Milan Vinčec je napisal romarski vodnik Camino Frances – Francoska pot, ki opisuje pot od francoskega izhodišča Pirenejev do Kompostele. Od kje ime Francoska pot?
Vse se je začelo s Karlom Velikim, ki je nekega večera strmel v ozvezdje Rimske ceste. Prikazal se mu je apostol Jakob, ki mu je dejal, da je to pot, ki vodi k njegovemu domu v Galicijo, vendar je neprehodna, ker so tam muslimanski Arabci. To je slavnega vladarja spodbudilo, da se je šel vojskovat za Španijo, s čimer je povezana tudi ustanovitev svetišča v Komposteli. V enajstem stoletju, ko so Jeruzalem zasedli muslimani in romanje tja ni bilo več mogoče, je Kompostela postala pot, kamor so prihajali romarji iz vse Evrope. Večina romarjev je prišla iz Francije, zato so pot poimenovali Francoska pot.
V vodniku je Marko Vinčec celotno pot razdelil na razumne etape in po etapah predstavil pokrajino, kot si sledi od vzhoda proti zahodu.

Izhodišče poti je v francoskem Saint Jean Pied de Portu, pod Pireneji. Prvi dan se vzpneš na Pireneje in jih prečkaš na drugo, špansko stran. Pokrajina v katero se spustiš, se imenuje Navarra. Zanjo je značilno vinogradništvo in poljedelstvo, bujna vegetacija ter hrastov in kostanjev gozd. Glavno mesto je Pamplona, ki je bila pred leti s strani vojske Karla Velikega porušena do tal, dandanes pa je prizorišče dirk pred biki.

Baski so bili besni, ko jim je vojska Karla Velikega podrla glavno mesto do tal, zato so se maščevali v bitki pri Roncesvallesu, ki je ovekovečena v Epu o Rolandu. Temelji na zgodovinskih dogodkih iz leta 778, ko so med vračanjem čet Karla Velikega iz Španije, zadnjo stražo pod Rolandovim poveljstvom napadli roparski krščanski Baski. V epu so na mesto Baskov stopili muslimanski Saraceni (oz. Mavri), ki so s pomočjo izdajalca Ganelona obkolili Rolandovo četo. V srednjem veku je Roland postal rešitelj krščanstva in simbol upora proti arabskim zavojevalcem, čeprav so ga v resnici ubili Baski. Na prelazu Ibaneta danes na dogodke spominja moderna kapela in Rolandov monolit.

Na prelazu Alto del Perdon, na Vrhu odpuščanja pa je skulptura, ki predstavlja romarje na poti Camina. Na njej je napis: “Kjer se pot vetra sreča s potjo zvezd.”

Naslednja pokrajina je La Rioja, rdeča pokrajina poimenovana po rdeči barvi rijohi. Tu uspeva žito, poljski pridelki in vinska trta. Glavno mesto pokrajine je Logrono. V katedrali v Santo Domingu pa še dandanes v kokošnjaku bivata petelin in kokoš. Razlog za to nam pove zgodba o zavrnjeni ljubezni in oživljeni kokoši.

O tem govori celo slovenska ljudska pesem: “Pejsem od Sv. Jakoba apostelna, en lejp exempel od enga očeta inu sinu, kir sta v Galicijo sv. Jakoba grob častit šla inu na poti ta sin je biv nadovžno smrt sturu namejst očeta.” Pesem pripoveduje, kako je romarja in njegovega sina obtožil krčmar, pri katerem sta prenočevala, da sta ga okradla. Zaman sta dokazovala svojo nedolžnost. Oče je bil obsojen na vislice, sin pa je izprosil, da so obesili njega namesto očeta. Oče je žalosten poromal k sv. Jakobu. Ko se je čez mesec dni vračal, je stopil do vislic, da bi ondi sam umrl. A kako se je zavzel, ko je sin z vislic spregovoril:

Svet Jakob je tu stal
nu men ni vmreti dal,
nu je še zdej per meni,
me drži per življenji …

Oče je brž stekel k sodniku, ki se je pravkar mastil s pečeno kuro, in mu povedal, kaj se godi. Sodnik se mu je porogal:
Tulk tvoj sin živi
 k ta kokuš, ki v skled leži!
In glej! Kokoš zleti iz sklede. Sina seveda takoj snamejo, krčmarjevo premoženje pa prodajo in izkupiček dado obema romarjema. Častila sta Boga
 inu svetega Jakoba.

Naslednja pokrajina, ki se zvrsti za La Riojo, Kastilija in Leon, je romarju najmanj prijazna. Predvsem zaradi svojih vročih poletij in mrzlih zim. Večji del pokrajine pokriva puščavska Meseta, ravna planota na višini 800 metrov. V Astorgi je Gaudijeva škofijska palača, ena izmed treh Gaudijevih stavb, ki se ne nahajajo v Kataloniji. V njej je muzej romarske poti Svetega Jakoba. Od Astorge naprej je več zelenja. Vreme tukaj je lahko zelo muhasto in nepredvidljivo, predvsem na vrhu O’Cebreiro. O’Cebreiro meji na Leon na eni strani in na Galicijo na drugi strani. Tukaj se je zgodil čudež svetega grala. Prav tako se je zgodil čudež v Virgen del Camino, ko se je Marija pokazala pastirju in mu rekla naj tukaj zgradijo cerkev.

V Galiciji se pojavijo palozzas. To so iz kamna grajene hiške ovalnega tlorisa in s slamnato streho. Do nedavnega so v njih živeli kmetje. Pri Cruz de Ferru, Železnem križu, odložiš kamen, simbol težav in naporov, ki jih romar prenaša na poti. Pravijo, da bo ta kamen ob sodnem dnevu prevesil tehtnico v korist dobrih del.

Galicija je zelena in hribovita, posejana s kamnitimi kaščami za žito, ki so na stebrih, da so na ta način dvignjene od zemeljske vlage. San Julian de Camino je imenovan po Svetem Julijanu, vojaškem oficirju, ki je nehote ubil svoje starše. Za pokoro se je odločil, da bo svoje življenje posvetil romarjem. Angel mu je neke noči sporočil, da mu je bog odpustil. Tudi v Galiciji je romar izpostavljen izredno muhastemu vremenu.
V Komposteli, končnemu cilju romarja, pa je z romarjevo molitvijo in njegovo zahvalo za opravljeno pot pred pred sarkofagom Svetega Jakoba, opravljeno zadnje dejanje romanja.