Na Caminu sem se ves čas spraševala kdaj me bodo oblile solze, ki so spontano oblivale ostale romarje in katero bo tisto najbolj pomenljivo nenavadno srečanje, ki mi ga je pripravil Camino. Med potjo sem se še najbolj nagibala k temu, da je to Giovanni, ker mi je šel na začetku strašno na živce s svojimi razpredanji o trpljenju, vendar sem ga na koncu poti izločila, ker razen tega, da je romal z možem svoje sestrične, podobno kot sem jaz s sestrično svojega moža, druge povezave z njim nisem našla.
Za Camino so značilna nenavadna srečanja, ki predstavljajo bistvo pohodnikovega življenja. Ta srečanja ti nastavijo zrcalo, da ugledaš, kdo dejansko si, kaj ti bremeni srce in kaj ti jemlje lesk v očeh. Vsak od nas, ki ga je prehodil, je takšna nenavadna srečanja doživel, pa naj si se tega zavedel, ali ne. Prepoznal si jih lahko že po tem, da so ti šle te osebe, ki so te zrcalile, na začetku pošteno na živce. V tebi so rodile nek prvinski odpor ali prižgale varovalko pred bolečino, ker nekje globoko v sebi veš, da iskren pogled v zrcalo, pri nikomur ne mine brez nje.”
Celotno pot pa me vsakodnevnemu pričakovanju navkljub, tudi solze niso oblile. Tako nenavadno srečanje kot solze so se mi zgodile šele po prehojenem Caminu.
Skoraj istočasno z mojo knjigo Camino je izšla knjiga Tjaši Artnik Knibbe, ki je podobno kot moja, potopisna izpoved o prehojeni poti. Ne samo, da sva obe v istem času izdali knjigi z isto temo, obe sva celo izbrali istega distributerja. To spoznanje me je šokiralo v trenutku, ko sem knjige dostavila distributerju. Tamkajšnji zaposleni sem s ponosom izročila vroč izvod moje knjige, ki je še dišal po črnilu in čigar naslovnica se je oljnorepično bleščala v zlatih odtenkih. Malomarno je vzela mojo knjigo v roke in s pridihom dolgočasja izustila: ”Aha. Še ena knjiga o Caminu.” Naslednji trenutek je zdolgočasenost izginila iz njenega obraza, stekla je do police s knjigami in mi hlastno podala izvod knjige, o katere avtorici je zasanjano govorila: “Poglejte, to je napisala naša Tjaši, poglejte njen božanski obraz na naslovnici. In kakšne lepe besede je zapisal o njej Ivan Gričnik na platnici. Saj res, kaj ni Ivan vaš sokrajan … ” iz nje se je vsul neskončen hvalospev tej ženski, ki je s svojo knjigo že ob samem izidu zasenčila mojo. Po glavi mi je rojilo: “Grozljivo, kakšna krivica se mi je zgodila. Kako je to mogoče? Pa kako neumen, v bistvu debilen naslov ima njena knjiga! Ranljiva? Ha, ha, ha …” V mislih sem začela pomilovati samo sebe in z jezo sem zrla v Tjašin mili obraz, ki je sijal z naslovnice. Kakšna krivica! Da bi le bila moja tekmica stara, grda in debela, s krompirjastim nosom in nogami na X. Bilo bi mi veliko lažje. Ampak ne, mlajša je od mene, simpatična, z ljubkim nosom in vitko postavo. Kakšna krivica! In sokrajan Ivan! Sem ga do sedaj imela za normalnega, pa očitno ni, če takšni afni napiše: “Tjaši, hvala za spoznanja in hvala, da sedaj svoj Camino vidim še s tiste plati, ki je bila prej zavita v sivino – meglo Pirenejev. Ogromno modrosti nam razložiš na preprost način in priznam, da sem svetlobno leto za tabo. Bog je dal cvetlicam vonj, pticam petje … in nam razum … in TI si nam dala neprecenljivo knjigo … ” Res so se mu skisali možgani!😜🤪
Poleti sem se odločila, da bom njeno knjigo kljub blesavemu naslovu vseeno prebrala. S težavo sem sprejela, kako gladko mi je steklo branje, kako sem avtorico razumela, se vživela v njene misli, čustva in občutke. Popolnoma sem sprejemala njeno razmišljanje in se strinjala z njo z vsem, razen z eno besedo, z besedo, ki je zvenela tuje, šibko in nepotrebno: ranljivost. Nisem hotela priznati njenega obstoja, iskala sem njene nadomestke in morebitne zamenjave, vse dokler nisem naletela na besedilo, ki je pojasnilo to moje ravnanje:
Družba nam nenehno polni um s podobami posameznikov, ki naj bi bili »srečni«, »močni«, »trdi« in tudi na zunaj že vsi skoraj nečloveških atletskih sposobnosti nindže in sočasno v nebo vpijajoče narcisoidne lepote boginje Helene. Solzav smrkav obraz v tej realnosti nima kaj početi. Če pa že, je treba takšnega posameznika nemudoma poslati na terapijo, delavnice joge, seminarje, branje tone knjig, učenje od ostalih »modrecev«. Skratka, takoj ga je treba vpeti v delovanje, da morda ne bi za trenutek sebi dovolil biti.”
Dokončni preobrat se je zame zgodil v Leonu. Sarabraj je tam srečala romarko, pri kateri se je podobno kot pri njenem pokojnem bratu razvila mejna osebnostna motnja, ki je bila kombinirana z odvisnostjo od droge.
Bolj zrem v njene oči, bolj imam občutek, da stoji na njenem mestu brat. Enaka hrepenenja, enaka bolečina, enaka želja, da bi bila ljubljena. Pristna slika podobnosti v trpljenju, ki ga je doživela, me strese. Solza, ki steče po licu, je bila pravzaprav pot olajšanja. Odrešenja od spomina, ki mi ne služi več. Spustim strah, ki ga je v meni vzbujalo bratovo agresivno vedenje, ko je njegovo bolečinsko jedro zabučalo po vsem svetu, ko je nemočno klical, da bi bil viden, in cepetal, da bi bil ljubljen.”
Popolnoma me je prevzelo sočutje do osebe, ki v mojem življenju nemočno kliče, da bi bil viden in cepeta, da bi bil ljubljen, ker ne opazi vse silne pozornosti in ljubezni usmerjene vanj. Maska perfekcionizma je odpadla, kontrola je spustila, v globine potlačena ranljivost je privrela na plano in se izrazila v potokih solza. Spoznala sem, da je Sarabraj “tisto” moje nenavadno srečanje.
Sočutje dojamem kot globoko zavedanje resnice in ne fizično čutenje za trpljenje ter položaj drugega, sočasno pa popolno razumevanje nastalih razmer in sprejemanje pomembne vloge bolečine na poti. Sočutje izhaja iz vrline nevtralnega uma, ki ne sodi in se ne upira nastali situaciji. Sočutje se giblje tiho in neslišno, a za sabo pušča močno sled svetlobe. Sočutje dopušča vse fasete ranljivosti in ji nežno briše čelo, ko je bolečina na vrhuncu. Sočutje gleda globoko v oči in iz srca šepeta, da sprejema, da ljubi čisto vse, kar vidi. Sočutje ne reagira na silo in vstopi v prostor, če je povabljeno. ”
Naj končam z njenim opisom ljudi, ki hodijo po Caminu: “To niso ljudje, ki nikoli ne padejo, temveč ljudje, ki po padcu ne ostanejo na tleh, se ne smilijo sami sebi in ne krivijo drugih za nastalo situacijo. To so ljudje, ki kljub bolečini in joku vstanejo, poberejo koščke razbitega sebe in s pozitivno naravnanostjo hodijo dalje. Ne trudijo se ne jokati, ne čutiti bolečine. Trudijo se le ne ustaviti se na tej poti. Hodijo in hodijo in hodijo. In znajo se smejati!”
Na predstavitvi sem spoznala Bojano Vranjek z ognjenordečimi dolgimi lasmi, ki je ognjeno predstavila svoje telesno in duhovno popotovanje po Caminu, po vidni in nevidni poti. Takoj smo spoznali, da verjame v čudeže in naKLJUČja. Na začetku njene poti je bila grozno nepraktična in nepripravljena, enostavno se ni spomnila najpreprostejših stvari: da bi si nogo v kateri se ji je pojavila bolečina oskrbela z elastičnim povojem, ki ga je imela v nahrbtniku, zjutraj ni šla pravi čas na pot, tako da jo je pri prečkanju Pirenejev ujela tema, ko ni mogla prebrati napisa na smerokazu, se ni spomnila, da bi si nadela očala in ga prebrala, celo ko je lačna pogledovala v polne krožnike gostov v hotelu, se ni spomnila, da bi si lahko hrano naročila, saj je denar imela. 
Nekako sem sklepala, da je bilo temu tako, ker se je sama odpravila na pot v tujino, jezika ni znala, močno pa se je zanašala na to, da bo za vse poskrbel Camino. Sama sem prepričana, da so ljudje na Caminu tisti, ki za vse poskrbijo, ne Camino sam. Mogoče samo v toliko, da ti pošlje prave ljudi v pravem času. In tako je Bojani poslal druge romarje, ki so ji obvezali boleče koleno z elastičnim povojem, da je pot lahko nadaljevala, ji dal sposobnost, da se je s kaminščino sporazumela v gostilni, da ne je zelenjave in si naročila mesni meni. O kaminščini (mislim, da sem pri njej prvič naletela na ta izraz) pravi: “S slovenščino ne prideš tukaj nikamor, takoj, ko pa po koroško kaj rečem, pa vsi vse razumejo. Govorica telesa je namreč tista, ki pretvori besede v razumljivost. Šele tukaj na Caminu sem se začela zavedati, kako zelo zgovorna je telesna govorica in kaj vse povedo oči.” Camino ji je dal védenje, da moraš zase in za svoje potrebe poskrbeti sam. Je pa res, da imaš na Caminu eno veliko prednost – brezpogojno lahko računaš na pomoč soromarjev. Poleg tega soljudje mnogo prej opazijo naše težave kot mi sami. Vse to pa za življenje v domačem okolju, ne moremo trditi. Slovenci nikakor pred samostalnik pomoč ne pritikamo besede sosedska, verjetno pa nam je ob besedi zavist, že v gene vcepljena asociacija na soseda. 
V enajstem stoletju, ko so Jeruzalem zasedli muslimani in romanje tja ni bilo več mogoče, je Kompostela postala pot, kamor so prihajali romarji iz vse Evrope. Večina romarjev je prišla iz Francije, zato so pot poimenovali Francoska pot.
Pesem pripoveduje, kako je romarja in njegovega sina obtožil krčmar, pri katerem sta prenočevala, da sta ga okradla. Zaman sta dokazovala svojo nedolžnost. Oče je bil obsojen na vislice, sin pa je izprosil, da so obesili njega namesto očeta. Oče je žalosten poromal k sv. Jakobu. Ko se je čez mesec dni vračal, je stopil do vislic, da bi ondi sam umrl. A kako se je zavzel, ko je sin z vislic spregovoril:
Jože ga je ubogal, se vrnil do serviserja, ki pa se je držal obljube in se je že ukvarjal z njegovim kolesom. Kar naprej je zmajeval z glavo in mu očital zakaj je kupil francosko kolo in ne špansko, ker njihovi sosedi Francozi pač pojma nimajo kaj je to kvalitetno kolo. Kljub temu mu ga je uspelo popraviti, rekel pa mu je da prtljažnik ne bo vzdržal do Santiaga. Nekaj kilometrov pred Santiagom se mu je res zlomil nosilec prtljažnika in to je bila ena izmed prilik, ko je lahko sestopil brez padca, ker kolo ni imelo “štange”. Na svojega kupljenega spremljevalca se je tako navezal, da ga je kar poosebil in skupaj sta tvorila dvojino: “S kolesom se naju je lotevala jutranja utrujenost.” V Noiji, ko je delal rezime poti, je ob pogledu na kolo dejal:” Enkratno, dosegla sva cilj, Atlantik, “ in ob tem celo stisnil bilanco kolesa. Včasih ga je kdo slikal z njim, v glavnem pa je slikal kolo samo, naloženo z njegovo popotno prtljago, pred tablami z oznakami krajev. 
Na Cruz de Ferru ni odložil svojih skrbi. Malo neromantično je to odlagališče skrbi imenoval urejeno smetišče. Ker piše, da tukaj romarji pustijo kar ne potrebujejo, sem celo pomislila, da ni vedel za navado, da romarji od doma prinesejo kamen, ki ga tukaj odložijo in na ta način simbolično odložijo stvari, ki jih težijo. Vzpon na O’Cebreiro, kjer je tudi kapela svete Marije s skritim svetim gralom, je bil zanj težji od pričakovanj. Na celotni poti je bil dva krat izjemno navdušen nad naravo: pri nepozabnem, cvetočem, gorsko zelenim spustom v Ponferrado in v trenutkih zamaknjenosti v bližini samostana Samosa: “Nato se je dolina za spoznanje razširila s strmimi in tu in tam poraslimi temnimi stenami skrilavcev, nad njimi so se ponekod stene piramidasto ali terasasto dvigale še višje. Preko njih je pršila, curljala, ponekod tekla voda, tudi v širokih pasovih, se odbijala od skrilavcev in se v smeri zahodnega popoldanskega sonca kristalno svetlikala vse do tal. Kristalno nežen, na hipe zlat sijaj narave, me je kot privid zaustavil. Nekaj časa sem nemo opazoval bogastvo narave okoli sebe. Kar zijal sem od harmonije mirne vode, skrilavcev in sonca.” Fotografiral je trenutek, vendar se je pri ogledu fotografije prepričal, da je prava lepota tista, ki jo slika ne more izraziti. Na poti v Portomarin pa mu je zmanjkalo vode, grozila mu je dehidracija, doživel je krizo krize. A tudi to je premagal in dosegel Atlantski ocean.
Kaj kmalu po začetku njune poti, so me prestrašile Vinkotove sanje. Občutek sem imela, da bo na Jakobovi poti doživljal regresije, podobno kot jih je Shirley MacLaine. Tlačila ga je mora, da je v vasi kjer sta prenočevala, bil že nekoč v srednjem veku. Vas je bila polna oboroženih vojakov, ki nikogar niso spustili ven. Želel je pobegniti, zato se je skupaj še z dvema moškima vkrcal na voz. Pokrili so se s cerado in se skušali prebiti iz vasi. Voz je moral ustaviti na kontrolni točki in stražarji so začeli z bajoneti prebadati cerado. Zaslišal je pritajen krik svojega soseda, ki je bil očitno zadet. Njegovo hropenje je postajalo čedalje glasnejše,dokler ni v nekem trenutku utihnilo. V tistem se je zbudil. Na srečo ga mora do konca poti ni več tlačila. Vinko je imel na poti kar precej težav s tendinitisom. Zdravnik mu je svetoval počitek, pa je trmasto vztrajal do konca. S pomočjo ibuprofena, ki mu je lajšal bolečine pri hoji, je v skladu s Sašinim zapisom: “ Moč, ki jo potrebujemo za pot moramo poiskati v nas samih,” poiskal moč in dokončal pot.
Njegovih misli o brezčasju nisem najbolje razumela. Mogoče je za njihovo razumevanje potrebna energija Jakobove poti. Mogoče jih začutim, ko bom na Poti: “Za trenutek sem z mislimi obstal v brezčasju, kot da bi združil občutenje za tisto nekoč in to zdaj in zazdelo se je, da vem kako je bilo tukaj nekoč. Prav tako pa sem čutil, da nekoč in danes nekako sodita skupaj, in da med njima ni razlike. Vse to se je odražalo kot aha izkušnja, občutek brezčasja ali pa hkratnega obstoja tega in nekaj preteklih obdobij hkrati. ”
50 ODTENKOV ŽIVLJENJA