Camino de Santiago – 50 ODTENKOV ŽIVLJENJA

KDAJ DOBIM VSE KAR POTREBUJEM?

24/05/201903/10/2019SnežanaKomentiraj

Moj sokrajan, Ivan Gričnik, je na začetku svoje knjige z naslovom Moj Camino, zapisal citat iz svetega pisma:

»Ničesar ne jemljite na pot, ne palice, ne torbe, ne kruha, ne denarja, tudi ne imejte dveh oblek. Na romanju se mora človek pač zanesti na Boga. Zaupati, da ga bo Bog preskrbel. Da bo kazal pot, polnil krožnik in odpiral vrata.« (Mt 10,5-15; Mr 6,7-13).

… in ti priskrbel posteljo, si drznem dodati, ker je to dandanes za romarja zelo pomembna reč, vsekakor bolj kot je bila v času zapisovanja svetega pisma. Potrditev zgornjih besed začneš dobivati takoj, ko zakoračiš po poti. Eden za drugim se pričnejo vrstiti doživetja, ki potrjujejo, da Bog, Camino, stvarstvo, vesolje ali življenje, odvisno v koga ali kaj pač najbolj zaupaš, dejansko poskrbi za vse kar potrebuješ.

Takoj zjutraj se je tudi že izkazalo, da Camino res poskrbi za vse, kar na poti potrebujemo in da se je brez smisla obremenjevati (Vranjek, 2015).

To je bilo prvič, ne pa zadnjič, da so se stvari, ko sva nekaj rabila, zgodile kar same od sebe, samo želeti si jih je bilo treba (Jelenko Djuro & Jelenko, 2010).

Odkar sem bolj pozorna na dogajanje okoli sebe, se mi tovrstne stvari nenehno dogajajo. Resnično dobiš, kar potrebuješ. Paziti moraš le, da se ne opiraš na želje, ki niso zares tvoje (temveč rezultat manipulacij medijev, politike, potrošništva, Cerkve, mode, tudi pričakovanj staršev …), temveč slediš svojim notranjim vzgibom (Škarja, 2017).

In zgodi se že nič kolikokrat potrjena resnica. Človeku se uresničujejo vse drobne želje. To se nama potrdi tudi tokrat (Steblovnik, 2012).

Ravno pravšnji čas. Kot vedno na Caminu. Vse ob svojem času in vse, kar potrebuješ. Komaj zadržim svojo radost, ko se mi znova in znova potrdi izkušnja zaupanja, ki pelje do uresničitve vsega, kar potrebujem (Artnik Knibbe, 2016).

»Kako neverjetno elegantno se vse skupaj rešuje,« mi ni šlo v glavo (Novak, 2004).

Na Caminu je poskrbljeno prav za vse, saj dobiva vse kar potrebujeva, ravno pravi trenutek (Steblovnik, 2010).

A izgleda, da je Camino poskrbel tudi za to (Brumec, 2016).

Človek resnično dobi to, kar si zaželi! (Steblovnik, 2010).

Angela varuha prosim za drevo, saj začutim, da mravljinčenje telesa ne sporoča čisto nič dobrega, in kmalu pred sabo zagledam nekaj dreves, pod njimi pa že dva romarja, ki sta se ravno tako odločila za počitek. Camino vedno poskrbi za vse, kar potrebuješ (Artnik Knibbe, 2016).

Remškarjeva in Grešakova, ki sta se na Camino odpravili s svojima najstniškima hčerama, govorita o manifestaciji misli:

Manifestacije misli so na Caminu tako jasne, hitre in nedvoumne, da je včasih strašljivo. A velja jim vsa moja ponižna hvaležnost: bolj nazorne lekcije iz what you think is what you get skoraj ne bi mogli prejeti (Remškar & Grešak, 2017).

Poudarjata pa, da je treba razlikovati med željami in potrebami, da ni nujno, da se izpolnijo vse želje, zagotovo pa se izpolnijo tiste, ki so hkrati tudi potrebe.

A na Caminu se v vsakem primeru zgodi natanko tisto, kar je prav. Morda ne dobimo vedno tistega, kar želimo, prejmemo pa zagotovo to, kar potrebujemo (Remškar & Grešak, 2017).

In kaj konkretno si romar želi in dejansko tudi potrebuje?

A) HRANO

Spet sem čutil, da mi je bilo po Božji previdnosti naklonjeno to kulinarično darilo, ravno ko sem ga najbolj potreboval (McManus, 2018).

B) VODO

V težavah kaj naj mu odgovorim se spomnim izreka iz svetih knjig: »Malovernik, prepusti se Gospodu. Ptice nebeške ne sejejo in ne žanjejo, Gospod vse stori zanje Tako bo poskrbel tudi za naju.« Nisva prehodila niti dvesto metrov ko sva prispela do tega izvira. On se danes sumi, da sem vedel za ta izvir, vendar je res nasprotno. Nisem imel pojma o izviru (Kapetanović, 2017).

In vse je kot naročeno. Ko ti zmanjka vode v čutari, že naletiš na kakšen vodnjak ob poti s pitno vodo. Kot bi nekdo preračunal. In hvaležno si natočiva vodo (Steblovnik, 2012).

Camino 1.jpg

Gričnik pa si ni zaželel in potreboval samo vode, sredi puste Mesete si je zaželel in očitno tudi potreboval – pivo:

Vročina se še kar nadaljuje in tako en dan hodim med samimi žitnimi polji. Pot se zelo vleče in zmanjkuje mi vode. Hodim in hodim, spredaj žitno polje, zadaj žito, levo žito in desno žito. Sama žitna polja, ki lahkotno valovijo v rahlem vetru. Iz žita se na trenutke oglašajo čisto posebni glasovi podobni ptičjemu petju, ampak videl nisem ničesar. Na določenih odcepih so žito že pospravili in tu so zložene kocke iz slame, ki jih lepo zlagajo v ogromne kupe. Opazim, da je nekaj kock sena postavljenih drugače in takoj izkoristim priložnost ter se uležem v senco na eno teh kock s prijetnim vonjem po svežem žitu. Očitno so romarji pred mano že vse pripravili. Pred menoj se vije neskončna ravna pot – pravzaprav en čisto rahel in dolg ovinek v levo in en vzpon približno 10 višinskih metrov. Večkrat se mi v daljavi pojavijo slike s tistim znanim velikim zelenim dežnikom na katerem piše Laško pivo. Ko se nekaj korakov približam, pa nič, spet sama žitna polja …
Ko že ni videti konca se nasproti mene pripelje tovornjak hladilnik in šofer mi da dva piva. Enega spijem na dušek, drugega pa shranim za pozneje, ker nimam več vode. Ko končno najdem nekaj sence pod enim grmovjem se samo uležem z nahrbtnikom pod glavo. Tedaj šele opazim, da se mi približuje romar in že na daleč opazim, da je popolnoma izmučen od poti in od vročine. Grem mu nasproti in ga vprašam, če bo eno hladno pivo. On me čudno pogleda in mi reče: »You’re crazy« ( Ti si nor). Nasmejim se in mu iz nahrbtnika ponudim hladno pivo. Človek ga izpije na dušek, objema me in kriči:« This is a miracle, this is a miracle …«( To je čudež. To je čudež…) (Gričnik, 2014).

C) POSTELJO

Ampak, ker sem zaupala in niti malo nisem podvomila, da v celi vasi ne bi bilo vsaj ene proste postelje, sem bila nagrajena (Vranjek, 2015).

Prijazno se mu zahvalim in ga potolažim, da ni skrbi, saj sem do te točke že dojela, da bo že prišlo na pot tudi primerno ležišče. Povsem sem spustila kontrolo. Ko mu želim že pomahati in se v mraku podati naprej, mi namigne, naj grem z njim. Pelje me navrh hotela do mansarde, kjer so še tri skupna ležišča, kopalnica ter stranišče (Artnik Knibbe, 2016).

In ker Camino hopacupa takoj izpolni želje, ki pridejo iz srca, sem ugledala sredi travnikov pred seboj alberg (Vranjek, 2015).

… najboljši možni alberg v bližini potrebujem, usmerite me tja. Ne bi verjela, če ne bi sama doživela. Dvesto, mogoče tristo metrov od avtobusne postaje proti katedrali sem zagledala alberg, v katerem je bila prosta samo še ena postelja (Vranjek, 2015).

Vsi so se mučili z iskanjem prenočišč. Sam nisem naredil koraka, spregovoril besede in vendar. Sobo sem imel tik pod glavnim trgom in dva dneva sta bila samo moja (Sluga 2017).

Kajti ko kljub vsem tem pomodrelim modrostim že resno mislimo, da ne moremo več, da bi bilo najbolje, da se kar obrnemo in gremo domov, ker da tega pa res ne bomo zdržale še devet dni, ker da so res živi norci tisti, ki se gredo te muke isusove cel mesec, ker da me pa že nismo take božjastno ubrisane, tečno takrat pufi, me lopne po glavi še zadnji stari dobri novodobni kliše: »Ko se predaš, se zgodi.« In valda. V tistem hipu takoj za naslednjim ovinkom pred nami vznikne majhna lesena hišica kot iz Marinke na kmetiji: pred njo lično pokošena zelenice, tu pa tam kakšna palmica, kamnita stezica. ki vodi do terase z lesenimi stoli in mizicami, stoji pa na hribčku in zato ji najverjetneje pripada tudi pogled na morje. Malo nižje ob cesti, kjer očarane obstanemo, pa še barvit napis: »Birds of every feather – welcome« (Remškar & Grešak, 2017).

D) RAZNO:

MacLainovi in Glihi so misli priskrbele osvežujočo sapico:

Vsakič ko sem pomislila, da je prevroče, da bi bila še možna narediti naslednji korak, je okrog mene vzvalovila sapica (MacLaine, 2001).

Nepričakovani dogodki, ko ti misel prikliče nežno sapico, ko ti je najbolj vroče (Gliha, 2018).

Klugovi je Camino priskrbel robčke in bazen:

Ker Camino poskrbi, da imaš vedno pri roki, kar rabiš, ni čudno, da sem prejšnji dan iz skritega predala nahrbtnika potegnila robčke in jih dala v stranski žep (Klug, 2018).

Tale Camino res preseneča. Sredi polja ti ponudi tako razkošen bazen, če si le zares močno želiš (Klug, 2018).

Lepejevi slovensko besedo:

Zanimivo, ravno sem tožila, da pogrešam slovensko besedo, pa se prikažeta Dolana (Lepej, 2009).

Ameriškima prijateljema, Grayu, ki je po Caminu potiskal prijatelja Skeesucka, ki je sedel v invalidskem vozičku, je Bog priskrbel varilca:

Bog nama je priskrbel celo varilca, ki je popravil odlomljeno kolo na vozičku (Gray & Skeesuck, 2018).

In kaj je pogoj, da dejansko dobiš kar potrebuješ, da Bog, vesolje, Pot, stvarstvo ali življenje na sploh, odvisno v kaj pač verjameš, manifestira tvoje misli:

V teh nekaj dneh se je že neštetokrat dokazalo, da je treba samo zaupati in pot sama poskrbi za vse potrebno (Vranjek, 2015).

Ja to je to: ZAUPAJ. Vsak dan sem se izročil Njemu v roke in vsak dan je bilo poskrbljeno zame – ravno toliko kot sem rabil (Gričnik 2014).

Nobenega dvoma ni bilo, da mi govori Duh in mi sporoča: ne poskušaj več sam opraviti vsega, z lastnim naporom in samo s svojimi močmi; ne naprezaj se, zaupaj v Boga, stvarstvo in pot, da ti bodo zagotovili tisto, kar potrebuješ (McManus 2018).

Tudi vseprisotnost božje Previdnosti, ki sem jo odkril na Poti in na svoje veliko presenečenje spoznal njeno visoko učinkovitost, pripomore k rasti zaupanja, zlasti zaradi neverjetne sposobnosti, da uredi vse od najmanjših materialnih podrobnosti. Zaupanje v Previdnost pomaga, da se zapustimo, da vstopimo v držo sprejemanja, se obračamo zunaj sebe in opustimo nadzor (Potdevin 2013).

Vsenaokoli so simboli, povsod okoli nas, samo videti jih moramo, samo zaupati, zaupati. Postaviti si je treba cilj in zaupati (Vranjek 2015).

Čudil sem se, kako se je zasukal ta dan, ki je bil že na robu katastrofe, kako sem imel v tej vaški gostilni vse, kar sem potreboval, in kako so bila moja lastna čustva in predsodki največja ovira. To je bila poštena lekcija o zaupanju v Božjo previdnost, v dobroto, tudi v takih okoliščinah, ko se zdi kaj takega najmanj verjetno (McManus 2018).

Slej ali prej pa romar pohodnik pride tudi do spoznanja, da dobimo vse kar potrebujemo tudi na našem romanju skozi življenje:

Kopava se v energiji hvaležnosti ob spoznanju, kako življenje skrbi za naju na tej poti, potem pa se zaveva, da se to pravzaprav ne dogaja samo na Caminu (Steblovnik, 2010).

Tako na Caminu, kot tudi sicer v življenju, je poskrbljeno za vse. Le zaupati je treba. Brezpogojno zaupati (Vranjek, 2015).

In ta doživetja, ki prinašajo védenje, da vedno dobiš kar potrebuješ, okrepijo zaupanje – vase, v pot, v Boga, v življenje na sploh. Če upoštevamo dejstvo, da je zaupanje “lepilo” naših odnosov, je jasno, da Camino dejansko spreminja življenja nas, romarjev pohodnikov in prav tako tudi naše okolice.

In zdaj k moji prvomajski, drugi izkušnji Camina. V državnih in cerkvenih albergih seveda rezervacij prenočišč ni, kdor prvi pride, prvi melje, bolje rečeno spi. V zadnjih letih pa so se odprli številni novi “albergi” v privatni lasti, ki omogočajo rezervacije, ki pa veljajo samo do druge ure popoldan. Posledično sem ob mojem drugem Caminu že pri zajtrku opazila dokaj mrzlično telefoniranje po privatnih “albergih” in hitenje romarjev, da bi do druge ure prihiteli do rezerviranega “alberga”. Ta mrzličnost in hitenje, tekmovanje med romarji za prosto posteljo, me je sicer zmotilo, ker je vnašalo vsakdan v mojo romarsko “skuliranost”❄️❄️❄️, ampak kljub temu se nisem dala odtaliti😜 Z okrepljenim zaupanjem iz prvega Camina, sem hodila v svojem ritmu in tam, kamor sem prišla do večera, poiskala “alberg”. Nobeden me ni pričakal z napisom “Completo”, čeprav mi je Slovenec Jurij, ki sem ga srečala na poti omenil, da se na FB pojavljajo novice, da so vsi “albergi” ob poti zasedeni.

Sedaj pa se mi postavlja vprašanje: “Ali je romar pohodnik, ki v strahu, da ne bo dobil prenočišča, le-tega že zjutraj rezervira in hiti, da bi do druge ure prispel v rezerviran “alberg”, prikrajšan za izkušnjo “dobiš kar potrebuješ” oziroma za doživetja, ki ga obogatijo z okrepljenim zaupanjem?”

Camino me je obsedel tako kot pač obsede vse romarje in v skladu s kaminovskim rekom “First you walk Camino, then Camino walks you”, zdaj Camino “hodi po meni”, zato prosim vse , ki berete te vrstice in ste prehodili več kot 500 kilometrov katerekoli različice španske Jakobove poti, da izpolnite anketo o učinkih poti Po prehojeni poti Camino de Santiago na povezavi https://www.1ka.si/a/212846. Vprašalnik je v originalu ameriški (eno vprašanje vas bo mogoče zmotilo, ker je preveč ameriško 😜), sestavljen je bil za preučevanje življenjskih sprememb po obsmrtnih izkušnjah, zdaj se pa na splošno uporablja za raziskave učinkov izrednih človekovih izkušenj, kamor po mojem mnenju sodi tudi izkušnja romarja pohodnika po poti Camino de Santiago. Za sodelovanje se vam iskreno zahvaljujem😀😀😀.

Viri:

Artnik Knibbe, T. (2017). Ranljiva : zgodbe z Jakobove poti (El Camino de Santiago), 850 km dolge poti prisotnosti, prebujenosti in miline. Ljubljana: Remco Knibbe.
Gliha, F. (2018). Camino de Santiago “v dveh delih” : 2017-2018. Grosuplje: Ekonos.
Gray, P., & Skeesuck, J. (2018). Nikoli vama ne bo uspelo! : 800-kilometrsko romanje v Kompostelo, dva prijatelja in en invalidski voziček. Ljubljana: Družina.
Gričnik, I. (2014). Moj Camino. Maribor: Ognjišče, Slomškova založba.
Jelenko Djuro, S., & Jelenko, V. (2010). Camino : izkušnja dolga 800 kilometrov. Dovže: ARR.
Kapetanović, I. (2017). Camino de Santiago: Romanje k svetemu Jakobu. Zagreb: Znanje d.o.o.
Klug, M. (2018). Camino Francés : moj poskus pobega od “brezsmislov” sodobne družbe. Maribor: Kopija – nova.
Lepej Bašelj, S. (2009). Camino : moja samotna pot ali čiščenje duše in telesa po žensko. Ljubljana: Jutro.
MacLaine, S. (2007). Camino: po stezi zvezd. Maribor: Obzorja.
McManus, B. (2018). Odrešilna pot : z bremenom tragične izgube na Caminu. Ljubljana: Založba Dravlje.
Novak, N. (2004). Camino: Od Nove Gorice do Kompostele. Gorica: Goriška Mohorjeva družba.
Potdevin, J.-M. (2013). Resetiran: Mistična izkušnja poslovneža na pešpoti v Kompostelo. Ljubljana: Družina.
Remškar, E., & Grešak, M. (2017). In smo šle : mame in hčere na Caminu. Tržič: samozaložba.
Sluga, R. (2017). V objemu poti: El Camino. Trst: Mladika.
Steblovnik, M. (2012). Vse samo zaradi neke cerkvice na koncu sveta : Camino Portugal. Celje: samozaložba.
Škarja, P. (2017). Camino : od suženjstva do svobode. Novo mesto: 5KA Izobraževanja.
Vranjek, B. (2015). Camino : mistika nevidnega sveta. Slovenj Gradec: samozaložba.

JE NAHRBTNIK RES SAMO NAHRBTNIK?

17/05/201903/10/2019SnežanaKomentiraj

Včasih so bili atributi romarja ogrinjalo, bisaga, lesena palica, buča za vodo, klobuk in školjka. Danes je ogrinjalo zamenjala pelerina, bisago nahrbtnik, bučo za vodo plastična steklenica, leseno palico sta zamenjali dve teleskopski karbonski palici, bistveno pa so se spremenila tudi romarjeva oblačila. Na bose noge si romar danes natakne brezšivne pohodniške nogavice in sodobno, zračno, lahko tudi nepremočljivo, pohodniško obutev.

Na romanju je imela včasih bisaga, danes pa ima nahrbtnik, prav posebno vlogo. Romar med potjo razvije svojevrsten odnos do njega:

“Za tistega, ki je pravkar prispel na Jakobovo pot, in še zlasti, če je ne namerava prehoditi zelo dolg del, je nahrbtnik preprosto … samo nahrbtnik. Za romarja, ki ga je dolgotrajna hoja že omehčala, pa je nahrbtnik njegov sopotnik, njegov dom, svet, ki ga nosi s seboj. Skratka, to je njegovo življenje” (Rufin, 2015).

“Nahrbtnik je zdaj del mene in zasluži si vse dolžno spoštovanje, čeprav sva potrebovala kar precej časa, da sva se navadila drug na drugega” (Vranjek, 2015).

“Z nahrbtnikom se že zelo dobro ujameva in zadnjih 200 kilometrov sploh ne čutim bremena. V resnici razvijem do te plastične torbe prav poseben odnos” (Artnik Knibbe, 2017).

“Zopet težka hoja po valoviti pokrajini, katere ni in ni konca. Pohodne palice odzvanjajo v enakomernem ritmu, nahrbtnik ječi … ” (Steblovnik, 2010).

V španščini se nahrbtnik imenuje mochila, kar so slovenski romarji kar hitro preimenovali v “mučitelj”.

“Na stopnišču hostla Black & White stojita najina nahrbtnika po špansko imenovana mochila (beri mučenje)” (Steblovnik, 2010).

“Korak za korakom, bolijo vsi prsti, nart, peta, kolena, noge so kot smreke, mochila ima eno tono! Šele ko odložim mochilo, začutim, kako me bolijo ramena” (Jelenko Djuro & Jelenko, 2010).

“Vseeno se »razmochiliva« ”(Jelenko Djuro & Jelenko, 2010).

V nahrbtniku romar tovori vse kar potrebuje. Zelo pomembno za romarja je, da si ne naloži preveliko težo, ker vsak dekagram otežuje hojo.

“Da bi se izognila nepotrebni dodatni teži, imam s sabo samo par vsakega kosa opreme. Za racionalno odločitev optimizacije sem hvaležna vsak dan znova” (Božič, 2018).

“Na Caminu pa brez nahrbtnika ne gre, to mi je bilo takoj jasno. Zato sem začela skrbno preučevati, kaj sploh dati v nahrbtnik, da bom imela s seboj vse, kar bom nujno potrebovala, in bo čim lažji. Že sam nahrbtnik, ki sem ga kupila v ta namen, je bil zelo lahek (malo več kot 150 gramov) … ” (Brumec, 2016).

Prejela sem številna vprašanja kje sem našla tako lahek nahrbtnik, zato sem poiskala link. Če bo še komu v pomoč: https://www.amazon.ca/Outlander-Packable-Lightweight-Backpack-Daypack/dp/B01MTTX472?fbclid=IwAR04OWMfEVcGG9NNw9deH6iNXH2r5z7dYRsjXEPWSXJ9XP-hi_obuRKou40 — Prejela sem številna vprašanja kje sem našla tako lahek nahrbtnik, zato sem poiskala link. Če vam je v pomoč kliknite.

Romar kaj kmalu ugotovi, da si je naložil preveč prtljage, da na poti toliko stvari niti ne potrebuje in da bi si moral naložiti samo toliko prtljage kot jo zmore nositi. Na mojem prvem Caminu sem v večih zavetiščih naletela na kotiček opremljen z napisom “Vzemi kar potrebuješ in pusti, kar lahko pogrešaš”, kjer so bile naložene stvari, za katere so romarji ugotovili, da jih ne potrebujejo več. Na mojem drugem Caminu sem srečala Slovenko, ki je v takem kotičku pustila bundo, njen bratranec, s katerim je romala, pa je nekaj odvečnih stvari zapakiral in jih po pošti poslal domov.

“»Daj, kar lahko daš, in vzemi, kar rabiš!«, je močno spremenil moje dotedanje mišljenje” (Novak, 2004).

Ko romar miselno “opravi” s prtljago, ki jo nosi s seboj, se med soočanjem s samim seboj, ki se dogaja med hojo po širni pokrajini, začne spraševati, kaj vse tovori s seboj skozi življenje. Ugotovi, da gre za kup nepotrebnih stvari, za nepotreben tovor v obliki zamer in sodb, za nepotrebne odnose z določenimi ljudmi, ki ga bremenijo, mu jemljejo energijo, njihova teža pa ga pritiska k tlom. In po vrnitvi domov, začne izpuščati stvari in odnose, ki jih ne potrebuje.

“Ena od potreb, ki vzniknejo ob meni v vseh teh spremembah, je tudi ta, da skozi življenje hodim lahka in brez odvečne navlake. Tako zadnja leta podarjam vse, česar res ne potrebujem” (Artnik Knibbe, 2017).

“Nekateri vidiki Poti so malo trajnejši, mene se je dlje držala filozofija mochile. Še več mesecev po vrnitvi sem razmišljal o svojih strahovih širše, glede na vse svoje življenje. Hladnokrvno sem preučil to, kar dobesedno prenašam na hrbtu. Izločil sem veliko predmetov, načrtov in pritiskov z različnih strani. Poskusil sem se razbremeniti, da bi lahko z manj napora dvigoval mochilo svojega življenja” (Rufin, 2015).

“Prisilim se, da ne le zaznam, temveč tudi začutim, kako malo je potrebno za preživetje in pravzaprav lepo življenje. Potrebuješ nahrbtnik, le en ubogi nahrbtnik stvari, potrebuješ pitno vodo, nekaj hrane in streho nad glavo — pri čemer ugotoviš, da sta velikokrat dovolj že majhno zavetje kolibe in spalna vreča” (Škarja, 2017).

“Miran odpiše: »Viš, kako dobr vidš lekcije, ki jih caminarji obdelujemo. Pridno, tud gvišno, bremena odložiš in navezanosti, pogrešanja obdelaš, ker zato zaidemo v narekovaju na Camino, zgleda.«” (Lepej Bašelj, 2009).

“Vsako obsojanje sebe in drugih, vse zamere, jezo, strahove, ki jih nosimo v sebi, ter obremenjevanje s preteklostjo ali prihodnostjo je samo dodatno breme, ki nas tako kot nahrbtnik tišči k tlom” (Jelenko Djuro & Jelenko, 2010).

“Ugotovila sem, katere ljudi imam zares rada in kateri so tisti, ki jih nekako vlečem s sabo skozi leta, ker se ne znam posloviti od njih. Na Caminu sem se naučila poslovit. In jokat zraven” (Steblovnik, 2010).

“Camino tako brezkompromisno vrže naš svet s tečajev, da z lahkoto verjamem, da spreminja življenja. […] Tako danes, nekaj dni po vrnitvi, stojim pred pomembnimi nalogami. Prezračiti lastne koncepte. Izprazniti polico ali dve v natrpani garderobi navad” (Remškar & Grešak, 2017).

“Ko svoje imetje na ramenih oziroma bokih nosiš šest do sedem ur, se zaveš vsake malenkosti, ki je odveč. Kakšna simbolika je v tem! Ali resnično potrebujemo vse, kar kot hrčki kopičimo v svojem življenju; svojih omarah?” (Božič, 2018).

“Iz omare sem vzela prvi kos oblačila. Koliko časa ga že nisem nosila? Zagotovo eno leto. Postavila sem ga na posebno mesto, na mesto, kjer se je povečeval kup na račun povečanja prostora v omari. Zagotovo sem vsaj razpolovila število oblačil. Naslednja žrtev so bili čevlji. Potem torbice. In naslednja kreme. Petra, resno, šest različnih čistilnih tonikov za obraz? Ali še nisi slišala za — vodo?” (Škarja, 2017).

“»Preboj« čez Pireneje sem razumel kot neke vrste krst, za celovito preobrazbo iz vseh dobrin vajenega potrošnika v asketskega romarja pa je bilo potrebnih še nekaj dni, da sem se čisto zares privadil na to, da nosim vse, kar potrebujem, s seboj na hrbtu, predvsem pa na to, da dejansko ne potrebujem nič drugega, in da se pravo bogastvo človeka skriva v njem samem in ne v stvareh, ki ga obkrožajo, kar sem v teoriji vedel že prej, dojeti to v praksi pa je res fantastično doživetje” (Novak, 2004).

V letu 2016 sem prehodila moj prvi Camino od Saint Jean Pied de Porta do Finistere. Takrat me je mož spremljal na prvem delu poti od SJPP do Burgosa, med letošnjimi prvomajskimi prazniki pa sva skupaj prehodila etapo od Burgosa do Ponferade. Po prvem Caminu sem sicer sklenila, da ne bom več šla, ker je bilo prelepo, da bi se ponovilo. Ampak, ker sem pač Slovenka, pojem veliko zarečenega kruha, in sem tudi tega. Ugotovila sem, da so bili pomisleki zaman, ponovno je bilo prelepo, ampak tokrat drugače prelepo.

Knjigo Camino lahko kupite na tej povezavi – kliknite.

Me je pa zmotila ena reč, ki jo ob mojem prvem Caminu še nisem opazila. Verjetno je že obstajala, ampak še ni bila tako razširjena, da bi pritegnila mojo pozornost. Vsaj na začetku poti ne. Mogoče šele zadnjih sto kilometrov pred Santiagom. Gre za storitev prevoza prtljage, ki so jo koristili “kratkometražniki”, kot jih je domiselno poimenovala slovenska romarka Steblovnikova. Sistem je zastavljen dokaj enostavno in učinkovito. V kuverti pustiš pet evrov, nanjo napišeš v katerem prenočišču te naj prtljaga čaka, sam pa se lahkih nog odpraviš po poti naprej. Francoski romar Jean-Cristophe Rufin, drugi najmlajši član Francoske akademije, francoski zdravnik, diplomat, zgodovinar in pisatelj v potopisni izpovedi o Caminu, ki ima v slovenščini naslov Večna Jakobova pot, opisuje storitev Mochila-Express takole:

“V teh revnih pokrajinah so znali izkoristiti naval romarjev in jim ponujajo vrsto spretno izbranih in prav njim namenjenih uslug. Med drugim prevoz prtljage (Mochila-Express). Ta sistem taksijev za prevoz prtljage pohodnikom omogoča, da se znebijo nahrbtnika, ki jih potem že čaka na etapnem počivališču. Ko sva odkrila, da to obstaja, sva si lahko razložila pojav, ki naju je osupnil takoj, ko sva prišla na Francosko pot. Redki romarji, ki sva jih tam srečala, ker je bilo že pozno, so imeli na hrbtu samo čisto majhne, napol prazne nahrbtnike, pravšnje za na sprehod. Najprej sva občudovala skrajno skromnost teh popotnikov brez prtljage. Naju je pa zmotila neka podrobnost. Četudi so nosili s seboj komaj kaj več kot izredno majhno culo indijskih sadhujev, so bili oblečeni elegantno in čisto. Sprva se nama je to zdel pravi čudež, preden sva dojela, da je to preprosto dobrodejen učinek organiziranega prevoza prtljage. Ti pohodniki na hrbtu namreč niso nosili tako rekoč ničesar, ker jih je njihov tovor vsakič pričakal v zavetišču” (Rufin, 2015).

Sedaj pa se mi postavlja vprašanje: “Ali je romar pohodnik, ki uporablja na poti Camino de Santiago storitev Mochila-Express, prikrajšan za razmislek o teži, ki jo tovori s seboj skozi življenje in je posledično prikrajšan tudi za opisan učinek poti, ki sem ga poimenovala “odstranjevanje odvečne prtljage iz življenja”?”

Camino me je obsedel tako kot pač obsede vse romarje in tako kot velja, da kot Slovenka jem zarečeni kruh, velja, da v skladu s kaminovskim rekom “First you walk Camino, then Camino walks you”, zdaj Camino “hodi po meni”, zato prosim vse , ki berete te vrstice in ste prehodili več kot 500 kilometrov katerekoli različice španske Jakobove poti, da izpolnite anketo o učinkih poti Po prehojeni poti Camino de Santiago na povezavi https://www.1ka.si/a/212846. Vprašalnik je v originalu ameriški (eno vprašanje vas bo mogoče zmotilo, ker je preveč ameriško 😜), sestavljen je bil za preučevanje življenjskih sprememb po obsmrtnih izkušnjah, zdaj se pa na splošno uporablja za raziskave učinkov izrednih človekovih izkušenj, kamor po mojem mnenju sodi tudi izkušnja romarja pohodnika po poti Camino de Santiago. Za sodelovanje se vam iskreno zahvaljujem😀😀😀.

Viri:

Artnik Knibbe, T. (2017). Ranljiva : zgodbe z Jakobove poti (El Camino de Santiago), 850 km dolge poti prisotnosti, prebujenosti in miline.Ljubljana: Remco Knibbe.

Božič, S. (2018). Pripovedovalka zgodb : 365 inspiracij državljanov sveta in zgodba o poti do sebe.Ljubljana: SASA.

Brumec, S. (2016). Camino.Slovenske Konjice: samozaložba.

Jelenko Djuro, S., & Jelenko, V. (2010). Camino : izkušnja dolga 800 kilometrov.Dovže: ARR.

Lepej Bašelj, S. (2009). Camino : moja samotna pot ali čiščenje duše in telesa po žensko.Ljubljana: Jutro.

Novak, N. (2004). Camino: Od Nove Gorice do Kompostele.Gorica: Goriška Mohorjeva družba.

Remškar, E., & Grešak, M. (2017). In smo šle : mame in hčere na Caminu.Tržič: samozaložba.

Rufin, J.-C. (2015). Večna Jakobova pot : nisem se ji mogel upreti.Ljubljana: Modrijan.

Steblovnik, M. (2010). Buen Camino, peregrino.Ljubljana: Katr.

Škarja, P. (2017). Camino : od suženjstva do svobode.Novo mesto: 5KA Izobraževanja.

Vranjek, B. (2015). Camino : mistika nevidnega sveta.Slovenj Gradec: samozaložba.

SREČANJE V VIPAVSKEM KRIŽU

21/10/2018Snežana1 komentar

V skladu z že zguljenim rekom: “First you walk Camino than Camino walks you”, kar bi lahko poslovenila “Najprej ti hodiš po Caminu, potem Camino hodi po tebi”, me je Camino, tako kot mnoge druge jakobčke, kaminerote ali kaminovce, se pravi romarje, včeraj pripeljal v Vipavski Križ, kraj, ki je svoje novo ime dobil v letu 1955. Ta odmaknjen biser Slovenije se je pred tem imenoval Sveti Križ.

Prvo vseslovensko srečanje romarjev je bilo v Vipavskem Križu

Kraj je poznan kot rojstni kraj Janeza Svetokriškega, slovenskega baročnega pridigarja in pisca, ki se je rodil leta 1647 in je služboval po različnih samostanih, tudi v Kapucinskem samostanu sv. Frančiška v Svetem Križu. Zapisoval je pridige, ki zrcalijo življenje Slovencev ob koncu 17. stoletja in kar je najpomembneje, zapisoval jih je v slovenskem jeziku.

V Vipavskem Križu se nas je zbralo preko dvesto romarjev

Izdal jih je v zbirki petih knjig z naslovom Sveti priročnik. Včeraj smo bili v nabito polni cerkvi deležni njegove pridige o strpnosti. Izbrana tema se mi je zdela posebej primerna, ker sem prepričana, da Camino vodi k tej kvaliteti življenja, k strpnosti. Ne samo vodi, uči te, kako zbrati moči, da premagaš samega sebe, v bistvu svojo ego pošast, da to strpnost udejanjaš v vsakdanjem življenju.

Lep dan nas je zvabil na nekajkilometrski pohod po okolici Vipavskega Križa

Konkretno je v pridigi govor o strpnosti med zakoncema in za zgled je Svetokriški postavil primer Sokratove strpnosti do njegove žene Ksantipe. Sokrat se je na izpade besa s strani žene Ksantipe odzival dobrovoljno, tudi s smehom, kadar pa je bilo le prehudo, je enostavno pobral šila in kopita ter odšel od doma. Ob neki priliki je njegov odhod razjezil Ksantipo do te mere, da je izpod postelje potegnila neizpraznjeno nočno posodo, odprla okno in njeno vsebino izlila možu na glavo. Sokrat ji je moker, a nasmejan, zavpil: “ Moja Ksantipa, dobro sem vedel, da se bo po takšnem strašnem grmenju vlil dež in dobro je zame, da ni bilo toče.”

… Sokrates, kateri je imel takoršno potrpežlivost s svojo hudo inu tagotno ženo, de vus volni svejt se čudi, zakaj nihdar ji nej ene hude besede rekel, ampak vse s smeham je prenesel, inu kadar je nej mogel z dobro besedo potalažit, se je s hiše pobral; inu en dan, kadar je s hiše šel, de bi nje nepametne besede ne šlišal, ona se rezjezi ter popade posodo, katera ponoči se nuca, ter teče na oknu inu taisto rezlije na moža. Sokrates gori pogleda ter s smehom k ženi reče: “Moja Cantipa, jest sem dobru vejdil, de po takoršnem strašnem grmejnom se bo dež ulil, ali dobru zame, de nej toče.”

Preizkus strpnosti sta na Caminu izkusila tudi Francesca in njen mož. Nekega večera sta se nastanila v zavetišču – na spodnjo posteljo sta razložila spalni vreči, na zgornji pa svojo prtljago in odšla iz spalnice. Ko sta se vrnila, sta našla svojo prtljago preloženo na spodnjo posteljo, na zgornji pa se je udobno namestil nepoznani možak, ki ni bil nihče drug kot romar Ivan Gričnik iz Slovenskih Konjic. Franceskin mož je streljal grde poglede vanj in se pripravljal na napad, ko ga je vsiljivec prijazno ogovoril:
“From where are you?” Francescin mož je v navalu besa odgovoril:
“From Africa.” In vsiljivec, ki se je medtem zrajtal, da je prestavljal Mercatorjeve vrečke, Mercatorja pa v Afriki ni, ga je prijazno vprašal v slovenščini:
“A, res? Iz katere pa? Iz severne ali južne?” In seveda so vsi bruhnili v smeh. Zgodba pa še ni končana, naslednji dan sta Francesca in njen mož srečala romarko, s katero sta napletla pogovor.

Francesco in njenega moža je Camino preizkušal v strpnosti

Čez nekaj časa sta jo vprašala:
“Od kje pa si?”
”Iz južne Afrike,” se je glasil odgovor. Francesca je skupaj z možem bruhnila v smeh, romarka pa ju je začudeno opazovala:
”Ja, res je😲. Iz Capetowna sem … “

Vsiljivec, ki je preskušal strpnost Franceskinega moža je bil Ivan Gričnik, Konjičan, ki je v prvi vrsti blažen med romarkami

Dve legendi romanja po španski Jakobovi poti sta vsekakor zakonca Rigler, prva Slovenca, ki sta prejela Kompostelo za celotno prehojeno pot Camino Frances in katerima gredo vse zasluge za ustanovitev Društva prijateljev poti sv. Jakoba v Sloveniji in nastanek slovenske Jakobove poti, na področju katere sta opravila pionirsko delo. Vsaka čast!

Metodij Rigler je skupaj s svojo ženo legenda Jakobove poti v Sloveniji

Zbranim so spregovorili tudi posebni gostje srečanja: Staša Lepej Bašelj, Rado Sluga in Ivan Gričnik, vsi trije tudi avtorji potopisnih izpovedi o njihovem romanju po Caminu.

Rado Sluga, avtor knjige V objemu poti, v kateri se dve poglavji nanašata na njegova dva romanja po Caminu

Staša Lepej Bašelj je že prava veteranka med kaminovci. Prvič je pot prehodila v letu 2006. V svojem govoru je poudarila, da te Camino utrdi v nauku, da ne smeš soditi, da vsak romar Camino po svoje doživi, da ni pravega in nepravega romanja, prav tako ni pravega in nepravega romarja, romanje in romar enostavno je.

S Stašo sva se veselili, da sva se tudi osebno spoznali

“Poglej se v ogledalo. A ne zato, da mi se našminkal, da se ne bi videle gube … Poglej se v ogledalo, da boš videl sebe, kakšen si ti. Kaj gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne čutiš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: ‚Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa‘, in glej, bruno je v tvojem očesu? Kako nas ocenjuje Gospod, kadar delamo tako? Samo ena beseda je: Hinavec, izderi najprej bruno iz svojega očesa in potem glej, kako boš vzel iver iz očesa svojega brata.” ( odlomek iz pridige papeža Frančiška med jutranjo mašo, junij 2016)

Srečanje kaminerotov se je udeležila tudi Sarabraj, avtorica knjige Ranljiva, potopisne izpovedi o njeni poti po Caminu, o bolečini in trpljenju s katero se je na Caminu soočila in ju presegla. Po Caminu je romala istočasno z Američanom, ki ga je v invalidskem vozičku potiskal njegov prijatelj. Sarabraj je Američana v invalidskem vozičku celo potiskala po delu poti. Njuna izpoved je pravkar izšla v slovenščini, izdala jo je založba Družina, knjigi pa je naslov Nikoli vama ne bo uspelo.

S Sarabraj sva istočasno izdali knjigo o Caminu

Vse prehitro nam je minil dan in vsi smo bili edini, da se moramo ob letu obsorej ponovno srečati in če nam bo sreča mila, se bo to zgodilo v Slovenskih Konjicah. Z Ivanom Gričnikom se že veseliva priprav.

Legenda Jakobove poti, Marjeta Rigler, se veseli ponovnega srečanja z *jakobčki,* ki bo 19.10. 2019 v Slovenskih Konjicah

V CROCSIH NA KONCU SVETA

31/01/201714/07/2019SnežanaKomentiraj

Na kocu poti je Fisterra — Na koncu poti je Fisterra

Prav na koncu poti, na obali Atlantskega oceana, polni školjk, seveda tudi Jakobovih, je kraj Fisterra, po latinsko Finisterre, konec sveta, ki je bil konec sveta samo včasih, danes je pa samo po imenu. Zemljo smo ljudje izmerili, izrisali, popisali in poslikali po dolgem in počez, in ugotovili, da Finisterre ni niti konec sveta niti najzahodnejša točka celinske Evrope, saj je ta Cabo da Roca na Portugalskem (09° 30′ 02.727″ W).

Od kraja Fisterra do rta Finisterre poteka pot po Costa da Morte, Obali smrti, ki jo obdajajo neplovne vode.

Danes je tam svetilnik, pred tisočletji pa je bil tempelj, posvečen soncu, Ara solis. Pred davnimi časi so ga postavili Kelti, ki so še verjeli, da rt Finisterre predstavlja konec sveta. Tam so opazovali zaton sonca in si predstavljali, da gledajo uprizoritev potovanja duše iz življenja v smrt. Danes se tam sežigajo romarska oblačila in opazuje sončni zahod. Z Marjano sva se slikali ob kamnu z oznako 0 km do cilja in se mimo svetilnika spustili proti obali.

V Crocsih na koncu sveta — V crocsih na koncu sveta

Na pobočju so bili razsejani romarji, ki so čakali na sončni zahod. Nekateri so stali ob ognju in kurili oblačila. Težko sem se odločila, kaj bom sežgala, saj sem se na oblačila, ki sem jih nosila mesec dni, že zelo navezala. Tako dobro so mi služila, zdaj pa naj jih sežgem? Nekako sem se odločila, da bom žrtvovala nogavice. S seboj sem iz Slovenije pritovorila še majico, v kateri je bilo nakopičeno zlo, ki so mi ga v zadnjem letu prizadejali ljudje. Prinesla sem ga sem, na konec sveta, da se ga dokončno znebim in odpustim. Simbolično sem ga skurila in za vedno opravila z njim.

Sonce je zašlo in mrak je legel na konec sveta. Po kopanju, sežigu oblačil in opazovanju sončnega zahoda je bil čas, da grem spat. Naslednje jutro sem se zbudila kot nov človek.

In o tem napisala knjigo, ki jo lahko kupite tukaj http://primus.si/camino

CAMINO V NAŠEM ŠTETJU

01/03/201610/08/2016SnežanaKomentiraj

Nekega dne se je med Kelte pomešal apostol Jakob, ki je v današnjo Španijo priplul iz daljnje Judeje. Včasih je bil ribič na Genzareškem jezeru, zato je z ribiči ob Atlantiku kaj hitro našel skupni jezik, želel pa je, da bi z njimi imel tudi skupno vero, zato je med njimi oznanjal evangelij. Vse do leta 40, ki ga je našlo v Zaragozi. Tam se mu je prikazala Marija in mu naročila, naj se vrne domov, v Judejo. Ali je vedel kaj ga tam čaka ali ne, se ne ve. Tudi to ne, če se je o vrnitvi kaj pomišljal. Skratka, vrnil se je in leta 44 ga je dal kruti Herod Agripa v Jeruzalemu zapreti, bičati in obglaviti z mečem. Kdo bi vedel, zakaj mu je bilo tako usojeno. Jakobovo truplo se je čudežno vrnilo v Španijo. Splav brez mornarjev je pristal nekje na obalah Galicije, kjer so ga tudi pokopali. Za svetišče z njegovimi relikvijami so skrbeli zgodnji španski kristjani. Dokler so lahko. Zaradi njihove vere so jih preganjali Rimljani in uspelo jim je, da so jih z območja tudi pregnali. Z njimi je za skoraj 800 let odšel v pozabo tudi kraj svetišča.
Leta 813 je neki puščavnik zagledal posebej svetlo zvezdo. Dobil je občutje, da enostavno mora slediti sijoči zvezdi. Takrat je zaslišal tudi nebeško lepo glasbo, ki je prihajala iz iste smeri, kamor je svetila zvezda. Prispel je do osvetljenega polja, kjer je odkril marmornato grobnico. Napis na kamnu mu je razodel, da gre za posmrtne ostanke “Jakoba, sina Zebedeja in Salome”. Od tedaj se kraj imenuje Compostela [Kompostela], kar naj bi izviralo iz latinskega campus stellae (zvezdino polje). Lahko bi bil izvor imena tudi campus tellure (polje z grobiščem), a nekako so mi ljubše zvezde kot grobišče, zato povežimo Kompostelo z zvezdami.

Odkritje relikvije se je zgodilo ravno v pravem času. Takrat je bila krščanska Španija prostorsko utesnjena na ozkem pasu na severu Iberskega polotoka, večina polotoka pa je bila zasedena z Mavri. Najdba relikvije je ljudem okrepila duha in postavila branike krčanske tradicije pred islamom. Takratni kralj je takoj izrabil priliko, oprl se je na ljudsko verovanje in vzniklo samozavest proti arabskim “nevernikom”. Nad Jakobovo grobnico je dal zgraditi svetišče in samostan. Postal je tudi prvi romar do svetega kraja.
Poleg zgodbe o razkritju relikvije, se je razširil tudi glas o čudežu v Bitki pri Claviju v letu 844, v kateri se je Sveti Jakob pojavil na belem konju in povedel kristjane v boj proti Mavrom. S tema dvema legendama so cerkvene oblasti pridobile široko podporo v boju proti Arabcem. Uradniki iz katedrale Santiago so pri vsej zadevi še znatno pomagali, saj so najeli pripovedovalce zgodb, da so potovali po podeželju in razširili “novice” o čudežih svetega Jakoba in njegovih relikvij. Podjetni skrbniki cerkve so vedeli, da je bilo število romarjev, ki so obiskali in darovali denar za svetišče sorazmerna z učinkovito promocijo. V novoizgrajeni samostan v Santiagu di Composteli, so se že leta 893 vselili benediktinci. Tudi oni so bili podjetni in so začeli ob Caminu graditi samostane, kjer so čedalje številčnejši romarji iz vseh krajev polotoka, lahko prenočili. Tu so začetki množičnega turizma. Romarji so spotoma, kot spokorno opravilo, gradili prenočišča za popotnike in razna pobožna znamenja in kapelice, ki so rasle kot gobe po dežju.

Do dvanajstega stoletja je Santiago de Compostela postalo največje romarsko središče v srednjeveški Evropi. V našem štetju je Camino dobil novo ime, postal je Camino de Santiago.
Svetišče Santiago de Compostela je prav zaradi romarske poti, ki je vodila do njega, postalo važno kulturno središče za vso Evropo, čeprav leži na njenih skrajnih robovih. Ko so ga leta 997 Arabci uničili, se je ves tedanji krščanski svet zavzel za njegovo obnovo. Padle v bojih proti Arabcem je Cerkev postavila na isto raven s padlimi križarji. Ker so se eni in drugi borili proti nevernikom, so si oboji zaslužili enake privilegije, na primer popolno odvezo grehov.
Zgodovinarji dvomijo, da je Sv. Jakob kdaj obiskal Španijo in mislijo, da je trditev, da so njegove relikvije kadarkoli prispele do Španije, izmišljotina cerkve.
S Caminom je povezanih kar nekaj ekonomskih kategorij: cerkveni uradniki so uvedli promocijo romarske poti, benediktanci so izgradili prva turistična prenočišča, templjarji, ki so varovali romarje na poti so uvedli prvo obliko čeka, da so jim romarji lahko na začetku poti dali denar v hrambo, ki so ga kasneje ko so ga potrebovali, dvigovali, objavljen je bil tudi prvi turistični vodič Codex Calixtinus. 225-strani rokopisa vsebuje zbirko besedil, vključno s pridigami Svetega Jakoba in praktične potovalne nasvete romarjem.

Kalikstov kodeks opisuje romarsko pot kot pot, ki vodi v življenje in je ozka. Po drugi strani pa pravi, da je cesta, ki vodi do smrti, široka in prostorna. Govori o tem, da je romarska pot za tiste, ki so dobri, da na njej ni prostora za razvade, za tiste, ki iščejo užitke, da se na njej povečajo vrline in preseže telo, da se na Caminu dobijo odpustki za grehe. Pravi, da je romarska pot, pot pravičnih, ljubezen svetnikov, vera v vstajenje in nagrada blaženih, ločitev od pekla, gotovost nebes. Popelje nas stran od slastne hrane, požrešnosti in debelosti, nas oblikuje, zavira želje mesa, ki napada trdnjavo duše, čisti duh, nas vodi v razmišljanje, ponižuje ošabne, poraja ponižne, ljubi revščino. Sovraži tiste, ki jih žene pohlep. Po drugi strani ljubi osebe, ki dajejo revnim. Nagrajuje tiste, ki živijo preprosto in delajo dobra dela, iztrga iz krempljev greha tiste, ki so skopi in krivični.
Kalikstov kodeks je bil do julija 2011 shranjen v katedrali v Santiagu di Composteli. Takrat pa je skrivnostno izginil iz sefa. Zaradi njegove neprecenljive vrednosti so predvidevali, da ga lista kakšen ljubitelj umetnosti v tujini in da ga v Španiji več ni. Pa so se zmotili. Čez skoraj točno leto dni po izginotju so ga našli v garaži bivšega električarja katedrale, na kupu s starimi časopisi. Motiv za vlom in krajo rokopisa neprecenljive vrednosti je bilo maščevanje. Električarja, ki je z duhovščino sodeloval kot samostojen obrtnik, so po 25 letih dela za katedralo odpustili. Kalikstov kodeks so vrnili na njegov dom, v katedralo v Santiagu di Composteli, tatinski električar pa sedi v zaporu. Vsega skupaj je dobil deset let.

Dva tisoč let kasneje, sodobni romarji, po končanem romanju v Santiago de Compostela, nadaljujejo pot še do Finisterre. Počastijo obrede naših prednikov, skurijo svoja oblačila in čevlje, se okopajo v morju, s sebe sperejo preteklost in objamejo novo življenje. Gledajo sonce, ki potone v smrt na obzorju, in ker ponovno vzide, jih prevzame globok občutek obnove.Jakobova pot je zvezdna pot, dostopna izbranim, pogumnim, vztrajnim in pametnim smrtnikom. Romanje v Santiago in Finisterre, pa naj bo za kristjana ali pogana, predstavlja vrnitev k izvoru ali k domovanju bogov. Mnogi verjamejo, da jih romanje po Jakobovi poti odpira k osebni in duhovni izkušnji, ki spreminja življenje. Žene jo energija Rimske ceste nad potjo in energija milijonov, ki so hodili po zemeljski poti spodaj.

Nekateri ljudje sledijo klicu z globokim občutkom vere, ali v pokori, drugi s hotenjem po novi življenjski izkušnji, mogoče iz kulturnih razlogov, lahko pa načrtujejo pot kot neko vrsto športne aktivnosti. Kljub razlikam med “romarji”, pa imajo vsi nekaj skupnega: želijo pustiti vsakdanje življenje za sabo in si dati čas in prostor za razmislek o stvareh.

CAMINO PRED NAŠIM ŠTETJEM

26/02/201602/03/2016SnežanaKomentiraj

Najprej je nastalo vesolje. In čez tristo milijonov let še najstarejše zvezde, kar jih pozna človeštvo. Avstralski astronomi so jih zagledali komaj lani novembra. Okoli teh zvezd se je formirala naša galaksija. Nastala je iz mleka in prahu. Iz Herinega mleka in prahu romarjev.

Vse skupaj se je začelo nekega dne, ko je grška boginja Hera spala. Imela je razgaljene prsi, ki so bile napete, polne mleka. Vedelo se je, da njeno mleko prinaša nesmrtnost. Njen prešuštniški mož Zevs, s kopico nezakonskih otrok, pa je želel Herakleja, enega izmed otrok iz te kopice, narediti nesmrtnega. Nad Heraklejem je namreč visela prerokba, da bo postal nesmrten, zato je hotel Zevs malo pomagati pri uresničevanju te prerokbe. Kdo pa bo drug zadolžen za uresničevanje prerokb, če ne vrhovni bog? Položil ga je speči Heri na prsa. Ne ve se točno, kaj jo je prebudilo, obstaja pa velika verjetnost, da je bila to moč Heraklejevega sesanja. Heraklej je bil namreč že kot otrok močnejši kot odrasli možje. Hera je sumničavo odprla oči in na svojih prsih zagledala nepoznanega otroka. V besu ga je odrinila stran in pri tem je mleko nesmrtnosti špricnilo iz njenih prsi in se razlilo po vesolju. Nastala je angleška mlečna pot “Milky way”, francoska mlečna pot “Voie lactée” in latinska mlečna pot “Via Lactea”. Seveda je bila pot ena sama, na različnih krajih sveta so jo samo drugače imenovali.

Že od pradavnine pa ljudje vedo, da obstajajo posebni energijski kraji na Zemlji. Tako kot fizično telo, ima tudi mati Zemlja vitalna mesta, kjer je srčni utrip glasnejši in močnejši. Tako kot fizično telo, ima tudi mati Zemlja vene in arterije, po katerih teče življenska energija. In v starih časih so ljudje na takih mestih uhodili poti in utrli ceste. Na teh poteh so se začeli ozirati v nebo in presenečeno ugotovili, istočasno pa tudi začutili, da se ti zemeljski tokovi prekrivajo s sijem zvezd na zemljo, z astralnimi tokovi. In so hodili po teh poteh pretakajoče življenjske energije, jo oddajali in sprejemali. Izpod njihovih stopal, skozi katera so se povezovali s svojim virom, se je dvigoval prah. Najprej ga je bilo malo in potem čedalje več. Najprej se je dvigoval nižje in potem čedalje više. Dokler ni dosegel neba. Sčasoma je bilo tega prahu tako veliko, da se je na nebu zarisala prašna cesta. Predniki Slovencev so seveda vedeli, da po tej cesti duše potujejo v nebesa. Vedeli so tudi, da duše na svoji poti v nebesa, najprej obiščejo papeški Rim. Zato so to nebeško cesto poimenovali Rimska cesta. Tudi za časa svojega življenja, ko so bili še iz mesa in krvi, so romali v Rim in istočasno pogledovali za Rimsko cesto na nebu, da ne bi zgrešili poti. Sijajna tlakovana rimska cesta po kateri stopaš na tleh in sijajna Rimska cesta, ki te vodi, na nebu. Kakorkoli že, Rimska cesta je zanimivo ime, in Slovenci smo edini, ki ga uporabljamo in se ne oziramo na Hero in njeno polito mleko. Tudi Španci govorijo, da je Rimska cesta nastala iz prahu in ne iz mleka, zato je najpriljubljenejši izraz zanjo Camino de Santiago, Jakobova pot. Vendar vsi slovarji, vključno s prevajalnikom strička Google-a, zapisujejo, da se cesta na nebu v španščini imenuje Vía láctea.

Tam, kjer Zemlja bolj utripa in tam, kamor zvezde bolj sijejo, so naši daljnji predniki postavljali megalite. In tako kot so enostavno vedeli, kje ta mesta so, tako so enostavno znali takšne ogromne kamne obdelati, prenesti in sestaviti v impozantne kamnite strukture, brez da bi uporabili stroje in kakršnokoli vezivo. Zgradili so nekakšne zgodnje katedrale, usklajene z zimskim solsticijem in povezane s čaščenjem sonca. Nič čudnega, saj so se zavedali, da je Sonce najpomembnejša zvezda v našem osončju in da brez njegove svetlobe in toplote, življenje ni mogoče. Na zimski sončev obrat je noč najdaljša in dan najkrajši, po njem se začne noč krajšati, Sonce premaga temo, dobro zmaga nad slabim. Ne glede na to, ali je bila megalitska kultura samo globoko verna, ali pa je živela v védenju, ki ga ni bilo treba znanstveno dokazovati, ker so pač védeli, je pustila močan vpliv na ljudi, ki so sledili. In to smo tudi mi. Ki smo to védenje zgubili.

Megalitske kulture so nam utrle tudi to široko, življenja polno, prašno pot o kateri ves čas govorim. Takrat Zvezdno pot, danes Camino de Santiago, so že v pradavnini utrli na severu današnje Španije, od gorske verige Pirenejev, do Atlantske obale. Camino sledi poti sonca od vzhoda na zahod in če nanjo pogledamo iz zemeljske perspektive, leži neposredno pod Rimsko cesto. Še danes sta francoska in španska stran Pirenejev prepredena z več desetimi kamnitimi krogi, ki so odraz zvezd z neba.

In po tej poti so skozi stoletja romala ljudstva in dvigovala prah. Na obeh koncih Rimske ceste so bila zvezdna vrata, namenjena prehodu duš. Vzhodna vrata v ozvezdju Oriona, v poletnem sončevem obratu, v času največje svetlobe, najdaljšega dneva, so bila povezana z rojstvom in spustom v telo. Zahodna vrata, na repu ozvezdja Strelca, v zimskem sončevem obratu, z najkrajšim dnevom, so bila povezana s smrtjo in dvigom k bogovom. Ponoči so sledili zvezdam, ki so sijale in razlivale moč. Podnevi so sledili najsvetlejši zvezdi, soncu.

Camino je dobil svoje ime. Postal je “Callis Janus” ali “Via Janus”. Ime mu je dal bog Janus, ki je bil Bog bogov. Z dvema obrazoma je hkrati gledal v prihodnost in preteklost, sonce in luno. Bil je bog začetka in bog konca. In na splošno bog vseh začetkov, tudi začetka dneva, začetka meseca, predvsem pa začetka leta. Glavni njegov praznik je bil na novega leta dan, ko so se ljudje njemu v čast svečano oblačili in se obdarovali. Po njem so dobila ime tudi vrata – ianus in ko nam Janus odpre vrata novega leta, nastopi prvi mesec v letu, ki prav tako nosi njegovo ime – januarius.

Camino se je spreminjal in spreminjalo se je tudi njegovo ime. Postal je Via Finisterre. Tudi keltski druidi so hodili v isto smer, sledili so poti Rimske ceste do Finisterre, točke za katero so verjeli, da predstavlja konec sveta. Tukaj so častili sonce na oltarju Ara Solis. Opazovali so zaton sonca na rtu Finisterre in si predstavljali, da gledajo uprizoritev potovanja duše, iz življenja v smrt. Nič čudnega, saj se je tu končevala pot, tu je bil konec sveta.

Deli:

Všečkaj:

Deli:

Všečkaj:

Deli:

Všečkaj:

Deli:

Všečkaj:

Deli:

Všečkaj:

Deli:

Všečkaj: