SARABRAJ IN CAMINO

Na Caminu sem se ves čas spraševala kdaj me bodo oblile solze, ki so spontano oblivale ostale romarje in katero bo tisto najbolj pomenljivo nenavadno srečanje, ki mi ga je pripravil Camino. Med potjo sem se še najbolj nagibala k temu, da je to Giovanni, ker mi je šel na začetku strašno na živce s svojimi razpredanji o trpljenju, vendar sem ga na koncu poti izločila, ker razen tega, da je romal z možem svoje sestrične, podobno kot sem jaz s sestrično svojega moža, druge povezave z njim nisem našla.

Za Camino so značilna nenavadna srečanja, ki predstavljajo bistvo pohodnikovega življenja. Ta srečanja ti nastavijo zrcalo, da ugledaš, kdo dejansko si, kaj ti bremeni srce in kaj ti jemlje lesk v očeh. Vsak od nas, ki ga je prehodil, je takšna nenavadna srečanja doživel, pa naj si se tega zavedel, ali ne. Prepoznal si jih lahko že po tem, da so ti šle te osebe, ki so te zrcalile, na začetku pošteno na živce. V tebi so rodile nek prvinski odpor ali prižgale varovalko pred bolečino, ker nekje globoko v sebi veš, da iskren pogled v zrcalo, pri nikomur ne mine brez nje.”

2604
Iskriva in igriva

Celotno pot pa me vsakodnevnemu pričakovanju navkljub, tudi solze niso oblile. Tako nenavadno srečanje kot solze so se mi zgodile šele po prehojenem Caminu.

IMG_2561
Da bi bila vsaj stara, grda in debela

Skoraj istočasno z mojo knjigo Camino je izšla knjiga Tjaši Artnik Knibbe, ki je podobno kot moja, potopisna izpoved o prehojeni poti. Ne samo, da sva obe v istem času izdali knjigi z isto temo, obe sva celo izbrali istega distributerja. To spoznanje me je šokiralo v trenutku, ko sem knjige dostavila distributerju. Tamkajšnji zaposleni sem s ponosom izročila vroč izvod moje knjige, ki je še dišal po črnilu in čigar naslovnica se je oljnorepično bleščala v zlatih odtenkih. Malomarno je vzela mojo knjigo v roke in s pridihom dolgočasja izustila: ”Aha. Še ena knjiga o Caminu.” Naslednji trenutek je zdolgočasenost izginila iz njenega obraza, stekla je do police s knjigami in mi hlastno podala izvod knjige, o katere avtorici je zasanjano govorila: “Poglejte, to je napisala naša Tjaši, poglejte njen božanski obraz na naslovnici. In kakšne lepe besede je zapisal o njej Ivan Gričnik na platnici. Saj res, kaj ni Ivan vaš sokrajan … ” iz nje se je vsul neskončen hvalospev tej ženski, ki je s svojo knjigo že ob samem izidu zasenčila mojo. Po glavi mi je rojilo: “Grozljivo, kakšna krivica se mi je zgodila. Kako je to mogoče? Pa kako neumen, v bistvu debilen naslov ima njena knjiga! Ranljiva? Ha, ha, ha …” V mislih sem začela pomilovati samo sebe in z jezo sem zrla v Tjašin mili obraz, ki je sijal z naslovnice. Kakšna krivica! Da bi le bila moja tekmica stara, grda in debela, s krompirjastim nosom in nogami na X. Bilo bi mi veliko lažje. Ampak ne, mlajša je od mene, simpatična, z ljubkim nosom in vitko postavo. Kakšna krivica! In sokrajan Ivan! Sem ga do sedaj imela za normalnega, pa očitno ni, če takšni afni napiše: “Tjaši, hvala za spoznanja in hvala, da sedaj svoj Camino vidim še s tiste plati, ki je bila prej zavita v sivino – meglo Pirenejev. Ogromno modrosti nam razložiš na preprost način in priznam, da sem svetlobno leto za tabo. Bog je dal cvetlicam vonj, pticam petje … in nam razum … in TI si nam dala neprecenljivo knjigo … ” Res so se mu skisali možgani!😜🤪

Poleti sem se odločila, da bom njeno knjigo kljub blesavemu naslovu vseeno prebrala. S težavo sem sprejela, kako gladko mi je steklo branje, kako sem avtorico razumela, se vživela v njene misli, čustva in občutke. Popolnoma sem sprejemala njeno razmišljanje in se strinjala z njo z vsem, razen z eno besedo, z besedo, ki je zvenela tuje, šibko in nepotrebno: ranljivost. Nisem hotela priznati njenega obstoja, iskala sem njene nadomestke in morebitne zamenjave, vse dokler nisem naletela na besedilo, ki je pojasnilo to moje ravnanje:

Družba nam nenehno polni um s podobami posameznikov, ki naj bi bili »srečni«, »močni«, »trdi« in tudi na zunaj že vsi skoraj nečloveških atletskih sposobnosti nindže in sočasno v nebo vpijajoče narcisoidne lepote boginje Helene. Solzav smrkav obraz v tej realnosti nima kaj početi. Če pa že, je treba takšnega posameznika nemudoma poslati na terapijo, delavnice joge, seminarje, branje tone knjig, učenje od ostalih »modrecev«. Skratka, takoj ga je treba vpeti v delovanje, da morda ne bi za trenutek sebi dovolil biti.”

2618
“Sočutje dopušča vse fasete ranljivosti in ji nežno briše čelo, ko je bolečina na vrhuncu“

Dokončni preobrat se je zame zgodil v Leonu. Sarabraj je tam srečala romarko, pri kateri se je podobno kot pri njenem pokojnem bratu razvila mejna osebnostna motnja,  ki je bila kombinirana z odvisnostjo od droge.

Bolj zrem v njene oči, bolj imam občutek, da stoji na njenem mestu brat. Enaka hrepenenja, enaka bolečina, enaka želja, da bi bila ljubljena. Pristna slika podobnosti v trpljenju, ki ga je doživela, me strese. Solza, ki steče po licu, je bila pravzaprav pot olajšanja. Odrešenja od spomina, ki mi ne služi več. Spustim strah, ki ga je v meni vzbujalo bratovo agresivno vedenje, ko je njegovo bolečinsko jedro zabučalo po vsem svetu, ko je nemočno klical, da bi bil viden, in cepetal, da bi bil ljubljen.”

Popolnoma me je prevzelo sočutje do osebe, ki v mojem življenju nemočno kliče, da bi bil viden in cepeta, da bi bil ljubljen, ker ne opazi vse silne pozornosti in ljubezni usmerjene  vanj. Maska perfekcionizma je odpadla, kontrola je spustila, v globine potlačena ranljivost je privrela na plano in se izrazila v potokih solza. Spoznala sem, da je Sarabraj “tisto” moje nenavadno srečanje.

Sočutje dojamem kot globoko zavedanje resnice in ne fizično čutenje za trpljenje ter položaj drugega, sočasno pa popolno razumevanje nastalih razmer in sprejemanje pomembne vloge bolečine na poti. Sočutje izhaja iz vrline nevtralnega uma, ki ne sodi in se ne upira nastali situaciji. Sočutje se giblje tiho in neslišno, a za sabo pušča močno sled svetlobe. Sočutje dopušča vse fasete ranljivosti in ji nežno briše čelo, ko je bolečina na vrhuncu. Sočutje gleda globoko v oči in iz srca šepeta, da sprejema, da ljubi čisto vse, kar vidi. Sočutje ne reagira na silo in vstopi v prostor, če je povabljeno. ”

DSC_0017 copy
Moje nenavadno srečanje, ki mi ga je prinesel Camino po Caminu

Leave a Reply

%d bloggers like this: