Pred kratkim sem srečala sošolca iz gimnazije, ki me je vljudno pobaral, kako sem. Na moj odgovor, da se odlično počutim, ker sem v zrelih letih in imam podstrešje pospravljeno, mi je porogljivo odgovoril z vprašanjem: “Pa veš, kaj pride po zrelosti? Gnitje,” in se gromko zasmejal, ko je videl, da me je s temi besedami dotolkel ne samo v tla, ampak še globje 🙂 Kakšen bi bil šele njegov odgovor, če bi mu zaupala, da je s svojimi oblivi že začela po meni pljuskati menopavza. Po moje bi mi svetoval, naj grem kar naravnost na britof in tam počakam, da se pač zgodi tisto neizogibno. 🙂 O menopavzi se v javnosti še nedolgo nazaj sploh ni govorilo in še danes se sama beseda menopavza sliši kot pljunek. Takšen masten, ogaben in odvraten, ki bi ga v prvem trenutku najraje pobrisal iz obličja zemlje, pa je preveč nagravžen, da bi to tudi naredil. Potrebno bi ga bilo postrgati s tal, ga razmazati po stekelcu in pod mikroskopom pregledati njegovo strukturo. Večji del zgodovine namreč tega pojma sploh niso poznali, saj je večina žensk umrla že pred menopavzo, danes pa je zaradi daljšanja pričakovane življenjske dobe že zelo mala verjetnost, da je ne bi doživel. Po mnenju žensk je ta doba med zrelostjo in starostjo ena izmed najlepših obdobij v našem življenju. In zakaj je temu tako?
Nekako s koncem pubertete je celotno telo pripravljeno, da opravi svojo reproduktivno vlogo. Napeto, mlado telo, kipeče prsi, zaobljene boke in ploski trebuh v enakomernem ritmu preplavljajo hormoni in pletejo tančico, ki mlademu dekletu zastre pogled. Življenje dekleta se spremeni v življenje ženske, ki je osredotočena na potrebe in občutja drugih. Tančica se rahlo dvigne samo vsak mesec za kakšen dan, v času zloglasnega PMSa. Takrat jo telesno in čustveno neugodje opozori na kup nerešenih vprašanj, ki se nabirajo v njej, ker zanemarja svoje lastne potrebe in želje na račun potreb in želja drugih. “Pozabi nase”, jo dnevno usmerjajo hormoni, “važni so otroci, partner, drugi.” In naenkrat minejo leta v tekanju od obveznosti k obveznosti z imenom Moram. Sčasoma pa se čisto počasi, skoraj neopazno, na konec besede moram, prikrade vprašaj : “Moram?”. Vprašaj se namnoži in preraste v : “Si to želim?” in takrat so razmere zrele za izbruh. Predmenopavza trka na vrata. Pričakovanja že odraslih otrok in partnerja, da boš opral, skuhal in uredil vse, da bo zadovoljenih čim več njihovih potreb, ti začne iti na živce. In ni več daleč dan, ko na pripombo, da je riž razkuhan, zagrabiš skledo in jo skozi zaprto okno vržeš ven. In se vsi čudijo, kaj neki so rekli takega. Nekje sem brala, da postajajo moški čedalje bolj osveščeni o tem, kaj se dogaja z njihovimi ženami. Izmislili so si tudi šalo, da moški, ki verjamejo, da ni težko živeti z ženo v menopavzi, verjamejo tudi v roza slone 🙂 in da je na vprašanje : “ Zakaj žena, ki je v menopavzi nikoli ne vpraša moža, kako se počuti?” edini pravi odgovor: “ Ker ji ni mar.” 🙂
V menopavzi gre namreč za veliko več kot za divjanje hormonov. Ko se začne pajčolan iz reproduktivnih hormonov dvigati, dolgo potlačene želje in ustvarjalna hotenja privrejo na dan, kar sproži ogromne količine ustvarjalne energije. Ob menopavzi nadaljujemo tam, kjer smo v adolescenci ostale. Možgani se spreminjajo, misli, zmožnost za zbranost, intuicija se na novo nastavijo. Ženske dobimo bolj ostro oko za neenakost in nepravičnost in glas, da o tem tudi spregovorimo. Ameriške ženske v menopavzi se šalijo, da je edini filter, ki ga še imajo, tisti za kavo. Če ženska obdrži še druge filtre, če je zaradi miru doma in v službi še naprej tiho, ali če zadržuje izražanje svojih ustvarjalnih nagonov, je rezultat enak kot če bi se na ekonom loncu zamašil ventil. Običajno popusti zdravje ženske. Po drugi strani pa se moramo me, ki se odločimo, da bomo upoštevale telesno modrost in izrazile vse tisto, kar je v nas, pripraviti na burne čase. Ne pravijo zastonj, da če si želiš stabilnosti v svojem življenju, se začni družiti z žensko v menopavzi. Ob njej se ti bo vse po vrsti zdelo trdno kot kamen. 🙂 Strasti, ki nas začnejo pretresati do obisti, so resnične in nas pozivajo, da ravnamo v skladu z njimi. Zahteve, ki jih postavljamo, so realne, napadi ustvarjalne energije in čustveni premiki, do katerih pridemo v menopavzi in katerih nas je sprva strah, pa nam pomagajo opraviti delo. Nujno je, da izkoristimo jasen pogled, ki je dar menopavze, in ga uporabimo za to, da bo druga polovica našega življenja res naša.
Fotografija: Zlatka
Zaželel si jo je tudi Ludvik II. Bavarski, ki je nadvse ljubil pravljice, zato si je dal postaviti pravljični grad Neuschweinstein. Grad je tako pravljičen, da je Walt Disneyu služil za predlogo, na osnovi katere je izrisal grad, v katerem spi Trnjulčica. In glede na to, da je bil kralj, so Ludviku II. želje tudi izpolnjevali. Ko si je zaželel “mizico, pogrni se”, so mu jo tudi izdelali. Še danes se nahaja v gradu Linderhof. Gre za premično mizo, ki so jo služabniki s posebnim mehanizmom povlekli iz spalnice v spodnji prostor, jo obložili z jedmi in pijačo in jo ročno zopet dvignili v kraljevo spalnico. V času večerje je iz Ludvikove spalnice prazna miza izginila in že čez nekaj minut se je pojavila nazaj, polna vročih jedi, iz katerih se je še kadila sopara.
V Mariboru takšne “mizice, pogrni se”, na kateri ne bi zmanjkalo jedače in pijače ni. Je pa mizica, ki je najlepše pogrnjena. Kje? Na Grajskem trgu 2 (zraven hotela Orel).
