UROŠ MOČNIK IN CAMINO

” Če ti je nekaj namenjeno, se zgodi vse, da se to tudi uresniči,” je prepričan Uroš Močnik. In ker mu je bilo namenjeno, da se sreča s Caminom, se je zgodilo vse, da se je to tudi uresničilo. Po poti Camina se je podal s kolesom. Njegova izkušnja, opredmetena v knjigi, nosi naslov V 14 dneh do konca sveta s podnaslovom Popotovanje v notranji mir. Camino.

Galicija je poznana po kostanju
Galicija je poznana po kostanju

Sprva je mislil, da bo potoval sam, potem pa je naneslo, da se je zbližal s Carlosom, Nemcem španskega rodu in Jakobovo pot sta prekolesarila skupaj. Zaradi Carlosovega španskega porekla in posledično njegovega poznavanja   tamkajšnje kulinarike, sta skupaj uživala tudi v kulinaričnih radostih pokrajine. Spoznal je, da so krvavice v severni Španiji zelo popularna specialiteta. Imenujejo jih mortillas, najraje pa jih pripravijo z jajci na oko. V San Juan de Ortega je poskusil tamkajšnjo specialiteto – česnovo juho. Tudi Uroš sam se je izkazal kot kuhar, saj je v albergu skuhal riž v ribji omaki. In menda so si vsi, ki so jed poskusili, oblizali prste. Na pot se je podal oktobra, ko je bila Galicija polna kostanja. Galicija je namreč najbolj poznano področje po kostanjih v Evropi. Nabral ga je in v albergu je slasten vonj pečenih kostanjev privabil romarje v skupno kuhinjo.
Zanimiv je bil njegov boj s samim seboj. Nikoli ni hotel kolesariti stoje in kolesarje, ki so to delali, je kar malo omalovaževal. Vendar se zarečenega kruha največ poje. Pri kolesarjenju na O’Cebreiro, je bil tudi sam prisiljen v to. Ne samo, da je moral stoje kolesariti v prvi prestavi, celo sestopiti je moral in se na vrh povzpeti peš, ob kolesu. To je občutil kot veliko ponižanje samega pred seboj.  camino-2

Najprej je doživljal Camino kot romantično in mistično popotovanje k spremembi. Pravi, da Camino verjetno ponuja marsikaj, vsakdo pa sprejme tisto, kar je zmožen in pripravljen sprejeti. Camino pa tudi prinaša in združuje: “Prinaša posluh za drugega, toleranco, priznavanje različnosti in spoštovanje. Združuje različne veroizpovedi, združuje ljudi različnih starosti, narodnosti in pogledov.”

Eno poglavje v knjigi je namenjeno tudi vitezom templjarjem, ki so bili tudi zaščitniki in “bančniki” romarjev. Delovali so od leta 1118 do 1308. Ustanovljeni so bili z namenom varovanja romarjev na njihovi poti v Jeruzalem, po prvi križarski vojni, ko je spet postal krščanski. Postali so uradna papeška vojska, ki je aktivno delovala na področju kjer so se stikale tri religije: židovska, krščanska in muslimanska. Templarjem pripisujejo, da so poznali resnice, ki jih takratno življenje ne bi moglo sprejeti in prenesti. V prvih letih 13.stoletja naj bi prišli do takrat še neodkrite Amerike. O poti so izdelali zemljevid, na osnovi katerega naj bi Kolumb prišel v Ameriko. Preko njih naj bi indijanska plemena ob prihodu Kolumba, že poznala križ kot simbol krščanstva. Začuda so imeli tudi veliko srebra, saj rudnikov v Evropi skoraj ni bilo. Z vojnim plenom, z darovi romarjev in zaradi vojne pomoči proti muslimanom, so pridobili ogromno premoženje. Varovali so tudi prenos denarja po Evropi in romarjem omogočili, da so denar shranili v raznih evropskih mestih. Na ta način so bili začetniki poslovanja z bančnimi čeki, saj so kot nadomestilo za shranjeni denar, romarji dobili vrednostno pismo, ki so ga po potrebi vnovčevali na poti. Posojali so denar in frankovska država je bila njihov velik dolžnik. To je povzročilo njihov propad. Kralj Filip Lepi je leta 1308, v petek, 13. oktobra, pozaprl vse templjarje na ozemlju Francije in se tako izognil vrnitvi izposojenega denarja. Od tu izvira petek trinajstega kot slab dan, ki ga je najbolje prespati, da se ne bi zgodilo kaj slabega.
Na poti se je v mislih igral igro, ki jo je poimenoval Oseba dneva. Vsak dan je izbral poznano osebo iz svojega življenja in premišljeval o njej. Ugotovil je: “Neverjetno, kaj vse hranimo v spominu in če mu dovoliš, da pove svoje, stvari kar bruhajo na dan.” Za spravo s preteklostjo pa se mi zdi neprecenljiva njegova misel, da dogodkov v preteklosti ne moreš spremeniti, saj so bili takšni kot so bili, lahko pa spremeniš pogled nanje.images-6Njegovih misli o brezčasju nisem najbolje razumela. Mogoče je za njihovo razumevanje potrebna energija Jakobove poti. Mogoče jih začutim, ko bom na Poti: “Za trenutek sem z mislimi obstal v brezčasju, kot da bi združil občutenje za tisto nekoč in to zdaj in zazdelo se je, da vem kako je bilo tukaj nekoč. Prav tako pa sem čutil, da nekoč in danes nekako sodita skupaj, in da med njima ni razlike. Vse to se je odražalo kot aha izkušnja, občutek brezčasja ali pa hkratnega obstoja tega in nekaj preteklih obdobij hkrati. ”
Po opravljeni poti, je Uroš Carlosa spraševal, kaj mu je Camino dal. Zanimiv je njun dialog: Carlos: “Camino me je še utrdil v pripravljenosti sprejeti vse, s čimer ti življenje postreže.”
Uroš: “Se ti ne zdi to pasivno? Življenje gre lahko mimo tebe.”
Carlos: “Odvisno, kako gledaš na to. Z zornega kota spoznanja, kaj je tvoja naloga življenja, je to zelo aktiven in pragmatičen pristop. Z zornega kota dokazovanja, da s svojimi talenti in voljo lahko narediš vse, kar si zastaviš, pa je pasivno. Dvomim v moč želje in volje. Obe sta v vlogi ega in sta njegovi motivacijski sili. Problem ega je, da pogosto zgreši smer, vzame na muho napačno tarčo. Včasih minejo leta preden ego uvidi, da je zgrešil.” Po moje je res vsa resnica ta, da je treba sprejeti, kar ne moremo spremeniti, imeti moramo pogum, da spremenimo tisto, kar lahko, in modrost, da spoznamo razliko.

kont

Moram priznati, da sem ob branju knjig o Caminu najbolj razumela in čutila ženske avtorice, vendar se me je tudi Uroš z njegovo knjigo, prav posebej dotaknil. Velikokrat sem prebrala njegov sestavek: “Prav tako sem ponovno doživel nekatere občutke, med katerimi je bil en prav poseben in ki ga že dolgo nisem doživel – notranji mir. Niti ne vem, kdaj se je naselil vame. Bil je močan, vseprisoten, hkrati pa miren, spokojen, tih in prav zato je bil nekaj posebnega. Doživljal sem ga kot stabilnost, suverenost, kot nekakšen ovoj, ki te obdaja in te brani pred dvomi, slabimi mislimi, problemi in malimi strahovi. To je občutek tišine v sebi, skladnost samega s seboj, nekakšne samozadostnosti in zavedanja, da to, kar je, je dovolj in ravno prav in tako, kot je, je najbolje zame.”

CAMINO V NAŠEM ŠTETJU

Nekega dne se je med Kelte pomešal apostol Jakob, ki je v današnjo Španijo priplul iz daljnje Judeje. Včasih je bil ribič na Genzareškem jezeru, zato je z ribiči ob Atlantiku kaj hitro našel skupni jezik, želel pa je, da bi z njimi imel tudi skupno vero, zato je med njimi oznanjal evangelij. Vse do leta 40, ki ga je našlo v Zaragozi. Tam se mu je prikazala Marija in mu naročila, naj se vrne domov, v Judejo. Ali je vedel kaj ga tam čaka ali ne, se ne ve. Tudi to ne, če se je o vrnitvi kaj pomišljal. Skratka, vrnil se je in leta 44 ga je dal kruti Herod Agripa v Jeruzalemu zapreti, bičati in obglaviti z mečem. Kdo bi vedel, zakaj mu je bilo tako usojeno. Jakobovo truplo se je čudežno vrnilo v Španijo. Splav brez mornarjev je pristal nekje na obalah Galicije, kjer so ga tudi pokopali. Za svetišče z njegovimi relikvijami so skrbeli zgodnji španski kristjani. Dokler so lahko. Zaradi njihove vere so jih preganjali Rimljani in uspelo jim je, da so jih z območja tudi pregnali. Z njimi je za skoraj 800 let odšel v pozabo tudi kraj svetišča.
Leta 813 je neki puščavnik zagledal posebej svetlo zvezdo. Dobil je občutje, da enostavno mora slediti sijoči zvezdi. Takrat je zaslišal tudi nebeško lepo glasbo, ki je prihajala iz iste smeri, kamor je svetila zvezda. Prispel je do osvetljenega polja, kjer je odkril marmornato grobnico. Napis na kamnu mu je razodel, da gre za posmrtne ostanke “Jakoba, sina Zebedeja in Salome”. Od tedaj se kraj imenuje Compostela [Kompostela], kar naj bi izviralo iz latinskega campus stellae (zvezdino polje). Lahko bi bil izvor imena tudi campus tellure (polje z grobiščem), a nekako so mi ljubše zvezde kot grobišče, zato povežimo Kompostelo z zvezdami.zvezde

Odkritje relikvije se je zgodilo ravno v pravem času. Takrat je bila krščanska Španija prostorsko utesnjena na ozkem pasu na severu Iberskega polotoka, večina polotoka pa je bila zasedena z Mavri. Najdba relikvije je ljudem okrepila duha in postavila branike krčanske tradicije pred islamom. Takratni kralj je takoj izrabil priliko, oprl se je na ljudsko verovanje in vzniklo samozavest proti arabskim “nevernikom”. Nad Jakobovo grobnico je dal zgraditi svetišče in samostan. Postal je tudi prvi romar do svetega kraja.
Poleg zgodbe o razkritju relikvije, se je razširil tudi glas o čudežu v Bitki pri Claviju v letu 844, v kateri se je Sveti Jakob pojavil na belem konju in povedel kristjane v boj proti Mavrom. S tema dvema legendama so cerkvene oblasti pridobile široko podporo v boju proti Arabcem. Uradniki iz katedrale Santiago so pri vsej zadevi še znatno pomagali, saj so najeli pripovedovalce zgodb, da so potovali po podeželju in razširili “novice” o čudežih svetega Jakoba in njegovih relikvij. Podjetni skrbniki cerkve so vedeli, da je bilo število romarjev, ki so obiskali in darovali denar za svetišče sorazmerna z učinkovito promocijo. V novoizgrajeni samostan v Santiagu di Composteli, so se že leta 893 vselili benediktinci. Tudi oni so bili podjetni in so začeli ob Caminu graditi samostane, kjer so čedalje številčnejši romarji iz vseh krajev polotoka, lahko prenočili. Tu so začetki množičnega turizma. Romarji so spotoma, kot spokorno opravilo, gradili prenočišča za popotnike in razna pobožna znamenja in kapelice, ki so rasle kot gobe po dežju.

images-5

Do dvanajstega stoletja je Santiago de Compostela postalo največje romarsko središče v srednjeveški Evropi. V našem štetju je Camino dobil novo ime, postal je Camino de Santiago.
Svetišče Santiago de Compostela je prav zaradi romarske poti, ki je vodila do njega, postalo važno kulturno središče za vso Evropo, čeprav leži na njenih skrajnih robovih. Ko so ga leta 997 Arabci uničili, se je ves tedanji krščanski svet zavzel za njegovo obnovo. Padle v bojih proti Arabcem je Cerkev postavila na isto raven s padlimi križarji. Ker so se eni in drugi borili proti nevernikom, so si oboji zaslužili enake privilegije, na primer popolno odvezo grehov.
Zgodovinarji dvomijo, da je Sv. Jakob kdaj obiskal Španijo in mislijo, da je trditev, da so njegove relikvije kadarkoli prispele do Španije, izmišljotina cerkve.
S Caminom je povezanih kar nekaj ekonomskih kategorij: cerkveni uradniki so uvedli promocijo romarske poti, benediktanci so izgradili prva turistična prenočišča, templjarji, ki so varovali romarje na poti so uvedli prvo obliko čeka, da so jim romarji lahko na začetku poti dali denar v hrambo, ki so ga kasneje ko so ga potrebovali, dvigovali, objavljen je bil tudi prvi turistični vodič Codex Calixtinus. 225-strani rokopisa vsebuje zbirko besedil, vključno s pridigami Svetega Jakoba in praktične potovalne nasvete romarjem.images-8

Kalikstov kodeks opisuje romarsko pot kot pot, ki vodi v življenje in je ozka. Po drugi strani pa pravi, da je cesta, ki vodi do smrti, široka in prostorna. Govori o tem, da je romarska pot za tiste, ki so dobri, da na njej ni prostora za razvade, za tiste, ki iščejo užitke, da se na njej povečajo vrline in preseže telo, da se na Caminu dobijo odpustki za grehe. Pravi, da je romarska pot, pot pravičnih, ljubezen svetnikov, vera v vstajenje in nagrada blaženih, ločitev od pekla, gotovost nebes. Popelje nas stran od slastne hrane, požrešnosti in debelosti, nas oblikuje, zavira želje mesa, ki napada trdnjavo duše, čisti duh, nas vodi v razmišljanje, ponižuje ošabne, poraja ponižne, ljubi revščino. Sovraži tiste, ki jih žene pohlep. Po drugi strani ljubi osebe, ki dajejo revnim. Nagrajuje tiste, ki živijo preprosto in delajo dobra dela, iztrga iz krempljev greha tiste, ki so skopi in krivični.images-3
Kalikstov kodeks je bil do julija 2011 shranjen v katedrali v Santiagu di Composteli. Takrat pa je skrivnostno izginil iz sefa. Zaradi njegove neprecenljive vrednosti so predvidevali, da ga lista kakšen ljubitelj umetnosti v tujini in da ga v Španiji več ni. Pa so se zmotili. Čez skoraj točno leto dni po izginotju so ga našli v garaži bivšega električarja katedrale, na kupu s starimi časopisi. Motiv za vlom in krajo rokopisa neprecenljive vrednosti je bilo maščevanje. Električarja, ki je z duhovščino sodeloval kot samostojen obrtnik, so po 25 letih dela za katedralo odpustili. Kalikstov kodeks so vrnili na njegov dom, v katedralo v Santiagu di Composteli, tatinski električar pa sedi v zaporu. Vsega skupaj je dobil deset let.

Dva tisoč let kasneje, sodobni romarji, po končanem romanju v Santiago de Compostela, nadaljujejo pot še do Finisterre. Počastijo obrede naših prednikov, skurijo svoja oblačila in čevlje, se okopajo v morju, s sebe sperejo preteklost in objamejo novo življenje. Gledajo sonce, ki potone v smrt na obzorju, in ker ponovno vzide, jih prevzame globok občutek obnove.Jakobova pot je zvezdna pot, dostopna izbranim, pogumnim, vztrajnim in pametnim smrtnikom. Romanje v Santiago in Finisterre, pa naj bo za kristjana ali pogana, predstavlja vrnitev k izvoru ali k domovanju bogov. Mnogi verjamejo, da jih romanje po Jakobovi poti odpira k osebni in duhovni izkušnji, ki spreminja življenje. Žene jo energija Rimske ceste nad potjo in energija milijonov, ki so hodili po zemeljski poti spodaj.

Nekateri ljudje sledijo klicu z globokim občutkom vere, ali v pokori, drugi s hotenjem po novi življenjski izkušnji, mogoče iz kulturnih razlogov, lahko pa načrtujejo pot kot neko vrsto športne aktivnosti. Kljub razlikam med “romarji”, pa imajo vsi nekaj skupnega: želijo pustiti vsakdanje življenje za sabo in si dati čas in prostor za razmislek o stvareh.