SREČA JE V SREČANJU!

Ste že kdaj pomislili zakaj so naši, slovenski predniki,  sreči dali ime sreča? Jaz sem. In našla svojo razlago. Zelo enostavno.

Najprej so se ljudje srečevali. In potem ugotovili, da jih ob srečanjih prevzame posebno občutje. Ker so ga občutili ob srečanjih, so to občutje poimenovali sreča. Iz česar sledi, da imamo Slovenci že v svojem jeziku zapisano, kaj to sreča je.

Veliko srečanj v 2017 vam želijo Zlatka, Veljko, Iztok in Snežana

Srečno 2017
Srečno 2017

MIRJANA STEBLOVNIK IN CAMINO

AAEAAQAAAAAAAAJoAAAAJGEyM2ZjZGUwLWY5ODAtNDg3Yy04YWQ0LTY2ODA2NjYwYmMwZQ
Mirjana Steblovnik

Mirjana Steblovnik je Jakobovo pot prehodila s svojim možem Valentinom v septembru leta 2008. O njuni poti je zapisala knjigo z naslovom Buen camino, peregrino. Buen camino je romarski pozdrav, s katerim se pozdravljajo romarji na poti, peregrino je v španščini romar, vse skupaj pa se v slovenščini zapiše nekako takole: Srečno pot, romar. Ko je pot prehodila je bila stara toliko kot Shirley MacLaine, ko je romala po Caminu. V svoji knjigi Shirley tudi povzema, ko govori o lej linijah ali zmajevih črtah, ki potekajo na sami poti. Pravi: “ Življenska energija je posebej močna vzdolž energijskih črt, imenovanih zmajeve črte ali lej linijje. Ta energija ima zelo visoko frekvenco in zato človeku, ki jo sprejema , jasni misli, razvnema doživetja, spomin in razodetja.” Lahko bi rekli, da se ta pot vzdolž energijskih črt, dotakne duše, da je sposobna za nadaljnjo rast. To so namreč posebna vitalna mesta matere Zemlje, kjer je srčni utrip glasnejši in močnejši, same poti pa so kot vene in arterije, po katerih teče kri. Ljudje, ki so preorali te poti, so bili vodeni skozi mistično potovanje odkrivanja.
Mirjana me je pritegnila z enim izmed ciljev, ki si ga je zadala pred potjo – da bi se naučila brezpogojno sprejemati. Tudi sama sem si zadala tak cilj. Verjetno bi morala prirediti molitev za umirjenost v: “Camino, podari mi umirjenost, da sprejmem, česar ne morem spremeniti, pogum, da spremenim, kar lahko, in modrost, da spoznamo razliko!”9789616458078
Njuna pot je eno samo zadovoljstvo in hvaležnost. Tudi zanju je Camino poskrbel, da sta vse kar sta potrebovala, dobila pravi trenutek. Fizične napore sta brez težav zdržala. Hodila sta s palicami, saj Mirjana prisega na njihovo nepogrešljivo oporo na poti, v zavetiščih sta si veliko sama kuhala in se družila z ostalimi romarji. Na poti sta se spoznala celo z romarjem, ki je bil ortodoksni musliman, na Camino pa je prihajal iz Luxemburga in romarko, ki je hodila s konjem, ki ji je služil samo za prenašanje prtljage. Tudi onadva sta se pritoževala nad instant romarji, ki prehodijo samo zadnjih 100 kilometrov Jakobove poti. Imenovala sta jih scartani “kratkometraši” 🙂 Za pridobitev Compostele, listine s katero dobiš potrditev, da si prehodil Jakobovo pot, je namreč dovolj, da prehodiš samo zadnjih 100 km, ali jih prekolesariš 200. Zato ljudje množično, v glavnem v organizaciji turističnih agencij in verskih združenj, prehodijo te zadnje kilometre. Ponavadi jih avtobus zjutraj pripelje na izhodišče in zvečer pričaka na koncu dnevne etape in jih odpelje v kakšno bližnje prenočišče. Na tem delu poti je velika gneča. “Kratkometraši” so lepo urejeni,v sveže opranih in polikanih snežno belih majčkah, sveže sfrizirani ,”naspidirani”, hrupni in dišeči, skratka vse tisto kar pravi peregrini po prehojenih 700 km niso. Zato “kratkometraši” pravim peregrinom niso ljubi, verjetno pa bo držalo tudi obratno.
Posebno mesto na njeni poti pa so imele vrane. Stalno je imela občutek, da jo že od doma spremlja vrana, njena dobra znanka, ki jo je pred odhodom pogosto opazovala. Kar nekaj vran je na poti videla , še pogosteje pa je slišala samo njihovo krakanje. Mirjana nam opiše tudi njihovo navado, da žalujejo za umrlimi in za njimi celo priredijo pogreb. Pove nam, da je vrana za Tibetance sveta žival, saj so nekaj dni čuvale dalajlamo, ko je bil še dojenček.

Vrana
Vrana

Mirjani uspeva na poti živeti tisti trenutek, ki je, ne tistega včeraj ali jutri. Upam, da ji to uspeva tudi zdaj, ko se je vrnila domov. Saj pravijo, da se tvoj Camino začne šele po vrnitvi domov. Na poti je spoznala, da dejansko za vsako napako plačaš, za vsako dobro dejanje pa si nagrajen. Camino je menda tisti, ki to kot pravi vzgojitelj naredi takoj po dejanju. Sama pa se že celo življenje sprašujem ali se te kazni in nagrade ne vlečejo skozi nekaj življenj in plačujem še kazni za nazaj, verjetno pa dobim kdaj tudi kakšno nagrado, ki si jo nisem zaslužila. Kakorkoli, Mirjana je spoznala, kako se v življenju vse to rešuje spontano.
Neskončno je uživala v lepoti narave: “…. in že stopam po neskončno lepi pokrajini. Nebo se že počasi barva v čudovitih barvnih niansah vzhoda. Ob pogledu na to uničujočo lepoto vzhoda, se ne morem zadržati. Planim v jok, saj sem v središču tiste blage tišine , ki vpija celo dihanje Boga.“ Kar nekaj knjig Slovencev, ki so romali po Jakobovi poti sem prebrala in vse so na poti samodejno oblivale solze. Še vedno sem kar nejeverna glede tega, a tudi sama Mirjana piše:        “ Velikokrat zajočem na Caminu.” Mirjani pa da Camino tudi odgovor, zakaj je temu tako:            “ Nekdo od peregrinosov me potolaži: S solzami si čistiš dušo.”

Na Poti
Na Poti

Na Caminu je spoznala, da je vsak pristen človeški odnos tveganje, ker je odvisen od svobode drugega :” Vsak človek je dober in slab. Vsak od nas ima v sebi radosti in bolečine…zato ni smiselno podajati ocen. Treba je spoštovati izraz človeka brez obsodbe…on je on in jaz sem jaz. Vsak od naju ima svojo resnico in nobena ni boljša ali slabša. Resnica samo je… “
Valentin mora biti neskončno družaben, saj z vsemi romarji takoj poišče skupni jezik. Prav tako se je na Caminu osvobodil osredotočenosti v umu. Ukvarja se namreč s fotografijo in večkrat ga je že prizadela kritika kakšne njegove fotografije, ki je bila njemu zelo všeč. Mirjana pravi, da je pričel fotografirati stvari v tistem trenutku, kot jih je pač tam zalotil, takšne kot so pač v tistem trenutku bile in se ni obremenjeval s tem, v katerem delu dneva, vremenu ali mogoče celo v katerem letnem času bi bila fotografija tam najlepša. Mirjana pravi o Valentinu: “Bajto je sprejel takšno kot je tam stala in ni razmišljal o tem, kakšna bi morala biti po nekem scenariju, niti o tem kakšna bi morala biti, da bo povšeči drugim.”images-18
Mirjana je spoznala, da intelektualno razumevanje človekovega duhovnega vidika ne zadostuje. Moraš ga živeti. Na poti je ugotovila katere ljudi ima zares rada in kateri so tisti, ki jih je nekako vlekla za sabo skozi leta, ker se nekako ni mogla posloviti od njih. Sprašujem se, ali se je po vrnitvi domov od njih poslovila ali ne.
Mirjana je živela, čutila radost, svobodo in ljubezen. Sprejela je to, kar ji je življenje neizogibnega izbralo. Poskuša iz tega narediti nekaj dobrega. Camino ji je dal občutek radosti, brez posebnega vzroka, prej je živela v zmoti, ker je mislila, da mora za njeno srečo obstajati vzrok.
Knjigo konča z Ultreia, Ultreia, et Suseia, Deus, adjuva nos! To je stari romarski pozdrav: Samo naprej, naprej, Bog čuvaj nas! Ta stari romarski pozdrav nas poganja naprej po poti, navzgor v duhovnem smislu in nam želi, da bi nam Bog pomagal na poti.

POT

Cezar je vzkliknil Alea iacta est! , jaz pa v naši lepi slovenščini zapisujem Kocka je padla! Ustavila se je na stranici kjer ni šest pik, ampak šest črk: Camino. Kaj je to Camino?
Camino v španščini pomeni pot, se pravi kocka kaže romanje. Kaj je to romanje?

Romanje je koncept, star toliko kot človeštvo samo. Ljudje, vseh kultur in ver, pa tudi tisti brez kulture in brez vere, ljudje iz vseh zgodovinskih obdobij in iz vseh gospodarskih oblik, ne glede na raso, spol, položaj ali premoženjsko stanje, so bili romarji od nekdaj.Auf dem Weg

Ideja romarja nam pričara osamljeno podobo na neskončni cesti, s palico v eni roki in pravim ali namišljenim roženkrancem v drugi. Ta ikona, visoko na hribu, v daljavi, spomni na stiske, trpljenje, morda pokoro in če že ne na fizično, na duhovno izpolnitev človeka. Presega vsakodnevnost, v želji doseči nekaj več, nekaj, kar je drugače nedosegljivo, za naslednjim ovinkom, nagrada, ki presega naš vsakdanji kruh.
V prvem trenutku ostaneš brez besed in se sprašuješ: kako se lahko nekdo v današnjem svetu odpove vsemu, kar je smiselnega, da bi se boril z mlini na veter, sledil glasu v noči, ali prividu na hribu?

Podoba romarja nam prikliče tudi slike krvavih žuljev, vnetih tetiv, od težkega nahrbtnika povešenih ramen, od pretirane hoje šepajoči korak. Pomankljiva higiena, mraz, blato, dež, snežni meteži in pripekajoče sonce. Spanje v izdihanem zraku in izdihanih zvokih ostalih romarjev.
V drugem trenutku si še vedno brez besed in se sprašuješ: kako se lahko nekdo v današnjem svetu odpove vsemu udobju, da bi izpostavil telo bolečini, peklenskim vremenskim razmeram in izgubi intime pri spanju ?

In v tretjem trenutku dobiš odgovor: Niti eno, niti drugo sploh ni pomembno. Zadeva je zelo enostavna. Dobiš klic. Camino te pokliče. In ti določi kaj, ti da obljubo, da boš že ugotovil zakaj, ti pa se lahko samo odločiš kdaj in kako.
V naslednjem trenutku je padla tudi kocka, Cezar je prestopil Rubikon, jaz pa kupila letalsko karto za prvega aprila.
Se pravi, da sem na točki, kjer imam določen kaj, obljubljen zakaj, izbran kdaj, na vrsti pa je zelo obširen kako. Za Camino se ve, da je zelo nepredvidljiv. Ko prideš tja, te lahko sprejme, lahko pa te pošlje domov. In tistih, ki jih pošlje domov je bistveno več kot tistih, ki jih sprejme. In ker sem bila poklicana, si neizmerno želim klic uspešno izpolniti. Zato sem se odločila za obširne priprave, ker stojim na stališču, da je pri uspešnosti izpolnjevanja kakršnihkoli nalog, več kot devetdeset odstotkov v pripravi, nekaj odstotkov v izvedbi, nekaj malega, a nujno potrebnega, pa tudi v sreči. Še do danes pa si nisem edina ali so od mene odvisne samo prvi dve stvari, ali lahko kaj vplivam tudi na tretjo 🙂
Torej sem se lotila priprav. Začela sem spoznavati Camino zemljepisno, zgodovinsko, duhovno. Skozi izkušnje drugih. Kot kak požrešen knjižni molj sem se lotila knjig. Kot kak računalniški obsedenec brskanja po internetu. Kot kak dlakocepski pisar zapisovanja pomembnega. In v moji glavi in srcu se že oblikuje virtualna pot, ki ji bom sledila in jo, upam, da v celoti, doživela fizično in duhovno. Brez, da bi me Camino izpljunil.

10 KORAKOV DO SREČE

Sreča je najboljše orodje za dosego naših ciljev. Je vzrok, ne rezultat. Naredite vseh deset korakov do sreče in si uresničite to vsemogočno čustveno energijo.

  1. Ozavestite, da svojo srečo oblikujete sami, da se ne nahaja nekje v prihodnosti, ampak jo že imate zdaj, v tem trenutku. Samo premislite, kaj vas v tem trenutku dela srečne. Poiščite čustva, ki so že v vas in vas delajo srečne, na čustva ljubezni, miru, radosti, sprejemanja, razumevanja. Osredotočite se na ta čustva, na srečo, ker tisto na kar se osredotočimo zraste. Na primer: pomislimo katere tri stvari nam v tem trenutku vzbujajo življenjsko radost: mogoče prešeren otroški smeh, ali toplo sonce, ki nas greje,  mogoče ( čeprav smo v Sloveniji 🙂 ) prijeten pogovor s sosedom. DSC_5985
  2. Gibajte se v naravi in aktivirajte življensko energijo. Zagotovite vašemu telesu pogoje, da bo lahko srečno. Če še nimate določene vsakodnevne aktivnosti v zvezi z gibanjem, jo nemudoma določite. Določite kaj, kje in kdaj. Na primer: vsak dan, ob 18h zvečer, bom šel na polurni sprehod ob bližnjem potoku. In to tudi izvajajte.
  3. Razvijajte optimistično, pozitivno razmišljanje, brez zamer, obtoževanj, sodb, maščevalnosti. V vsakem dogodku iščite pozitivno plat, verjemite v optimistični razplet. Na primer: če vam iz neba pade pralni stroj na vašo najljubšo gredico, recite, da ste imeli srečo, da vam ni padel na glavo in se ne ukvarjajte s tem zakaj je pralni stroj padel ravno na vaš vrt, zakaj ne raje na sosedov 🙂 Če pa pade na sosedov vrt, ne iščite razlogov zakaj je prav, da se mu je to zgodilo. Tisti negativni, od katerih se morate ograditi, razmišljajo, da je sreča najboljše maščevanje, ker nič drugega ljudi ne obnori bolj, kot da vidijo nekoga, ki živi dobro.
  4. Delajte za notranje zadovoljstvo, užitki naj bodo samo pika na i. Ločite med globokim notranjim zadovoljstvom, ki vas dela srečne in užitkom, ki traja samo kratko in vas ne napolni. Na primer: če se boste globoko zadovoljni vrnili z izleta v hribe, si za piko na i privoščite čokolado. Ob občutenju zadovoljstva, ker vas je pohod notranje obogatil, boste lahko brez kančka slabe vesti uživali v slastni čokoladi. Sreča, ki jo boste pri tem občutili, bo zaradi i-ja s piko vred in nikakor zaradi resničnosti izreka, da si z denarjem ne moreš kupiti sreče, lahko pa si čokolado, kar je skoraj isto 🙂
  5. Sprejmite sebe in druge takšne kot so. Na primer: Vaša obložena češnja razteza svoje veje na sosedov vrt. Sosed vzame sekiro in jih odžaga. Ne obsojajte sebe, ker niste tega pravi čas opazili in soseda, ker je to naredil ravno takrat, ko so bile veje s češnjami bogato obložene 🙂 Sprejmite sebe in soseda takšnega kot ste oziroma je.
  6. Odpuščajte sebi in drugim. Na primer: če ostanemo pri češnjevi veji iz prejšnje točke – odpustite si, da ste se megalomansko širili po tuji lastnini in ostali brez češenj. Prav tako odpustite sosedu, da je brez opozorila dvignil žago nad vašo lastnino. In jo tudi pojedel 🙂 Obtoževanje, zamere, jeza so čustva, ki so nanizana na negativnem poltraku z imenom sreča. Zamenjajte jih z odpuščanjem in umirjenostjo.
  7. Bodite hvaležni za življenje, ki ga imate. Sreča ni v dobiti tisto kar želiš, ampak želeti tisto kar imaš. Na primer: odpravljam se prepešačit Camino, 800 km dolgo pot in ker ne maram raznoraznih nahrbtnikov, bom morala imeti nosača. Razmišljala sem, kakšnega bi si pa želela in takoj so mi začeli po glavi bliskati atributi kot so: starejši, večji, prijeten, ne preveč zgovoren…in takrat je vstopil moj mož…seveda, želim si točno to, kar že imam in v tem je moja sreča 🙂DSC_0041
  8. Delajte dobro drugim. Velikokrat sem se že spraševala zakaj tako dobro dene, če storiš nekaj dobrega za koga drugega. Na primer: svojemu sosedu iz točke 5 in 6 podarite češnjevo drevo. Še več – ponudite se mu, da ga tudi vsadite ( seveda zato, da ga boste čim bližje meji, da boste nekoč lahko dobili svoje češnje nazaj 🙂 )
  9. Povežite se s pozitivnimi ljudmi in bodite s tistimi, ki jih imate radi. Že naše gore list, Simon Gregorčič, je zapisal verz: a srečen ni, kdor srečo uživa sam….in tukaj nimam kaj dodati. Mogoče lahko samo bolj nazorno zapišem: povezujte se z ljudmi, ki prinesejo srečo kamorkoli pridejo, nikakor s tistimi, ki jo prinesejo, ko odidejo ( zanimivo, da se vsi prištevamo v ono prvo skupino 🙂 )1
  10. Denar vam ne prinese sreče. Res pa je, da se da včasih malo pogoljufati. Na primer: z denarjem si kupite vstopnico za kakšno predstavo, ki vas notranje napolni in osreči. In v skladu s točko 4 si po predstavi z njim kupite še piko na i 🙂

Galleria Vittorio Emanuele II

Trg pri milanski katedrali je s trgom pri Scali povezan s pokrito ulico, ki je v bistvu najstarejši nakupovalni center. Dokončan je bil v letu 1877. Ime je dobil po prvem italjanskem kralju Vittoriju Emanuelu drugem.

Mogočna štirinadstropna galerija, povezana s streho iz ukrivljenega stekla in litega železa ima v samem središču na tleh osmerokotnik s štirimi mozaiki, ki predstavljajo grb mesta Torina, Firenc, Rima in Milana. V grbu mesta Torina je bik. Njegova moda pa ti lahko prinesejo srečo. Tradicija namreč pravi, da če se trikrat zavrtiš na petah na modih bika, ti bo to prineslo srečo. Ubogi bik! Toliko ljudi si je že zaželelo srečo na njegovih modih, da je tam nastala prava luknja. Bikova moda so v galeriji v slabem stanju, v nasprotju z visoko modo, ki je  zelo dobro zastopana   🙂

Osrednji osmerokotnik je pokrit z ogromno stekleno kupolo. V sami galeriji, ki jo ljubkovalno kličejo “il salotto di Milano” ( milanska soba za risanje), so trgovine, kavarne in hoteli. Galleria Vittorio Emanuele II velja za najbolj razvpit prostor v Milanu, kjer se ljudje srečujejo, družijo ob kavi in obedujejo.