“KAK KRETEN!”

Čeprav pri svojih rosnih dvajsetih letih verjetno nimam pravice govoričiti o odnosih in pametovati, kaj so to sploh odnosi in kakšno vlogo igrajo v našem življenju, se mi zdi, da sem vendarle nekaj doživela in lahko neskončnemu morju različnih mnenj pristavim še svoj majhen lonček z izkušnjami.

“Rekli so mi, da sem premlada za ljubezen. Odgovorila sem jim, da so oni prestari, da bi razumeli, kako nora, obsedena, predana, odvisna sem lahko od ljubezni. Bila sem vse to in zlomilo me je. Občutek imam, da lahko sedaj gradim le še zidove okoli sebe, čeprav vem, da bi morala zidati mostove.” Hana, 19

Vedno, ko svetujem kakšni prijateljici s sveže zlomljenim srcem, po številnih spodbujajočih besedah in sovražnih stavkih, kot so: »Kak kreten!« »Čisti psihič.« in podobno, pridem do zaključka: »Odnosi so (se opravičujem izrazu, vendar je nujno potreben) zajebani.« Vsak odnos je težek in zahteva veliko količino truda, da ga obdržimo. Že samo, da si pridobimo zaupanje svojega hišnega ljubljenčka, je potrebno vložiti veliko količino truda in strpnosti.

“Obrat za 360 stopinj. Jaz se ne dam! Pa ne zato, ker se nimam več dati, ampak zato, ker lahko toliko ponudim. Ker sem polna življenja, ker ga ljubim. Dokler si ne bo nekdo zaslužil moje celote, mu tudi koščka ne pustim. Ne dam! Ker se cenim in spoštujem! Ker se imam rada!” Miša, 20

Verjetno bi vsak, ki ga ustavimo na ulici in povprašamo, kaj mora vsebovati dober odnos, odgovoril približno enako in že skoraj klišejsko. Iskrenost in zaupanje sta definitivno kvaliteti, ki bi kraljevali na vrhu seznama. Vendar se mi tukaj poraja vprašanje, kako sploh lahko zaupamo?

“Moje zaupanje je bilo že izdano in mislila sem, da ne bom mogla več zaupati. Kakor hitro sem se ponovno zaljubila, sem začela ponovno zaupati in mislim, da gre ta zgodba v neskončnost. Zaupaš, ne zaupaš, zaupaš.” Nina, 20

Če vsaka od mojih prijateljic pristavi svoj lonček z izkušnjami, smo skupaj »dale skoz« kar nekaj bolj ali manj uspešnih zvez in prijateljstev. Marsikoga smo označile za kretena, za marsikoga smo pa tudi rekle, da je v redu fant, ampak se enostavno ni izšlo. Ene so svojim fantom in bolj verjele, druge so bile bolj skeptične. Ene so varale, druge so bile prevarane. Mnogokrat smo vse verjele in se veselile, kako je Franci, Metkin fant, res super in pozoren in oh in sploh. A na koncu se je vedno izkazalo, da je Peter varal, Igor šel nazaj k bivši, Stanči ni bil pripravljen na zvezo, a je hkrati »šmiral« z neko drugo, Nik pa se je izkazal za totalnega psihopata. Vsi ti fantje pa imajo skupni imenovalec, in sicer punce, ki so jim zaupale. Ampak zakaj? Kako smo lahko prepričani, da nam fant, punca ali prijatelj ne laže in je resnično to, za kogar ga imamo?

“Ker sem naivna in preveč zaupam ljudem. Ali pa jim sploh ne zaupam. Ker včasih še sama sebi ne zaupam.” Patricija, 21

Odgovor je preprost. Ne moremo biti. Z vsakim odnosom, v katerega se spustimo, pa naj bo to prijatelj ali partner, tvegamo, da bomo razočarani. Tvegamo, da bomo v odnos dali vso svojo energijo, prejeli pa je bomo bore malo. Tvegamo, da bomo zaupali in bili iskreni, prejeli pa neiskrenost. Tvegamo, da se nas bo oseba naveličala. Tvegamo, da bo odnos preprosto vzel čas. Ali razdalja.

“Vsak tisti pristen odnos ti podari ogromno, z njim rasteš, se razvijaš, učiš, jokaš in močno uživaš. Si druga (boljša?) oseba, če se konča. Ko se konča. ” Valentina, 19

Meni osebno so odnosi zelo pomembni. Pomembno mi je, da se razumem z atijem, mami, bratom, prijatelji, fantom. Odnosi z ljudmi, ki jih imam rada, me osrečujejo in izpopolnjujejo. Raje tvegam, da me bodo ljudje razočarali, kot pa da se zaprem vase in ne pustim nikomur blizu. Raje se trudim za nek odnos in si na koncu, če se le-ta ne izide, rečem: »Vsaj vse sem naredila, kar je bilo v moji moči.«. Raje grem v svet, spoznam nove ljudi, sklepam trdna in manj trdna prijateljstva, četudi na koncu vsak odnos zbledi in ga vzame čas. Ali neiskrenost. Ali karkoli pač že.

“Najlepše obdobje vsakega odnosa je tisti začetek, ko ne veš kam, če sploh kam, bo pripeljal ta odnos.” Maša, 20

ZAKAJ LAHKO 50 ODTENKOV SIVE SPREMINJA SVET?

Verjetno dandanes ni junaka, ki se vsaj enkrat ne bi srečal s knjigo ali filmom 50 odtenkov sive. Že takoj ob izidu knjige je le-ta požela velike uspehe in živo se spomnim, kako sem na plaži z zanimanjem opazovala množice žensk (in tudi moških), ki so brali knjigo v nešteto jezikih. Videla sem celo sosedo iz morja, ki je imela knjigo ovito v poseben ovoj (da njeni otroci ne vidijo kaj bere ali da se knjiga ne zmečka?). Sama sem sicer knjigo odložila po nekaj straneh, saj se mi je prevod zdel zelo slab (je res samo slab prevod ali pa je slab tudi original?), vendar jo v bližnji prihodnosti vsekakor nameravam prebrati v originalu. Kljub temu, da me knjiga ob prvem srečanju z njo ni navdušila, sem se odločila, da si film vseeno ogledam.

Pred ogledom filma je nujno, da se zavedaš, za kaj boš odštel pet evrov in za kaj boš sedel v kinodvorani dobri dve uri. Ne greš gledat z oskarjem nagrajenega filma, niti slabe komedije. Glavni point filma ni ljubezen, temveč samo živalski nagon po seksu in tega se je treba zavedati. V ospredje je postavljen njun odnos, ki ne bazira na ljubezni, temveč samo na fizični privlačnosti. Poleg tega se je treba zavedati, kakšen je namen filma, saj ljudje po ogledu film velikokrat popljuvajo ter užaljeni odidejo domov ravno zato, ker se le-tega ne zavedajo. Namen filma je zgolj zaslužek. Ustvarjalci in igralci ne pričakujejo nagrad in pohval. Knjiga se je več kot prijela, ustvarjalci so zato v filmu videli zelo dobro možnost za zaslužek in definitivno se niso ušteli, saj so kljub vsem slabim kritikam kinodvorane še vedno polne. Kdo je zdaj tukaj nor? Tisti, ki so film naredili, ali mi, ki množično plačujemo, da si lahko film čimprej ogledamo? Ustvarjalcem je vseeno, ali imajo na imdb-ju oceno 4.1 ali 8.2. Posneli bodo celotno trilogijo, mi bomo to gledali, oni pa bodo bogatejši za par milijonov.

Vseeno mislim, da so opravili zelo dobro delo in velik film. Zavedali so se, da si bo film ogledala velika množica ljudi in to zelo dobro izkoristili za vplivanje na ljudi s pozitivnim vzorom. Marsikdo bi rekel, da promociji sadomazohističnega seksa ne moremo reči pozitiven vzor, vendar to sploh ni pomembno. SM seks obstaja že ves čas in zakaj bi se pretvarjali, da ne obstaja in ga tabuizirali? Je pač del zgodbe, kot je del zgodbe, da Adam naredi Emmi menstrualni miks v filmu No Strings Attached.

Odnos med Greyem in Anastasio ni ključnega pomena v filmu. Pomembno je, kako sta predstavljena. Že na začetku v filmu Grey uporabi kondom (sicer ga odpre z usti, kar ni pravilno), kar se v filmih (sploh holivudskih) zelo redko zgodi. Tako bi lahko rekli, da film vseeno promovira varno spolnost, kar pa je zelo pomembno zaradi porasta spolno prenosljivih bolezni.

Že ob prvem srečanju z Anastasio nam je jasno, da film promovira tudi neklasično lepoto. Čeprav nam danes zunanjost ne pomeni nič več kot je ljudem pomenila v času, ko so naši starši bili mladi, se z njo bolj ukvarjamo, saj je lepotni ideal postal že skoraj nedosegljiv. Visoke suhice z velikim oprsjem in dolgimi lasmi, z dnevnim vnosom koščka sira na dan. Tip klasične holivudske lepote, ki nas obdaja na vsakem koraku. Film 50 odtenkov sive ne pozna pojma klasične lepote in to je definitivno eden izmed razlogov, zakaj me je film z oceno 4.1 navdušil. Anastasia je majhne rasti, suha, vendar ne za manekenko, z razmršenimi lasmi, včasih že rahlo neurejenimi. Oblači se v babičine srajce in luškana krila. Nosi belo spodnje perilo in nizke čevlje. Je povprečno dekle kot vsaka druga. Ni Cameron Diaz, ki očara s svojo utrjeno postavo, lepimi očmi, lasmi in okusom za modo. Je pač Anastasia. Preprosto dekle, ki ga lahko srečaš na ulici v Mariboru in se je včeraj pozabila pobriti. Da, pobriti. Film promovira tudi kosmatost obeh, ženske in moškega. Na eni točki je gola Anastasia snemana od strani, da se na njenih bedrih ZELO OČITNO vidi bel puhec. Čeprav se njunih spolovil v nobenem kadru ne vidi, kamera nekajkrat zelo očitno obide tako Anastasio kot Greya, da se jasno vidi, da sta oba neobrita.

JULIA ROBERTS ARRIVES AT THE NOTTING HILL FILM PREMIERE IN LONDON.
Julia Roberts nima predsodkov pred svojim telesom.

Ta pridih feminizma v filmu me je šokiral in hkrati navdušil. Ljudje se vedno bolj sramujemo lastnih teles in lastne narave, zato menim, da je film majhen korak za spreminjanje družbe v manj kritično do človeškega telesa.

Dodatek administratorja: Bila sem izzvana s komentarjem Snežinke in ob soglasju avtorice objavljam fotko Snežinkinih srnjih nog 🙂

noge

ZAHVALA ALI MAŠA VERJAME V PRAVLJICE

Nekaj časa sem razmišljala o naslovu, ki bi ustrezal mojemu razmišljanju o poroki. Glede na to, da je ta stran namenjena ženskam v srednjih letih, sama pa sem devetnajstletna (skoraj dvajsetletna) smrklja, sem takoj pomislila na klasičen, jasen in že rahlo dolgočasen naslov: “Kako mladi razmišljamo o poroki”. Glede na vsebino prispevka, ki ga sestavljam, bi bil ta naslov popolnoma primeren, vendar se mi zdi (poleg že razlogov, ki sem jih naštela), da bi ob naslovu večina (tudi mladi) dobili drugačno predstavo o vsebini prispevka. Verjetno bi mislili: “Aha, še en članek, kako se želimo poročiti, vendar čim kasneje, tam okoli tridesetih, ko bomo vsi na vrhuncu naše kariere prejemali mastne plače.” No, da razjasnim, prispevek ni promocija poroke in če se vam zdi, da bi lahko bili užaljeni, ne nadaljujte z branjem. Za izpahe čeljusti zaradi začudenja ob direktnosti in iskrenosti tega članka ne odgovarjam. Oblikovanje naših predstav o zvezah in poroki se začnejo (predvsem za dekleta) že ob rojstvu. Velike komaj za Louis Vuitton torbico, popolnoma zaležane od poroda se vse vijolične stiskamo na materinih prsih, ko sorodniki in prijatelji z zanimanjem in občudovanjem zrejo v nas. Male smo, nedolžne, zanimive. Pred seboj imamo še celo življenje in nihče ne ve, kakšen glas bomo imele, ali bomo bolj klepetave ali bolj sramežljive… Vsi se sprašujejo, kaj vse nas čaka in v kakšne ženske bomo zrasle. Ali bomo lepe, zapeljive? Ali bomo dobre žene in dobre gospodinje, ki bodo imele pospravljeno hišo in pravočasno skuhano kosilo? Konec koncev je to tudi naš namen, da smo dobre (v jeziku narave to pomeni plodne) žene in rodimo potomce. Kasneje nas začnejo bombardirati z risankami, kjer popolne princeske čakajo na princa na belem konju, se v momentu zaljubijo in živijo srečno do konca svojih dni. Popolnoma se poistovetimo z risanimi junakinjami in sanjarimo, kako bomo nekoč pametne, lepe in velike živele kot princeske s princem na belem konju (beri: se vozile v belem Audiju, ali katerakoli znamka je dandanes popularna). Pust je tako verjetno naš najljubši dan v celem letu, saj smo končno lahko to, kar si želimo. Mogoče je dan, ko smo bile našemljene v princesko bil celo najbolj srečen dan v našem celem življenju, saj smo bile premajhne, da bi pomislile, da pustnemu kostumu manjka tudi princ na belem konju in se obremenjevale s tem, da se kasneje v življenju nikoli ni prikazal. Snow-White-Prince-Charming-once-upon-a-time-30696093-656-368 Kot da že vse osladne risanke niso bile dovolj, nas v poznih otroških in zgodnjih najstniških letih začnejo zanimati romantični filmi, ki pa imajo veliko skupnega z osladnimi risankami. Ideal princeske se spremeni v lepo žensko z uspešno kariero, princ na belem konju pa v prijaznega, lepega, noro seksi, duhovitega, romantičnega, šarmantnega, privlačnega (sem že omenila, da more prekleto dobro izgledati?) moškega, za katerega se proti koncu filma izkaže, da je navaden kreten in ob tem momentu vsaka ženska potoči celo jezero solz in porabi velik paket robčkov. Hvala bogu cele objokane in z »zadelanim« nosom ugotovimo, da je on kljub vsem napakam popoln moški za njo in jo ljubi z dna srca. In potem se moški čudijo, da nihče ni dovolj dober za nas in da želimo romantične večerje, lepa darila in veliko veliko pozornosti. Če kogarkoli motijo takšna pričakovanja, naj se obrne na ustvarjalce romantičnih komedij, ki so po večini tako ali tako moški. Ali pa še boljše, pokličite potomce Walta Disneya, zaprite njegovo firmo in začnite delati risanke o samskih ženskah, ki dejtajo kup luzerjev, na koncu se sprijaznijo s povprečnežem in svojo navidezno ljubezen zapečatijo s tradicionalno slovensko poroko s kislo juho ob dveh zjutraj. Ali kdaj pač že. Torej, končno sem po štiridesetih minutah prišla do bistva, poroke. Ko se pri tridesetih sprijazniš s povprečnim Slovencem, ki ima službo, je dokaj zanesljiv, vendar te moti način, kako si oblači nogavice, je logičen zaključek poroka in nato prvi otrok. Namenoma sem uporabila besedo zaključek in ne nadaljevanje, saj večina ljudi dandanes gleda na to tako, poročiš se in to je to. Zakon je najvišja (tudi pravno gledano) oblika partnerstva in zdi se nam, da ko enkrat dosežemo to stopnjo, dalje več ne gre. S čimer se seveda ne strinjam. Še vedno lahko ti razvijaš odnos, poskušaš nove stvari, potuješ, odkrivaš, skrbiš, da odnos ne postane dolgočasen in pogovor monoton. Poroke tako ne dojemam kot ene izmed srečnih dogodkov, vendar kot stresa polno postavljanje pred drugimi. Ljubezni ni potrebno dokazovati pred drugimi. Zakaj bi se želel poročiti pred celotno žlahto, ko pa je zagotovo med povabljenimi nekdo, ki ga najraje ne bi povabil, vendar nimaš izbire, saj teto Marjetko moraš povabit, glede na to, da boš povabil tudi Anito, ki je ful kul, onidve sta pa sestri… Pri poroki sta pomembna ti in tvoj izbranec (upam, da si izbrala nekoga, ki je okej) in zato mislim, da bi tako tudi morala proslaviti poroko – sama. Pa kaj če bodo potem sorodniki in sosedje grdo gledali in govorili, kako sta se na skrivaj poročila, ker nimata denarja? Svatje niso pomembni. V bistvu se ves čas delajo, kako se zabavajo in uživajo, v resnici pa komaj čakajo, da je ura 7 in se rahlo opiti odpeljejo do bližnjega hotela, kjer je večerja in se lahko najedo povprečne hrane in sladkega peciva dokler jim ni slabo, kremasto torto pa poplaknejo s poceni vinom. Edina stvar, ki jim je zanimiva in zabavna čez dan je šimfanje tvoje obleke, opažanja, kako si se zredila, kako se tvojemu bodočemu možu vidi, da je starejši od tebe, njegova družina je zategnjena in o moj bog, kako se je tista ločena sestrična grdo in skrajno nespodobno oblekla, kaj si misli, da je prišla na kurbarijo? Poleg tega prtički ne pašejo zraven rož in slišala sem od sosede, ki je slišala od njene prijateljice, ki je hkrati hči od sestre od ženinovega bratranca, da ima nevesta rabljeno obleko po znižani ceni itd., itd. Čeprav se vsi smehljajo in ti čestitajo ob poroki, v resnici njihove želje niso tako iskrene in te vlačijo po zobeh, če se ločiš, češ da so že na poroki vedeli, da to ne bo dolgo trajalo. Torej, ne razumem, zakaj bi zapravil velike količine denarja, da bi drugi vse popljuvali in širili negativno energijo (čeprav subtilno). Vendar kljub svojemu mišljenju z delčkom svojih možganov še vedno upam, da bom nekoč spoznala nekoga, s katerim se ne bom sprijaznila in se bom (čeprav si tega ne želim) poročila, ker bo njemu tradicija pomembna, meni pa on dovolj pomemben, da grem čez svoja načela in mišljenja. Hvala ti, Walt Disney, saj na koncu dneva preden zaspim še vedno verjamem v pravljice.