V CROCSIH NA KONCU SVETA

 

Na kocu poti je Fisterra
Na koncu poti je Fisterra

Prav na koncu poti, na obali Atlantskega oceana, polni školjk, seveda tudi Jakobovih, je kraj Fisterra, po latinsko Finisterre, konec sveta, ki je bil konec sveta samo včasih, danes je pa samo po imenu. Zemljo smo ljudje izmerili, izrisali, popisali in poslikali po dolgem in počez, in ugotovili, da Finisterre ni niti konec sveta niti najzahodnejša točka celinske Evrope, saj je ta Cabo da Roca na Portugalskem (09° 30′ 02.727″ W).

Začetek Atlantskega oceana
Začetek Atlantskega oceana

Od kraja Fisterra do rta Finisterre poteka pot po Costa da Morte, Obali smrti, ki jo obdajajo neplovne vode.

Obala smrti
Obala smrti

Danes je tam svetilnik, pred tisočletji pa je bil tempelj, posvečen soncu, Ara solis. Pred davnimi časi so ga postavili Kelti, ki so še verjeli, da  rt Finisterre predstavlja konec sveta. Tam so opazovali zaton sonca in si predstavljali, da gledajo uprizoritev potovanja duše iz življenja v smrt. Danes se tam sežigajo romarska oblačila in opazuje sončni zahod. Z Marjano sva se slikali ob kamnu z oznako 0 km do cilja in se mimo svetilnika spustili proti obali.

V Crocsih na koncu sveta
V crocsih na koncu sveta

Na pobočju so bili razsejani romarji, ki so čakali na sončni zahod. Nekateri so stali ob ognju in kurili oblačila. Težko sem se odločila, kaj bom sežgala, saj sem se na oblačila, ki sem jih nosila mesec dni, že zelo navezala. Tako dobro so mi služila, zdaj pa naj jih sežgem? Nekako sem se odločila, da bom žrtvovala nogavice. S seboj sem iz Slovenije pritovorila še majico, v kateri je bilo nakopičeno zlo, ki so mi ga v zadnjem letu prizadejali ljudje. Prinesla sem ga sem, na konec sveta, da se ga dokončno znebim in odpustim. Simbolično sem ga skurila in za vedno opravila z njim.

Kurjenje romarskih oblačil
Kurjenje romarskih oblačil

Sonce je zašlo in mrak je legel na konec sveta. Po kopanju, sežigu oblačil in opazovanju sončnega zahoda je bil čas, da grem spat. Naslednje jutro sem se zbudila kot nov človek.

In o tem napisala knjigo, ki jo lahko kupite tukaj http://primus.si/camino

Knjiga CAMINO
Knjiga CAMINO

 

CAMINO V NAŠEM ŠTETJU

Nekega dne se je med Kelte pomešal apostol Jakob, ki je v današnjo Španijo priplul iz daljnje Judeje. Včasih je bil ribič na Genzareškem jezeru, zato je z ribiči ob Atlantiku kaj hitro našel skupni jezik, želel pa je, da bi z njimi imel tudi skupno vero, zato je med njimi oznanjal evangelij. Vse do leta 40, ki ga je našlo v Zaragozi. Tam se mu je prikazala Marija in mu naročila, naj se vrne domov, v Judejo. Ali je vedel kaj ga tam čaka ali ne, se ne ve. Tudi to ne, če se je o vrnitvi kaj pomišljal. Skratka, vrnil se je in leta 44 ga je dal kruti Herod Agripa v Jeruzalemu zapreti, bičati in obglaviti z mečem. Kdo bi vedel, zakaj mu je bilo tako usojeno. Jakobovo truplo se je čudežno vrnilo v Španijo. Splav brez mornarjev je pristal nekje na obalah Galicije, kjer so ga tudi pokopali. Za svetišče z njegovimi relikvijami so skrbeli zgodnji španski kristjani. Dokler so lahko. Zaradi njihove vere so jih preganjali Rimljani in uspelo jim je, da so jih z območja tudi pregnali. Z njimi je za skoraj 800 let odšel v pozabo tudi kraj svetišča.
Leta 813 je neki puščavnik zagledal posebej svetlo zvezdo. Dobil je občutje, da enostavno mora slediti sijoči zvezdi. Takrat je zaslišal tudi nebeško lepo glasbo, ki je prihajala iz iste smeri, kamor je svetila zvezda. Prispel je do osvetljenega polja, kjer je odkril marmornato grobnico. Napis na kamnu mu je razodel, da gre za posmrtne ostanke “Jakoba, sina Zebedeja in Salome”. Od tedaj se kraj imenuje Compostela [Kompostela], kar naj bi izviralo iz latinskega campus stellae (zvezdino polje). Lahko bi bil izvor imena tudi campus tellure (polje z grobiščem), a nekako so mi ljubše zvezde kot grobišče, zato povežimo Kompostelo z zvezdami.zvezde

Odkritje relikvije se je zgodilo ravno v pravem času. Takrat je bila krščanska Španija prostorsko utesnjena na ozkem pasu na severu Iberskega polotoka, večina polotoka pa je bila zasedena z Mavri. Najdba relikvije je ljudem okrepila duha in postavila branike krčanske tradicije pred islamom. Takratni kralj je takoj izrabil priliko, oprl se je na ljudsko verovanje in vzniklo samozavest proti arabskim “nevernikom”. Nad Jakobovo grobnico je dal zgraditi svetišče in samostan. Postal je tudi prvi romar do svetega kraja.
Poleg zgodbe o razkritju relikvije, se je razširil tudi glas o čudežu v Bitki pri Claviju v letu 844, v kateri se je Sveti Jakob pojavil na belem konju in povedel kristjane v boj proti Mavrom. S tema dvema legendama so cerkvene oblasti pridobile široko podporo v boju proti Arabcem. Uradniki iz katedrale Santiago so pri vsej zadevi še znatno pomagali, saj so najeli pripovedovalce zgodb, da so potovali po podeželju in razširili “novice” o čudežih svetega Jakoba in njegovih relikvij. Podjetni skrbniki cerkve so vedeli, da je bilo število romarjev, ki so obiskali in darovali denar za svetišče sorazmerna z učinkovito promocijo. V novoizgrajeni samostan v Santiagu di Composteli, so se že leta 893 vselili benediktinci. Tudi oni so bili podjetni in so začeli ob Caminu graditi samostane, kjer so čedalje številčnejši romarji iz vseh krajev polotoka, lahko prenočili. Tu so začetki množičnega turizma. Romarji so spotoma, kot spokorno opravilo, gradili prenočišča za popotnike in razna pobožna znamenja in kapelice, ki so rasle kot gobe po dežju.

images-5

Do dvanajstega stoletja je Santiago de Compostela postalo največje romarsko središče v srednjeveški Evropi. V našem štetju je Camino dobil novo ime, postal je Camino de Santiago.
Svetišče Santiago de Compostela je prav zaradi romarske poti, ki je vodila do njega, postalo važno kulturno središče za vso Evropo, čeprav leži na njenih skrajnih robovih. Ko so ga leta 997 Arabci uničili, se je ves tedanji krščanski svet zavzel za njegovo obnovo. Padle v bojih proti Arabcem je Cerkev postavila na isto raven s padlimi križarji. Ker so se eni in drugi borili proti nevernikom, so si oboji zaslužili enake privilegije, na primer popolno odvezo grehov.
Zgodovinarji dvomijo, da je Sv. Jakob kdaj obiskal Španijo in mislijo, da je trditev, da so njegove relikvije kadarkoli prispele do Španije, izmišljotina cerkve.
S Caminom je povezanih kar nekaj ekonomskih kategorij: cerkveni uradniki so uvedli promocijo romarske poti, benediktanci so izgradili prva turistična prenočišča, templjarji, ki so varovali romarje na poti so uvedli prvo obliko čeka, da so jim romarji lahko na začetku poti dali denar v hrambo, ki so ga kasneje ko so ga potrebovali, dvigovali, objavljen je bil tudi prvi turistični vodič Codex Calixtinus. 225-strani rokopisa vsebuje zbirko besedil, vključno s pridigami Svetega Jakoba in praktične potovalne nasvete romarjem.images-8

Kalikstov kodeks opisuje romarsko pot kot pot, ki vodi v življenje in je ozka. Po drugi strani pa pravi, da je cesta, ki vodi do smrti, široka in prostorna. Govori o tem, da je romarska pot za tiste, ki so dobri, da na njej ni prostora za razvade, za tiste, ki iščejo užitke, da se na njej povečajo vrline in preseže telo, da se na Caminu dobijo odpustki za grehe. Pravi, da je romarska pot, pot pravičnih, ljubezen svetnikov, vera v vstajenje in nagrada blaženih, ločitev od pekla, gotovost nebes. Popelje nas stran od slastne hrane, požrešnosti in debelosti, nas oblikuje, zavira želje mesa, ki napada trdnjavo duše, čisti duh, nas vodi v razmišljanje, ponižuje ošabne, poraja ponižne, ljubi revščino. Sovraži tiste, ki jih žene pohlep. Po drugi strani ljubi osebe, ki dajejo revnim. Nagrajuje tiste, ki živijo preprosto in delajo dobra dela, iztrga iz krempljev greha tiste, ki so skopi in krivični.images-3
Kalikstov kodeks je bil do julija 2011 shranjen v katedrali v Santiagu di Composteli. Takrat pa je skrivnostno izginil iz sefa. Zaradi njegove neprecenljive vrednosti so predvidevali, da ga lista kakšen ljubitelj umetnosti v tujini in da ga v Španiji več ni. Pa so se zmotili. Čez skoraj točno leto dni po izginotju so ga našli v garaži bivšega električarja katedrale, na kupu s starimi časopisi. Motiv za vlom in krajo rokopisa neprecenljive vrednosti je bilo maščevanje. Električarja, ki je z duhovščino sodeloval kot samostojen obrtnik, so po 25 letih dela za katedralo odpustili. Kalikstov kodeks so vrnili na njegov dom, v katedralo v Santiagu di Composteli, tatinski električar pa sedi v zaporu. Vsega skupaj je dobil deset let.

Dva tisoč let kasneje, sodobni romarji, po končanem romanju v Santiago de Compostela, nadaljujejo pot še do Finisterre. Počastijo obrede naših prednikov, skurijo svoja oblačila in čevlje, se okopajo v morju, s sebe sperejo preteklost in objamejo novo življenje. Gledajo sonce, ki potone v smrt na obzorju, in ker ponovno vzide, jih prevzame globok občutek obnove.Jakobova pot je zvezdna pot, dostopna izbranim, pogumnim, vztrajnim in pametnim smrtnikom. Romanje v Santiago in Finisterre, pa naj bo za kristjana ali pogana, predstavlja vrnitev k izvoru ali k domovanju bogov. Mnogi verjamejo, da jih romanje po Jakobovi poti odpira k osebni in duhovni izkušnji, ki spreminja življenje. Žene jo energija Rimske ceste nad potjo in energija milijonov, ki so hodili po zemeljski poti spodaj.

Nekateri ljudje sledijo klicu z globokim občutkom vere, ali v pokori, drugi s hotenjem po novi življenjski izkušnji, mogoče iz kulturnih razlogov, lahko pa načrtujejo pot kot neko vrsto športne aktivnosti. Kljub razlikam med “romarji”, pa imajo vsi nekaj skupnega: želijo pustiti vsakdanje življenje za sabo in si dati čas in prostor za razmislek o stvareh.

CAMINO PRED NAŠIM ŠTETJEM

Najprej je nastalo vesolje. In čez tristo milijonov let še najstarejše zvezde, kar jih pozna človeštvo. Avstralski astronomi so jih zagledali komaj lani novembra. Okoli teh zvezd se je formirala naša galaksija. Nastala je iz mleka in prahu. Iz Herinega mleka in prahu romarjev.

Vse skupaj se je začelo nekega dne, ko je grška boginja Hera spala. Imela je razgaljene prsi, ki so bile napete, polne mleka. Vedelo se je, da njeno mleko prinaša nesmrtnost. Njen prešuštniški mož Zevs, s kopico nezakonskih otrok, pa je želel Herakleja, enega izmed otrok iz te kopice, narediti nesmrtnega. Nad Heraklejem je namreč visela prerokba, da bo postal nesmrten, zato je hotel Zevs malo pomagati pri uresničevanju te prerokbe. Kdo pa bo drug zadolžen za uresničevanje prerokb, če ne vrhovni bog? Položil ga je speči Heri na prsa. Ne ve se točno, kaj jo je prebudilo, obstaja pa velika verjetnost, da je bila to moč Heraklejevega sesanja. Heraklej je bil namreč že kot otrok močnejši kot odrasli možje. Hera je sumničavo odprla oči in na svojih prsih zagledala nepoznanega otroka. V besu ga je odrinila stran in pri tem je mleko nesmrtnosti špricnilo iz njenih prsi in se razlilo po vesolju. Nastala je angleška mlečna pot “Milky way”, francoska mlečna pot “Voie lactée” in latinska mlečna pot “Via Lactea”. Seveda je bila pot ena sama, na različnih krajih sveta so jo samo drugače imenovali.space-stars-road-1920x1080

Že od pradavnine pa ljudje vedo, da obstajajo posebni energijski kraji na Zemlji. Tako kot fizično telo, ima tudi mati Zemlja vitalna mesta, kjer je srčni utrip glasnejši in močnejši. Tako kot fizično telo, ima tudi mati Zemlja vene in arterije, po katerih teče življenska energija. In v starih časih so ljudje na takih mestih uhodili poti in utrli ceste. Na teh poteh so se začeli ozirati v nebo in presenečeno ugotovili, istočasno pa tudi začutili, da se ti zemeljski tokovi prekrivajo s sijem zvezd na zemljo, z astralnimi tokovi. In so hodili po teh poteh pretakajoče življenjske energije, jo oddajali in sprejemali. Izpod njihovih stopal, skozi katera so se povezovali s svojim virom, se je dvigoval prah. Najprej ga je bilo malo in potem čedalje več. Najprej se je dvigoval nižje in potem čedalje više. Dokler ni dosegel neba. Sčasoma je bilo tega prahu tako veliko, da se je na nebu zarisala prašna cesta. Predniki Slovencev so seveda vedeli, da po tej cesti duše potujejo v nebesa. Vedeli so tudi, da duše na svoji poti v nebesa, najprej obiščejo papeški Rim. Zato so to nebeško cesto poimenovali Rimska cesta. Tudi za časa svojega življenja, ko so bili še iz mesa in krvi, so romali v Rim in istočasno pogledovali za Rimsko cesto na nebu, da ne bi zgrešili poti. Sijajna tlakovana rimska cesta po kateri stopaš na tleh in sijajna Rimska cesta, ki te vodi, na nebu. Kakorkoli že, Rimska cesta je zanimivo ime, in Slovenci smo edini, ki ga uporabljamo in se ne oziramo na Hero in njeno polito mleko. Tudi Španci govorijo, da je Rimska cesta nastala iz prahu in ne iz mleka, zato je najpriljubljenejši izraz zanjo Camino de Santiago, Jakobova pot. Vendar vsi slovarji, vključno s prevajalnikom strička Google-a, zapisujejo, da se cesta na nebu v španščini imenuje Vía láctea.Kenneth-Edwards-IMG_8480PI_1373434157med

Tam, kjer Zemlja bolj utripa in tam, kamor zvezde bolj sijejo, so naši daljnji predniki postavljali megalite. In tako kot so enostavno vedeli, kje ta mesta so, tako so enostavno znali takšne ogromne kamne obdelati, prenesti in sestaviti v impozantne kamnite strukture, brez da bi uporabili stroje in kakršnokoli vezivo. Zgradili so nekakšne zgodnje katedrale, usklajene z zimskim solsticijem in povezane s čaščenjem sonca. Nič čudnega, saj so se zavedali, da je Sonce najpomembnejša zvezda v našem osončju in da brez njegove svetlobe in toplote, življenje ni mogoče. Na zimski sončev obrat je noč najdaljša in dan najkrajši, po njem se začne noč krajšati, Sonce premaga temo, dobro zmaga nad slabim. Ne glede na to, ali je bila megalitska kultura samo globoko verna, ali pa je živela v védenju, ki ga ni bilo treba znanstveno dokazovati, ker so pač védeli, je pustila močan vpliv na ljudi, ki so sledili. In to smo tudi mi. Ki smo to védenje zgubili.Moai_Under_the_Milky_Way,_Ahu_Tongariki,_Easter_Island

Megalitske kulture so nam utrle tudi to široko, življenja polno, prašno pot o kateri ves čas govorim. Takrat Zvezdno pot, danes Camino de Santiago, so že v pradavnini utrli na severu današnje Španije, od gorske verige Pirenejev, do Atlantske obale. Camino sledi poti sonca od vzhoda na zahod in če nanjo pogledamo iz zemeljske perspektive, leži neposredno pod Rimsko cesto. Še danes sta francoska in španska stran Pirenejev prepredena z več desetimi kamnitimi krogi, ki so odraz zvezd z neba.

In po tej poti so skozi stoletja romala ljudstva in dvigovala prah. Na obeh koncih Rimske ceste so bila zvezdna vrata, namenjena prehodu duš. Vzhodna vrata v ozvezdju Oriona, v poletnem sončevem obratu, v času največje svetlobe, najdaljšega dneva, so bila povezana z rojstvom in spustom v telo. Zahodna vrata, na repu ozvezdja Strelca, v zimskem sončevem obratu, z najkrajšim dnevom, so bila povezana s smrtjo in dvigom k bogovom. Ponoči so sledili zvezdam, ki so sijale in razlivale moč. Podnevi so sledili najsvetlejši zvezdi, soncu.

Camino je dobil svoje ime. Postal je “Callis Janus” ali “Via Janus”. Ime mu je dal bog Janus, ki je bil Bog bogov. Z dvema obrazoma je hkrati gledal v prihodnost in preteklost, sonce in luno. Bil je bog začetka in bog konca. In na splošno bog vseh začetkov, tudi začetka dneva, začetka meseca, predvsem pa začetka leta. Glavni njegov praznik je bil na novega leta dan, ko so se ljudje njemu v čast svečano oblačili in se obdarovali. Po njem so dobila ime tudi vrata – ianus in ko nam Janus odpre vrata novega leta, nastopi prvi mesec v letu, ki prav tako nosi njegovo ime – januarius.callis janus

Camino se je spreminjal in spreminjalo se je tudi njegovo ime. Postal je Via Finisterre. Tudi keltski druidi so hodili v isto smer, sledili so poti Rimske ceste do Finisterre, točke za katero so verjeli, da predstavlja konec sveta. Tukaj so častili sonce na oltarju Ara Solis. Opazovali so zaton sonca na rtu Finisterre in si predstavljali, da gledajo uprizoritev potovanja duše, iz življenja v smrt. Nič čudnega, saj se je tu končevala pot, tu je bil konec sveta.

DIGITAL CAMERA

MALO BOM ODSOTEN

Pred davnimi časi, ko je bila zemlja še ravna ploskev, je pomenilo iti na konec sveta nekaj častitljivega in povsem razumljivega. Šlo se je do Cape Finisterre ali najzahodnejšega rta Španije. Kolikor nam je poznano iz zgodovine, je imela trasa od Francije do Galicije že v času Rimljanov izjemen trgovski pomen.

V srednjem veku je bila blizu rta postavljena mogočna katedrala Santiago de Compostela, ki obeležuje grob Sv. Jakoba in je kulminacija romarske poti, poznane pod imenom »Camino de Santiago« in sodi med bisere UNESCO World Heritage.

Razlogov za romanje je toliko kot romarjev. Vsak ima svojo zgodbo: obstaja razlog, se najde motiv, izbere način potovanja in zapakira veliko dozo upanja.

Na to temo je napisanih veliko knjig in posnetih že kar nekaj filmov. Name je največji vtis naredila knjiga Paula Coelha: Romar/ The Pilgrimage.

Če se osredotočimo na film »Ich bin dann mal weg« ali »Malo bom odsoten«, ki je posnet po knjižnji uspešnici Hape Kerkelinga, me je očaral že sam začetek zgodbe. Pobudo je dala ženska. Mislim, da ni moškega (moža), ki ne bi zmrznil, ko ženska reče: »Dragi! Veš kaj sem razmišljala?« … temu lahko sledita samo dva zapleta: ali se bo sama lotila kakšne nevarnosti ali pa Njega poslala v težave.

V filmu je uporabljena slednja ideja: komika Hapeja (Devid Striesow) pošlje na pot njegova managerka potem, ko doživi fizični kolaps zaradi debelosti, kajenja in stresa. Zelo mi je bil všeč prikaz dveh skrajnosti: delovno preobremenjeni junak filma se naenkrat znajde v samoti in brezdelju. Tema pojavoma se pridružijo še neugodno vreme, fizična izčrpanost in slabe higienske razmere. Ker Hape ni ne verski fanatik in ne mazohist, si dovoli nekaj olajševalnih okoliščin: parkrat prespi v hotelu, del poti opravi z avtobusom ali celo s taksijem. V psihološkem smislu se je Hape primoran družiti sam s sabo, podoživljati svoje otroštvo in vzpostaviti notranji mir. Med romanjem je težko vzpostavljati socialne stike. Posledično ga je minil tudi smisel za humor. Šele v drugi polovici filma in romanja si Hape pridobi naklonjenost in prijateljstvo dveh »sopotnic«.

Kljub temu, da je film drama, ima dosti situacijskega humorja.

Nehote so se mi med gledanjem filma v glavi pojavljale scene beguncev na Balkanski poti v Nemčijo. V tako ekstremnih razmerah se v človeku prebudi instinkt po preživetju.V zgodbi ni velikih pretresov, je le pristno spoznanje, da je vsak svoje sreče kovač.