Na nekem drugem mestu sem zapisala: Najprej so se ljudje srečevali. In potem ugotovili, da jih ob srečanjih prevzame posebno občutje. Ker so ga občutili ob srečanjih, so ga poimenovali sreča. Tako imamo Slovenci že v svojem jeziku zapisano, kje srečo najdemo. V srečanju!
Za Camino so značilna nenavadna srečanja, ki predstavljajo bistvo pohodnikovega življenja. Ta srečanja ti nastavijo zrcalo, da ugledaš, kdo dejansko si, kaj ti bremeni srce in kaj ti jemlje lesk v očeh. Vsak od nas, ki ga je prehodil, je takšna nenavadna srečanja doživel, pa naj si se tega zavedel, ali ne. Prepoznal si jih lahko že po tem, da so ti šle te osebe, ki so te zrcalile, na začetku pošteno na živce. V tebi so rodile nek prvinski odpor ali prižgale varovalko pred bolečino, ker nekje globoko v sebi veš, da iskren pogled v zrcalo, pri nikomur ne mine brez nje. Tako je bilo tudi pri Petri, ki se je prvič odpravila na portugalski Camino, od Porta do Santiaga. Ko je pot prehodila, se je zavedela, da to ni to, da bo morala na pot še enkrat: “Tam, na dežju pred katedralo, sem vedela, da se bom ob prvi priložnosti spet podala na Camino. A takrat na celotno pot.” In se je, že čez tri mesece. V štiridesetih dneh je prehodila 1000 kilometrov, od Iruna do Fisterre in nazaj do Santiaga de Compostele.
Njeno nenavadno srečanje, njeno zrcalo, je bila Danka. In seveda – že od vsega začetka ji je šla strašno na živce: “Danka je. Imena si nisem zapomnila, pa tudi želje po tem nisem imela. Na žalost gre tudi ona vse do Fisterre, tako kot jaz. Upam, da je ne bom veliko srečevala.” Seveda se je Petra uštela. Usodi se pač ne izogneš. Vztrajno sta se srečevali in ugotavljali, kako podobni sta si: obe pijeta kavo s sojinim mlekom, z veseljem grizljata tablice z oreščki, obe ne jesta mesa, obe s knjigo v roki potrpežljivo čakata na odprtje zavetišča in obe uživata v zgodnjih jutrih. In seveda, obe imata enako travmo iz otroštva.
V skladu s Camino rekom “first you walk Camino, than Camino walks you”, za katerega ne najdem ustreznejšega, za ušesa dovolj melodičnega in smiselno pravilnega slovenskega prevoda kot je “najprej ti prehodiš Camino, potem Camino prehodi tebe”, se je tudi za Petro Camino pričel, ko se je vrnila domov. Po dolgem tehtanju je zbrala zavidanja vreden pogum in pred celotno Slovenijo razkrila svojo ranljivost in otroško travmo. Si predstavljam, koliko strahu je morala premagati, koliko pomislekov zavreči in koliko moči zbrati za ta korak, težji od vseh skupaj, ki jih je naredila po Caminu. Trdno verjamem, da ne čuti obžalovanja, saj je bil to edini način, da je razbremenila svoje srce in povrnila lesk v njene oči.
Naj končam z njenim opisom ljudi, ki hodijo po Caminu: “To niso ljudje, ki nikoli ne padejo, temveč ljudje, ki po padcu ne ostanejo na tleh, se ne smilijo sami sebi in ne krivijo drugih za nastalo situacijo. To so ljudje, ki kljub bolečini in joku vstanejo, poberejo koščke razbitega sebe in s pozitivno naravnanostjo hodijo dalje. Ne trudijo se ne jokati, ne čutiti bolečine. Trudijo se le ne ustaviti se na tej poti. Hodijo in hodijo in hodijo. In znajo se smejati!”
Dostopite do njene strani s klikom na sliko.
50 ODTENKOV ŽIVLJENJA 