ZAKONCA JELENKO IN CAMINO

Saša Djura Jelenko in Vinko Jelenko sta še en slovenski par, ki je skupaj prehodil Camino in o tem tudi napisal knjigo. V juniju 2009 sta krenila na svoj letni dopust, ki so jima ga zavidali le redki. Kdo pa si za dopust izbere celodnevno hojo pod vročim španskim soncem, z najmanj desetkilogramskim nahrbtnikom na ramenih in težkimi gojzarji na nogah? Kaj ni lepše ležati na plaži, v borovi senčki, z osvežujočo ledeno hladno pijačo v rokah? In ko postane prevroče, zaplavati v turkizno modro morje? Se prepustiti skrbi drugih za tvoje udobje? A Saša in Vinko že vesta zakaj sta se tako odločila. Pravita: “ Na Poti je bilo treba preživeti vsak dan posebej in polne roke dela sva imela s tem.” Saša je imela tudi zastavljen cilj dopusta: “ Naučiti se živeti tukaj in zdaj, v tem trenutku in sprejemati sebe in vse ljudi in vsa živa bitja ter naravo z brezpogojno ljubeznijo je cilj, ki si ga želim doseči in hkrati pot, ki nima začetka in ne konca.” camino-3Kaj kmalu po začetku njune poti, so me prestrašile Vinkotove sanje. Občutek sem imela, da bo na Jakobovi poti doživljal regresije, podobno kot jih je Shirley MacLaine. Tlačila ga je mora, da je v vasi kjer sta prenočevala, bil že nekoč v srednjem veku. Vas je bila polna oboroženih vojakov, ki nikogar niso spustili ven. Želel je pobegniti, zato se je skupaj še z dvema moškima vkrcal na voz. Pokrili so se s cerado in se skušali prebiti iz vasi. Voz je moral ustaviti na kontrolni točki in stražarji so začeli z bajoneti prebadati cerado. Zaslišal je pritajen krik svojega soseda, ki je bil očitno zadet. Njegovo hropenje je postajalo čedalje glasnejše,dokler ni v nekem trenutku utihnilo. V tistem se je zbudil. Na srečo ga mora do konca poti ni več tlačila. Vinko je imel na poti kar precej težav s tendinitisom. Zdravnik mu je svetoval počitek, pa je trmasto vztrajal do konca. S pomočjo ibuprofena, ki mu je lajšal bolečine pri hoji, je v skladu s Sašinim zapisom: “ Moč, ki jo potrebujemo za pot moramo poiskati v nas samih,” poiskal moč in dokončal pot.images-23

Saša je uživala v hrani, ki jo je dobila na poti. Verjamem, da je severnošpanska kuhinja zelo okusna. Verjamem pa tudi, da lakota zaradi porabljenih kalorij na poti, hrani tudi za kakšno stopnjo izboljša okus. V knjigi je zapisala kar nekaj receptov za pripravo lokalnih jedi, ki jih je s slastjo pojedla. Tudi Jakobovo torto, ki je preprosta in okusna sladica. Recept za Jakobovo torto: 3 skodelice zmletih mandljev, 3/4 skodelice moke, 1 skodelica sladkorja, 4 jajca, 8 žlic masla sobne temperature, 1/2 žličke pecilnega praška, 1/2 skodelice vode, sok 1 limone, sladkor v prahu za posip. Moko in pecilni zmešamo posebej, zmiksamo jajca in dodamo vse ostale sestavine. Pečemo v okroglem modelu, ki ga prej obložimo s peki papirjem. Pečemo 45 minut na 180 stopinj. Ohlajeno potresemo s sladkorjem v prahu.images-24

Na poti sta začutila povezanost ljudi, ki hodijo po Caminu, povezanost, ki je stkana iz sočutja in solidarnosti, ter na veliko prekrita s čudovito energijo, ki se ji reče ljubezen, ljubezen do sočloveka, ne glede na raso, spol, prepričanje, stan, ljubezen, ki ne potrebuje besed in pojasnil, ljubezen, ki se izrazi v pozdravu, pogledu, majhni gesti ali pa se preprosto začuti. Zdelo se jima je najpomembnejše, da sta bila v največji možni meri odvisna sama od sebe. V življenju na splošno prepogosto iščemo krivce za težave, ki nas spremljajo v drugih. Na poti jih ne moreš, tudi če si to želiš. Saša na koncu piše: “ Če je Camino življenje, konca vendarle ni, kajne? Cilji pa so samo ene drobcene stopnice po katerih stopamo skozi naše življenje. In Camino je le ena izmed njih. Stopnica z veliko začetnico. Zaradi njega bodo naslednji koraki v življenju morebiti drugačni, mogoče lažji in z drugim zavedanjem kot so bili pred to potjo.” Pravita, da po Caminu tudi njun stisk rok nikoli ne bo več enak.

UROŠ MOČNIK IN CAMINO

” Če ti je nekaj namenjeno, se zgodi vse, da se to tudi uresniči,” je prepričan Uroš Močnik. In ker mu je bilo namenjeno, da se sreča s Caminom, se je zgodilo vse, da se je to tudi uresničilo. Po poti Camina se je podal s kolesom. Njegova izkušnja, opredmetena v knjigi, nosi naslov V 14 dneh do konca sveta s podnaslovom Popotovanje v notranji mir. Camino.

Galicija je poznana po kostanju
Galicija je poznana po kostanju

Sprva je mislil, da bo potoval sam, potem pa je naneslo, da se je zbližal s Carlosom, Nemcem španskega rodu in Jakobovo pot sta prekolesarila skupaj. Zaradi Carlosovega španskega porekla in posledično njegovega poznavanja   tamkajšnje kulinarike, sta skupaj uživala tudi v kulinaričnih radostih pokrajine. Spoznal je, da so krvavice v severni Španiji zelo popularna specialiteta. Imenujejo jih mortillas, najraje pa jih pripravijo z jajci na oko. V San Juan de Ortega je poskusil tamkajšnjo specialiteto – česnovo juho. Tudi Uroš sam se je izkazal kot kuhar, saj je v albergu skuhal riž v ribji omaki. In menda so si vsi, ki so jed poskusili, oblizali prste. Na pot se je podal oktobra, ko je bila Galicija polna kostanja. Galicija je namreč najbolj poznano področje po kostanjih v Evropi. Nabral ga je in v albergu je slasten vonj pečenih kostanjev privabil romarje v skupno kuhinjo.
Zanimiv je bil njegov boj s samim seboj. Nikoli ni hotel kolesariti stoje in kolesarje, ki so to delali, je kar malo omalovaževal. Vendar se zarečenega kruha največ poje. Pri kolesarjenju na O’Cebreiro, je bil tudi sam prisiljen v to. Ne samo, da je moral stoje kolesariti v prvi prestavi, celo sestopiti je moral in se na vrh povzpeti peš, ob kolesu. To je občutil kot veliko ponižanje samega pred seboj.  camino-2

Najprej je doživljal Camino kot romantično in mistično popotovanje k spremembi. Pravi, da Camino verjetno ponuja marsikaj, vsakdo pa sprejme tisto, kar je zmožen in pripravljen sprejeti. Camino pa tudi prinaša in združuje: “Prinaša posluh za drugega, toleranco, priznavanje različnosti in spoštovanje. Združuje različne veroizpovedi, združuje ljudi različnih starosti, narodnosti in pogledov.”

Eno poglavje v knjigi je namenjeno tudi vitezom templjarjem, ki so bili tudi zaščitniki in “bančniki” romarjev. Delovali so od leta 1118 do 1308. Ustanovljeni so bili z namenom varovanja romarjev na njihovi poti v Jeruzalem, po prvi križarski vojni, ko je spet postal krščanski. Postali so uradna papeška vojska, ki je aktivno delovala na področju kjer so se stikale tri religije: židovska, krščanska in muslimanska. Templarjem pripisujejo, da so poznali resnice, ki jih takratno življenje ne bi moglo sprejeti in prenesti. V prvih letih 13.stoletja naj bi prišli do takrat še neodkrite Amerike. O poti so izdelali zemljevid, na osnovi katerega naj bi Kolumb prišel v Ameriko. Preko njih naj bi indijanska plemena ob prihodu Kolumba, že poznala križ kot simbol krščanstva. Začuda so imeli tudi veliko srebra, saj rudnikov v Evropi skoraj ni bilo. Z vojnim plenom, z darovi romarjev in zaradi vojne pomoči proti muslimanom, so pridobili ogromno premoženje. Varovali so tudi prenos denarja po Evropi in romarjem omogočili, da so denar shranili v raznih evropskih mestih. Na ta način so bili začetniki poslovanja z bančnimi čeki, saj so kot nadomestilo za shranjeni denar, romarji dobili vrednostno pismo, ki so ga po potrebi vnovčevali na poti. Posojali so denar in frankovska država je bila njihov velik dolžnik. To je povzročilo njihov propad. Kralj Filip Lepi je leta 1308, v petek, 13. oktobra, pozaprl vse templjarje na ozemlju Francije in se tako izognil vrnitvi izposojenega denarja. Od tu izvira petek trinajstega kot slab dan, ki ga je najbolje prespati, da se ne bi zgodilo kaj slabega.
Na poti se je v mislih igral igro, ki jo je poimenoval Oseba dneva. Vsak dan je izbral poznano osebo iz svojega življenja in premišljeval o njej. Ugotovil je: “Neverjetno, kaj vse hranimo v spominu in če mu dovoliš, da pove svoje, stvari kar bruhajo na dan.” Za spravo s preteklostjo pa se mi zdi neprecenljiva njegova misel, da dogodkov v preteklosti ne moreš spremeniti, saj so bili takšni kot so bili, lahko pa spremeniš pogled nanje.images-6Njegovih misli o brezčasju nisem najbolje razumela. Mogoče je za njihovo razumevanje potrebna energija Jakobove poti. Mogoče jih začutim, ko bom na Poti: “Za trenutek sem z mislimi obstal v brezčasju, kot da bi združil občutenje za tisto nekoč in to zdaj in zazdelo se je, da vem kako je bilo tukaj nekoč. Prav tako pa sem čutil, da nekoč in danes nekako sodita skupaj, in da med njima ni razlike. Vse to se je odražalo kot aha izkušnja, občutek brezčasja ali pa hkratnega obstoja tega in nekaj preteklih obdobij hkrati. ”
Po opravljeni poti, je Uroš Carlosa spraševal, kaj mu je Camino dal. Zanimiv je njun dialog: Carlos: “Camino me je še utrdil v pripravljenosti sprejeti vse, s čimer ti življenje postreže.”
Uroš: “Se ti ne zdi to pasivno? Življenje gre lahko mimo tebe.”
Carlos: “Odvisno, kako gledaš na to. Z zornega kota spoznanja, kaj je tvoja naloga življenja, je to zelo aktiven in pragmatičen pristop. Z zornega kota dokazovanja, da s svojimi talenti in voljo lahko narediš vse, kar si zastaviš, pa je pasivno. Dvomim v moč želje in volje. Obe sta v vlogi ega in sta njegovi motivacijski sili. Problem ega je, da pogosto zgreši smer, vzame na muho napačno tarčo. Včasih minejo leta preden ego uvidi, da je zgrešil.” Po moje je res vsa resnica ta, da je treba sprejeti, kar ne moremo spremeniti, imeti moramo pogum, da spremenimo tisto, kar lahko, in modrost, da spoznamo razliko.

kont

Moram priznati, da sem ob branju knjig o Caminu najbolj razumela in čutila ženske avtorice, vendar se me je tudi Uroš z njegovo knjigo, prav posebej dotaknil. Velikokrat sem prebrala njegov sestavek: “Prav tako sem ponovno doživel nekatere občutke, med katerimi je bil en prav poseben in ki ga že dolgo nisem doživel – notranji mir. Niti ne vem, kdaj se je naselil vame. Bil je močan, vseprisoten, hkrati pa miren, spokojen, tih in prav zato je bil nekaj posebnega. Doživljal sem ga kot stabilnost, suverenost, kot nekakšen ovoj, ki te obdaja in te brani pred dvomi, slabimi mislimi, problemi in malimi strahovi. To je občutek tišine v sebi, skladnost samega s seboj, nekakšne samozadostnosti in zavedanja, da to, kar je, je dovolj in ravno prav in tako, kot je, je najbolje zame.”

STAŠA LEPEJ IN CAMINO

Staša Lepej se je obula v težke planinske gojzarje, za nahrbtnik zataknila slovensko zastavico, si ga oprtala in se v juliju 2006 odpravila na Camino , ker “…jo je nekaj silovito gnalo tja med pšenična polja, vinograde, včasih tudi dokaj nezanimivo in dolgočasno pokrajino.” Zanjo je bilo romanje notranje potovanje, čiščenje duše, iskanje najglobljega duhovnega smisla in samopoznanja. Uresničitev sanj. In tako je naslovila tudi knjigo o svoji poti: Camino, moja samotna pot ali čiščenje duše in telesa po žensko.Img_00009901.gif
Skozi knjigo sem s Stašo Lepej hodila po poti Camina kar nekaj korakov za njo. Želela je biti sama s seboj, se spoznati in očistiti svojo dušo. Tudi zvečer se ni kaj rada družila z ostalimi. Pojedla je, oprala perilo, odgovorila na SMSe in naredila zapiske. Po poklicu je bila odvetnica in doma je bila vedno tudi urejena kot odvetnica. Navajena je bila nositi kostime, visoke pete in si redno ličiti obraz. Pri pakiranju nahrbtnika pa so kostime zamenjale pohodniške hlače in majice, salonarje pa športni copati. Seveda je vzela s seboj šminko, maskaro in barvice za oči, a na Caminu je kaj hitro ugotovila, da tega sploh ne potrebuje. Na nasvet prijatelja pa je vzela s seboj dokaj nenavaden klobuk ( bolje turban), ki na pogled ni bil bogve kaj, a je bil zelo uporaben: plenico. Zmočena in ovita okoli glave je bila odlična zaščita pred vročim španskim soncem, ki ti je neusmiljeno žgalo na glavo. Zaradi povečanih fizičnih naporov, ki jih prestajaš na taki poti, se je oskrbela s tabletami kalija, magnezija in C vitamina in jih dnevno dodajala svoji prehrani. S seboj je vzela tudi zeliščne SOS tablete iz galganta, za skrajno silo, če noge ne bodo šle več in bo glava odpovedovala. Galgant je rastlina, ki sodi v družino ingverjevk. Užiten je njen  podzemni del. Precej podoben je ingverju, vendar s to razliko, da je nekoliko svetlejše barve in ima tanjšo lupinico. Po okusu je svež galgant bolj blag kot ingver, njegov vonj pa spominja na smrekove iglice. Hildegarda je galgant imenovala začimba življenja, ki vam lahko vlije več moči od energijske pijače ter vas ohranja budne. In zato je Staša tabletke galganta tudi vzela s seboj. Tudi čepki za ušesa so našli svoj prostor v nahrbtniku, saj telo ob takih fizičnih naporih potrebuje dovolj spanja, v množičnih spalnicah v albergih ( tako Španci imenujejo zavetišča za romarje) pa se znajo ponoči pojaviti tudi kakšni moteči zvoki.

Romarski potni list
Romarski potni list

Rada sem hodila za njo. Prikupila se mi je s svojim razmišljanjem. V celoti se je razkrila. Premislila svojo preteklost. Podoživela svoje težke trenutke. Se spovedala. Nisem jokala z njo, ko so se ji solze ulile same od sebe (tako kot se na Jakobovi poti mnogim romarjem), zaradi posebne energije in čiščenja duše. Prvič se ji je to zgodilo že v Lourdesu, ki ga je obiskala spotoma, na poti do izhodišča v francoskem Saint Jean Pied de Portu. Z njo sem jokala, ko se je spominjala smrti svoje hčerke, še dojenčka, v njenih študentskih časih. Že preden je odhajala na to pot, je vedela, da jo poklic odvetnice preveč obremenjuje z vso negativno energijo raznoraznih sporov, ki jih je za svoje stranke morala urejati na sodišču. Med potjo je stalno preverjala ali je že izšel razpis za mesto notarja v Zagorju ob Savi, na katerega je želela kandidirati in preostanek svoje delovne dobe preživeti v psihično manj obremenilnemu poklicu. Na poti je hrepenela po nakupu hiške, ki jo je občudovala že od otroštva in je bila naprodaj. Fizične napore je z veliko mero vztrajnosti premagovala in skrbela, da je njeno fizično telo dobilo dovolj energije, kar na Caminu niti ni tako enostavno. Španci imajo namreč v času našega kosila siesto, trgovine in gostilne pa so takrat zaprte. Tako, da ti tudi nič ne pomaga, če se v trenutku, ko si tvoje telo želi glavnega dnevnega obroka, nahajaš v mestu ali na vasi. Odvisen si od tega, kar imaš v nahrbtniku. Smejala sem se, ko je sestradana in dehidrirana v Pamploni na dušek spila 2 ( z besedo dva) litra ore in v hipu zmazala kremšnito. To je bila res prava Žeja in Lakota. Ko je priromala do Santiaga, pa je bila lažja kar za nekaj kilogramov.

Gora skrbi iz vsega sveta
Gora skrbi iz vsega sveta

Na Cruz de Ferru ni odložila samo svojih, ampak tudi skrbi svoje hčere in sina, saj sta ji zaupala svoja kamna, da jih je pritovorila in priložila na goro skrbi romarjev iz celega sveta. V trenutku, ko je odložila sinove skrbi v Španiji, je on v Sloveniji dobil službo.
Na Poti je spoznala, da ne bi želela živeti bistveno drugače kot živi, da je pot, po kateri hodi, zanjo edino pravilna. Ta pot jo je učila živeti in uživati tukaj in zdaj. Po prihodu domov pa se ji je začel, tako kot vsakemu romarju, dogajati njen Camino . Uresničili sta se ji obe želji: postala je notarka in lastnica ljubke hišice, ki jo je občudovala že iz otroštva. Kdo bi vedel, če ji je pri vsem tem pomagalo tudi to, da je prehodila Jakobovo pot?

NACE NOVAK IN CAMINO

V knjigi Naceta Novaka z naslovom Camino in podnaslovom Od Nove Gorice do Kompostele ti da misliti že spremna beseda Oskarja Simčiča: “Človek gre na pot, ker se želi srečati sam s seboj.” Res je. Srečati in se spoznati, saj mi v tem trenutku, pri vseh mojih letih, niti malo ni jasno, kako se bom na samo pot odzvala in jo prestala.

Romar se bori z mlini na veter
Romar se bori z mlini na veter

In naprej: “Ljudje iščejo nekakšno presežnost samih sebe. V tem slutimo prvobitno človekovo težnjo po neskončnosti, hrepenenje po nečem višjem, s čimer se človek želi poistovetiti.” Tudi to je res. Le zakaj bi drugače zapustila udobje svoje postelje, razkošje domače kopalnice in lagodne vsakodnevne sprehode za celodnevno pešačenje po kruti, vremensko nepredvidljivi pokrajini, za spanje v množičnih spalnicah brez intimnosti, da se bom podobno kot kaki nori Španec borila z mlini na veter? Res nas v kaj takega lahko požene samo kakšna prvobitna težnja, ki je vsekakor močnejša od kasneje pridobljenih.

Sam avtor knjige se je na pot podal v maju leta 2002. S seboj je vzel sicer za romarja povprečno, zame pa nepredstavljivo težek nahrbtnik, ki je tehtal nekje med 9 do 12 kg. Vanj je stlačil: nepremočljivo pelerino, pohodniške čevlje, zgornji in spodnji del anoraka, pulover iz flisa, volnen puli, 3 kratke majice, troje spodnjih hlač, tri pare nogavic, brisačo, kratke in dolge pohodniške hlače, pralni prašek, sandale, toaletni pribor, pribor za prvo pomoč, Lonely Planetov vodič Walking in Spain, dnevnik, dva kulija, fotoaparat in nekaj filmov, sončna očala, mali žepni švicarski nožek, žepno baterijo, ultra lahko spalno vrečo, dve plastenki za vodo in zalogo hrane (nekaj energetskih tablic, vitaminske tablete, suho sadje).

Nace Novak
Nace Novak

V marsikaterem izmed romarskih prenočišč je bil prvi Slovenec, ki je prenočeval tam. Na poti je srečal še enega slovenskega Slovenca, Mirana Sagmeistra in enega koroškega Slovenca, Valterja.
Na Caminu fizično telo “našpanaš” do skrajnosti, zato se posledično veliko ukvarjaš s hrano, pijačo, žulji, vnetji mišic… Vse to je v Nacetu povzročilo občutek globoke ponižnosti v goreči želji, da bi mu telo služilo do konca poti. Začutil je kako je življenje dragoceno. In veliko razliko med tem, ali o dragocenosti življenja govoriš, ali jo občutiš.
Nace da romarjem kar nekaj koristnih nasvetov. Pove, da je vsepovsod dovolj vode, tako da ni potrebno nositi velike zaloge s seboj. Bralca pouči o najboljši oskrbi žuljev: z injekcijo je treba iz žulja posrkati tekočino, v živo rano pod mehur je treba vbrizgati betadine in rano temeljito obvezati. Prav tako vneto prisega na Compeedo obliže za žulje. Glede na to,da se bliža tudi moj odhod na Camino, sem si kar oddahnila, ko sem Compeedo obliže našla v DM-u, samo nisem imela s seboj očal, da bi izbrala med veliko izbiro takšnih in drugačnih: za prste, za pete, za podplate… Izbira bo težka, ker nameravam na pot samo s 4 kg težkim nahrbtnikom. Pa ne zato, ker je imela toliko težkega Shirley MacLaine, ko se je odpravila na Camino, ampak zato, ker enostavno v življenju nisem navajena nositi takšnih in drugačnih nahrbtnikov. Še na Triglav sem šla brez. Tako, da bo selekcija stvari za v nahrbtnik zelo ostra, glavni izločitveni kriterij pa teža stvari: lahko ne, ultra lahko ja.

Od Nove Gorice do Kompostele
Od Nove Gorice do Kompostele

Nacetova knjiga je bila ena izmed prvih, ki sem jo o Caminu prebrala. Zato sem se čudila koliko vremenskih neprilik je doživel, koliko dežja in blata je prehodil in kako ga je ogrozil snežni metež. In to v Španiji, v maju. Zdaj, ko sem se s Caminom vsaj s pisano besedo že dokaj seznanila, mi je jasno, da se vreme in razmere na poti lahko iz ure v uro spreminjajo in edino na kar se lahko v zvezi z vremenom na poti zanašaš, je njegova spremenljivost iz ure v uro.
Naceta je pri spanju kar nekajkrat motilo smrčanje ostalih peregrinov v skupnih spalnicah. Škoda, da med svojo 9-12 kilogramsko prtljago ni strpal tudi ušesnih čepkov.
Na Caminu je srečal veliko ljudi, ki so pred kratkim pustili službo, nekaj takih, ki so prekinili zvezo s partnerjem, in tudi nekaj takih, ki so ostali sami. V večini primerov je šlo za ljudi, ki so se odločili, da bodo, ali pa so bili prisiljeni zaživeti na novo, odgovor na vprašanje: Kako naprej? pa so prišli iskat na Camino. V opisovanju tega njihovega iskanja se mi je vsiljeval neki termin, s katerim je narobe samo to, da je bil lasten našemu prejšnjemu režimu, ki ga še vsekakor nismo preboleli. A ga bom vseeno navedla. Pri branju sem dobila občutek, da so romarji pravi tovariši ( tovariš je po SSKJ oseba v razmerju do druge osebe, s katero kaj skupaj dela). Med seboj so v tovariških, prijateljskih odnosih. Še več, za ponazoritev njihovega tovarištva Nace uporabi D’Artagnanov: “ Vsi za enega, eden za vse!”
Seveda romarji že kmalu po začetku poti ugotovijo, da so materialne dobrine na poti k sebi, povsem nepomembne in nepotrebne. Prav zato v zavetiščih obstajajo mesta, kjer pustiš stvari, za katere ugotoviš, da jih na poti ne potrebuješ, nekomu drugemu pa bi lahko koristile. In obratno: vzameš stvar, ki jo na poti potrebuješ. Sistem deluje po načelu: Daj, kar lahko daš in vzemi, kar rabiš.

Sodobni mlin na veter
Sodobni mlin na veter

Imam občutek, da vsi romarji, ki so prehodili Camino, zagotovo pa vseh devet, od katerih sem prebrala knjigo, piše o treh zakonitostih Camina:

Prva zakonitost je, da je Camino dosleden vzgojitelj. Z vzgojnimi primeri s takojšnjim odzivom je tudi Naceta prepričal, da vsako napako plačaš, za vsako dobro dejanje pa si nagrajen. In to takoj.

Druga zakonitost Camina je, da te poveže z naravo, da dejansko občutiš, da si njen del. Naceta je Camino asociiral s pesmijo Williama Wordswortha:

Narava nikdar ne izda srca,
ki ljubi jo;
saj v njej je moč,
ki nas v življenju neprestano vodi od sreče k sreči – s tem,
da zna srce navdahniti s pokojem in lepoto ter vzvišenimi misli.

Tretja zakonitost Camina je, da za vse kar potrebuje romar, poskrbi Camino sam. Nacetu je v trenutku krize naklonil sivolaso nuno, ki mu jo je poslal nasproti. Nuna mu je podarila pozlačen obesek, sveto podobico, ki mu je pomagala prestati trenutek slabosti, da je lahko nadaljeval pot. Drugič mu je v trenutku, ko je v sandalih in slabo oblečen zmrzoval v snežnem metežu, ker se ni bil v stanju ustaviti in obleči, ker je bil prepričan, da bo v tem primeru zmrznil, Camino za nekaj trenutkov naklonil sonce, da se je lahko preoblekel. Takoj za tem pa se je vreme spet skisalo. Seveda ni verjel, da je šlo samo za naključje. Tretjič mu je Camino naklonil rešitev, da je sploh lahko pot končal. Nace je imel med samo potjo velike težave z levim gležnjem. Imel je vnetega, rdečega, zatečenega, bolečega. Pred koncem poti, je že pomislil, da bo moral odnehati, vendar mu je Camino ponudil rešitev, da je zadnje kilometre lahko prekolesaril. Nace je to tretjo zakonitost strnil v besede: “Kako elegantno se vse skupaj rešuje.”

V Foncebadonu se klatijo psi
V Foncebadonu se klatijo potepuški psi

O Foncebadonu je zapisal, da so tam pred časom odstranili nekaj potepuških psov, saj so zbrani v trop predstavljali nevarnost za mimoidoče.Tudi sam je ob vstopu v vas videl štiri, ampak takšne lene, ki za romarje niso predstavljali nevarnosti. Osem let pred Nacetom, leta 1994 je po Caminu romala Shirley MacLaine, ki v svoji knjigi piše, da jo je bilo vso pot strah podivjanih psov v Foncebadonu. Ko je prišla tja, je dejansko srečala celo krdelo. Ves čas je imela v mislih pripravljeno obrambo, ki se jo je zdaj poslužila. V duhu je oblikovala čudovito rdeče srce in ga napolnila z vso ljubeznijo, kar jo je premogla in svojo vizualizacijo poslala v prostor. Odposlala je največjo obliko srca prežetega z ljubeznijo, kar si ga je mogla zamisliti, srce je doseglo krdelo in ga oddaljilo od nje. Ko je bila v Foncebadonu Shirley, je bil še popolnoma zapuščen, ko je bil Nace, je bila v vasi že odprta “muzejska” okrepčevalnica.

Gora skrbi iz vsega sveta
Gora skrbi iz vsega sveta

Kmalu za Foncebadonom je Cruz de Ferro, gora kamenja, ki je zrasla iz odloženih skrbi romarjev. Nace ne dela rad stvari, ki jih delajo vsi drugi, zato tudi ni s seboj prinesel kamna s svojimi skrbmi, da bi ga odložil ob njenem vznožju. Mogoče ga je polomil in zdaj hodi okoli s skrbmi, ki bi lahko v družbi s skrbmi romarjev iz vsega sveta ležale nekaj tisoč kilometrov stran. Jaz jih bom vsekakor odnesla tja. Da bodo imele družbo.

Po knjigi sodeč bi rekla, da je pot prehodil s celim srcem in celim telesom, enako kot Paul Coelho, ki zaradi tega ne vidi nobenega razloga, da bi Pot prehodil še enkrat. Podobno kot vsi ostali romarji na Gori Radosti (Monte de Gozo) doživi vrh svoje Poti: občuti zmagoslavje, izjemno srečo, zadoščenje, radost, srečo, ki jo z materialnimi dobrinami ne moreš doseči, napolni ga posebna energija, pa še kaj, kar človeku prinese tisti izjemen občutek radosti, po kateri je gora tudi dobila ime. Prav tako kot vsem ostalim romarjem pa se ti njegovi občutki po prihodu v Santiago niso stopnjevali, ampak so se kar malo porazgubili. Nace to doživi kot: “ Po prihodu v Santiago pa se je pokazalo, da se prevelika pričakovanja, želje in hotenja najpogosteje zaključijo vsaj z rahlim razočaranjem.” To seveda ni nič drugega kot že nešteti dokaz zlajnane resnice, da v življenju ni važen cilj, ampak pot do cilja. Pot, po kateri hodiš vsak dan, pot, skozi katero moraš ostati človek, uživati na vsakem koraku in ljubiti vsak kamen ob cesti. Ker je življenje pot, ne cilj.

Gora Radosti
Gora Radosti

V Santiagu je na osnovi izpolnjenega romarskega potnega lista, ki ga je praznega, brez žigov, dobil že onkraj Pirenejev, na izhodišču v francoskem Saint Jean Pied de Portu in ga potrjeval v zavetiščih, dobil Compostelo. To je v latinščini napisan dokument, ki ga izdajo vsakemu romarju, ki je prehodil vsaj zadnjih 100 km. In zato, ker je za pridobitev Compostele dovolj 100 km, se na zadnjem delu poti, valijo kolone romarjev, tako da vse skupaj izgleda zelo turistično, vsekakor pa popolnoma drugače kot prvih 700 kilometrov.
Zato je Nace hitro pobegnil iz mesta in jo mahnil v Finisterro, da v skladu z romarsko tradicijo, zažge vsaj en kos oblačila. In zaključi Pot na koncu sveta.

MIRJANA STEBLOVNIK IN CAMINO

AAEAAQAAAAAAAAJoAAAAJGEyM2ZjZGUwLWY5ODAtNDg3Yy04YWQ0LTY2ODA2NjYwYmMwZQ
Mirjana Steblovnik

Mirjana Steblovnik je Jakobovo pot prehodila s svojim možem Valentinom v septembru leta 2008. O njuni poti je zapisala knjigo z naslovom Buen camino, peregrino. Buen camino je romarski pozdrav, s katerim se pozdravljajo romarji na poti, peregrino je v španščini romar, vse skupaj pa se v slovenščini zapiše nekako takole: Srečno pot, romar. Ko je pot prehodila je bila stara toliko kot Shirley MacLaine, ko je romala po Caminu. V svoji knjigi Shirley tudi povzema, ko govori o lej linijah ali zmajevih črtah, ki potekajo na sami poti. Pravi: “ Življenska energija je posebej močna vzdolž energijskih črt, imenovanih zmajeve črte ali lej linijje. Ta energija ima zelo visoko frekvenco in zato človeku, ki jo sprejema , jasni misli, razvnema doživetja, spomin in razodetja.” Lahko bi rekli, da se ta pot vzdolž energijskih črt, dotakne duše, da je sposobna za nadaljnjo rast. To so namreč posebna vitalna mesta matere Zemlje, kjer je srčni utrip glasnejši in močnejši, same poti pa so kot vene in arterije, po katerih teče kri. Ljudje, ki so preorali te poti, so bili vodeni skozi mistično potovanje odkrivanja.
Mirjana me je pritegnila z enim izmed ciljev, ki si ga je zadala pred potjo – da bi se naučila brezpogojno sprejemati. Tudi sama sem si zadala tak cilj. Verjetno bi morala prirediti molitev za umirjenost v: “Camino, podari mi umirjenost, da sprejmem, česar ne morem spremeniti, pogum, da spremenim, kar lahko, in modrost, da spoznamo razliko!”9789616458078
Njuna pot je eno samo zadovoljstvo in hvaležnost. Tudi zanju je Camino poskrbel, da sta vse kar sta potrebovala, dobila pravi trenutek. Fizične napore sta brez težav zdržala. Hodila sta s palicami, saj Mirjana prisega na njihovo nepogrešljivo oporo na poti, v zavetiščih sta si veliko sama kuhala in se družila z ostalimi romarji. Na poti sta se spoznala celo z romarjem, ki je bil ortodoksni musliman, na Camino pa je prihajal iz Luxemburga in romarko, ki je hodila s konjem, ki ji je služil samo za prenašanje prtljage. Tudi onadva sta se pritoževala nad instant romarji, ki prehodijo samo zadnjih 100 kilometrov Jakobove poti. Imenovala sta jih scartani “kratkometraši” 🙂 Za pridobitev Compostele, listine s katero dobiš potrditev, da si prehodil Jakobovo pot, je namreč dovolj, da prehodiš samo zadnjih 100 km, ali jih prekolesariš 200. Zato ljudje množično, v glavnem v organizaciji turističnih agencij in verskih združenj, prehodijo te zadnje kilometre. Ponavadi jih avtobus zjutraj pripelje na izhodišče in zvečer pričaka na koncu dnevne etape in jih odpelje v kakšno bližnje prenočišče. Na tem delu poti je velika gneča. “Kratkometraši” so lepo urejeni,v sveže opranih in polikanih snežno belih majčkah, sveže sfrizirani ,”naspidirani”, hrupni in dišeči, skratka vse tisto kar pravi peregrini po prehojenih 700 km niso. Zato “kratkometraši” pravim peregrinom niso ljubi, verjetno pa bo držalo tudi obratno.
Posebno mesto na njeni poti pa so imele vrane. Stalno je imela občutek, da jo že od doma spremlja vrana, njena dobra znanka, ki jo je pred odhodom pogosto opazovala. Kar nekaj vran je na poti videla , še pogosteje pa je slišala samo njihovo krakanje. Mirjana nam opiše tudi njihovo navado, da žalujejo za umrlimi in za njimi celo priredijo pogreb. Pove nam, da je vrana za Tibetance sveta žival, saj so nekaj dni čuvale dalajlamo, ko je bil še dojenček.

Vrana
Vrana

Mirjani uspeva na poti živeti tisti trenutek, ki je, ne tistega včeraj ali jutri. Upam, da ji to uspeva tudi zdaj, ko se je vrnila domov. Saj pravijo, da se tvoj Camino začne šele po vrnitvi domov. Na poti je spoznala, da dejansko za vsako napako plačaš, za vsako dobro dejanje pa si nagrajen. Camino je menda tisti, ki to kot pravi vzgojitelj naredi takoj po dejanju. Sama pa se že celo življenje sprašujem ali se te kazni in nagrade ne vlečejo skozi nekaj življenj in plačujem še kazni za nazaj, verjetno pa dobim kdaj tudi kakšno nagrado, ki si jo nisem zaslužila. Kakorkoli, Mirjana je spoznala, kako se v življenju vse to rešuje spontano.
Neskončno je uživala v lepoti narave: “…. in že stopam po neskončno lepi pokrajini. Nebo se že počasi barva v čudovitih barvnih niansah vzhoda. Ob pogledu na to uničujočo lepoto vzhoda, se ne morem zadržati. Planim v jok, saj sem v središču tiste blage tišine , ki vpija celo dihanje Boga.“ Kar nekaj knjig Slovencev, ki so romali po Jakobovi poti sem prebrala in vse so na poti samodejno oblivale solze. Še vedno sem kar nejeverna glede tega, a tudi sama Mirjana piše:        “ Velikokrat zajočem na Caminu.” Mirjani pa da Camino tudi odgovor, zakaj je temu tako:            “ Nekdo od peregrinosov me potolaži: S solzami si čistiš dušo.”

Na Poti
Na Poti

Na Caminu je spoznala, da je vsak pristen človeški odnos tveganje, ker je odvisen od svobode drugega :” Vsak človek je dober in slab. Vsak od nas ima v sebi radosti in bolečine…zato ni smiselno podajati ocen. Treba je spoštovati izraz človeka brez obsodbe…on je on in jaz sem jaz. Vsak od naju ima svojo resnico in nobena ni boljša ali slabša. Resnica samo je… “
Valentin mora biti neskončno družaben, saj z vsemi romarji takoj poišče skupni jezik. Prav tako se je na Caminu osvobodil osredotočenosti v umu. Ukvarja se namreč s fotografijo in večkrat ga je že prizadela kritika kakšne njegove fotografije, ki je bila njemu zelo všeč. Mirjana pravi, da je pričel fotografirati stvari v tistem trenutku, kot jih je pač tam zalotil, takšne kot so pač v tistem trenutku bile in se ni obremenjeval s tem, v katerem delu dneva, vremenu ali mogoče celo v katerem letnem času bi bila fotografija tam najlepša. Mirjana pravi o Valentinu: “Bajto je sprejel takšno kot je tam stala in ni razmišljal o tem, kakšna bi morala biti po nekem scenariju, niti o tem kakšna bi morala biti, da bo povšeči drugim.”images-18
Mirjana je spoznala, da intelektualno razumevanje človekovega duhovnega vidika ne zadostuje. Moraš ga živeti. Na poti je ugotovila katere ljudi ima zares rada in kateri so tisti, ki jih je nekako vlekla za sabo skozi leta, ker se nekako ni mogla posloviti od njih. Sprašujem se, ali se je po vrnitvi domov od njih poslovila ali ne.
Mirjana je živela, čutila radost, svobodo in ljubezen. Sprejela je to, kar ji je življenje neizogibnega izbralo. Poskuša iz tega narediti nekaj dobrega. Camino ji je dal občutek radosti, brez posebnega vzroka, prej je živela v zmoti, ker je mislila, da mora za njeno srečo obstajati vzrok.
Knjigo konča z Ultreia, Ultreia, et Suseia, Deus, adjuva nos! To je stari romarski pozdrav: Samo naprej, naprej, Bog čuvaj nas! Ta stari romarski pozdrav nas poganja naprej po poti, navzgor v duhovnem smislu in nam želi, da bi nam Bog pomagal na poti.

IVAN GRIČNIK IN CAMINO

Pred kratkim sva se s hčerko pogovarjali o mojem skorajšnjem odhodu na Camino. Omenila mi je, da je od njene prijateljice Monike ati bil pred kakšnim letom na Caminu. In to sam. Kmalu zatem sem med zajetnim kupom knjig o Caminu prinesla iz knjižnice domov tudi eno, ki je med vsemi izstopala, ker je bila zelo drobna, v bistvu je bila tako drobna, da bi ji lahko namesto knjiga rekli knjižica. Imela je naslov Moj Camino, avtor je bil Ivan Gričnik. images-5Hčerka jo je vzela v roke in rekla: “ Moja prijateljica Monika se piše Gričnik, zgleda da je to knjiga njenega atija. Naj jo jaz najprej preberem.” Vzela jo je in prebrala. Potem si jo je zaželel prebrati mož. Za njim še tašča. In končno sem kot četrta prišla na vrsto tudi jaz. Camino Ivana Gričnika se je začel nekega poletja, ko je bil na potovanju v Španiji. Pot ga je zanesla tudi v Santiago di Compostelo, kjer si je ogledal katedralo in v njej počastil relikvije svetega Jakoba, zaščitnika celotne Španije. Pred katedralo sta se z ženo slikala pred Jakobovo školjko, ki je vdelana v tla. Nanjo sta položila roki in škljoc, nastala je slika, ki ni bila samo slika, ampak tudi zaveza , da se nekoč vrneta na isto mesto. _moj-kamino_ov_m
Camino ga je poklical, ko je bil v bolnici v Celju zaradi klopnega meningitisa. In kdor prejme klic, se mu seveda prej ali slej odzove. Ivan Gričnik se mu je odzval v letu 2012, čez dve leti, 2014 pa je izšla njegova knjiga.
Pravijo, da Camino poskrbi za vse kar na poti potrebuješ. Tudi Ivan Gričnik opisuje več takih dogodkov, ki potrjujejo da je ta trditev še kako resnična. Najbolj sem se nasmejala tistemu, ki se mu je zgodil med pešačenjem po peklenski vročini Mezete. Pešačil je in pešačil, vročina je pritiskala od zgoraj od sonca, od spodaj od prašne ceste in od znotraj navzven. Takrat se je zgodil čudež: mimo se je pripeljal tovornjak hladilnik, se ustavil in šofer mu je brez besed poklonil dve ledeno mrzli pivi. Dokler ni začutil v rokah njegov ledeni hlad, ni bil najbolj prepričan ali je to res ali halucinira. Na dušek je enega spil. V tistem pride po še vedno peklensko vroči poti drugi romar. Ivan ga je vprašal, če bo hladno pivo. Romar mu je v angleščini odgovoril :     “ You are crazy.” V tistem mu je pomolil hladno pivo in romar ni mogel verjeti svojim očem in ledeno hladnemu otipu tudi ne. Začel je vpiti : “ This is a miracle!” In res je bil čudež, da sredi peklensko vroče planote, sredi ničesar, iz potne roke romarja dobiš ledeno hladno pivo.images-14
Ivan Gričnik nam v knjigi tako prepričljivo opisuje občutek popolne sproščenosti, ki ga je preveval na Caminu, njegov občutek svobode, občutek, da je del narave, da je kanja na nebu, da je metulj, ki mu je sedel na ramo, da je evkaliptus, da je sončni vzhod in sončni zahod…da bi tudi sam bralec poletel z njim, svoboden kot ptič, čez hribe in doline: ”Čutil sem vsak del sebe, kako diham in kako bije srce, čutil vsako solzo, ki je polzela po licu in ko sem se smejal, sem se smejal iskreno iz duše, iz srca.”

Samo hodil je in gledal ples življenja na, ob in nad potjo. Gledal je kamen pod nogami, cvetlico na travniku, ptico na drevesu, zvezdo na nebu. “Ko človek gleda ples, ki mu pravimo stvarstvo, ves čas nekaj premišljuje, govori, analizira in filozofira. Besede, besede, besede in hrup, hrup, hrup.” images-15Njegovo razmišljanje me spomni na Milana Kundera in njegovo razmišljanje iz Neznosne lahkosti bivanja, ko razglablja o tem, kako smo si svet onesnažili s hrupom, vključno z glasbo. Glasba in hrup. Glasba nam doni od vsepovsod, iz vseh resničnih in namišljenih zvočnikov in ustvarja moteče kulise, ki jih slišimo, poslušamo pa ne. Spomnim se njegovih besed, ki so mi vzele sapo od njihove kristalne resničnosti: “Glasba bi morala biti kot vrtnica, ki se razcveti na polju tišine.” In tega polja tišine ne najdemo več. Je mogoče na Caminu?
Ivan Gričnik nam v svoji knjigi polaga na dušo: “Poslušaj. Poduhaj. Dotakni se. Poskusi. In ne bo dolgo, ko boš zagledal Njega-Plesalca!”

SHIRLEY MACLAINE IN CAMINO

Danes 81-letno Shirley MacLaine, igralko in dobitnico oskarja, je moral Camino poklicati dvakrat, da se je odločila, da mu sledi. Obakrat je klic prejela v Braziliji. Obakrat z nepodpisanim pismom , ki je bil napisan z isto pisavo, s par letnim razmikom. In obakrat je pismo po čudežu zgrešilo koš in pristalo v njenih rokah, pred njenimi očmi.
Na pot se je odpravila leta 1994, pri svojih šestdesetih, z nahrbtnikom težkim manj kot 4 kg. Na 30 dnevno pot je vzela s seboj : lažjo spalno vrečo, dva para kratkih nogavic, dva para spodnjih hlač, dve bombažni majici s kratkimi rokavi, manjšo brisačo, majhno umivačo, kos mila, par kratkih hlač, par letnih dolgih hlač za zaščito pred sončnimi žarki, nekaj homeopatskih zdravil ( za črevesno infekcijo, slabost, ureznine, odrgnine) , obveze, pršilec za rane, obliže, čutaro za vodo, potni list, nekaj zvezkov, beležnico z naslovi, kreditne kartice, denar, površnik in hlače iz gorateksa, pulover, slamnik, sončna očala, melatonin za spanje in magnetofon. Za nemoteno spanje v zavetiščih je vzela s seboj tudi ušesne čepe, čeprav jo je njen akupunkturist opozoril, da ovirajo telesne meridiane, ki vodijo do ledvic. Glede na to, da ima večina romarjev od 10-12 kg težke nahrbtnike, je bila dejansko zelo skromna pri pakiranju. Po koncu romanja je naredila še hujšo selekcijo. Na vprašanje, kaj romar resnično potrebuje je odgovorila: “ Svežo vodo, dober klobuk in dobre čevlje.”

Svojo pot je popisala v knjigi The Camino, A Journey of the Spirit, ki je bila prevedena v slovenščino pod naslovom Camino, Po stezi zvezd.

Kljub svojim letom je pot telesno zelo dobro prestala. Težave je imela samo en dan, ko je nenadoma dobila napad krčev po celem telesu. Takoj je ugotovila, da je to posledica pomanjkanja kalija, zato ga je nadomestila s pomočjo tablet.
Potreben mir pa je imela na romanju samo na začetku poti, dokler novinarji še niso vedeli, kje se nahaja. Sčasoma jo je začelo zasledovati čedalje več novinarjev, postajali pa so tudi čedalje bolj nadležni. Zgodilo se je, da je bil kakšen celo tako predrzen, da je medtem, ko se je tuširala v zavetišču, odgrnil zaveso in jo slikal. Bolj se je bližala koncu poti, več jih je bilo, težje se jim je izogibala. Ob vstopu v mesta so ji postavljali zasede, zato se je dogovorila s taksistom, da jo je pred vhodom v mesto pobral, jo peljal mimo zasede in potem odložil, da je lahko peš nadaljevala pot.image

Kljub tem motečim elementom, je bilo njeno romanje predvsem duhovne narave. Shirley Maclaine je vedela, da starodavno izročilo zatrjuje, da je Camino uglašen z zvezdnimi energijami Rimske ceste. Prav tako se je zavedala, da potekajo na Caminu zmajeve črte, katerih energija povišuje število treslajev snovi, iz katere so sestavljeni človeški možgani. Takšna spodbuda v človeku prebudi celovitejšo, globjo zavest in zvabi na dan podatke, ki so bili pred tem potisnjeni na dno. Tudi zato, so se ji na njenem potovanju razkrila spoznanja o skrivnosti človeške rase. Njena  doživetja so bila mistična, s pogostimi regresijami v pretekla življenja in dogajanja, v katerih je dobila uvid v starodavne civilizacije: Atlantido in Lemurijo, v izvor človeka, spoznala je ločitev prvih obojespolnih bitij na dva spola, spoznala je bistvo seksualnosti. V svojih regresijah je bila mlado temnolaso dekle, s poltjo čokoladne barve, ki je pot prehodila v času Karla Velikega. Na poti jo je krstila oseba po imenu John Škotski, za katerega je kasneje ugotovila, da je bil dejansko zgodovinska osebnost. Prav poseben nakup je opravila v Leonu, kjer jo je nekaj gnalo po ulicah, dokler ni prišla do draguljarne. V izložbi je zagledala, kar je iskala – zlat križec, za katerega je bila prepričana, da je bil nekoč že njen. V regresiji je ugotovila, da ji ga je podaril John Škotski, ob njenem krstu. Na internetu je sicer objavljeno pismo, namenjeno Shirley Maclaine, v katerem avtor razpreda, da John Škotski skoraj zagotovo ni bil v Španiji, a kdo bi vedel, če ima prav. Shirley si je križec v Leonu kupila in prepričana je, da je že drugič v zgodovini postala njegova lastnica.

Pravi, da Camino vsakemu ponudi ljubezensko izkušnjo. Od vsakega posameznika je potem odvisno ali bo izkoristil priložnost ali ne. Na poti je razmislila o svojem ljubezenskem življenju, brez obžalovanja, brez želje, da bi sama našla pravega partnerja. V knjigi je tudi razkrila, da sta bila par z umorjenim švedskim politikom Olofom Palmejem.

Med potjo je veliko razmišljala o starodavni mržnji med muslimani in kristjani. Nekateri pravijo, da je skozi svoja razmišljanja že napovedala padec dvojčkov, ki se je zgodil sedem let po njenem romanju na Caminu. Pravi, da je bil od nekdaj za Arabca kristjan nevernik in Satanov pajdaš. In obratno. Za kristjana je bil Arabec pogan, ki se uklanja vladavini meča. Prišla je do ugotovitve, da čas v tem pogledu ni prinesel večjih sprememb.

Na poti so jo motili romarji, ki so bili glasni, prepirljivi, obsojajoči. Pravi, da bi se moral romar vesti obzirno, skromno, požrtvovalno, prijazno in hvaležno. Nikdar ne sme biti siten, zahteven, izogibati se mora netenju prepira.

Shirley pravi, da ko potuješ brez vsega, se moraš zanesti na vero  in na svoj lastni občutek za preživetje. In napreduješ. Misli pa so tiste, ki ustvarjajo bolečino, zaskrbljenost in trpljenje.  Vse je namreč znotraj nas. Meditirala je kar med hojo in tako živela vsak trenutek posebej. Nato so se ji res začela kazati nebesa. Vsepovsod: “V mesto sem prispela razčlovečena, brez občutka zase. Želela sem prehoditi še 11 km, čeprav nisem bila zmožna narediti niti koraka. Sonce je žgalo na polno, moja hoja pa je bila nekje na meji med blodnjo in bedo. Takrat sem se znašla pred hišo, imenovano Bolnišnica za dušo. Bila sem kot Alica v čudežni deželi, v drugi dimenziji. Vstopila sem prazna. Strahovi in preteklost so ostali pred vrati. V hipu. Zato sem lahko dobila vse, kar je v hiši bilo. “

Zadovoljna je bila s tem kdor je in kdor ni, zadovoljna je bila z vsemi lekcijami, ki si jih je dala: “Vsi smo eno, jaz sem vsi, ki iščemo in vsi, ki iščejo so jaz.”

Ko je končala svojo Pot in se je vrnila domov, je poenostavila svoje življenje. Ugotovila je, da sploh ne potrebuješ vseh reči, za katere misliš, da jih potrebuješ. Pravi, da smo ljudje postali zasvojeni z materialnimi stvarmi, pa ne samo to, postala je prepričana, da je materializem postal naša vera. Še vedno občuduje lepe stvari kot so obleka, pohištvo, nakit. Kupuje pa veliko manj.

Zadovoljna je bila, da je videla pot in zakoračila po njej, čeprav ni vedela, kaj bo našla. Sporoča, da mora vsak doživeti Camino sam. In da svoj Camino začneš šele takrat, ko ga končaš.