprečnega slovenca), je bil neomajen. Zadnji mesec pred odhodom sem nestrpno odštevala in križala vsak preživet dan na koledarju. A to je bilo samo prvič.

Poslavljanje od družine sredi letališča je bilo nekaj najtežjega. Kljub svoji veliki samostojosti in neodvisnosti, sem na svojo družino zelo navezana, še posebaj na mlajši sestrici. Od prijateljev se ni bilo težko posloviti, ker vem, da bodo tisti pravi vedno ob meni, ne glede na to, kje bom. Osebe so vedno ob tebi kamorkoli greš in prijatelji tako vedno pridejo, če jim le odpreš dlani. A družina je samo ena in kljub temu, da vem, da bodo vedno ob meni, in jaz z njmi, je bila to vendarle ena izmed najtežjih preizkušenj – iti od doma; tako daleč, da telefonski klic ne more priklicati staršev.

Priznam, pred odhodom na študij sem imela polno glavo fantazij. O tem kako bo študij potekal, kakšni ljudje me bodo obkrožali, kako bo kraj izgledal in navsezadnje kako se bom jaz tam znašla. Vse sem si predstavljala precej olepšano in mogoče prilagojeno sami sebi. Vedno sem si želela iti v tujino, zato sem vedela, da mi bo všeč.

Svoje olepšane verzije študija v Nottinghamu si nisem zamislila s prevelikim odstopanjem od realnosti, ki jo poznam danes, po prvim preživetim semestru na otoku. Ko me kdo vpraša, kako je, in kako se imam, vselej odgovorim enako: “Super je.” In ja, res je super! A kljub temu ima tudi ta super svoje manj super lastnosti. Sam študij v mestu, ki je po velikosti primerljivo z našo prestolnico, in ima nekaj deset tisoč prebivalcev več, je tak kot sem si ga predstavljala. Zelo je podoben načinu dela, ki sem ga bila vajena v IB programu, zato se mi le-ta zdi zelo dobra osnova za študij v tujini (predvsem v anglosaškem svetu, ne vem, kako je drugod). Sama univerza pa je do sedaj najbolj organizirana ustanova kar sem jih kdajkoli srečala. Za vsako vprašanje obstaja neka “pisarna” kjer so prijazni ljudje, ki vedo, kako ti lahko najboljše in najefektivnejše pomagajo. Poleg več stotih takšnih institucij za pomoč je tu še študentska unija, ki skrbi za dobro počutje več kot štiridest tisoč študentov (to je več kot ima moje pravljično Celje prebivalcev). Ta super unija nudi preko 200 različnih aktivnosti in skupin kamur se lahko pridruži vsak študent, ki ga partikularna stvar pač zanima. Poleg tega je tu še nekaj več kot 70 različnih športnih klubov, ki se odvijajo na kar tremi športnimi centri, ki vključujejo raznovrstne telovadnice, fitnese, igrišča, plavalni bazen itd.. Biti član enega izmed teh klubov in nositi originalno trenirko univerze prinese neverjeten ponos in občutek, da si del neke velike družine (da ne omenjam BUCS – British Universities and Collages Sport – tekmovanja kjer predstavljaš svojo univerzo pred vsemi univerzami tega velikega otočka). Skratka, na takšni univerzi se prav za vsakega študenta najde vsaj ena stvar, ki lahko razbije njegovo “monotono” učenje, če si le upa in odpre svoje dlani za nove izzive in priložnosti.

Odpiranje dlani (malo manj srca, sploh v prvem letniku) je ključnega pomena pri spoznavanju novih prijateljev in ljudi s katerimi bivaš. Ena izmed mojih najzanimivejših izkušenj študija v tujini je ravno spoznavanje in sobivanje z ljudmi iz vseh koncev sveta. Pisana paleta kultur je prisotna na čisto vsakem koraku kampusa in mesta. Ne le, da je mnogo državljanov Združenega Kraljestva tujcev, ampak je tudi nekje 20 % vseh študentov mednarodnih (kar je pri številki 40 tistoč kar veliko).

Spomim se prvih dni, ko nisem mogla spati, ker je deklica iz Hong Konga tako glasno govorila po skajpu vsak dan okoli ene ali druge ure zjutraj (seveda, če pa je za njene starše takrat primerljivo rano jutro). In ko so Indijci praznovali rojstne dni ali pa ko so (in še) Angleži popivali sredi hodnika litre žganih pijač, čisto veseli, da so prvič daleč stran od doma. Preden sem prišla v Nottingham sem se neverjetno veselila srečanja z vsemi različnimi kulturami. Ko moram na vprašanje o prijateljih in ljudeh, s katerimi se največ družim, odgovoriti danes, je odgovor nekaj takega: “Najraje imam evropejce, take sebi enake ali vsaj podobne.” In tako je moja najboljša prijateljica iz univerze Čehinja katere oče je Albanec.

IMG_9059

Z Lauro vselej uživama, ko lahko jeva hrano, ki sva si jo prinesli od doma. Hrana je tisto, kar najbolj pogrešam. Angleška kuhinja je slaba in to ni nobena skrivnost. Bolj kot greš proti severu, slabše ješ. In če bi bil to edini problem, bi stvar še ne bila tako huda. A tu je še eno neljubo dejstvo, ki ga ima večina študentov iz držav z niskim življenjskim standardom (ja, tudi Slovenija je med njimi). Dvigniti dvajset funtov (približno šestindvajset evrov) je kot bi imel doma slabih deset evrov v denarnici (kaj le lahko kupiš za deset evrov, ko greš v trgovino po hrano?). Preživeti iz meseca v mesec je tako včasih huda življenjska matematika in precejšnje odrekanje. Četudi vem, da imam na računu še vsaj sto funtov, se zavedam, da jih ne smem zapraviti; tu so še zadnji dnevi do doma, pa sama pot domov in roko na srce še kako lepo je, če še kaj ostane na računu na koncu meseca pred novo transakcijo iz Slovenije.

Vedno, ko pridem domov za počitnice, se mi zdi vse zopet tako poceni in predvsem kvalitetno (kar se tiče hrane in pijače seveda). Najbolj pogrešam kavarne in čajanke (mariborski Čajek pa Ilich, vključno z restavracijo Cantante kjer smo posedali vsak glavni odmor in Vrtnico pred Kajuhom). Tukaj ni niti enega podobnega lokala. Ne obstaja niti en sam prostor kamor bi se lahko usedel in ob klepetu s prijateljicami popil tisto slavno skodelico kave (ali čaja). Vse je “take away” – Starbucks (za vsakim vogalom) in njemu podobe – nič cenejše – različice (Costa, Caffe Nero, Sodexo idr.), pa specialiteta za milkshake tisočerih okusov – Shakeway in seveda milijon različnih fast food verzij (Subway, Burger King, KFC, McDonalds, Nando’s itd.). Tudi ene srednje cenovne restavracije še nisem videla (edino, če je 20 funtov na obrok srednje cenovno). Tako se mi včasih zdi, da angleži ne znajo uživati prostega časa in živeti umirjeno, počasi, spontano…

A kot je lahko več kot razvidno, je ta način življenja doprinesel k dosti stabilnejši družbi. Nihče se ne obremenjuje s svojo kariero po končanem študiju, nikogar ne skrbi kako bo prišel do službe in vsak pač študira to, kar ga veseli, in ne nekaj, ki bi mu zajamčilo mesto v uspešnem podjetju s polno denarnico, ker je to, za ljudi z univerzitetno izobrazbo, na tem otoku pač samoumevno.

In tako bom jutri zjutraj spet tekala, da ujamem tisti avtobus ob osmi uri in petnajst minut na East Drivu, ki me bo pripeljal do faksa, s pomočjo katerega bom lahko dobila to samoumevnost o uspehu tudi doma.